Na Kitajskem, na poljih genskega inštituta pri Pekingu, rastejo nenavadne rastline: iz koruznega storža poganja pšenično klasje, v jezeru plava kokošraca − kokoš s plavalno kožico med kremplji. To so izidi poskusov, ki jih je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel Kitajec Czan Kandžin. Naredil je napravo, ki lahko prebere valovne dolžine genov nekega organizma in z njimi vpliva na drug organizem tako učinkovito, da se spremenjene lastnosti prenesejo tudi na potomce. Czan Kandžin je torej našel način, kako priti v stik z geni na podlagi valovanja.
Vse v vesolju vibrira, valovi – tudi živa bitja. Ampak valovanje vsakega živega bitja je značilno samo zanj, tako kot je prstni odtis vsakogar drugačen. Če bi kdo poznal kodo valovanja nekega človeka in vanjo naložil neko informacijo, bi jo geni sprejeli in začeli delovati drugače. Sprememba bi bila pri odraslem organizmu sicer le začasna, trajala bi približno teden dni, toda če bi se vplivalo na zarodek, bi bile spremembe trajne. Tako je Kitajec Czan Kandžin vzel kokošja jajca in jim s svojo napravo prenesel račjo gensko informacijo. Izvalili so se piščanci z zraščeno kožico na nogah, ki so lahko plavali. Trdil je, da mu je uspelo poustvariti celo prazgodovinskega zajca. Lotil se je tudi poskusov na ljudeh. Ko je imel na primer njegov oče osemdeset let, je s Czan Kandžin svojo napravo odčital frekvenco nekega mladeniča in jo prenesel na očetovo gensko zasnovo. Očetu so zrasli zobje, začeli so mu poganjati lasje in fizično je postajal podoben temu mladeniču. Ampak po letu 1990 je za Czan Kandžinom izginila vsaka sled.
DNK je temelj vsega živega na zemlji. Hrani dedne informacije in jih prenaša na potomce. V njenih kromosomih je shranjena genska koda, odgovorna za prenos dednih lastnosti, torej navodila, kako naj se iz posameznih celic razvije organizem. Sodobni genetiki menijo, da je pomembnih le od 1 do 2 odstotkov DNK, to je kodiranje beljakovin, drugo (od 98 do 99 odstotkov) pa naj bi bila neuporabna, tako imenovana odpadna DNK (junk DNK). Kar se podeduje od staršev, naj bi bilo torej vsebovano zgolj v dobrem odstotku naših genov.
Drugače misli skupina ruskih znanstvenikov, ki jih vodi dr. biologije Peter Petrovič Garjajev, akademik ruske Medicinsko-tehniške akademije. Po več kot dvajsetletnem proučevanju DNK na različnih ruskih inštitutih je dr. Garjajev ubral svojo pot razmišljanja in poskusov. Nikakor se ni mogel sprijazniti z ugotovitvijo genetikov, da naj bi bila narava ustvarila skoraj 99 odstotkov neuporabne DNA. Njegove ugotovitve, ki so prelomnica v genetiki, so postale temelj tako imenovane valovne genetike. Večina ruskih genetikov se z ugotovitvami dr. Garjajeva ne strinja, drugače pa menijo v Kanadi, Nemčiji in na Japonskem, kjer že proučujejo njegove ugotovitve.
Dr. Garjajev in sodelavci domnevajo, da izvira temeljni del genske informacije, nujen za razvoj vsakega živega bitja, prav iz odpadne DNK. Genska informacija naj bi bila podobna zapisu na videotraku, kjer si kader za kadrom sledi celotna slika organizma. Pri človeku pa so poleg »videotraku« pomembne tudi »besedilne opombe«, vse to pa vsebuje prav odpadna DNK.
Kot pravi dr. Garjajev, se kodirajo informacije vsaj na dveh ravneh, verjetno pa tudi na več. Prva raven je raven resničnega kodiranja, ko se kodirajo beljakovine, predvsem encimi, in to kodiranje zajema od 1 do 2 odstotkov DNK, odpadna DNK pa kodira povsem drugače. Odpadna DNK je namreč po naravi tekoči kristal, ki lahko razvije različne strukture, podobne hologramu. Če hologram osvetli žarek svetlobe, se pojavi svetlobni lik. To je lahko lik človeka, živali, rastline ali česa drugega. Ta lik se, pogojno rečeno, lahko razdeli v najmanjše delce in to po določenem programu. Če zadeva ne poteka tako, nastanejo genske mutacije.
Tudi oblika in sestava organizma (morfogeneza) nastajata na dveh ravneh. Prva raven je hologram. Hologram določi prostorsko strukturo, obrazec, shemo, po kateri se sestavi organizem. V kromosomih je tudi besedni program, napisan po enakih načelih kakor človeški govor, vendar tega programa še ne razumemo. DNK je besedilo, beljakovine pa so v resnici kopije, nastale z dekodiranjem jezika DNK v jezik beljakovin. Beljakovine so tudi besedila.
Poskusi so pokazali, da DNK tudi sama oddaja radijske valove in lasersko svetlobo, in to oblikuje informacijske holograme. Ko celice zarodka prejmejo valovno informacijo, ustvarijo nekakšno risbo, ki prikazuje, kje naj rastejo noge, roke, oči in drugo. Človekova kromosomska zgradba in tudi kromosomska zgradba vsakega živega bitja oddaja svetlobo različnih valovnih dolžin. Začne se z modro in konča z rdečo, odvisno od valovne dolžine. Ne oddaja pa samo navadne svetlobe, temveč tudi lasersko, t. i. koherentno svetlobo. To pa je prva dokazala skupina dr. Garjajeva. Vprašanje je, zakaj ima DNK koherentno svetlobo. V naravi oddajajo svetlobo nekatere bakterije, ribe, alge. Sveti tudi trhel panj. Toda ta svetloba ni koherentna, kakršno oddaja DNK. Prav laserska, koherentna svetloba je holografsko zelo pomembna. Takšna svetloba lahko bere strogo definirano svetlobo iz strogo definiranih hologramov. Ni ji treba brati naših kromosomov kot milijarde sličic, temveč po delih. Informacije se odčitavajo diferencialno.
Po pojmovanjih valovne genetike se DNK ne vede kot snov, temveč kot elektromagnetno in zvočno polje, podobno notnemu zapisu. Dr. Garjajev trdi, da je naša DNK pravzaprav antena, ki sprejema iz vesolja kozmične usmerjevalne informacije, saj vsebuje atome kovin. Da je to res, so dokazali s preprostim poskusom. V komori iz niklja in jekla, snovi, ki ne prepuščata elektromagnetnih valov, so ustvarili vse možnosti za razvoj žabe iz jajčec, ustrezno temperaturo, vlažnost, menjavo dneva in noči, pravo sestavo vode in ozračje. Enake razmere so ustvarili v drugi komori, ki pa ni bila iz kovine. V obe komori so dali oplojena žabja jajčeca. V navadni komori je potekal razvoj normalno in na koncu so se paglavci razvili v žabe, v komori iz niklja in jekla pa so nastale pošasti, ki so naglo poginjale in se nikoli niso razvile v žabe. Za razvoj zarodka je namreč nujno zunanje elektromagnetno polje. To ustvarja valovni metabolizem, valovno uravnavanje, ki prihaja iz vesolja. Genska zgradba ustvari organizem s pomočjo zvočnih in elektromagnetnih valov različnega obsega, teh pa ne sprejema samo od zunaj, temveč jih ustvarja tudi sama.
Da bi potrdili svoj koncept valovnega genoma, so dr. Garjajev in sodelavci skonstruirali posebno lasersko napravo in razvili metodologijo za delo z genskimi besedili in njihovimi holografskimi strukturami. Začeli so s preprostimi poskusi. V posodo, veliko približno pol kubičnega metra, so dali nakaljeni krompir in nato z diskete, ki je vsebovala genski zapis piščanca, z laserskim generatorjem prenesli to informacijo na krompir. Krompirjevi poganjki so začeli zelo hitro rasti – v 24 urah do enega centimetra. Nato so na poganjkih zrasli nekakšni okrogli rdeči plodovi, podobni paradižniku. Razvil se je krompirparadižnik. V tretjem rodu takšnega krompirjaparadižnika je začel krompir rasti tako kakor paradižnik.
Celice se sporazumevajo s hitrostjo, večjo od svetlobne
Človeški organizem ima na milijarde celic in vsaka od njih s sosednjimi celicami menjava informacije o svojem stanju. Vse to nadzoruje živčevje. Toda živčni procesi so za bliskovito menjavo informacij med več milijardami celic, kolikor jih je v telesu, razmeroma počasni, saj se živčni impulzi širijo s hitrostjo od 8 do 10 metrov na sekundo. Za takšno bliskovito sporazumevanje je prepočasna celo hitrost svetlobe. Peter Garjajev in njegovi sodelavci trdijo, da si ves celični sistem izmenjuje informacije s hitrostjo, večjo od svetlobne. Svojo trditev opirajo na lastnost, ki so jo predvideli že Einstein in njegova učenca Boris Podolsky in Nathan Rosen leta 1935 – pozneje so jo drugi poimenovali teleportacija. Če se povezana fotona ločita in eden od njiju spremeni parametre, na primer naleti na oviro in izgine, se njegova informacija v trenutku prenese na drugi foton. Tudi naša DNK, naši kromosomi delujejo po načelu fotonov. To pomeni, da se naše celice sporazumevajo neskončno hitro. Čas izgine in informacija se takoj prenese iz celice v celico. Vse milijarde celic v telesu v trenutku izvedo vse informacije, ker informacijo prenašajo fotoni. Naša celična jedra delujejo kakor bioračunalnik. Čemu pa potem rabi živčevje? Tudi to prenaša informacije, vendar večje bloke informacij predvsem med organi celic in tkivi.
Gensko spremenjeni organizmi
Biologi po svetu so prepričani, da je edini pomembni genski material gen. Z geni so začeli manipulirati, jih vnašati v različne organizme in kombinirati. V krompir so na primer vnesli gen, ki kodira beljakovine, namenjene uničenju koloradskega hrošča. Pridelek krompirja se je tako povečal, saj ga koloradski hrošč ni več uničeval. Naredili bi radi tudi paradižnik, ki ne gnije, izredno sladko peso, rastline, ki lahko nakopičijo več vitamina E, in podobno. Razvili so že takšne transgene, ki si jih v naravi ni mogoče niti zamisliti. Drugi znanstveniki pa svarijo pred tem in opozarjajo, da uživanje gensko spremenjenih rastlin zelo ogroža človekovo zdravje in tudi zdravje živali, ki takšne rastline uživajo.
Gensko spremenjene organizme ustvarijo tako, da tuje gene prenesejo v žival ali rastlino. Tako nastane na primer svila, podobna pajkovi mreži in z lastnostmi jekla. Izredno trdna je, niti krogla jih ne more prebiti, obenem pa zelo lahka, tke se kot navadna preja. Toda genski inženirji delajo z delci DNK, ki jih vzamejo iz enega organizma in vsadijo v drugega, valovni genetiki pa ne prenašajo DNK, temveč delajo zgolj z elektromagnetnimi zapisi.
Fantomska DNK
Dr. Garjajev je skušal ugotoviti, kaj usmerja nastanek sestavljenih bioloških sistemov, zato so znanstveniki v poskusu vzeli DNK iz telečje žleze, jo dali v spektrometer in osvetlili z žarkom rdeče laserske svetlobe. Ko je Garjajev umaknil DNK izpod laserskega žarka in z laserskim žarkom osvetlil prazen prostor, kjer je bila prej DNK, je ta prostor deloval, kot da bi bila tam še zmeraj DNK. Videti je bilo fantomsko DNK, čeprav ta ni bila povsem identična prejšnji. Signal je bil šibkejši, toda ohranila se je vsa njena narava. Dr. Garjajev in sodelavci so menili, da je z napravo nekaj narobe, in poskuse ustavili. Nekaj let pozneje, ko so nadaljevali poskuse s celičnim jedrom na drugem akademskem inštitutu, je dr. Garjajev dobil enake izide in tako spoznal, da prejšnja naprava le ni bila pokvarjena, temveč da je laserski žarek res razkril fantomsko DNK. Naredil je še drugi poskus. DNK je dal v prostor, segret nad 42 stopinj Celzija, in DNK se je pri 42 stopinjah Celzija začela topiti. Pri takšni temperaturi se namreč v tekočih kristalih (in to DNK po svoji naravi je) brišejo vsi višji programi. Ko je ostala le fantomska DNK, se je odločil, da bo ohladil prostor na normalno sobno temperaturo, dal vanj novo molekulo DNK in na napravi opazoval, kaj se dogaja. Videl je, da se nova DNK vede, kot bi se segrevala. To pomeni, da je bila fantomska DNK še zmeraj biološko dejavna. Tudi dr. Prangišvili in dr. Tirtišev sta na ruskem inštitutu za nadzor leta 1993 dokazala, da so fantomski pojavi dejavni in nekaj živega. Kako dolgo takšni ostanejo, znanstveniki za zdaj še ne vedo. Spektrometer, za katerega so domnevali, da je pokvarjen, je zaznaval fantome še štirideset dni. To ne pomeni, da jih potem tam ni več bilo ali da jih zdaj ni, temveč le, da ni na voljo tako občutljivih naprav, da bi fantome še lahko zaznale. Znano je, da ljudje, ki so izgubili ude v nesreči ali vojni, še zmeraj čutijo bolečine v manjkajočih delih telesa. To povzroča energijski fantom, ki pošilja sporočila. Zapisani so tudi primeri, da so ženske, ki so splavile, dobile porodne krče v času, ko naj bi splavljenega otroka rodile. Mogoče je, da je tudi v takih primerih deloval fantom zarodka, podobnega fantomu DNK, kakršnega je opazoval Garjajev.
Nevaren ultrazvok
Dr. Peter Garjajev je ugotovil, da deluje ultrazvok na DNK pogubno. Že prej je s fotonsko korelacijsko spektroskopijo ugotovil, da pri DNK nastaja akustično valovanje, da torej molekula DNK v vodni raztopini ves čas oddaja harmonično melodijo. Ta melodija pomaga tkivom, sistemom in organom, da se razvijajo po svojem genskem zapisu. Ko so na DNK z ultrazvočno napravo usmerili ultrazvok, je značilna melodija izginila, ostal je le en sam žalosten ton. DNK je nenehno oddajala frekvenco 10 hercev (kot pravi dr. Garjajev, dobesedno kričala), in to več tednov. To pomeni, da ultrazvok iz molekule DNK izbriše velikansko količino informacij. Kot pravi dr. Garjajev, se dogaja nekaj podobnega, kot če bi s kladivom udarili po računalniku in bi potem ta na različna vprašanja odgovarjal zmeraj enako.
DNK doživi po obdelavi z ultrazvokom hud pretres, se dolgo obnavlja in ustvari valovni fantom bolečine in strahu. Nadaljnje raziskave so pokazale, da se pod vplivom ultrazvoka dvojna vijačnica DNK razpira tako, kot bi bila izpostavljena visoki temperaturi. Ultrazvok poškoduje dedni program, to pa se ne pokaže takoj, temveč šele postopno. Dr. Garjajev meni, da je ultrazvočno slikanje nosečnic pogubno za otrokovo zdravje. To so ugotovili tudi drugi raziskovalci, na primer iz ameriške univerze Yale in s poskusi na miših dokazali, da lahko ultrazvok prizadene razvoj možganov.
Ozdravitev na daljavo
Dr. Garjajev je opravil vrsto poskusov s posebno optično-elektronsko opremo, ki jo je konstruirala njegova skupina – s pilotnim modelom bioračunalnika. Leta 2002 so dr. Garjajeva in njegovega sodelavca dr. Tertišnija povabili v Kanado. Tam so jima dali na voljo prvovrstne naprave, da bi dokazala, da genska informacija obstaja kot elektromagnetno polje in se lahko na daljavo prenaša z enega organizma na drugega. Znanstvenika sta se lotila dela. Štiridesetim laboratorijskim mišim so vbrizgali aloksan, strupeno snov, in ta je uničila njihovo nadledvično žlezo. Živele bi največ teden dni. Garjajev in Tertišnij pa sta jih morala ozdraviti in obnoviti delovanje njihove žleze. S svojo napravo sta iz nadledvične žleze zdrave miši lasersko prebrala informacijo in to prenesla na bolne živali. Po desetih dneh so miši ozdravele. Informacijo so prenesli z razdalje dvajsetih kilometrov. Podoben poskus je dr. Garjejev opravil s semeni, uničenimi zaradi černobilskega sevanja. Uspelo mu je oživiti vse seme.
Znanstvenika trdita, da je vsak poškodovani organ mogoče ozdraviti s prenosom genske informacije z zdravega organa nekega drugega organizma.
Spreminjanje strukture valovnih funkcij v DNK je zelo nevarno, nevarno je tudi gensko spreminjanje organizmov, ker z vpeljevanjem fragmentov DNK v prejemalca spreminjamo elektromagnetno in akustično naravo DNK. Pred tem svari tudi ruski zdravilec S. N. Lazarev. Pravi, da se niti ne zavedamo, v kakšno nevarnost smo zašli. Znanost na vsak način skuša prodreti v našo podzavest, naše gene in to izrabiti. Posledica tega pa je samo smrt, saj so takšni posegi napačna pot do naše zavesti, naše duše in genov.
Dr. Garjajev in sodelavci menijo, da so temelj življenja na zemlji beljakovine, DNK in RNK pa bi lahko nastali tudi umetno z atmosferskimi električnimi praznjenji, ognjeniško dejavnostjo in podobnim dogajanjem, vendar tako nastali DNK in RNK nimata informacije. Zagovorniki valovne genetike zato menijo, da je odločitev o življenju na zemlji nastala pred milijoni let, in sicer naj bi človek nastal umetno. Ni nastal na zemlji, temveč nekje drugje in bil potem – povedano v jeziku genetike − introduciran na zemljo.
Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, april 2013, št. 284
Fotografija: Bigstockphoto.com