»Kakor mačka okoli vrele kaše« lahko delamo kroge okoli marsičesa v svojem življenju. Ko se želimo česa lotiti, kaj ustvariti, nekaj narediti zase, smo polni ustvarjalnih zamisli, kako bi se lahko temu ognili. Zaradi strahov, občutka krivde, neodločnosti lahko našo največjo radost nenehno prestavljamo v prihodnost. Besedi »bom jutri« sta skoraj stalnici naših misli, predvsem ko gre za nas same.

Ustvarjalnost naše duše nas ves čas vodi v porajanju želja in zamisli, kaj vse bi radi počeli, naredili, kam bi odšli …, vendar se večinoma dogaja, da si laže dovolimo izpolnitev manjših želja, pri tistih »večjih« pa se ustavimo. Razlogov za to je lahko veliko, pogosto pa so del naučenega iz naše preteklosti, ko smo tolikokrat lahko slišali, da »brez dela ni jela«, »brez muje se še čevelj ne obuje«, »od ljubezni se ne da živeti« in ob kaki skrajno novi zamisli tudi, da človek »živi v oblakih« itn. Neredko so šolarjem svetovali, naj se izobražujejo na tistem področju, kjer jih bodo zanesljivo čakali zaposlitev in redna plača. Izkušnja tistih, ki so se odločili za študij na podlagi varnosti, mora biti zelo boleča, saj odločitev ni bila porojena iz radostne želje po ustvarjalnosti duše, temveč iz bolečega strahu pred neobstojem.

Odločitev – iz bolečine ali iz radosti?

V življenju se vedno odločamo za dve poti – za bolečo (na podlagi strahov, krivde, nezaupanja) in radostno (pot srca). Če smo se nečesa lotili na podlagi bolečine, potem nas naša duša in telo ves čas opominjata na to ter prosita za konec in transformacijo. Transformacija pa je mogoča le, ko se odločimo za rešitve, ki so povezane z radostjo, in ne spet z bolečino. Če na primer zaradi bolečine prenehamo delati na nekem delovnem mestu, potem bomo le stežka našli novo. Če pa prepoznamo, da si želimo nečesa novega, kar nas veseli, in si na podlagi radosti to tudi najdemo, je prehod – tranformacija – uspešnejši. Našo izbiro bolečine/radosti lahko spremljamo vsak trenutek. Ali smo po telefonu prijatelja poklicali iz bolečine ali iz radosti? Ali smo ga poklicali zaradi občutka krivde in ne, ker smo si ga v resnici srčno želeli slišati? Ali smo pozorni na svoje telo in način hranjenja, ker uživamo v dobrem počutju, ali smo ves čas na boleči dieti? Verjetno ni treba poudarjati, da shujševalne diete, ki se jih lotevamo zato, ker ne zmoremo sprejeti telesa, kakršno je, ne zaležejo.

Ko postajamo pozorni na to, kako izbiramo svoja dejanja in stvaritve, lahko kaj hitro opazimo, kako boleče je to. Tega smo se zelo dobro naučili. »Ni življenja brez trpljenja« – tudi ta pregovor je močno usidran v nas. Prepričani smo, da so v življenju vredne le tiste lekcije, ki so boleče. A ne nujno za dolgo. Zdaj imamo moč to prepoznati in se učiti živeti drugače. Prepoznati moramo, da smo na svetu zato, da smo radostni, in svobodni slediti sebi.

Zakaj izbiramo bolečino?

Pogosto se nam zgodi, da se odločamo na podlagi »varnosti« starega in si ne upamo narediti koraka v neznano. Čeprav je lahko naša največja želja na primer učiti se plesati, si tega ne bomo upali narediti, še posebno, če še nikoli nismo plesali in ne najdemo prijatelja, ki bi z nami plesal. Morda strah jasno prepoznamo in ne zberemo poguma, ker si v domišljiji predstavljamo marsikaj strašljivega o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo, lahko pa si tudi izmišljujemo cel kup razlogov o tem, da nimamo prostega časa, da smo po delu utrujeni in še veliko drugih izgovorov najdemo, zakaj si radostnega plesa ne privoščimo.

Ostati doma je boleče, saj želja ostaja neizpolnjena. Zakaj torej vztrajamo? Zato, ker se ne zavedamo, da to počnemo. Ker so strahovi, ki so povezani z izpolnitvijo želje, ostali skriti in se zato tako ali drugače ogibamo prepoznavanju pravega vzroka. Lažje se je ukvarjati z drugimi, lažje je strmeti več ur v televizor kakor se odločiti zase in premagati svoje omejitve. Lažje se je zgubljati v žalosti, celo depresiji, v shujševalnih kurah, v jezi na druge, kakor pa ljubeče poskrbeti zase. V resnici se nam le zdi, da je lažje – dokler smo v nezavednem. V resnici takrat, ko premagamo strahove in odpor ter si dovolimo občutiti svoje srce in ustvarjalnost svoje duše, začnemo živeti lepše in lahkotnejše.

Prepoznate svoj način ogibanja? Ste morda kdaj ugotovili, da imate na računalniku pasjanso ter ste jo ure in ure, dneve in dneve igrali? Ste morda pred kakšnim dogodkom, npr. izpitom, ugotovili, da je stanovanje nenadoma zelo umazano in ste več dni pospravljali ter brisali prah? Ste nenadoma imeli okoli sebe neverjetno veliko ljudi, ki brez vaše pomoči ne bi mogli več obstajati? Če ste zdaj ob branju začeli premišljevati, da se res ne ogibate ničemur, je to razločno znamenje, da se spet slepite. Zaradi tega se nikar ne obsojajte. Le opazujte se, kako zelo iznajdljivi ste pri tem.

Na prvem mestu

Se vam je že zgodilo, da ste neko delo zlahka opravili, ko ste delali za drugega, ko ste enako delo opravljali zase, pa se ga nikakor niste mogli lotiti? Ste na primer zlahka zaslužili denar za druge, zase pa nikakor ne? Ste se ukvarjali z vsem drugim, le s tistim ne, kar vam nekaj povrne in vas napolni? To se nam lahko dogaja zelo pogosto, predvsem če se ne cenimo dovolj in se ves čas razdajamo, sami pa ne znamo sprejemati.

Naučiti se moramo torej sebe postaviti na prvo mesto, si dovoliti spremembe, si dovoliti stopiti v neznano, kjer sta svetloba in radost. Ironija ob vsem tem pa je, da kolikor bolj smo napolnjeni sami, več lahko damo drugim. Kolikor bolj odpiramo svoje srce, toliko bolj se ljubimo takšne, kakršni smo. Bolj lahko občutimo srčno radost, bolj sijemo. In takrat lahko tudi brezpogojno več dajemo drugim.

Sporočila o radosti lahko najdemo tudi med slovenskimi pregovori: »Prej boš srečo srečal, če ji boš šel naproti, kakor če boš čakal nanjo.« »Sreče ne spoznaš z glavo, temveč s srcem.«

 

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com