Hrvaškemu državljanu Marku Duvnjaku (46) iz Kutjeva se je med operacijo ustavilo srce in doživel je izkušnjo bližine smrti. Kot pravi, je njegova duša zapustila telo in opazovala zdravnike, kako oživljajo njegovo fizično telo. Med izkušnjo bližine smrti je videl tudi prizore iz svoje prihodnosti.

Zgodilo se je že leta 1987 in sicer pri njegovi tretji operaciji, spomini na ta dogodek pa so v njem še živi. Na operacijski mizi je bil zaradi anestezistove napake klinično mrtev. Njegova duša je lebdela nad zdravniki in jih opazovala, kako so se prepirali, kdo je storil napako. Slišal je zvok inštrumentov in čutil preplah, ki je nastal v operacijski dvorani. Ko je duša zapustila telo, je to začutil kot olajšanje. Videl je belo svetlobo, bliske … Ko so ga zdravniki povrnili v življenje, se mu je zabliskalo pred očmi in se je vrnil v telo. Medtem ko se je prebujal se mu je zdelo, kot da prihaja iz temnega predora. Ko je zdravnikom pripovedoval svoje izkušnje, so le nejeverno odkimavali z glavami in ga poslali na psihiatrijo, mislili so, da se mu je zmešalo. Potem o svojih izkušnjah ni govoril nikomur več, saj se je bal, da mu ljudje ne bi verjeli.

Posebnost njegove izkušnje bližine smrti je bila, da je v nekaj minutah klinične smrti videl tudi svojo prihodnost. Čeprav nikoli prej ni bil v vasi v Slavoniji, kjer danes živi, je v trenutkih klinične smrti videl sebe in prihodnjo soprogo, kako sedita pred zdajšnjo hišo in kako v dnevni sobi v staro peč nalaga drva.

Izkušnje bližine smrti doživi veliko ljudi

Ko človek doživi prometno nesrečo s smrtnim izidom, ali mu preneha biti srce in preneha dihati, je takšen človek z zornega kota zunanjega opazovalca mrtev, čeprav ni nujno, da je tudi v resnici tako. Ljudje, ki so preživeli klinično smrt pravijo, da se jim je v trenutku smrti zaznavanje čutil celo zelo izostrilo, sami pa so bili povsem mirni in zbrani. Izstopili so iz fizičnega telesa in opazovali, kako so jih skušali obuditi v življenje. Pred očmi so se jim odvrteli prizori iz življenja. Po neki ameriški raziskavi tako izkušnjo vsak dan doživi vsaj 800 Američanov.

Drago Plečko, magister kemije in biokemije, hrvaški alternativni zdravilec in raziskovalec mejnih področjih znanosti, ki je proučeval tudi izkušnje bližine smrti pravi, da je tudi sam spoznal štiri osebe s takšnimi izkušnjami, ena izmed njih, moški srednjih let, je med klinično smrtjo prav tako videl svojo prihodnost. Napovedal je 122 dogodkov, ki naj bi se mu zgodili, od teh se mu jih je 95 že uresničilo.

Slavni dr. Mehmed Oz, ameriški srčni kirurg, ki vodi zelo priljubljeno oddajo o različnih temah povezanih z zdravjem, je eno izmed oddaj namenil tudi izkušnjam bližine smrti. Kar je kot kirurg slišal od bolnikov, ki so doživeli takšne izkušnje, mu je spremenilo odnos do življenja in smrti. V njegovi oddaji so o svoji izkušnji pričevale štiri osebe.

Ena izmed njih je bil Georg. Dr. Oz bi ga moral operirati na srcu, vendar je menil, da ne bo preživel in ga ni želel operirati, toda Georg je pri operaciji vztrajal. Dr. Oz ga je nato operiral. Med operacijo je bolnik začel krvaveti, vendar dr. Oz krvavitve ni mogel ustaviti. Bolnika so prepeljali na intenzivno nego in tam je še naprej krvavel. Po treh dneh se je krvavitev ustavila in dr. Ozu so z intenzivne nege sporočili, da ga Georg pričakuje. Zaupal mu je, kaj je doživljal v tistih treh dneh.

Zdelo se mu je, kot da se je znašel sredi nekakšnega temnega želeja, v daljavi pa je zagledal sijočo svetlobo. Čeprav tega ni želel, se je začel oddaljevati od nje. Vedel je, da bo umrl, če bo izgubil stik s svetlobo, zato je začel močno kriliti z rokami in se ji tako skušal približati. Ni se bal, le do svetlobe je hotel. Nazadnje mu je uspelo priti pod njo, odrinil se je navzgor k njej in se prebudil v življenje.

Laurelynn je živela življenje s polnimi pljuči, želela je postati poklicna igralka tenisa. Načrte ji je spremenila preprosta operacija, med katero je umrla. Nikoli prej ni bila operirana, zagotovili so ji, da je njena operacija zgolj rutinska in naj bi trajala približno 20 minut. Med operacijo pa ji je zdravnik prerezal trebušno aorto. Izgubila je veliko krvi in klinično umrla. Ko se je to zgodilo, je izstopila iz telesa in se znašla pod stropom. Spraševala se je, kaj neki tam počne. Pogledala je navzdol in zagledala svoje telo. Lahko je videla, da je okoli njega polno krvi in čutila, da je zdravstveno osebje zelo vznemirjeno. Ni razumela, zakaj so takšni. Ni občutila ne strahu ne bolečine, vedela je, da bo vse prav. Nato je zašla še višje in izstopila v velikanski prostor, v temo. Čeprav je bila okoli nje nepredirna tema, pa se ni bala, saj je bila tema nekako prijetna, mirna in tiha. Daleč pred seboj je zagledala svetlobo in si želela k njej. Vedela je, da je to območje brezpogojne ljubezni in jo je nezadržno pritegovalo. Pot do tja ji je preprečilo neko bitje – prepoznala je svojega svaka −, ki je pred sedmimi meseci umrl zaradi raka. Ni je pustil mimo, da bi dosegla svetlobo polno ljubezni, temveč jo je popeljal na potovanje, po katerem je začela na življenje gledati drugače. Nato ji je rekel, da se je zgodila napaka in se mora vrniti nazaj v življenje, da uresniči namen svojega utelešenja, in nekakšna moč jo je skozi temo potegnila nazaj v telo.

Ko se je vrnila v življenje, se je nekaj časa počutila tujka. Bila je dezorientirana, ni razumela, zakaj ljudje tekamo na vse strani in počnemo nesmiselne stvari. V času, ki ga je preživela na drugi strani, se je naučila, da je smisel v ljudeh, v dajanju z ljubeznijo. Da moramo skrbeti drug za drugega in ne smemo obsojati drugih. Zdaj vsak dan preživlja, kot da bi bil njen zadnji, in tako svetuje tudi drugim.

Steve je doživel hud astmatičen napad. Odpeljali so ga v bolnišnico. Ko je prispel tja, ni več dihal, bil je v inducirani komi. Stanje se je poslabšalo in njegovi družini so sporočili, naj pridejo po njegovo telo. Sam pa svojega stanja ni doživljal kot smrt.

Spominja se vsenavzoče modro sive svetlobe, ob sebi pa je čutil neko navzočnost, čeprav ni videl nikogar. Navzočnost ga tolažila in opogumljala, čutil je, da je vse tako, kot mora biti. Pred očmi so se mu odvrteli prizori iz njegovega življenja, vsi pomembni trenutki. Vse, kar je doživel je zdaj znova podoživljal, vendar tokrat z občutki in mislimi drugih ljudi, ki so sodelovali pri dogodkih. To ga je zelo presenetilo. Čutil je, kaj jih je prizadelo, bolelo. Resnico je doživljal z višje ravni zavesti in iz več zornih kotov. Videl je svoje laži in samoprevare, s katerimi je sam sebe prepričeval, da so bila določena dejanja potrebna, ker so si drugi to zaslužili. Lahko je izkusil, kako je to vplivalo nanje, čutil njihove občutke, občutil njihovo bolečino. Prav tako je videl tudi njihove laži in samoprevare. Začutil je, da je bilo njegovo življenje neuspešno in nesrečen spoznal, da ni takšen, za kakršnega se je imel. Čutil se je zelo ponižanega. Toda sodil si je sam, nihče drug mu ni sodil. Nato mu je navzočnost prenesla sporočilo, da je vse dobro, da je normalno, da ljudje tako ravnajo, da grešijo. Šele potem je lahko vse doživeto odpustil od sebe. Znašel se je v vesolju. Obdajale so ga zvezde, galaksije, meglice. Počutil se je kot del vesolja. Začel je opazovati svojo prihodnost. Videl je, da ga bodo otroci potrebovali in začutil, da se mora vrniti, da bi jim pomagal. Potem je oživel, vendar je potreboval približno teden dni preden je razumel, kje je bil in kaj se mu je zgodilo.

Ko se je vrnil z druge strani, je bilo njegovo zdravstveno stanje zelo hudo, imel je grozljive bolečine in bil je paraliziran od vratu navzdol. Zdravniki so mu povedali, da bo paraliza trajna, ker so živčna vlakna in ovojnice poškodovani po vsem telesu. Sam je bil prepričan, da se to ne bo zgodilo in imel je prav. Tako kot je čudežno umrl, je tudi čudežno ozdravel. Svoje ozdravljenje dojema kot priložnost, da se spremeni, saj želi ob naslednjem pregledu življenja biti ocenjen bolje.

Kirurginja dr. Mary Neal je bila zmeraj skeptična do izkušenj bližine smrti, dokler se na počitnicah ni utopila. Zadnji dan počitnic so se namreč odločili še za vožnjo s kajaki po reki. Ko se je v kajaku približevala slapu, je pomislila, da utegne zaiti v težave. Slap jo je res potegnil vase, kajak se je zagozdil med skale, njo pa je obrnilo v vodi z glavo navzdol. Nič ni mogla storiti. Sprostila se je in svoje življenje izročila Božji volji. Začutila je, kot da jo nekaj fizično drži, tolaži in opogumlja. Pomislila je na moža in otroke in bila prepričana, da bo še vse dobro. Izstopila je iz telesa in bila svobodna. Znašla se je nad reko. Dočakalo jo je od 10 do 12 duhov in vedela je, da so prišli ponjo, da bi jo odpeljali k Bogu. Bila je z njimi, hkrati pa opazovala, kako njeno mrtvo telo mož, svak in njegov oče vlečejo na obalo in oživljajo. Neki mladenič ji je vpil, naj se vrne, naj vdihne. Nameravala se je vrniti v telo in vdihniti, vendar je sledila duhovom, ki so jo vodili proti neki veliki votlini, v kateri so praznovali. Čutila je, da prihaja domov. Nato je postala žalostna, saj so ji rekli, da še ni čas, da bi umrla. Morala naj bi namreč še marsikaj opraviti na zemlji, zato se mora vrniti v telo. Dali so ji tri naloge: poskrbeti za moževo zdravje, poskrbeti za oporo družinskim članom, ko se bo smrtno ponesrečil sin, in povedati drugim ljudem o vsem, kar je doživela.

Njen starejši sin je potem res umrl, ko je rolal, ga je zbil avto. Bil je takoj mrtev. Njena izkušnja bližine smrti ji je pomagala, da je bila ob sinovi smrti mirna in prepričana v več stvari: da ga ob umiranju ni nič bolelo, da ni trpel in da so ga na oni strani sprejeli z veseljem. Ker se sama v svoji izkušnji ni hotela vrniti na zemljo, je bila prepričana, da se tudi sin ni hotel, zato tudi ni preživel. Njeno doživetje ji je omogočilo, da je bila v hudih trenutkih družini v oporo. Spremenila je tudi svoj odnos do medicine. Pred to izkušnjo je bila, kot se zdaj vidi, zgolj zelo sposobna in izurjena medicinska obrtnica. Ljudi je doživljala tako, kot mehanik doživlja stroje, nekaj jim je manjkajo, njena naloga pa je bila, da jih popravi. Zdaj pa nase gleda bolj kot na zdravilko in ne kot zgolj kirurginjo.

Kaj so o umiranju dognali znanstveniki

Ko človek umira, srce še bije, toda dihanje postaja plitvejše, srce si zelo prizadeva pognati še zadnje kaplje krvi. Ko se na zaslonu v bolnišnici pokaže ravna črta pomeni, da tkiva več ne prejemajo kisika. Ker sta se srce in pljuča ustavila, kisik tudi več ne prihaja v žile, krvni obtok se ustavlja, krvne celice pomodrijo, nevroni v možganih začenjajo odmirati. Toda vsa območja v možganih ne umirajo hkrati. Deli možganov so še rožnati in prekrvljeni, drugi pa že brez krvi in potemneli. To je pomembno, saj naj bi prav to po mnenju znanstvenikov povzročalo opisane izkušnje bližine smrti.

Najprej odmrejo predeli možganov odgovorni za povezovanje čutnih vtisov, ki povezujejo vid, sluh in orientacijo. Ko te povezave popokajo ali se zadušijo, se zato ljudem zdi, da izhajajo iz telesa in imajo občutek, da lebdijo v nekem prostoru. Ko pa človek v resnici umre, v možganih ni več prekrvavljenih rožnatih predelov, potemnijo vsi možgani.

Dr. Sam Parnia je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za dogajanje ob umiranju in smrti. Išče znanstvene dokaze tudi za izkušnje bližine smrti in jih proučuje že več kot petnajst let. Ali so te izkušnje resnične ali zgolj iluzija? Opravil je celo vrsto raziskav. Pred operacijo so na primer na luči in druge predmete nad glavami zdravnikov in operirancev, za katere so domnevali, da bi lahko doživeli klinično smrt, dali različne slike. Če bi klinično umrli in doživeli izkušnjo bližine smrti, bi jih vprašali, ali so videli slike in kaj je bilo na njih. Nekateri so lahko vsebino slik opisali, drugi ne. Pogovoril se je s stotinami ljudi, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti in je prepričan, da so doživetja resnična in ne trik uma ali posledica postopnega odmiranja možganov.

Dr. Parnia je ugotovil, da so te izkušnje univerzalne, pojavljajo se v vseh delih sveta, celo pri majhnih otrocih. Sam pozna otroka, ki je doživel izkušnjo bližine smrti, ko je bil star manj kot tri leta, sicer pa so otroci še premajhni, da bi doumeli pomen življenja in smrti ali prihodnjega življenja. Številni ljudje se bojijo smrti, dr. Parnia pa meni, da se večina nima česa bati. Naravna smrt najpogosteje ni neprijetna izkušnja. Ugotovil pa je še nekaj presenetljivega. Če človek umre, ga je mogoče v izjemnih primerih medicinsko oživeti tudi po več kot uri, smrt je torej še nekaj časa po smrti reverzibilna. In še nekaj je prepričan. Človekov um, zavest, ali tisto, kar dela človeka to, kar je, na primer Sama Parnia, v trenutku smrti ne umre, temveč se ohrani še potem, ko koga razglasijo za mrtvega.

V nekaterih kulturah, kot je tibetanska, poznajo podroben potek dogajanja med umiranjem in smrtjo, pregled vsega, kar bo človek doživljal po svoji smrti vse do preselitve v drugo resničnost, paralelno tej, v kateri zdaj živimo. Ta proces naj bi trajal po nekaterih navedbah 43, po drugih 49 dni. Zato ob umirajoči osebi sedi tibetanski lama in ji daje navodila, kaj naj počne, ko se srečuje z različnimi božanstvi iz njihovega panteona, dobrimi in tudi zlimi.

Da se življenje nadaljuje po smrti so med številnimi ljudstvi verjeli tudi stari Grki. Grški mit pripoveduje, da nas po smrti pričaka čolnar, ki umrle duše prevaža čez reko Aheron. Umrli hodi v megleni pokrajini ob bregu reke, nato se megla dvigne in umrlemu se približa čolnar Haron. Zato so umrlim dajali pod jezik obol, kovanec, da bi čolnarju plačali za vožnjo v deželo mrtvih. Če v deželi mrtvih človek spije požirek iz reke Lete, reke pozabe, izgubi spomin na svoje prejšnje življenje in se lahko čez reko Stiks vrne, da znova živi.

Skoraj vse osebe, ki so doživele izkušnjo bližine smrti pripovedujejo, da so šle skozi predor proti bleščeči svetlobi, srečale bitje ali bitja iz svetlobe in že umrle ljudi, ki so jih poznali, predvsem pa so imeli občutek, da se je čas upočasnil in so se jim pred očmi odvrteli najpomembnejši prizori iz njihovega življenja, doživeli so tako imenovano panoramsko revizijo življenja.

Znanost ne more odgovoriti na najgloblje skrivnosti o življenju in smrti in verjetno tega nikoli ne bo mogla. Te skrivnosti pa nosimo v sebi in se nam razodenejo, ko pride čas za to.

***

Dr. Sam Parnia je zdravnik, strokovnjak za reanimacijo (oživljanje) v bolnišnici Stony Brook University Hospital, direktor raziskovalnega medicinskega šolskega programa reanimacije in vodja raziskave o zavedanju med umiranjem − Human Consciousness Project’s AWARE study.

Na podlagi svoje več kot petnajstletne prakse oživljanja in ob znanstvenem proučevanju podatkov iz petindvajsetih bolnišnic v severni Ameriki in Evropi lahko potrdi, da ljudje vidijo in slišijo tudi tedaj, ko se je njihova možganska dejavnost ustavila.

Po njegovih ugotovitvah smrt ni trenutek, temveč daljši proces, čeprav se za opredelitev časa smrti res uporablja trenutek. Ko srce preneha biti in možgani prenehajo delovati, so še pred petdesetimi leti menili, da človeka več ni mogoče obuditi in da je smrt dokončna. Z razvojem postopkov in pripomočkov za oživljanje pa se ta meja čedalje bolj premika.

Četudi bi človek res umrl v trenutku, pa telesne celice nikakor ne umrejo takoj. Potrebujejo čas, da potem, ko so ostale brez kisika, tudi umrejo in to traje dlje kot ljudje mislimo. Zdaj se ve, da ko zdravnik razglasi smrt, in je človek truplo, ga je še zmeraj mogoče z biološkimi in medicinskimi postopki oživeti. To je seveda mogoče samo s temi postopki, kajti če človek umre sam, zunaj bolnišnice, smrti ni mogoče izničiti.

Čim dlje je človek mrtev, tem bolj so celice poškodovane in tem težje ga je vrniti v življenje. Toda nihče ne ve, kdaj natančno nastopi smrt. Vsekakor pa se to ne zgodi v desetih minutah, temveč vsaj več kot uro po smrti. Smrt je torej proces in ne trenutek.

Možganske celice je mogoče oživeti tudi do osem ur potem, ko se je krvni obtok v njih ustavil. Če zdravnik zna obvladati procese, ki potekajo v celicah, ohladi telo in znižuje količino mrtvih celic in je hkrati mogoče popraviti težavo, ki je povzročila, da je človek umrl, je mogoče delovanje srca znova obuditi in človeka oživeti. Če na primer nekdo umre zaradi srčne kapi, ga je mogoče oživeti, ker je mogoče zavarovati možgane in znova obuditi srce, če pa kdo umre zaradi neozdravljivega raka pa tega ni mogoče storiti.

Dr. Paria je ugotovil, da kar deset odstotkov bolnikov, ki so preživeli srčni zastoj poroča o različnih videnjih. Ko se srce ustavi, se po približno desetih sekundah ustavi tudi dotok krvi v možgane. Ko zdravniki začnejo z oživljanjem, ne morejo še zagotoviti dovolj krvi v možganih, zato se na zaslonu še zmeraj kaže ravna črta, kljub temu ljudje, ki so bili klinično mrtvi, poročajo o različnih doživetjih.

Joe Tiralosija so obudili 40 minut po tem, ko je umrl zaradi zastoja srca. Njegovo telo so ohladili in tako poskrbeli, da se možganske celice niso poškodovale. Ko se je prebudil je medicinskim sestram pripovedoval, kakšne čudovite izkušnje je doživljal. Počutil se je neverjetno spokojnega, srečeval bitja polna ljubezni in sočutja. Te izkušnje pa so dokaj splošne, vendar tudi versko ali etnično obarvane. Hindujci opisujejo srečanja s hindujskimi bogovi, kristjani s Kristusom ali angeli, ateisti pa poročajo o srečanjih s svetlobnimi bitji. Ljudje različnih kultur torej vidijo iste stvari, toda te si razlagajo v odvisnosti od kulture, ki ji pripadajo.

Postavlja se vprašanje, ali se te izkušnje dogajajo v času, ko je na zaslonu ravna črta, ki označuje smrt ali pa so posledica možganske dejavnosti, ko se umrli začne prebujati v življenje, je pa še nezavesten. Da se to res dogaja v času brez možganske aktivnosti, ko je črta na zaslobu ravna, kažejo izjave ljudi, ki so jih oživeli, in so natančno opisali dogajanje takoj po zastoju srca – pogovore med zdravstvenim osebjem, obleke, ki so jih zdravniki ali sestre tedaj nosili, dogodke ki so se zgodili deset ali dvajset minut preden se je začelo oživljanje. To pa ni združljivo s prenehanjem možganske dejavnosti in kaže, da človeška zavest, duševnost, duša, jaz ali kakor koli že imenujemo duševni del človeka, nadaljuje s svojim obstojem. Ko človek umre, v možgane več ne priteka kri, v njem več ni električne dejavnosti. To odpira vprašanja, ali sploh drži znanstvenena domneva o medsebojnem delovanju možganov in uma. Zgodovinsko stališče, da elektrokemični procesi v možganih povzročajo zavest verjetno ni pravilno, kajti elektrokemični procesi se s smrtjo ustavijo, ljudje pa kljub temu doživljajo različne stvari. Morda pa je zavest res ločena od možganov in obstaja zunaj njih, kot trdijo vzhodne verske tradicije. Dr. Sam Parnia domneva, da sta morda tako kot elektromagnetizem tudi človeška duševnost in zavest subtilni sili, ki sodelujeta z možgani, nista pa njihov product, podobno kot na primer v televizijskem sprejemniku ni dogodkov, ki jih opazujemo. Dr. Sam Parnia pravi, da celo znanstveniki podatki kažejo, da je zavest neuničljiva, da se ohranja še vsaj nekaj ur po smrti, čeprav v hiberniranem stanju, in je ne moramo zaznati od zunaj.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298