Ali so podatki o vsem, kar se je kdaj zgodilo na Zemlji zapisani v nekakšni velikanski, ultradimenzionalni banki podatkov? Ali imajo nekateri ljudje zaradi posebnih sposobnosti vpogled v to banko, včasih pa se to nekoliko razkrije tudi navadnim smrtnikom?

Mistiki in svetniki so že pred davnimi časi ugotovili obstoj kozmičnega polja, poimenovali so ga akaša, ki hrani in prenaša informacije. Zadnji izsledki v fiziki vakuuma dokazujejo, da so imeli prav, in da je to polje resnično. Znanstveno mu pravijo ničelna točka in je v temelju vesolja. To polje vsebuje ocean spremenljive energije, iz katerega izvira vse: atomi in galaksije, zvezde in planeti, živa bitja in tudi zavest. To ničelno polje akaše je večen in nespremenljiv spomin vesolja. V njem je zapisano vse, kar se je kdaj zgodilo na Zemlji in v vesolju, in se povezuje z vsem, kar se še bo zgodilo.

Akaša je sanskrtska beseda, ki pomeni eter, vseprežemajoči prostor. Najprej je označevala sevanje ali sijaj. V indijski filozofiji velja akaša za prvo in najbolj temeljno od petih prvin – druge so še: vata (zrak), agni (ogenj), ap (voda) in prithivi (zemlja). Akaša vsebuje lastnosti vseh petih prvin in je maternica, iz katere izvira vse, kar dojemamo z našimi čutili, in v katero se bo na koncu vse znova vrnilo. Akaški zapis, imenovan tudi akaška kronika, je trajni zapis vsega, kar se dogaja in se je kdaj zgodilo v prostoru in času.

V znanosti nastajajo novi provokativni koncepti informiranega univerzuma, ki preobraža našo notranjo izkušnjo pa tudi naš odnos do vesolja in drugih bitij. Informirano vesolje je vesolje, v katerem so vse stvari globalne, pravzaprav kozmične, ker se spomin vseh stvari razteza na vse kraje in čase. Izjemno pa je, da vse, kar obstaja v njem, vpliva na vse drugo, pravzaprav informira. Ljudje smo povezani drug z drugim po resonančnih poljih, ki prodirajo do najglobljih ravni bitij. Smo kakor otoki na morju: na površju sicer ločeni, a v globinah medsebojno povezani.

 

Poskusi branja božje misli

Teoretski fiziki raziskujejo in razvijajo tako imenovane teorije vsega, ter skušajo doseči, kar je Albert Einstein ob neki priložnosti imenoval »branje božje misli«. Prepričan je bil, da bi lahko, če bi nam uspelo združiti vse zakone fizične narave v konsistenten niz enačb, bi na temelju te formule pojasnili vse značilnosti vesolja. Čeprav se je s tem ambicioznim projektom ukvarjal vse do smrti leta 1955, mu ni uspelo najti preproste in vseobsegajoče enačbe, ki bi strnila vse fizične pojave v logično konsistentno obliko. Zdaj je že znano, da je bil njegov neuspeh posledica tega, da ni upošteval polj in sil, ki delujejo na mikrofizični ravni resničnosti. Danes je večina teoretskih fizikov ubrala drugačen prijem: za osnovo so vzeli kvant – diskontinuirani vidik fizične resničnosti. A fizična narava kvanta je na novo interpretirana: kvanti niso več osameli delci materije energije, temveč vibrirajoča enodimenzionalna vlakna: strune in superstrune. Fiziki skušajo povezati in pojasniti vse fizikalne zakone kot vibracije superstrun v prostoru višjih dimenzij. Vsak delec vidijo kot struno, ki ustvarja svojo lastno glasbo, skupaj z drugimi delci. Gledano s kozmičnega vidika cele zvezde in galaksije vibrirajo skupaj, in to, po zadnjih ugotovitvah, počne tudi vse vesolje. Pred fiziki je zdaj izziv: najti enačbo, ki bi pokazala, v kakšnem razmerju je ena vibracija do druge, tako da bi se lahko vibracije konsistentno izrazile z eno in edino superenačbo, ki bi dekodirala vseobsegajočo glasbo in harmonijo vesolja.

V zadnjih letih se je v kvantni fiziki pojavil ambiciozen projekt – poskus ustvariti teorijo vsega (TOE – theory of everything), pri kateri z uporabo sofisticirane matematike in multidimenzionalnega prostora skušajo najti eno in edino enačbo, s katero naj bi zajeli vse zakone vesolja.

 

Teorija vsega

Madžarski raziskovalec Ervin Laszlo v svojem delu Znanost in polje akaše dokazuje, da je informacijsko polje temeljni dejavnik univerzuma. Postavil je teorijo vsega, ki presega meje teorije strun in superstrun, njeno izhodišče pa je informacija kot resnična in učinkovita značilnost vesolja.

Ljudje najpogosteje dojemamo informacijo kot podatek ali nekaj, kar človek pozna, znanstveniki pa empirično odkrivajo, da se informacija razteza daleč zunaj posameznega človeka in tudi vseh ljudi skupaj. Pravzaprav je informacija vsebovana v naravi. Slavni fizik David Bohm jo je imenoval in-formacija; to pravzaprav pomeni, da formira (oblikuje) sprejemalca. Informacija ni nekaj, kar nastane s pisanjem, z računanjem, govorjenjem in s sporočanjem. Že stari modreci so vedeli, in to zdaj znanstveniki znova odkrivajo, da je informacija stvaritev resničnega sveta, prenaša jo osnovno polje, ki je navzoče v celotni naravi. Z informacijami in energijo prežet informirani univerzum je namreč univerzum, ki ima smisel. Na tisoče let so jasnovidci, filozofi in modreci trdili, da je v izviru resničnosti kozmično polje, ki je medsebojno povezano ter hrani in prenaša informacijo. Na Vzhodu so ga imenovali akaško polje. Večina znanstvenikov ga je imela za mit, a danes se po najnovejših izsledkih odpirajo nova obzorja. Učinki akaškega polja niso omejeni samo na fizični svet, temveč tako imenovano A-polje informira vsa živa bitja, vso mrežo življenja in tudi našo zavest.

 

Materija je nekaj, kar se zaveda

Po Madžaru Ervinu Laslu zavest ni samo človeški pojav. Vrsta dokazov, ki potrjujejo omejenost zavesti na ljudi, zadeva možgane. Četudi materialistični znanstveniki in filozofi zastopajo stališče, da so fizični možgani vir zavesti, ni za to nobenega dokaza. Klinični in eksperimentalni dokazi govorijo samo v prid tega, da so možganske funkcije in stanje zavesti povezani; ko možganske funkcije izginejo, navadno izgine tudi zavest. A poznamo tudi izjeme: v nekaterih dobro dokumentiranih primerih, ko so bili ljudje klinično mrtvi in so preživeli, so se pozneje podrobno in jasno spominjali vsega, kar so doživeli v trenutkih, ko je zapis njihovega encefalografa pokazal, da možgani ne delujejo. Dejstvo, da so višje ravni zavesti, z artikuliranimi slikami, mislimi, občutki in bogastvom podzavestnih elementov, povezane s kompleksnimi živčnimi strukturami, še ne zagotavljajo, da je takšna zavest nasledek teh struktur.

Vemo, da zgradba živčnih celic v možganih vsebuje kvante v obliki zapletenih, sestavljenih konfiguracij. A kvanti niso gola nezavedajoča se materija. Izvirajo namreč iz temeljnih sestavnih delov polj, ki so v osnovi vesolja, in imajo lastnosti, ki jih povezujemo z zavestjo. V svojem temeljnem stanju kvanti niso samo na enem mestu ob istem času; vsak kvant je sočasno tukaj in tam – a v določenem pomenu je kvant povsod v prostoru in času. Vse dokler niso opaženi in izmerjeni, kvanti nimajo končne značilnosti, temveč namesto tega simultano obstajajo v nekaj stanjih sočasno. Ta stanja niso stvarna, ampak potencialna – to so stanja, ki jih kvanti lahko zavzamejo, ko so opazovani ali merjeni. Kvanti so tudi zelo »družabni« in sodelujoči: ko se enkrat znajdejo v istem stanju, ostanejo povezani ne glede na to, kako daleč potujejo drug od drugega. Kadar je eden od prej povezanih kvantov v neki interakciji (opažan ali merjen), izbira svoje lastno stanje – svoje stanje pa izbira tudi njegov dvojček, vendar ne svobodno: izbira ga komplementarno, v skladu z izbiro svojega dvojčka.

Vodilni fiziki, kot je Freeman Dyson, in tako ugledni filozofi, kakršen je Alfred North Whitehead, so ugotovili, da imajo elementarni delci določeno obliko in raven zavesti. Po svoje je vsa materija zavestna in nobena zavest ni docela nematerialna. To pomeni, da sta materija in um kot temeljna elementa resničnosti hkrati različna vidika iste resničnosti. Zavestna materija na nižji ravni organizacije (nevroni v možganih) generira zavestno materijo na višji ravni organizacije (v možganih kot celoti). Kar imenujemo materija, pomeni vidik, ki ga vidimo, ko opazujemo osebo, rastlino ali molekulo od zunaj, um pa je tisto, kar beremo, ko pogledamo isto stvar od znotraj.

Po astronavtu Edgarju Mitchelu, iz misije Apollo, imajo vse stvari v vesolju sposobnost, da »vedo«. Manj razvite oblike materije, kot so molekule, se znajo povezovati in združevati v celice. Celice se znajo razmnoževati in se ubraniti pred škodljivimi vsiljivci; rastline se znajo obrniti proti soncu in ptice pozimi odleteti na jug. Višje oblike zavesti, kot so človeška zavest in namen, izvirajo iz vesolja; tam so obstajale že od samega začetka, rojstva vesolja.

Informacija, ki doseže našo zavest, ni omejena samo na telesna čutila, in ko prisluhnemo intuiciji, smo lahko obveščeni o tako majhnih stvareh, kot je celica, ali takšnih, kot je galaksija. To so odkrili tudi psihoterapevti in psihiatri, ki so pripeljali svoje paciente v spremenjena stanja zavesti in zapisali vtise, ki so se pojavljali v njihovih umih. Takšno je bilo tudi doživetje astronavta Mitchela, ki je opazil, da se lahko pri višjih stanjih zavesti poglobljeno sporazumevamo z vesoljem. V teh stanjih zavest vsake telesne celice usklajeno resonira s tem, kar je Mitchel opisal kot »holografsko vgrajena informacija v kvantnem energijskem polju ničelne točke.«

Vse, kar doživljamo – naša opažanja, občutki, spomini, miselni procesi – je povezano s cerebralnimi funkcijami, te pa imajo ekvivalente v valovni obliki, ker naši možgani, tako kot druge stvari v času in prostoru, ustvarjajo vrtince, ki nosijo informacije. Valovi se širijo v vakuumu in interferirajo z valovi, ki jih ustvarjajo telesa in možgani drugih ljudi, in tako gradijo sestavljene holograme. Človeški rodovi puščajo svoje holografske sledi v A-polju, in ti individualni hologrami se integrirajo v superhologram, ki je vseobsegajoči hologram plemena, družbe ali kulture. Kolektivni hologrami se združujejo in integrirajo s superhologramom vseh ljudi. To je kolektivni informacijski zbiralnik človeške vrste. Ljudje lahko informacije, ki jih ti hologrami nosijo, razberemo. Najprej informacije, ki jih nosijo hologrami naših možganov in telesa, lahko pa se hologram našega telesa in uma poveže s hologrami drugih ljudi, zlasti tistih, s katerimi smo čustveno povezani. Najbolj znani so primeri »bolečine dvojčkov«, intuicije mater in ljubimcev, kadar so njihovi ljubljeni poškodovani ali prestajajo travmatična doživetja.

 

Od ega k transpersonalni zavesti

Naša zavest ni okamnela v času, piše Ervin Laslo. Kulturna antropologija dokazuje, da se je zavest s časom postopno razvijala. Različne ravni človeške zavesti s progresivnim tokom evolucije od najnižjih do najvišjih ravni so zaznale vse največje duhovne tradicije. Na primer severnoameriški domačini verjamejo, da trenutno živimo pod petim soncem zavesti in da smo na robu šestega. Šesto sonce bo prineslo novo zavest in s tem temeljito preobrazilo naš svet. Ameriški mistik Richard Bucke je kozmično zavest predstavil kot naslednjo evolucijsko stopnjo človeške zavesti. Človeški um, povezan z zelo razvitimi človeškimi možgani, pomeni visoko stopnjo artikulacije kozmične zavesti, ki se poraja iz vakuuma – praznine, in vliva v vse stvari v prostoru in času. Evolucija zavesti teče od z egom omejene do transpersonalne oblike zavesti. Transpersonalna zavest sprejme več informacij, ki prihajajo do možganov. Takšna zavest bi lahko imela pomembne posledice: povečanje empatije med ljudmi in večja občutljivost do rastlin, živali in celotne biosfere. Lahko bi ustvarila subtilne stike z drugimi deli vesolja in spremenila naš svet v miroljubnega in pravičnega, v svet z enakimi možnostmi za življenje in dobro vseh živih bitij.

Iskanje smisla življenja in obstoja človeške vrste ni omejeno samo na znanost, temveč temelji v človeškem umu: staro je toliko kot civilizacije, odkar ljudje opazujejo sonce, mesec, zvezdno nebo nad seboj, morja, gozdove in planine in se sprašujejo, od kod je vse to prišlo, kam gre in kaj pomeni. Znanstvenik David Peat začenja svojo knjigo Sinhroniciteta s stavkom: »Vsak od nas je soočen z misterijem.« Rodimo se v tem vesolju, rastemo, delamo, igramo, se ljubimo, a na koncu življenja nas čaka neogibna smrt. Zastavlja se večno vprašanje, kdo smo in kakšen je pravzaprav smisel naših življenj?

Znanstvena demistifikacija sveta ima visoko ceno. Ko se um, zavest in smisel dojamejo kot zgolj človeški pojav, se ljudje kot odločna, razumska in občutljiva bitja znajdemo v vesolju, ki je oropano prav teh kvalitet, ki jih imamo. Smo tujci v svetu, iz katerega izhajamo, naša odtujenost od narave pa odpira pot k slepemu izrabljanju vsega, kar nas obdaja. Civilizacija zahodnega sveta ima dva obraza: obraz napredka in obraz poraza. Prvi je opis dolge, junaške poti od primitivnega sveta mračnega neznanja, omejitev in trpljenja do bleščečega sodobnega sveta nenehno rastoče ravni znanja, znanstvenih spoznanj in tehnološkega napredka. Drugi obraz je zgodba o človeškem porazu in ločitvi od prvotnega stanja enosti z naravo in s kozmosom: ko so ljudje živeli v prvobitnih skupnostih, so imeli intuitivno znanje o svetu enosti in neskončni povezanosti sveta. Z razvojem racionalne misli je nastala globoka vrzel med človeškim rodom in resničnostjo, in to se odslikava v grozeči ekološki katastrofi, moralni dezorientaciji in duhovni praznini. A obraz napredka ne more biti tako hladen, niti obraz poraza tako tragičen. Moderna kozmologija odkriva svet, v katerem se univerzum ne konča v ruševinah, nova fizika, nova biologija in nova raziskovanja zavesti pa potrjujejo, da se v tem svetu življenje in zavest kot integralna elementa včlenjujeta v informirano in globoko smiselno vesolje.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com