VRATA V NEBESA ALI PEKEL
Jeza je čustvo z velikansko močjo, ki ga je tudi najtežje obvladati. Duhovne tradicije vseh velikih svetovnih verstev označujejo nenadzorovano jezo kot enega od poglavitnih vzrokov trpljenja in ovir na poti razsvetljenja.
Jeza je naravno čustvo in včasih tudi potrebno, toda nenadzorovana je le ovira. Ko se jeza v človeku razplamti, uniči celo najboljše namene in zatemni jasno razmišljanje.
Jeza uničuje tudi telo
Če v človeku prevladuje jeza, ta ne uničuje samo duha, ampak tudi telo. Izsledki številnih raziskav so pokazali, da je jeza pomemben vzrok pri dveh najhujših boleznih: boleznih srca in raku. Zato ni presenetljivo, da ljudje, ki so doživeli srčni napad in potem spremenijo svoje življenje tako, da več pozornosti namenijo sprostitvi, tistemu, kar jih veseli in odpuščanju, sprotnemu razčiščevanju sporov z drugimi imajo veliko več možnosti, da se bolezen ne ponovi, kot pri tistih, ki vztrajajo v hudem življenjskem tempu in pri čustvih polnih nezadovoljstva in jeze.
Velika verstva so si glede jeze enotna
Včasih je dobro, da se razjezimo, če to pomaga preprečiti neprimerno dejanje ali poškodovanje drugega, toda takšni primeri so redki. Vsa velika verstva svetujejo odpuščanje, psihologi pa so odkrili zakaj. Izsledki raziskav so pokazali, da so ljudje, ki se nebrzdano jezijo na druge in gojijo maščevanje, čedalje bolj razdraženi in ne manj.
Judovski modreci so prepričani, da jeza preprečuje razsvetljenje, pa tudi v krščanstvu je jeza eden od naglavnih grehov. Budisti jo primerjajo s požarom, ki opustoši um in uniči vse dobro. Navedeno dobro ponazarja naslednja zenovska zgodba.
Samuraj, japonski bojevnik se je odpravil k mojstru zena, da bi mu ta odgovoril na nekaj vprašanj, ki so ga težila.
»Kaj bi rad vedel?« ga je vprašal mojster zena.
»Povej mi, ali obstajata nebesa in pekel?«
»Ha!« je pihnil mojster napol šaljivo in napol porogljivo. »Zakaj si pa misliš, da bi lahko razumel kaj takšnega? Si samo neizobražen krut vojak. Ne zapravljaj mojega časa s takšnimi neumnimi vprašanji.«
Samuraj je kar otrpnil. Nihče, ampak prav nihče, ni smel s samurajem tako govoriti. Pomenilo je takojšnjo smrt. »Ali si preneumen, da bi razumel, kaj sem ti rekel?« je nadaljeval mojster. »Nehaj zapravljati moj čas in izgini.«
Jeza v bojevniku je eksplodirala. Njegova roka se je kot blisk stegnila k meču in ga dvignila, da bi usmrtila mojstra. Toda v drobcu sekunde, preden bi meč razklal mojstrovo lobanjo, je samuraj zaslišal mojstrove besede: »To so vrata v pekel.«
Bojevnik je znova otrpnil. Spoznal je, kaj je mojster hotel povedati. In mojster je tvegal življenje, da bi mu to resnico prikazal čim bolj nazorno. Pretresen, je samuraj pospravil meč, in se pred mojstrom spoštljivo globoko priklonil.
»In to,« se je nasmehnil mojster, »so vrata v nebesa.«
Kako se znebimo čustvenega pekla nebrzdane jeze in besa in kako si odpreti vrata do nebes? Velike religije ponujajo tri pristope: obvladovanje negativnih čustev, še zlasti strahu in jeze, gojitev hvaležnosti in velikodušnost, ki hranita ljubezen in negovanje ljubezni.
Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245
Fotografija: Bigstockphoto.com