Večina ljudi je prepričana, da pripomorejo k otrokovem spočetju le s fizičnim dejanjem, vse drugo, od otrokove telesne zgradbe, njegovega značaja, sposobnosti, lastnosti in napak, je odvisno od naključja ali božje volje. Slišali so za dednost in vedo, da bo otrok podoben enemu od staršev ali kateremu od sorodnikov, ne vedo pa, da lahko to podobnost okrepijo ali oslabijo. In tudi tega ne, da lahko pripomorejo k dobremu otrokovemu razvoju na telesni, duševni in duhovni ravni.

Na prihod otroka se je treba začeti pripravljati že pred spočetjem, da bi pritegnili naprednejšo dušo. Takšne se lahko utelesijo samo ljudem, ki so dosegli ustrezno stopnjo čistosti in mojstrstva. Za više razvito bitje, ki se bo utelesilo, ni pomembno, da bo prišlo k bogatim in znanim staršem, raje se utelesi ponižnim in revnim, saj je tako pozneje manj izpostavljeno skušnjavi obilja in nedela.

Oče in mati prispevata vsak svoje

Za spočetje prispeva oče seme, zato bi lahko rekli, da oče spočne otroka, mati pa ga oblikuje. Očetovo seme je zgostitev njegove esence, v otroku se izrazita njegovo življenje in bistvo.

Ves način življenja se zapisuje v kromosome, v celice, ki imajo spomin. Nič ne pomaga, če skušamo druge preslepiti s svojim prijetnim, častnim in velikopoteznim vedenjem, kajti le tisto, kar človek v resnici misli in čuti, se bo zapisalo in preneslo kot njegova dediščina iz roda v rod. Zato je zmotno misliti, da je seme, ki ga moški izlije ženski v trenutku otrokovega spočetja enako − ne glede na moškega. Moški, ki je izpolnjen z negativnostmi, ki si ni nikoli prizadeval, da bi iz sebe naredil boljšega človeka, ne more predati naprej nič boljšega, kakor je sam.

Mati pa med devetimi meseci nosečnosti ustvarja razmere, ki bodo značaj prihodnjega otroka oplemenitile ali ga poslabšale. Nezavedno vpliva na otroka, zato je zelo pomembno, da si predvsem med nosečnostjo prizadeva gojiti pozitivna in plemenita čustva, odganja negativne misli in skuša živeti čim bolj zdravo. Četudi je nosečnica prejela zelo kakovostno »seme«, sama pa ves čas nosečnosti goji svinčene misli, se ne sme čuditi, če bo njen otrok, simbolično rečeno, prišel na svet odet v svinec, postal turoben, pesimističen ali nagnjen k obolevnosti.

Nujna skrb za še nerojenega otroka

Večina nosečnic se ne zaveda, da njihovo razpoloženje neposredno vpliva na otroka, ki ga nosijo. Zanj začnejo skrbeti šele po rojstvu. V bistvu pa je po rojstvu že skoraj prepozno, saj so se med nosečnostjo v otroka že vtisnile temeljne značilnosti značaja. Vzgojitelji in učitelji lahko veliko pripomorejo k dobri otrokovi izobrazbi, toda njegove notranje narave ne morejo spremeniti. Svinec ostane svinec, pa če ga še tako brusimo, režemo ali poliramo, saj so to le začasne spremembe, nato pa se spet pokaže to, kar je. Otrok mora biti iz zlata, in ne iz svinca, potem nanj ne morejo vplivati niti najslabše razmere, ker je njegovo bistvo čisto. Seveda lahko začne pozneje takšen »svinčeni« otrok kot odrasli načrtno izboljševati sebe, vendar je to že druga zgodba.

Iz tega vidimo, kako pomembno je, da nosečnica goji svetle misli. Pod vplivom teh bo seme, ki v njej »kali« vsak dan prejemalo čiste in dragocene snovi. Ženska lahko naredi čudeže, ker nosi ključ življenjske moči.

Znano je, da imajo ženske med nosečnostjo posebne želje ali se včasih odločijo početi kaj nepričakovanega, česar sicer nikoli niso počele. Želja po prav določeni hrani je lahko posledica telesnih potreb. Znani bolgarski modrec Omraam Mikhaёl Aїvanhov pa nenavadne vedenjske izpade nekaterih nosečnic razlaga s tem, da takšne nosečnice med nosečnostjo začno oblegati zlonamerna bitja, ki nameravajo pozneje izrabljati rojenega otroka. Zato silijo mater v dejanja, ki rušijo njeno notranjo trdnost in posledično tudi otrokovo strukturo. To jim omogoča, da pozneje neovirano vstopajo v otrokovo dušo in izstopajo iz nje ter se z njo hranijo.

Nosečnica mora med vso nosečnostjo paziti, da otrok ni izpostavljen nikakršnim negativnim vplivom. Z močjo misli naj otroka v svojem trebuhu obdaja z ozračjem čistosti in svetlobe, da bi ga zavarovala pred dosegom zlonamernih nevidnih bitij. V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem otrokova duša, po trditvah večine jasnovidnih oseb, vstopi v otrokovo telo šele ob rojstvu, ob prvem vdihu, dotlej se zadržuje v bližini matere in skupaj z njo skrbi za oblikovanje otrokovega telesa in njegovih finosnovih teles.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA avgusta 2011, Št. 264

Fotografija: Bigstockphoto.com