V literaturi znanstvenega proučevanja nenavadnih pojavov, ki nastaja že več kot stoletje, je opisanih veliko primerov, ko so ljudje videli prikazni umrlih. Takšni pojavi so najpogosteje povezani z zakletostjo, razložiti jih skušajo s posebnimi, energijskimi sledmi, ki jih burni, zlasti tragični dogodki zapustijo na nekaterih krajih, predvsem hišah. Ezoteriki pa te prikazni razlagajo s pojavljanjem astralnega telesa umrle osebe, saj astralno telo takoj po smrti še ne razpade.

Toda prikazovanje duhov ali prikazni je eno, videnje množičnih prizorov, v katerih se prikazujejo osebe in dogodki iz preteklosti, kot bi se pravkar dogajali, pa nekaj drugega. Takšni pojavi navajajo na misel, da se vse, kar se zgodi, na neznan način zapisuje v neki skrivnostni medij, zato se lahko pod določenimi pogoji vse to tudi obnovi, kot na primer v filmu ali videu.

Tri vrste jasnovidnosti

Pojavi celih prizorov iz preteklosti se bistveno razlikujejo od navadnega pojavljanja duhov ali prikazni, ki prihajajo v zdajšnji čas in prostor kot nekakšni gostje iz drugega sveta. V prizorih iz preteklosti se priče takšnih dogodkov srečujejo ne samo z osebami, ki so nekoč živele, temveč tudi z vsem okoljem iz nekdanjega časa, pravzaprav se preselijo v pretekost.

Napačno bi bilo, če bi te pojave skušali uvrstiti v retrokognicijo. Retrokognicija je ena od vrst jasnovidnosti. Jasnovidnost se namreč pojavlja v treh vrstah. Ko se spoznanja, pridobljena zunajčutno, nanašajo na sedanjost, imenujemo to jasnovidnost: videnje dogodkov v prihodnosti razložimo kot prekognicijo, kadar pa so informacije o preteklosti pridobljene zunajčutno, pa tej sposobnosti pravimo retrokognicija. Toda vsem tem trem vrstam je skupno, da senzitivna oseba pridobi informacije z notranjimi vizijami, bodisi v sanjah ali budna. Toda ko imamo opraviti z udeležbo v prizorih iz preteklosti, pa priče budne in pri polni zavesti vstopajo v dogodke, ki se ne razlikujejo od objektivnega zunanjega dogajanja v resničnem svetu. Oseba ne vidi prizorov v svoji glavi, ampak se jih udeležuje, kakor da bi bila navzoča pri samih dogodkih.

Stik s preteklostjo

Primer vstopanja v preteklost je bil opisan že v sedemnajstem stoletju. Dogodek je povezan s prvo veliko bitko prve angleške civilne vojne, 23. oktobra leta 1624 pri Edge Hillu. Po krvavi bitki, v kateri so se spopadli kraljevi privrženci in nasprotnki, so zmagali prvi in na bojišču je ostalo 2000 padlih.

Mesec dni po tem dogodku je blizu bojišča nekaj pastirjev varovalo ovce in tedaj se jim je prikazala ponovitev te bitke. Prizori so bili videti povsem resnični: množica vojakov sredi krvavega spopada, streljanje pušk in topov, žvenket kovine, vzkliki bojevnikov in kriki ranjencev, topot številnih kopit in rezgetanje konj, zvoki bobnov … Zavonjali so celo smodnik. O tem nenavadnem dogodku so obvestili oblasti, ker pa se je zadeva, znova pred pričami, ponovila tudi na božični večer, je londonski časnikar Thomas Jackson začel pojav raziskovati. Podrobno je izprašal priče in januarja 1643 napisal o tem obsežno poročilo. O vsem je bil obveščen tudi kralj in je zaukazal preiskavo. Ta je potrdila pristnost dogodka. Dogodek je bil nekaj posebnega tudi zato, ker so priče videle v prizorih tudi osebe, ki so v tistem času še živele, med njimi tudi princa Ruperta, ki je poveljeval rojalistom.

Nenavadno dogajanje v Franciji

Leta 1951 sta Angležinji Dorothy in Agnes Norton, poročeni z bratoma, med oddihom v Franciji, 4. avgusta okoli štirih zjutraj tri ure poslušali hrup, ki je prihajal z morske obale. Zavedali sta se, da se dogaja nekaj nenavadnega, zato sta zapisovali vrsto zvokov in čas, ko so se ti pojavljali. Slišali sta človeške klice, streljanje pušk in mitraljezov, eksplozije granat, hrup ladijskih motorjev in bombnikov. Ko se je zdanilo, se je fantomska bitka končala. Izkazalo se je, da sta slišali prizore iz neuspelega zavezniškega izkrcanja pri Dieppu leta 1942, ki naj bi bilo preskušnja za znameniti dan D – zavezniški napad na Normandijo leta 1944.

Nekaj podobnega se je zgodilo dvema drugima Angležinjama že leta 1901, prav tako v Franciji, ko sta se odločili, da bosta avgusta istega leta obiskali slavni francoski Versailles v Parizu.

Z vodnikom v roki sta po ogledu dvorca odšli v bližnji park in se tam izgubili. Ena od njiju je zagledala žensko, ki je skozi okno bližnje hiše stresala rjuhe. Začudila se je, zakaj je njena prijateljica ne vpraša za pot. Pozneje se je izkazalo, pa prijateljica ženske in hiše ni videla. Ko sta prispeli v gozd, sta naleteli na osamljeno hišo in žensko, ki je dajala deklici piti vodo iz starinskega bokala. Pred hišo je ob poti ležal tudi železni plug. Prijateljici sta se začeli zavedati nenavadnosti okolja, ki se jima je zdelo ravno, skoraj dvodimenzionalno, kakor živa slika. Zaznavali sta tesnobo, neprijetno, grozeče ozračje. Bilo je nenaravno tiho in mirno, celo drevesa so bila videti kot upodobljena na tapiseriji in listje je mirovalo.

Potem sta srečali nenavadno oblečena moška, mislili sta, da sta vrtnarja. Oblečena sta bila v dolgo sivo zeleno uniformo, na glavi pa imela trirogeljnike. Vprašali sta ju za pot do dvorca in povedala sta jima, kam naj gresta. Na poti sta nato naleteli na vrtnarsko kolibo, pred katero je na stopnicah sedel neprijeten moški in ju neprijazno opazoval. Ogrnjen je bil v dolg plašč in na glavi je imel širokokrajni klobuk. Prav oddahnili sta si, ko sta bili mimo. Ko sta se ozrli, ni bilo videti nikogar. Nenadoma se je visok moški črnih oči, ogrnjen s plaščem, z dolgimi valovitimi lasmi pod širokokrajnim klobukom pojavil ob njiju. Vprašali sta ga za smer. Povedal jima je, da sta zgrešili pot in jima pokazal, kod naj gresta. Odšli sta v nakazano smer, in ko sta se obrnili, da bi se mu znova zahvalili, ga ni bilo nikjer več.

Šele ko sta prišli na vrt pred malim dvorcem, sta začutili olajšanje. Toda spet jima je postalo tesno pri srcu, ko je ena od prijateljic zagledala žensko, ki je sedela na pručki sredi travnika in risala v blok. Bila je čedna, vendar neprijetna. Sprva je Angležinja pomislila, da je tudi ta slikarka turistka, vendar ji je zbudila pozornost njena globoko izrezana, zelo staromodna svetla poletna obleka. Ogrnjena je bila z zeleno ruto, na glavi pa je imela širok sivo bel klobuk, izpod katerega so padali svetli lasje. Ko sta šli mimo, ju je pazljivo opazovala. Druga prijateljica tega prizora, kot se je izkazalo pozneje, ni videla.

Angležinji sta se povzpeli na teraso, tedaj pa je iz bližnje stavbe prihitel mladenič v starinski obleki, ki je bil videti kot lakaj, in jima povedal, da je vhod z druge strani. Tam sta zagledali svate, vendar so ti nenadoma izginili. Ko sta končno vstopili v dvorec in se pridružili skupini sodobnih obiskovalcev, je bilo nenavadnih dogodkov konec.

Po vrnitvi v Anglijo sta se pogovorili o tem, kar sta videli. Menili sta, da se jima je zgodilo nekaj nenavadnega, in se odločili proučiti zgodovino Versaillesa. Ugotovili sta, da sta kraj obiskali prav na obletnico najpomembnejših dogodkov iz francoske revolucije. Na dan, ko sta bili tam, so pred približno dvesto leti revolucionarji zavzeli kraljevo palačo v Parizu, pobili kraljevo švicarsko gardo, kralja in kraljico pa zajeli in zaprli. Šest tednov pozneje so monarhijo odpravili, naslednje leto, leta 1793, pa kralja in kraljico usmrtili.

Ena od Angležinj je domnevala, da je bila ženska, ki jo je videla slikati, kraljica Maria Antoinetta. Da je bila res ona, se je prepričala, ko je videla njeno sliko, delo slikarja Wertmüllerja. Slikar je kraljico natančno upodobil pri risanju, na sliki je celo oblečena tako, kot jo je videla ena od Angležinj.

Ko sta Angležinji po treh letih znova obiskali dvorec, je bilo vse drugače kot prvič, okolica se jima je zdela spremenjena in posodobljena. Nikakor nista mogli najti steze, po kateri sta hodili prvič, bilo ni niti mostu niti slapa.

Svoja doživetja sta prijateljici opisali tudi v knjigi. Ko je leta 1911 izšla knjiga Avantura, so se jima oglasili še drugi, ki so živeli blizu parka, in trdili, da so doživeli nekaj podobnega kot Angležinji, in to celo večkrat, vendar so molčali, saj so se bali, da bi jih ljudje imeli za čudakinji.

Energijske sledi

Naj povemo, da so po neki parapsihološki teoriji, po kateri dogodki nabiti z močnimi čustvi, zapuščajo na kraju, kjer so se zgodili, energijske sledi, nekakšne psihične odtise. Posebno občutljive osebe jih lahko na neznan način razberejo in tako postanejo priče davnih dogodkov. Ker opisani primer zadeva dogodke iz francoske revolucije, je razumljivo, da je bil ves dvor prežet s hudim strahom in tesnobo nekdanjih prebivalcev, ki so slutili, da se jim bliža konec.

Podobno lahko morda pojasnimo tisto, kar je leta 1953 doživel kurjač in inštalater Harry Martindale, ko je napeljeval centralno kurjavo v kleti stare stavbe v angleškem kraju York. Ko je stal na lestvi in v strop vrtal luknjo za cev, je nenadoma razločno zaslišal zvok trobente. Takoj zatem je skozi steno kleti prikorakal rimski vojak v kratkem krilcu, s ščitom v roki. Sledil mu je konjenik, očitno poveljnik, potem pa je prikorakalo še petnajst vojakov. Vendar je inštalater videl le zgornji del vojakov, približno od sredine stegen navzgor. Martindale je pozneje odkril, da je bila stavba postavljena natančno nad rimsko cesto.

Zadnji primer, ki ga bomo omenili v zvezi z nenavadnimi srečanji s preteklostjo, je na videz podoben siceršnjim prikazovanjem umrlih oseb, vendar se razlikuje po tem, da ni bila prikazen tista, ki je prišla v naš svet, ampak se je živa oseba preselila v preteklost.

Zgodilo se je v študentskem kampusu Univerze Nebraska Wesleyan v Lincolnu, glavnem mestu ameriške zvezne države Nebraska. Mladi tajnici Coleen Buterbaugh je dekan 3. oktobra 1963 okoli devete ure naročil, naj nekaj odnese v profesorjev kabinet, v drugo nadstropje sosednje stavbe. Ko je vstopila v prvo sobo kabineta, je presenečena zaznala neprijeten vonj po plesni. Prevzel jo je nenavaden občutek, da ni sama … Ozrla se je naokrog in zagledala žensko, ki je stala v stranski sobi in segala po neki knjigi na polici, vendar se ni premikala.

Čez čas je ženska nenadoma izginila, gospodična Buterbaugh pa se je zavedela popolne tišine, brez zvoka, čeprav bi se morala glasba, ki jo je prej slišala na hodniku, saj so študentje vadili, slišati tudi v kabinet. Toda čeprav je ženska izginila, je tajnica čutila še navzočnost neke osebe. Zdelo se ji je, da za pisalno mizo, levo od nje, sedi moški, ki ga ne more videti. Toda novo presenečenje jo je čakalo, ko je pogledala skozi odprto okno. O tem je pozneje pripovedovala: „Čeprav je bilo oktobrsko jutro, je bilo videti, kot da je zunaj toplo poletno popoldne. Povsem tiho je bilo. Skozi okno sem videla drevesa, približno dve na desni in tri na levi strani … drugod je bilo ravno polje. Ni bilo novega samostana Willard niti ulice Madison … spominjam se obrisov hiš v bližini, drugo so bili travniki … Zunaj ni bilo nič tako, kot je zdaj.“

Ko se je prestrašena Coleen vrnila v dekanat, je nenavadno doživetje zaupala dekanu in natančno opisala žensko, ki jo je videla skozi odprta vrata v sosednji sobi. Prepričana je bila, da je ni videla nikoli prej. Ženska je bila zelo visoka in vitka, temne lase je imela počesane v zvitek, oblečena je bila zelo staromodno. Dekan ni podvomil o tajničini pripovedi, in se je takoj spomnil nekega davnega dogodka. Gospa Urania Clara Mills, ki je leta 1912 prevzela vodenje glasbenega oddelka na univerzi in uporabljala omenjeni kabinet, je leta 1936 nenadoma okoli devete ure umrla v isti sobi, v kateri jo je zdaj videla tajnica. Pred tem se je komaj prebila skozi ledeni veter in snežni vihar, da bi prispela do stavbe. Bila je stara okoli šestdeset let in rahlega zdravja. Zanimala se je zlasti za cerkvene korale, na polici, pri kateri jo je videla tajnica, da posega po knjigi, pa je bila res zbirka knjig o koralih. Poiskali so tudi fotografijo Uranie Clare Mills, in podoba na sliki je povsem ustrezala tajničinemu opisu.

Tajnico je to doživetje hudo pretreslo in ji spremenilo življenje, saj je doživela nekaj izjemnega, premik v preteklost. Ko je skozi okno namesto študentskih spalnic in gosto naseljenih ulic videla le prostrane travnike je pravzaprav opazovala pokrajino, kakršna je bila nekaj desetletij pred njenim časom.

Čas ni linearen

Skeptiki, ki skušajo oporekati resničnosti takšnih srečanj s preteklostjo, utemeljujejo svoje ugovore s tem, da vračanje v preteklost in videnje stvari in oseb, ki jih ni, nista mogoča. So žrtve racionalistične dogme, ki temelji na predsodku, da čas nepretrgoma teče od preteklosti skozi sedanjost v prihodnost. Toda sodobna fizika se je temu predsodku že odpovedala. Koncept linearnega časa so opustili z Einsteinovo teorijo relativnosti, ki je v znanost vpeljala pojem enotnega prostora in časa. V sodobnih pospeševalnikih se lahko podatomski delci gibajo iz sedanjosti v preteklost, Stephen Hawking, eden največjih sodobnih fizikov, pa trdi, da je potovanje skozi čas mogoče. Stare ezoterične tradicije že tisočletja učijo, da so preteklost, sedanjost in prihodnost hkrati navzoče v vesolju, samo da sta večini ljudi preteklost in prihodnost prikriti. Po teh naukih je čas, ki ga poznamo, le iluzija naših čutil in naše omejene zavesti, preteklost, sedanjost in prihodnost pa so samo različni vidiki večne sedanjosti.

Večina zapisanih srečanj s preteklostjo se nanaša na dogajanja, prežeta z močnimi človeškimi čustvi. Morda so takšni dogodki samo vrh ledene gore, njegov najopaznejši del. Morda smo ves čas obdani z živimi sledmi iz preteklosti, le da jih ne zmoremo zaznati s čutili in navadno zavestjo. Pri tem nekatere okoliščine preteklih dogodkov, na primer močan čustveni naboj, porušijo ovire, ki nas ločijo od teh „zapisov“, in preteklost se razločno razgrne pred očmi prič. Nič čudnega ne bi bilo, če bi bila preteklost ob nas, le da ne vemo, kako odstraniti tančice, ki nam jo prikrivajo. Morda pa bomo nekega dne odkrili „stikalo“, ki bo naši zavesti omogočilo stik s preteklostjo in morda celo z neskončno prihodnostjo.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, marec 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com