Indijska svetnica Mata Amritanandamayi, v svetu znana tudi kot Amma (mati) objame na dan okoli sedemsto ljudi. Ob indijskih praznikih, ko se v njen ašram zgrinjajo množice, sprejema ljudi neprenehoma, ne da bi jedla ali pila, tudi po dvaindvajset ur na dan. Objame vse, nikogar ne izpusti. To je moč materinske ljubezni, pravi. Mati je vedno na voljo, da objame, pomiri in potolaži.

Kdo je Amma?

Mata Amritanadamayi se je rodila 27. septembra 1953 v majhni ribiški vasi na jugu Indije. Starša sta jo poimenovala Sudhamani, to pomeni v sanskrtu dragulj, in deklica je bila res že kot novorojenka nekaj posebnega. Na svet je prišla z nasmehom na obrazu in niti enkrat ni zajokala. Imela je temno modro polt − tako kot bog Krišna, ki je največkrat upodobljen kot otrok z modro poltjo in črnimi lasmi − in njeni prsti so se večkrat stikali v mudri čin, ki simbolizira združitev človeka in njegovega ega z božanskim. Že ko je Sudhamani odraščala, so vsi v njeni okolici opazili, kako nenavadna je. Včasih je za več ur izginila z domačega dvorišča in po dolgotrajnem iskanju so jo sosedje našli v gozdu; tam je sedela na tleh zaprtih oči in izgovarjala mantre. Zelo rada je prepevala in kmalu se je vest o njenem angelskem petju, polnem hrepenenja in predanosti Bogu, razširila po vsej vasi. Pozornost, ki je je bila deležna Sudhamani, pa ni bila pogodu njenim staršem. Menili so, da sta njeno petje in nenavadno vedenje posledica duševne bolezni, zato so se odločili, da je ne bodo poslali v šolo, tako kot svoje druge otroke, ampak da bo Sudhamani ostala doma in opravljala hišna dela.

Sudhamani je vse svoje naloge sprejemala vedro in ustrežljivo. Delala je od jutra do večera, skrbela za sedem bratov in sester ter pasla krave. Medtem je ves čas ponavljala božje ime in molila h Krišni. Čeprav je bila še zelo mlada, so jo že zaposlovala nekatera temeljna življenjska vprašanja, predvsem vprašanje trpljenja. Opazovala je svet okoli sebe in povsod videla trpeča bitja. Pomagala jim je, kadar je lahko in kolikor je zmogla. Na skrivaj je nosila hrano beračem, hranila potepuške pse in dajala zdravila tistim, ki si jih niso mogli privoščiti. Vsak trenutek je izpolnjevala s služenjem. Vse, kar je počela, je posvetila Krišni; ko je pripravljala mizo za obed, si je predstavljala, da jo pripravlja zanj, ko je pometala pred hišnim pragom, si je predstavljala, da prihaja on na obisk. Prežeta je bila z željo po spoznanju Boga in nekega dne se mu je res popolnoma približala. Ko je bila stara dvaindvajset let in se je vračala domov s paše, je zaslišala petje duhovnih pesmi, ki je prihajalo iz sosednje hiše. Petje jo je prevzelo, stekla je k pevcem, padla v trans, in pri tem prvič doživela zlitje z božansko zavestjo. Sama opisuje ta dogodek takole: »Tisti trenutek sem začutila močno željo po tem, da se za vedno združim z Absolutnim. Potem pa sem zaslišala glas od znotraj, ki mi je rekel: Tisoče in tisoče trpečih ljudi je na svetu. Veliko moraš še postoriti, ti, ki si eno z menoj.«

 Humanitarna dejavnost

Vse, kar se je Ammi dogajalo v otroštvu in zgodnji mladosti, jo je pripravljajo na njeno pomembno življenjsko poslanstvo. Izkusila je, kaj pomeni biti reven, brez izobrazbe in bolan, ter doživela, kaj pomeni biti nerazumljen v družini in prepuščen na milost in nemilost sorodnikom. Prežeta z božjo ljubeznijo in željo po služenju se je zato odločila, da bo življenje posvetila vsem pomoči potrebnim. Ustanovila je organizacijo z imenom Mata Amritanandamayi Trust, ki združuje njene slednike po vsem svetu. V sklopu te organizacije deluje nešteto ustanov za pomoč revnim, bolnim in umirajočim. Med njimi so zavetišča za brezdomce, domovi za ostarele, sirotišnice, hospici, brezplačne bolnišnice in izobraževalne ustanove. Organizacija skrbi za brezplačno razdeljevanje hrane in oblačil po vseh večjih indijskih mestih, izobražuje ženske, mladim podeljuje štipendije in daje brezplačno pravno pomoč. Podružnice Ammine humanitarne organizacije so po vsem svetu, tam v skladu s specifičnimi potrebami države, prav tako prirejajo humanitarne dejavnosti. V Združenih državah Amerike na primer obstaja skupina z imenom Krog ljubezni, v kateri si Ammini sledniki dopisujejo z zaporniki in jih po pismih tolažijo in podpirajo. V Amminem ašramu v Indiji se lahko revni in neizobraženi udeležijo delavnic, v njih se učijo krojaštva, izdelovanja čevljev in raznih drugih izdelkov, učijo pa se tudi, kako uspešno kmetovati in poskrbeti za pridelek. Za najrevnejšo plast, ki si ne more privoščiti poročne slovesnosti, prireja Amma vsako leto velikanske poroke − naenkrat poroči na desetine parov.

Pomemben del njene humanitarne dejavnosti je tudi pomoč žrtvam naravnih nesreč. V zadnjem desetletju so svet namreč pretresli številni potresi, poplave, cunamiji in orkani, in prav pri vseh je Amma ponujala roko prizadetim. Žrtvam cunamija leta 2004 je priskrbela začasna bivališča, bolniško oskrbo in nujne življenjske potrebščine. Ob orkanu Katrina leta 2005, ki je uničil ameriško mesto New Orleans, je prispevala denarno pomoč, njena organizacija pa se je takoj odzvala tudi na opustošenje zaradi poplav v Biharju, leta 2008.

Amma širi svoja sporočila miru, nenasilja, ljubezni in sočutja tudi s pomočjo številnih izobraževalnih ustanov. Njeno univerzo Amrita University, ki združuje oddelke za medicino, ekonomijo, finance, komunikacije idr. in je povezana s številnimi vodilnimi univerzami na svetu, je leta 2003 priznala indijska vlada. Amma je ustanovila tudi duhovno šolo, v njej njeni sledniki učitelji poučujejo duhovne vrednote, ki temeljijo na izročilu Ved.

Ammin ašram v Amritapuriju

Poleg vsega humanitarnega dela, ki ga organizira, Amma zavzeto sodeluje tudi pri urejanju vseh zadev svojega ašrama, ki je v njeni rojstni vasi na jugu Indije. Čeprav veliko potuje po svetu in poskrbi, da vsaj enkrat na leto obišče svoje slednike na prav vseh celinah sveta (nam najbliže prihaja v Italijo, po navadi jeseni), se vedno rada vrača domov, v Amritapuri, kjer jo njeni sledniki potrpežljivo čakajo.

Ašram je na kraju, kjer je bilo ob Amminem rojstvu le nekaj koč. Ko se je novica o posebnem dekletu, ki jo naseljuje božanska zavest, razširila po vasi in je vedno več ljudi prihajalo k njej, ji je oče najprej uredil zasilno lopo, v kateri je sprejemala svoje slednike, ko pa je bilo obiskovalcev čedalje več in lopa ni več zadostovala, se je počasi začela graditev večjega kompleksa stavb. Zdaj stoji Ammin ašram na ozkem pasu zemlje med morjem na eni strani in rečnimi kanali, znanimi kot backwaters na drugi. Ker se ašram zaradi omejenega zemljišča ni mogel širiti navzven, se je dvignil v višino in tako sta danes dve poglavitni zgradbi ašrama, kjer živijo Ammini sledniki, dva visoka petnajstnadstropna nebotičnika. Na prvi pogled se nebotičnika morda zdita nenavadna in sta že odvrnila marsikaterega obiskovalca, ki je imel vnaprejšnje predstave o tem, kakšen naj bi bil videti indijski ašram. Tisti, ki so vztrajali in so se vendarle podali v ašram, pa so kmalu ugotovili, da sta nebotičnika pravzaprav zelo praktična in da so razgledi z najvišjih nadstropij ter sončni vzhodi in zahodi prav fantastični.

Kot vsak ašram ima tudi ta v Amritapurju določen urnik, ki se spreminja glede na to, ali je Amma v ašramu ali ne. Urnik ni pretirano zahteven in omogoča posamezniku, da se sam odloči, koliko se bo udeleževal ašramskih dejavnosti (jutranja meditacija, recitiranje manter, petje svetih pesmi idr.). Edina stvar, ki je v ašramu obvezna, je ura ali dve prostovoljnega dela na dan (seva). Ašram namreč v celoti vodijo prostovoljci, Ammini sledniki, in ker je zaradi množice ljudi, ki prihajajo v ašram, dela veliko, je vsakršna pomoč zelo dobrodošla. Obiskovalci ašrama so nastanjeni v dvo- ali troposteljnih sobah, za katere ob prihodu odštejejo majhno vsoto denarja. Poskrbljeno je tudi za različne prehranske okuse, v ašramskih kantinah je na voljo indijska in zahodnjaška hrana. V ašram lahko pride kdor koli in lahko ostane kolikor časa želi. Dobrodošli so vsi, brez izjem.

 Ammin objem – osebna izkušnja

Ammin ašram sem obiskala januarja letos. Želela sem videti in izkusiti to »posebno gospo, ki podeljuje objeme«, kot sem jo poznala iz različnih zgodb − pripovedovali so mi jih znanci in prijatelji, ki so že bili pri njej. V ašramu nisem bila prvič, saj sem pred tem že nekajkrat obiskala ašram Sai Babe v Puttaparthiju, zato sem približno vedela, kaj lahko pričakujem od ašramskega življenja. Ko sem prispela, je bila Amma še v ašramu, vendar se je že pripravljala za odhod na turnejo po južni Indiji in moje sostanovalke so mi takoj pojasnile, kako zelo srečna sem, da sem jo še ujela.

Te ženske, moje sostanovalke, so bile izjemne. Njihove zgodbe, povezane z Ammo, so me presunile. Razlagale so mi, da se jim Amma prikazuje v sanjah, jim odgovarja v meditaciji, na kakšne čudežne načine so sploh izvedele zanjo in kako se jim je življenje spremenilo, odkar so v stiku z njeno energijo. Dojela sem, da Amma za njene slednike ni le velika humanitarka in svetnica, ki navdihuje ljudi, ampak pravo božje utelešenje na zemlji – avatarka. Nestrpno sem že pričakovala njen daršan in proti popoldnevu je bil že čas, da se sledniki zberemo in jo pričakamo. Ozračje je bilo izjemno. Prevevali so ga vznemirjenje, sreča, mir, otroško veselje in radostno pričakovanje – vse naenkrat. Popoldanski daršan poteka po navadi na plaži, povsem ob morju. Sledniki in obiskovalci smo posedli okrog majhne dvignjene konstrukcije, pripravljene za Ammo, in jo v tišini čakali. In prišla je, oblečena v belo, s sijočim nasmehom in prijaznimi očmi. Najprej nas je ošvrknila s pogledom in pozdravila, nato pa sedla na svoj stol in nas popeljala v kratko meditacijo. Moja prva misel, ko je prišla izza vogala, je bila, da je res kakor mama. S svojo obilnejšo postavo, okroglim obrazom, podobnim polni luni, in z nasmehom, ki z dobroto zaobjame ves svet. Zdelo se mi je, kot da njeno celotno bitje seva ljubezen, in ko sem jo tako opazovala, si nisem mogla kaj, da se ne bi še jaz nasmehnila in začutila moč te ljubezni globoko v sebi. Po meditaciji je sledil pogovor. Med sledniki je potoval mikrofon in kdor je želel, je lahko Ammo kaj vprašal. Če je bilo vprašanje v angleščini, so ga prevedli in ko je Amma nanj odgovorila, so ga spet prevedli v angleščino. Stik z Ammo je zelo neposreden − sledniki se je lahko dotaknejo, jo pobožajo ali ji dajo roko. Amma je med pogovorom večkrat segla z rokami med občinstvo, dvignila v naročje otroka, se z njim malo pomenkovala in ga nato vrnila staršem. Po koncu pogovora je prišel čas za njen daršan. Tisti, ki v ašram pridejo prvič, in tisti, ki odhajajo domov, imajo prednost, zato sem se nenadoma znašla čisto spredaj v vrsti, med prvimi, ki smo čakali na objem. Ko se daršan začne, se ljudje zmedejo, nekateri se prerivajo, drugi mirno čakajo z blaženim nasmehom na obrazu. Ob Ammi stojijo njeni najbližji sledniki, ki skrbijo za hitro premikanje ljudi, ji brišejo pot in madeže od ličil, ki ostajajo na njenem obrazu in sariju zaradi objemanja. Kmalu sem prišla na vrsto. Spomnim se, da me je najprej presenetil prijeten vonj njenega sarija in mehkoba tkanine, ki sem jo čutila pod svojim licem. Počutila sem se dobro, umirjeno. Skozi misli so mi švignile vse težave, ki so me pestile v zadnjem času, in občutila sem, da jih lahko pustim pri njej; da se ji lahko zjočem na rami in ji prepustim svoja bremena. Amma mi je nato zašepetala v uho nekaj, česar nisem razumela. Pozneje so mi sostanovalke povedale, da po navadi reče »Moja hčerka, moja hčerka« ali »Moj otrok, moj otrok«. V njenem objemu bi lahko ostala celo večnost, ampak po nekaj minutah so me njeni sledniki umaknili, morala sem prepustiti prostor drugim. Odšla sem k morju in sedla. Občutila sem mir in se jasno zavedala, da je Amma resnično božanska mati. Tako kot imamo zemeljsko mater, ki jo ljubimo in ki ljubi nas, nam je vedno dostopna tudi ljubezen božanske matere, brezpogojna in vseobsegajoča. Ta ljubezen ostane tudi, ko naša zemeljska mati premine, zato nikoli nismo zares sami.

 Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, april 2010, št. 248

Fotografija: splet