Neko zgodnje poletno jutro sem sedela na ploščatih kamnih pred hišo v indijanskem rezervatu Navajo v Arizoni in pila kavo s starim Navajem. Osivele lase je imel zvezane v čop, na glavi pa že povsem obledelo rdečo ruto, zvezano v vozel na zatilju. Njegov obraz je bil preprežen z globokimi gubami, a roke, oprte na kolena, so mirno držale skodelico kave. S temnimi očmi je mirno zrl v daljavo, nekam daleč, tja, do koder se je moj pogled že zdavnaj izgubil. Velikanska zlato rumena krogla sonca je počasi lezla izza obzorja. Kot da ne bi hotel preveč zmotiti velikega čarobnega dogodka rojevanja novega dne, me je s tihim, počasnim glasom vprašal:

»Učiteljica si, o naravi učiš, praviš?«

Pritrdim. Prikima, se zazre proti vzhodnemu obzorju in nekaj časa obsediva v tišini. »Kako pa vi začnete učiti otroke o naravi?« ga vprašam. Z roko pokaže naokrog: »Vse to je veliki krog življenja, vse to je naše sorodstvo in je sveto.« In nadaljuje: »Ko otrok naredi prve korake v svet, ki ga obdaja, mu pomagamo spoznati, da nikoli ni sam, vsak trenutek ga obdajajo bitja, ki delijo z njim mater Zemljo in so njegovi sorodniki. Vsaka stran neba, vsak kamen, rastlina ali žival ima za tradicionalnega Indijanca svoj pomen.« V njegovih preprostih besedah, v načinu, kako jih je počasi izgovarjal, v pogledu, s katerim je pri tem objemal rdečkasto skalovje in nizke skrivenčene borovce in cedre, je bilo čutiti globoko spoštovanje. Potem se je še enkrat ozrl proti vzhodu, kjer se je sonce že dvignilo tik nad hrib in ga obsijalo z nežno rožnato svetlobo. »Dedek odpelje vnučka na hrib in mu pokaže vse štiri strani neba. Tako bo spoznal svoje mesto v velikem krogu življenja.«

Ljubezen do narave je najpomembnejša

Vzgoja za naravo se začne že v zgodnjem otroštvu, takrat se razvije izkustvena in čustvena podlaga za otrokov poznejši odnos do narave. Naši otroci niso bistveno drugačni od indijanskih. Dokler jih s ponudbo bleščeče plastike in elektronike ne preusmerimo drugam, se z velikimi radovednimi očmi ozirajo v naravo, obrnejo vsak kamen in se čudijo vsakemu črvu in hrošču. Vsega se želijo dotakniti, potipati grobo hrastovo lubje, potisniti prst v dišečo borovo smolo ali smrdljiv pasji kakec, pobožati nežna metuljeva krila. To je pomembno obdobje, ko se otrok odpira v svet in je s svojimi čuti in čustvi zelo dojemljiv za naravo. V tem obdobju je vzgoja za ekologijo preprosta in zahtevna hkrati. Preprosta, ker sledimo otrokovi naravni radovednosti, samo »ujeti moramo veter v jadra«. Zahtevna pa, ker današnje družbeno okolje s hitrim tempom življenja in storilnostnimi pritiski temu ni naklonjeno. Od staršev zahteva kar precej razmisleka o tem, kaj nam je v resnici pomembno in kako bomo izrabili čas. Raziskovanje kamnov in polžev lahko poteka neskončno počasi. Živčno pogledujemo na uro, čaka nas še kup opravkov, mogoče smo po sprehodu namenjeni še kam drugam, otrok pa je iz trenutka v trenutek bolj moker in blaten. Skrbi nas, da se bo potolkel, opraskal in prehladil. Toda vse to je v resnici manj pomembno v primerjavi z otrokovim odkrivanjem in doživljanjem narave, za kar potrebuje predvsem čas, mir in razumevanje. Če so starši ali dedki in babice sami dovolj radovedni in občutljivi in se v tej raziskovalni radosti lahko pridružijo otroku z ljubeznijo in spoštovanjem do narave, bo to za vse lepo in dragoceno doživetje. Ljubezen, ki povezuje otroka in starše se bo spontano in neposredno prenesla še na naravo. Tako se bo otrok z naravo povezoval z ljubeznijo, ki bo temelj njegovega odnosa do narave za vse življenje. Ljubezen in spoštovanje do narave pa se morata seveda najprej razviti v naših srcih in zavesti. To je najpomembnejše. Narava je živo bitje in če bomo imeli do nje ljubeč odnos, potem se ni bati za prihodnost.

 Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo med živo in neživo naravo, tudi kamne dojemajo kot žive. Ne skušajmo popravljati njihovega doživljanja in dojemanja narave – takšno, kot je, je pravo, ker izhaja iz neposrednega stika. Zelo pomembno je, da otroka ne začnemo prezgodaj zasipavati s podatki, naravo naj predvsem sam izkusi, doživi. Poudarek pri vzgoji o naravi v tem obdobju naj ne bo na poučevanju, temveč na tem, da omogočimo otroku, da bo lahko čim svobodneje izkušal, raziskoval in delil z nami svoja spoznanja. Odrasli sledimo njegovi naravni radovednosti, ki jo nevsiljivo spodbujajmo. Pojasnimo mu stvari, ki ga zanimajo, povejmo kako zanimivo zgodbico, postavimo vprašanje, ki spodbuja njegovo opazovanje in raziskovanje. Morda ga doma spodbudimo, da o doživetju nariše risbico ali izdela kako žival iz gline. Malo pozneje ga vodimo k odkrivanju povezav med različnimi bitji v naravi od prsti in rastlin, najmanjših živalic do velikih živali in človeka. Najbolj preprosto je to prikazati na primeru prehranjevalnih verig in prepletov, ki jih otrok lahko opazuje v naravi in tudi sebe zelo doživeto vključi v ta preplet. Na zgledu prehranjevalnih verig lahko otroku njegovi starosti primerno v zanimivem pogovoru na izletu ali doma ob slikah povemo, kaj se zgodi, kadar ena izmed živali ali človek začne pleniti več, kot potrebuje za življenje, ali kadar katera izmed živali ali rastlin izgine iz prehranjevalne verige. Otrok bo spoznal, da smo na svetu vsi povezani med seboj in da so vsa bitja pomembna. Zlahka bo razumel, da ko zastrupljamo škodljive žuželke, ki napadajo naše pridelke, žužkojede živali ne bodo imele česa jesti ali pa se bodo še same zastrupile z zastrupljenimi žuželkami.

Pomembno je, da narave ne poskušamo olepšati in otroku prikriti njenih zahtevnih, neusmiljenih obrazov. Otrok ne potrebuje sentimentalnih zgodbic o živalih. Ljubezen je vedno povezana z resnico in sprejemanjem bitij takšnih, kakršna so. Vsa paleta življenja in čustev se namreč lahko razvije in pokaže le ob spoznanju narave takšne, kakršna je. Medved naj ostane medved, ne spreminjajmo ga v ljubkega medvedka, ki samo liže med. Volkulja naj bo volkulja, s celotno paleto lastnosti: neusmiljena plenilka, ko zasleduje srno, skrbna mati in predana sodelavka v tropu. O živalih so na voljo kakovostne zgodbe, ki domišljijski in mitološki svet povezujejo z naravo, ne da bi pri tem zavajale in potvarjale resnico o naravi in živalih, ter hkrati omogočajo otroku, da se tudi čustveno vživi vanje. Pomembno je tudi, da otrok vidi naravo nevtralno. Že majhen otrok lahko razume, da volk poje srno zato, ker je lačen, in ne zato, ker je hudoben. Prav volk je zelo dober zgled, kako je mogoče odnos do narave, ki razlikuje med dobrimi, koristnimi in »škodljivimi« živalmi, ki so »hudobne« in jih lahko brez škode iztrebimo, spremeniti tako, da jih vidimo takšne, kot so, in s takšnimi najdemo sožitje. To je na videz preprost, a v resnici zelo radikalen premik v zavesti in vrednostnem sistemu, ki si v evropski civilizaciji šele utira pot. Preusmerimo se od ločevanja koristnega od nekoristnega in neustavljivega jemanja, v iskanje ravnotežja in poti sožitja z naravo, ne da bi v nji videli sovražnico ali zgolj neskončen vir dobrin. Vzgoja, pri kateri živalim ne pripisujemo negativne podobe, ampak jih poskušamo otrokom predstaviti nevtralno, je pomembna pri razvoju takšne zavesti.

Naivna romantika in iluzije odpirajo prostor številnim zavajanjem in manipulacijam. Človek, ki že od malih nog pozna, sprejema in spoštuje naravo, temu ne bo nasedal in se bo znal odločati v skladu s svojo ekološko zavestjo, ki temelji na realnem pogledu na naravo in človeka. Resnična ljubezen je vedno povezana z resničnim življenjem, ki pa seveda dopušča prostor tudi sanjam in domišljiji.

V obdobju od sedmega do približno dvanajstega leta je čas, ko se otrok postopno čedalje bolj zaveda svoje vloge in odgovornosti v svojem načinu življenja, ravnanju in odnosu do narave. Spozna, da je bilo to, kar jemo, nekoč pomemben del žive rastline. Hrana ni nekakšen presežek v naravi, ki samo čaka, da ga bomo pojedli. Otrok lahko opazi, da pri hoji po travniku polomimo stebla cvetlic, pohodimo mravlje. Samo dejstvo, da živimo – se gibljemo in prehranjujemo, zavzemamo svoj življenjski prostor, vpliva tudi na druga živa bitja. Na svetu nismo sami. Zato moramo ravnati odgovorno – tako, da lahko sami preživimo, a hkrati s čim manj škode za druga živa bitja in da pomagamo ohranjati njihov življenjski prostor. Otrok postopno spoznava bolj zapletene odnose med živimi bitji v naravi, s človekom vred. Rast in razvoj rastlin, živali in človeka sta mogoča samo v povezavi z drugimi bitji. Poleg prehranjevalnih verig prepoznava tudi povezave med bitji v naravi, kjer ima neko bitje korist, drugo pa nobene škode ali pa imata oba korist (na primer ptice in drevesa, alge in glive v lišaju), pa tudi zajedavstvo, kjer neko bitje jemlje drugemu in mu pri tem škoduje. Posebno zanimiv odnos je sodelovanje, ker ozavešča soodvisnost vseh oblik življenja v naravi in kaže tudi na prostor, ki naj bi ga imel človek v naravi. Preplet odnosov je odločilen za delovanje ekosistema in njegovo raznovrstnost, raznovrstnost je del kakovosti ekosistema. Otrok bo pri tem lahko razumel, zakaj ni vseeno, da živalske in rastlinske vrste izumirajo, čeprav so na prvi pogled neznatne – to ima namreč posledice za celoten ekosistem. O tem se lahko z otrokom pogovarjamo na počitnicah na morju, v gorah, kjer koli na izletu v naravo ali kar doma. Povsod lahko skupaj opazujemo in poiščemo primere povezanosti živih bitij in razmislimo o posledicah, če so te povezave pretrgane.

Ko osnovnošolski otrok dobi predstavo o Zemlji in njenih ekosistemih, se lahko z njim pogovarjamo o vplivih, ki jih ima človekova dejavnost tudi v širšem merilu. Če na primer izsekavamo pragozdove, bo to imelo za posledico podnebne spremembe na vsem planetu.

Kaj lahko v družini naredimo za ohranitev narave? Odločilen je zgled staršev, saj jim otrok sledi v marsičem. Za motivacijo pa je pomembno, da stvar ne ostane na abstraktni, besedni ravni, temveč da lahko otrok iz svoje izkušnje in opazovanja spozna, kakšne posledice ima takšno ali drugačno ravnanje.

 Ravnanje z odpadki

Kot lahko vidimo iz opazovanja prehranskih verig, je v naravi to, kar je za neko bitje odpadek, za drugo živo bitje koristna snov. V naravi ni smeti, kajti snovi v naravi krožijo. Ljudje pa zaradi načina življenja po eni strani ustvarimo več odpadkov, kot jih lahko druga bitja predelajo, po drugi strani pa so naši odpadki pogosto zanje težko uporabni ali sploh ne. Zato sta pomembna dva ukrepa: da uporabljamo takšne izdelke, katerih odpadke lahko brez škode “vrnemo” naravi ali pa jih vnovič uporabimo za izdelavo novih izdelkov (recikliranje). Kupujmo stvari, ki imajo čim manj ovojnine, sadje in zelenjavo na primer lahko kupujemo nepakirano. Pri tem lahko sodeluje vsa družina. Če stvar predstavimo dovolj zanimivo in otroku pokažemo, da tako lahko tudi sam naredi nekaj za okolje, se ga bo to prijelo in ne bo na to gledal kot na še en vir “teženja ta starih”.

Naslednja pomembna dejavnost je vnovična uporaba: namesto, da stvar zavržemo, premislimo, kako bi jo znova uporabili. V današnjem hitrem tempu življenja tega včasih ne zmoremo. Toda kar koli bomo vnovič uporabili, bo dobro. Če se naravnamo tako, bomo postopno brez večjega truda našli vse več takšnih stvari in za otroke bo takšen način uporabe stvari nekaj samoumevnega. Današnja oblika kapitalizma seveda spodbuja prav nasprotno ravnanje: zavreči stare stvari in kupiti nove, sodobnejše, da bomo lepši, privlačnejši, uspešnejši, močnejši in tako naprej. Toda vprašajmo se, za kakšno ceno? Ali ni cena porušenega naravnega okolja previsoka?

Samoomejevanje pri porabi dobrin je zelo pomemben praktični vidik ekološke zavesti. Vprašajmo se, ali nekaj zares potrebujemo za življenje, ali pa bi se temu lahko odpovedali. Pri tem je zelo pomembna človekova samopodoba in njegova čustvena stabilnost. Otrok, ki je odraščal v toplem, ljubečem in varnem okolju, bo imel dobro samopodobo, rad se bo imel in bo znal tudi sam navezovati ljubeče odnose. Takšen človek se bo lažje odpovedal nepotrebnim stvarem, ki služijo le pretiranemu udobju, izkazovanju statusa in kompenzaciji čustvene praznine.

Spodbujajmo otroka k varčevanju z energijo: načinov je res veliko in vsaka malenkost šteje – presenečeni bomo, kako se bo nazadnje vse seštelo: izklapljanje porabnikov (luči, televizijskega sprejemnika, računalnika) kadar jih ne potrebujemo, varčevanje s toplo in tudi hladno vodo, sušenje perila na zraku namesto v sušilnem stroju, kadar vreme to omogoča, hodimo peš namesto z dvigalom in podobno. Ne pozabimo opaziti otrokovega prizadevanja in ga pohvaliti, kadar odgovorno ravna z energijo. Spodbuda in dober zgled delujeta bolje kakor nenehna graja. Otroci lahko naredijo zanimiv preprost poskus: vodo, ki bi sicer odtekla, ko med umivanjem zob pustimo pipo odprto ali pri pomivanju posode pod tekočo vodo, naj ujamejo v večjo posodo in prostornino pomnožijo s številom dni v tednu, mesecu, letu. Številke so presenetljive. Otrok bo tako dobil predstavo o tem, kako pomembno je, kako živimo, zavedal se bo, da vsak posameznik resnično lahko prispeva k ohranitvi okolja. Če imamo vrt ali otrok goji kako rastlino doma, naj jo zaliva z deževnico – to bo dobro delo rastlini pa še energijo bo prihranil. Jejmo čim več sezonskega sadja in zelenjave, pridelanega v našem okolju. Zlasti v poletnih mesecih, ko je to na voljo, res ni potrebe po eksotiki. Sadje in zelenjava zunaj sezone sta pridelana v rastlinjakih z dodatno svetlobo (poraba električne energije) in dodatki rudninskih snovi, umetnih gnojil in rastlinskih hormonov, ali pa pripeljana z drugih celin, in to je seveda spet povezano s porabo energije in izpusti ogljikovega dioksida. Izbirajmo takšne živilske izdelke, ki so čim bolj naravno pridelani in čim manj zaviti. Vse to lahko med nakupovanjem pojasnimo tudi otroku, z malo domišljije lahko stvar postane zabavna, pa še njegovo pozornost nam bo vsaj za nekaj časa uspelo preusmeriti od sladkarij in igrač.

Manj se vozimo z avtom in otroku razložimo, zakaj bomo to storili in kako.

 Sklepne misli

Z otrokom smo torej prehodili pot razvijanja ekološke zavesti. In kaj lahko na koncu ugotovimo? Vzgoja za ekologijo ni neka posebna vzgoja, temveč način življenja. Njegov temelj je naravno stanje človeške duše − ljubezen do otroka in narave. Ko smo z naravo povezani z ljubeznijo, jo čutimo in razumemo iz globin svoje notranjosti. Temu sledi zavest o sebi in svetu, ki sega že na duhovno področje človekovega bivanja: namesto povzdignjene nad naravo, ki jo upravljamo, se vidimo kot enakovredni del celotnega prepleta bitij in odnosov, ki jo sestavlja, spoštujemo jo in se ji prilagajamo. Iz tega izhaja sistem vrednot, ki se kaže v vsakdanjem življenju: čemu dajemo prednost pri delu in v prostem času, kako ravnamo z energijo, kaj v resnici potrebujemo in čemu se v korist ohranitve okolja lahko odpovemo. Občutek imam, da smo starši generacija, ki so jo doleteli hudi časi in pomembna naloga, ki je ne smemo preložiti na ramena otrok, ker utegne biti prepozno: sprememba v zavesti in udejanjanje te spremembe v vsakdanjem življenju. To je dragocena dediščina, ki jo lahko predamo svojim otrokom, da bodo (upajmo) lahko preživeli s tisto drugo, veliko manj dragoceno dediščino – poškodovano naravo, ki se med drugim odziva s skrajnimi podnebnimi dogajanji.

Stari Navajo je rekel: »Naše življenje je potovanje po loku mavrice. Samo bežen trenutek − in že je mimo. Če hitimo, se bomo na koncu potovanja vprašali – kje pa je bilo moje življenje, kje sem bil jaz? Če gremo dovolj počasi, bomo lahko čutili vse svoje sorodnike in vedeli bomo, kje smo in kdo smo. Naša srca bodo bíla v ritmu matere Zemlje.«

Katarina Trontelj, univ. dipl. biologinja; objavljeno v reviji AURA št. 308, maj 2015

Fotografija: 123RTF