Že stari Grki so vedeli, da v vsakem drevesu prebiva duh. Imenovali so ga driada ali drevesna nimfa. V ta drevesna bitja so verjeli tudi Rimljani in Egipčani in še danes vanje verjamejo na Kitajskem in v Indiji. Naloge duhovnih prebivalcev dreves so vsestranske: nič se ne more zgoditi z drevesom, ne da bi pri tem sodelovalo njegovo duhovno bitje.

Dora van Gelder Kunz (1904–1999), več kot deset let predsednica ameriškega teozofskega društva, je sodila med tiste izjemne ljudi, ki so lahko videli duhovne prebivalce dreves. O duhovnih bitjih, skrbnikih dreves, je zapisala: »Tako kot mi so tudi oni živa bitja, imajo pa nižjo zavest kakor ljudje in se tudi na dražljaje ne odzivajo tako hitro. Na vsakem drevesu je drevesni duh, ki oskrbuje drevo z življenjsko energijo. Ni drevesa, četudi je še tako majhno, da na njem ne bi prebival drevesni duh. Drevesni duh raste z drevesom in ko drevo odmre, odide tudi njegov duhovni skrbnik. Kadar meni, da je potrebno, drevesni duh lahko začasno zapusti drevo in tedaj prevzame bolj ali manj človeško podobo.«

»Kadar je duh v drevesu, ga skoraj ni mogoče videti. Viden je le, kadar ga zapusti. Večina drevesnih duhov je rjavkasta, podobna ljudem, upodobljenih na otroških risbah. Štirioglati so, nekoliko debelušni, z majhnimi očmi, nosom in močnimi črnimi štrenastimi lasmi.«

 

Duhovni skrbniki dreves

Zavest drevesnih duhov je odvisna od vrste drevesa, duhovi pa se razlikujejo podobno kakor ljudje. »Večinoma delujejo iz debla, skrbijo za drevo in nadzirajo energijske tokove v njem. Če je drevo dobro preskrbljeno s hranilnimi snovmi iz tal, vode in zraka, je duh zadovoljen, in njegovo zadovoljstvo vpliva na kemične procese v drevesu,« je zapisala Dora van Gelder Kunz.

Drevesni duh se lahko pokaže človeku, ki se je zelo zbližal z drevesom. »Ko sem sedela pod drevesom, se mi je včasih prikazal drevesni duh in mi tako izrazil naklonjenost. To se zgodi zelo nežno in tak duh lahko sledi človeku celo nekaj metrov.

Ponoči se drevesni duhovi bolj posvečajo drug drugemu. Vsi pridejo z dreves in lahko obiščejo kakšnega dobrega človeka, ki ne prebiva daleč.

Prepričana sem, da se ljudje tako zelo bojijo noči v gozdu zato, ker vsa ta bitja pridejo iz dreves in ima človek občutek, da ga obdaja nevidna navzočnost. Zdi se mu, da ga opazuje na tisoče oči, in to je tudi res. Njihov namen ni človeka ustrahovati, vendar so njihove vibracije tako različne od človeških, da nas to prestraši.«

Duhovna hierarhija

Duhovi dreves po smrti drevesa preidejo v astralni svet, in tam čakajo, da se bodo znova utelesili. Prav tako kot ljudje se tudi oni razvijajo in ob vsakem utelešenju spoznajo kaj novega.

Duhovi listavcev so manj razviti od duhov iglavcev. Duhovi iglavcev so zrelejši in močnejši, in taki tudi morajo biti, če želijo ohranjati drevo vitalno vse leto. Listavci pa, ko odvržejo listje, počivajo od pozne jeseni do spomladi. Povedano natančneje: celo vsak list ima svojega listnega duhca, vsi pa so podrejeni drevesnemu duhu. Obstaja pa tudi duhovno bitje, ki uteleša ves gozd in je več kot le vsota duhov dreves in grmov v njem. Nad drevesnimi duhovi bedijo duhovni drevesni pastirji, ki nadzorujejo značilnosti dreves in živijo več kot deset tisoč let. Ti skrbijo za cele pokrajine, na primer Gorenjsko, Primorsko in podobno. Na vrhu hierarhije drevesnih duhov je gozdni bog, ki vlada gozdnim živalim in duhovom.

Za obstoj teh duhovnih bitij je vedel tudi Paracelsus. Sprva jih je imenoval elementali, pozneje pa naravni duhovi in jih razdelil v štiri skupine: gnome (duhove zemlje), undine (duhove vode), silfe (duhove zraka) in salamandre (duhove ognja).

S. U., objavljeno v reviji AURA št. 235, marec 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com