Preden so dveletnega Tenzin Lungtok Tinlej Čopaka prepoznali kot sedmega Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja, je bil le eden izmed otrok v neki severnoindijski sirotišnici … Tam so ga našli kot osemnajstmesečnega malčka, potem pa ga je njegova svetost dalajlama kmalu posvetil in z obredi ustoličil kot naslednika šestega Ling Rinpočeja, glavnega učitelja dalajlame in predstojnika tibetanske tradicije gelug.

Malček, ki so mu v tibetanskem budizmu dodelili tako pomembno mesto – sedmi Kjabje Jongzin Ling Rinpoče – se je leta 1985 rodil v McLeod Ganju, kraju, ki leži štiri kilometre nad Daramsalo (tam je tudi glavni stan tibetanske vlade v izgnanstvu in dalajlamova rezidenca). Potem ko so ga našli v sirotišnici, ga je njegova svetost dalajlama prepoznal kot reinkarnacijo Tupten Lungtok Namgjal Thinleja, šestega Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja, ki je umrl leta 1983.

Tenzin Lungtok Tinlej Čopak je kmalu potem, leta 1990, začel študirati v samostanu Drepung Loseling v Mungodu, v južni Indiji, njegov vpis na univerzo pa so Tibetanci pospremili s številnimi obredi in velikimi slovesnostmi. Pod vodstvom dalajlame je fantek hitro duhovno napredoval. Ko je dopolnil osem let, ga je dalajlama s tremi zaporednimi obredi – upasaka (posvetitev laične osebe), pravraja (posvetitev) in sramanera (menih novic) – posvetil v meniha.

Študij je pomembnejši

Sedmi Kjabje Jongzin Ling Rinpoče je na samostanski univerzi študiral nauke iz vseh petih glavnih budističnih besedil, naučiti pa se je moral tudi številnih komentarjev o njih. Poleg študija je pod dalajlamovim posebnim varstvom in vodstvom ves čas opravljal strogo duhovno vadbo. V modrosti se je izjemno izkazal že kot šestletnik, saj je dejal: »Igranje z igračami je zabavno, vendar pa je naporen študij veliko pomembnejši. Veliko stvari že vem, toda ljudje potrebujejo toliko različnih nasvetov … Torej se moram še bolj učiti.«

Ko je imel dvajset let, ga je dalajlama vnovič posvetil – tokrat mu je podelil iniciacijo posvečenega meniha (bikšu), Ling Rinpoče pa je opravil meniške zaobljube. Leta 2006 je imel v skladu z dobro staro tibetansko tradicijo obširne razprave o četrtem poglavju besedila Pradžnaparamita (beseda v budizmu pomeni popolnost transcendentalne modrosti; praksa Pradžnaparamite je utemeljena in opisana v izredno dolgih in obširnih sutrah), ki so jo poslušali tudi dobro poučeni menihi. Uspešno je opravil tudi preskuse iz petih študij Geše (logika, popolnost modrosti, srednja pot, višje znanje in meniška disciplina).

Posebno dobro se je mladi rinpoče izkazal na delovnih obiskih v Severni Koreji, Indiji in Nepalu pa tudi v drugih azijskih državah, Evropi in Združenih državah Amerike. S predavanji je navdušil na tisoče predanih in pobožnih aspirantov, saj se je znal prilagoditi duhovni ravni vsakovrstnih poslušalcev. Ta pomembni tibetanski duhovni voditelj obiskuje zdaj tudi številne posebne budistične duhovne dogodke in konference, nekatere dogodke pa prireja in vodi tudi sam. Še zmeraj se študijsko izpopolnjuje, vadi budistično dharmo in se skuša zgledovati po pomembnih delih svojega predhodnika, šestega Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja, da bi tako lahko koristil vsem čutečim bitjem in sledil budistični dharmi.

V prihodnosti ga morda čaka pomembna naloga, saj je njegova svetost dalajlama – o tem smo v Auri že pisali – njemu in sedemnajstemu karmapi Gjalvangu nakazal, da bosta po njegovi smrti postala duhovna voditelja Tibetancev. Dejal jima je: »Po moji smrti se bo ta zapuščina nadaljevala. Struktura, ki sem jo zasnoval, je že oblikovana. Vidva sta še vedno mlada … Potem ko bom umrl, bosta postala tista, ki bosta moje delo nadaljevala.«

Duhovni velikan v prejšnji inkarnaciji

Sedmi Kjabje Jongzin Ling Rinpoče je bil v svoji prejšnji inkarnaciji na Tibetu voditelj tibetanske duhovne tradicije gelug in tutor zdajšnjega, štirinajstega dalajlame. Tupten Lungtok Namgjal Thinlej – šesti Kjabje Jongzin Ling Rinpoče (1903–1983) je bil namreč vse življenje dalajlamov glavni duhovni svetovalec in učitelj, podelil mu je tudi meniško posvetitev in ga spremljal v izgnanstvo v Indijo. Dalajlama ga imenuje »moj izvirni guru«, to pomeni, da je bil njegov glavni in najpomembnejši mojster. Ta izjemni duhovni velikan je bil tudi sedemindevetdeseti imetnik duhovnega prestola gaden – vrhovni voditelj tibetanske duhovne tradicije gelug, ene od štirih glavnih tradicij v tibetanskem budizmu. Poleg tega je bil priznan in usposobljen duhovni mojster in je imel veliko učencev, med njimi so bili številni pomembni lame, tukluji (reinkarnirani duhovni voditelji) in gešeji (doktorji budistične znanosti in prakse), ki so izvirali iz različnih tradicij tibetanskega budizma.

Šesti Ling Rinpoče, rojen v Lhasi na Tibetu, je bil že v otroštvu prepoznan kot reinkarnacija svojega predhodnika, Lobsanga Lungtok Tenzin Thinleja – petega Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja. Devetletnega so vpisali na samostansko univerzo Drepung Loseling v Lhasi in tam si je pridobil znanje o vseh petih najpomembnejših budističnih besedilih. Postal je tudi eden od štirih učencev Pabongka Rinpočeja, enega največjih tibetanskih učiteljev dvajsetega stoletja. Mladi rinpoče je kmalu začel potovati po vsem Tibetu – obiskal je več romarskih krajev in ljudi tudi poučeval. Leta 1933, ko je umrl trinajsti dalajlama (predhodnik zdajšnjega tibetanskega duhovnega voditelja), je bil šesti Ling Rinpoče odgovoren za obvarovanje in ohranitev njegovega telesa, blagoslovil pa je tudi dalajlamov relikvarij v palači Potala.

Leta 1936, ko je dopolnil štiriintrideset let, je postal opat svojega dednega posestnega samostana Gjuto, leta 1940, ko so na Tibetu ustoličili novega, štirinajstega dalajlamo, pa je postal višji tutor njegove svetosti. Leta 1954 je v Lhasi na vsakoletnem molitvenem festivalu zdajšnjemu tibetanskemu duhovnemu voditelju podelil tudi popolno meniško posvetitev. Mladega štirinajstega dalajlamo je pozneje spremljal na uradnem državnem obisku na Kitajsko in na praznovanju budističnega duhovnega praznika ob obletnici Budove parinirvane (popolne nirvane, ki jo je Buda dosegel ob smrti fizičnega telesa) v Indiji. Leta 1959 je dalajlamo spremljal na begu v Indijo.

Svoje duhovne dolžnosti vrhovnega voditelja tibetanske duhovne tradicije Gelug je nadaljeval v Indiji, medtem pa je potoval tudi po Evropi in Severni Ameriki in tam imel veliko predavanj. V svoji zasebni rezidenci v Dharamsali je namenjal izredno pozornost obnavljanju Budovih naukov in učenja, napisal pa je tudi več komentarjev k budističnim duhovnim besedilom (tako so želeli njegovi tibetanski, indijski in zahodni učenci). Imel je veliko predavanj, podelil pa je tudi številne iniciacije in posvetil veliko redovnikov. Enainosemdesetleten je umrl decembra 1983. Njegovo zdajšnjo inkarnacijo – sedmega Ling Rinpočeja so našli že leta 1987, ko je imel le osemnajst mesecev. Štirinajsti dalajlama ga je kot dveletnega malčka uradno prepoznal kot novo utelesitev šestega Ling Rinpočeja.

Zaporedne inkarnacije Ling Rinpočeja

Kronisti pravijo, da ni mogoče, da bi arhivirali natančne podatke o zaporednih utelesitvah Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja … Lahko si preberemo zgolj bežne utrinke o tej dolgoletni, sijajni in veličastni duhovni dediščini, ki – po gospodu Budi Šakjamuniju ali četrtem Budi iz tega veka – sodi med poglavitne duhovne tradicije v tibetanskem budizmu. Zaupanja vredni duhovni velikani – zaporedne utelesitve Ling Rinpočeja, ki z zglednim življenjem skušajo slediti svojemu vzorniku Budi, namreč s svojimi modrimi besedami in delovanjem že stoletja navdihujejo duhovne iskalce in preproste ljudi.

Prvi Kjabje Jongzin Ling Rinpoče je bil Tričen Dondup Gjatso (1655–1702), ki je bil med ljudmi zelo priljubljen in znan. Rodil se je v tibetanskem kraju Tehor Nagtsang, v Lhaso pa je prispel leta 1667 in začel študirati na samostanski univerzi Drepung Taši Gomang. Potem ko je uspešno opravil zelo obširne in poglobljene študije vseh petih glavnih budističnih besedil, so mu podelili naslov prvi Geše Larmapa (prvi doktor metafizike). Osemindvajsetleten je postal opat samostana Palden Taši Gomang, pri enainštiridesetih pa opat samostana Palden Gjudmed. Poučeval je tudi šestega dalajlamo. Nasledil je ugledni zlati prestol Gaden (najvišje mesto v hierarhiji tibetanskega reda Gelug) in ga sedem let uspešno vodil. Oseminštiridesetleten se je odpovedal svojemu prestižnemu položaju in potem živel v osamljenosti in odmaknjenosti v samostanu Čajul Mangra.

Njegov naslednik Gedun Tenpai Gjaltsen, drugi Ling Rinpoče (1728–1790) se je rodil v družini v osrednjem zgornjem Tibetu. Potem ko so ga prepoznali kot reinkarnacijo prvega Ling Rinpočeja, so ga vpisali na študijsko središče Čajul Mangra Gon. Pozneje so ga namestili v samostanu Drepung Taši Gomang v Lhasi in tam je opravil naporen študij petih budističnih besedil ter pozneje zaradi pridobljenega, izredno poglobljenega znanja postal znan učenjak. Tudi on je postal dalajlamov učitelj in zgleden razsvetljeni služabnik budistične dharme.

Lobsang Tenpai GJaltsen, tretji Ling Rinpoče (1791–1810), je bil rojen v Lingtsangu, v tibetanski pokrajini Kham. Potem ko je bil prepoznan kot reinkarnacija zadnjega Ling Rinpočeja, je odšel na samostansko univerzo Drepung Loseling v Lhaso in opravil tudi višje budistične študije. Nato je odšel v samostan Ling Kangtsen, na sedež duhovnega nasledstva tradicije Ling. Pozneje se je naselil v samostanu Palden Gomang in bil, tako kot njegovi predhodniki, dalajlamov učitelj. Umrl je izredno mlad, imel je manj kot dvajset let.

Četrti Ling Rinpoče je bil Ngavang Lungtok Jonten Gjatso (1811–1853). Materi Dolmi in očetu Tašiju se je rodil v tibetanskem kraju Pomed.. Starši so ga poimenovali Lobsang Tenpaj Gjeltsen. Pozneje ga je deveti dalajlama, potem ko so ga v zgodnjem otroštvu prepoznali kot novo utelešenje tretjega Ling Rinpočeja, preimenoval in mu nadel ime Ngavang Lungtok Jonten Gjatso. Dolgo, poglobljeno in zavzeto je študiral na samostanski univerzi Drepung Loseling in pozneje s svojim presenetljivim znanjem očaral vse poslušalce. Po opravljenem študiju o sutrah je odšel na samostansko univerzo Gjuto ter tam uspešno opravil še tantrične študije. Začel je obširno poučevati, komaj štiridesetleten pa je nasledil tudi zlati prestol Gaden. Kot vsi njegovi predhodniki je učil tudi mladega dalajlamo.

Lobsang Lungtok Tenzin Thinlej je bil peti Kjabje Jongzin Ling Rinpoče (1856–1902). Kmalu so ga prepoznali kot naslednjo utelesitev Ling Rinpočeja, saj se je že v zelo nežnih otroških letih izredno očarljivo vedel. Najprej so ga vpisali na samostansko univerzo Drepung Loseling, pozneje pa še na tantrično univerzo Gjuto. Bil je izredno nadarjen, več let je naporno študiral in postal ugleden učenjak (obvladal je vsebine iz suter in tantre). Čeprav si je pridobil velikansko znanje, pa ni bil zadovoljen zgolj z naučeno modrostjo, zato je začel meditirati na mirnem in samotnem prostoru. Močno si je namreč prizadeval, da bi s strogo duhovno prakso zmogel preoblikovati svoj nepokorni, samovoljni in neposlušni um. Z iskrenim in dolgotrajnim napornim vadenjem si je pridobil izredne darove: umirjeno vedenje in izredno poglobljen vpogled v temeljne življenjske zadeve (na primer v poznavanje pojma praznine). Komaj petindvajsetleten je napisal delo Osemnajst stopnic, to pa vse do danes koristno uporabljajo številni budistični študentje in iskalci. Postal je tudi opat samostana Gjuto in mentor trinajstega dalajlame (dalajlami je prenesel nauke o različnih sutrah in tantrah). Znano je, da je naredil veliko koristnih stvari za vsa čuteča bitja in napredek budistične dharme.

***

Ling Rinpoče – zelo topel in dostopen človek

Matjaž Trontelj, budist, sodelavec tibetanske šole za sirote Šečen, ustanovitelj in predsednik Dobrodelnega društva Tibet, avtor knjige Belo jajce na Tibetu in direktor podjetja Humane tehnologije (www.humane-tehnologije.si), je zadnjega, sedmega Kjabje Jongzin Ling Rinpočeja srečal tudi osebno: »Rinpočeja sem na njegovem domu v Dharamsali srečal pred leti. Prijatelj iz Avstrije je prišel k njemu po nasvet (glede projekta ustanovitve univerze za študij budizma na jugu Indije, v bližini samostana Drepung), nekateri Slovenci pa smo ga spremljali iz radovednosti. Vsebine pogovora se ne spomnim več, vendar pa se mi je rinpoče vtisnil v spomin kot zelo topel in dostopen človek. Celo nežen, v nasprotju s prejšnjim Ling Rinpočejem, ki je bil tako strog, neposreden in zahteven učitelj, da so se pred njim vsem tresle hlače in meniške halje.«

Matjaž pravi, da živi mladi rinpoče kljub svoji pomembni družbeni vlogi skromno meniško življenje, zbrano študira in vadi budistično izročilo. »V nasprotju z učitelji prejšnjih rodov, ki so odraščali v izoliranem Tibetu, je namreč rinpoče otrok globaliziranega sveta in tehnologije, od zgodnjega otroštva je v stiku z ljudmi z vseh koncev sveta. To je odlična značilnost novega rodu tibetanskih učiteljev, ki ji pripadata Ling Rinpoče in njegova svetost karmapa. Zaradi dobrega poznavanja sodobne znanosti in izzivov sveta bodo ti učitelji svoje poglobljene izkušnje budističnega izročila lahko predstavili tako, da bo še bolj uporabno pri reševanju težav, ki jih čuti človeštvo. Za Tibetance pa je Ling Rinpoče eden od najpomembnejših duhovnih učiteljev, še posebno zato, ker je tesno povezan z institucijo dalajlame. Zelo pomembno vlogo ima pri ohranjanju tibetanske budistične tradicije gelug, saj položaj predstojnika te tradicije ni položaj, ki ga zasede reinkarnirani prejšnji predstojnik. Predstojnika izvolijo za omejeni mandat. Do zdaj je bil Ling Rinpoče izvoljen že trikrat v treh različnih inkarnacijah. To je zelo odgovorna naloga, saj se duhovna izročila sicer zlahka izrodijo ali izgubijo. Čas pa bo pokazal, kakšna bo nadaljnja Rinpočejeva vloga v svetu. Morda bo bolj kot v svet, usmerjen v delovanje v tibetanski družbi …«

Tibetanci posvetijo in ustoličijo že majhne otroke, zadnji Ling Rinpoče je doživel to pri dveh letih, in to je za zahodnjake morda nenavadno … »Sistem prepoznavanja reinkarnacij duhovnih voditeljev, ki je značilen za Tibet, omogoča kontinuiteto njihovega delovanja. Če kdo česa ne zmore postoriti v tem življenju, bo pač to nadaljeval v naslednjem. Zato postanejo projekti in vizije razvoja samostanov, katerih voditelji se tako reinkarnirajo, bolj dolgoročni in konsistentni. Res da se pri tem lahko dogajajo napake in zlorabe, kljub temu pa ta sistem presenetljivo dobro deluje. To dokazuje bogato tibetansko duhovno izročilo, ki se je v tisočletjih ohranilo vse do danes. Pomembno je, da reinkarnacijo učitelja najdejo čimprej in da začne malček čim prej študirati, vaditi in prevzemati odgovornosti predhodnika. Takšni otroci se namreč v novi vlogi hitro znajdejo in izjemno dobro obnavljajo znanje in spretnosti prejšnjega učitelja. Seveda pa njihovo otroštvo ni lahko, kot na primer v svoji biografiji pripoveduje dalajlama. Za ljudi to niso navadni otroci, temveč poosebljajo celotno duhovno nasledstvo nekega duhovnega voditelja.«

Številni se sprašujejo, zakaj je dalajlama za svojega duhovnega naslednika določil (skupaj s karmapo) prav mladega rinpočeja … Vendar pa predsednik Dobrodelnega društva Tibet meni, da je nadaljevanje institucije dalajlame zelo občutljivo vprašanje: »Zagotovo lahko pričakujemo manipulacije in vmešavanje kitajskih oblasti, kot se je na primer zgodilo pri pančen lami in tudi pri karmapi, ki se je šele s pobegom iz Tibeta osvobodil poskusov manipulacije kitajskih oblasti. To vprašanje je še toliko pomembnejše zato, ker je dalajlama v hudih časih – po več kot pol stoletja zasedbe Tibeta – središče in zatočišče tibetanskega ljudstva. Dalajlama je tudi najpomembnejši za to, da tibetanska prizadevanja uživajo podporo po svetu in niso prerasla v nasilen upor. Lahko torej pričakujemo, da bo dalajlama namenil veliko pozornost in previdnost prenašanju svojega nasledstva. Prejšnji dalajlama je po smrti oblast prepustil regentu, in to se ni dobro končalo, saj je regent zaradi notranjih političnih razprtij umrl v zaporu. Varnejše je torej prepustiti oblast skupini ljudi, ki reprezentativno zastopajo koristi tibetanskega ljudstva. Zelo verjetno je, da bosta mlada Ling Rinpoče in karmapa imela pri tem pomembno vlogo. Predvidevam pa, da bodo ob njiju še drugi, na primer predstavniki drugih dveh izročil tibetanskega budizma in civilne družbe. A to je le moje razmišljanje … Vsekakor je nasledstvo dalajlame za Tibetance v teh razmerah zelo zahteven izziv in nanj se morajo dobro pripraviti. Politično oblast pa je dalajlama že kmalu po prihodu v izgnanstvo prenesel na demokratično voljeni parlament in vlado.«

Julija Dobrun; članek je bil objavljen v reviji AURA, junij 2014, številka 297