VRAČANJE K PRVOBITNI NARAVI

V kitajska oblačila oblečena mladostna ženska v nedeljo zjutraj na vratih osnovne šole v Ljubljani z nasmehom izreka dobrodošlico. Ko se zbiramo v telovadnici, kjer bo potekala delavnica wudang či gonga petih elementov, tisti dan posvečena formi »kače«, ponudi skodelico čaja v značilnih belo modrih kitajskih skodelicah iz riževega porcelana. »Obredi v življenju se mi zdijo zelo dragoceni,« pravi Darija Mavrič Čeh, ki se ji pridruži mož Jure, prav tako v imenitnem oblačilu s temno modro tuniko in belimi hlačami, lase ima zvite visoko na temenu. Pozdravi vsakega posebej, prijazno kratko kaj pripomni, potem začnemo. Najprej z razgibavanjem, nato s posameznimi vajami.

Zakonca Čeh živita v Kozini pri Kopru, Jure dela v Pokrajinskem muzeju v Kopru kot restavrator, Darija je umetnostna zgodovinarka in se na delo vozi v Ljubljano. Poleg sorodnih poklicnih usmeritev ju povezuje poglobljeni študij daoizma in wudang kung fuja.

Kako sta se srečala s kitajsko filozofijo in borilnimi spretnostmi?

Jure: Usmeritev k wudangu je bila postopna. Leta 1983 sem se kot najstnik začel ukvarjati z borilnimi spretnostmi, saj je bilo takrat to tisto »več ali drugačno«, kar je Slovenija ponujala. Začel sem z judom in nadaljeval s karatejem sankukai, ki sodita med japonske borilne spretnosti. S kitajsko kulturo in tradicijo sem se srečal ob tradicionalni kitajski medicini. Poškodoval sem si ramo in ker se nisem želel zdraviti ustaljeno s protibolečinskimi injekcijami (blokadami), sem iskal druge možnosti. Našel sem rusko napravo za frekvenčno zdravljenje, diadens. V priročniku je bilo razloženo, da deluje po načelih tradicionalne kitajske medicine, opisani so bili tudi meridijani. Pritegnilo me je, potem pa sem imel možnost študija terapevtske masaže tuina oziroma manualne terapevtske prakse, in to me je pripeljalo do tai čija. Darija je bila tam inštruktorica. Pozneje sva se srečala z mojstrom Yuan Li Minom in kmalu je dozorela odločitev, da greva k njemu na Kitajsko.

Darija: Jaz sem se najprej srečala s tai či čuanom, to je bilo pred petnajstimi leti. Bila sem na obisku pri kolegici, ki se je odpravljala na trening tai či čuana. Povabila me je, naj grem z njo pogledat, kaj delajo. Šla sem in ko sem začela delati vaje, mi je bilo tako neskončno lepo, da sem se želela tega naučiti. Začela sem obiskovati tečaj. Začelo se je torej z užitkom do gibanja.

Vsako leto večji del dopusta preživita na Kitajskem. Kam gresta?

Jure: V področje pogorja Wudang, od koder borilne spretnosti wudang izhajajo, in po katerem nosijo tudi ime. Gorovje Wudang leži v osrednjem delu Kitajske, v provinci Hubei. Razteza se na več kot štiristo kilometrov in je le deloma odprto za druge. Ti kraji so imeli vedno poseben pomen za vse, ki so iskali poti samouresničitve, razsvetljenja oziroma daa. Že za časa kitajske vladarske dinastije Ming so ti kraji od 14. do 17. stoletja veljali za svete kraje daoistov, kjer se je poučevalo in ohranjalo daoistično znanje. Takrat so tam postavili neverjetno veliko templjev. Pogorje je znano tudi kot gorovje nesmrtnikov.

Je kakšen vtis z vajinih potovanj, ki se vama je posebno vtisnil v spomin?

Darija: Vse je kot celota zelo zanimivo. Ko sva bila tam prvič leta 2013, sva letela do Nanjinga, od tam pa se do Shiyana (kraja pod gorovjem Wudang, kamor hodiva na enomesečni študij in trening) peljala z vlakom, in to je bilo šestnajst ur vožnje. Na Kitajskem imajo štiri kategorije vagonov: hard seat, soft seat, hard sleep in soft sleep (trde sedeže, mehke sedeže, trde postelje in mehke postelje, op. p.). Vzela sva karti za trde sedeže. Imaš sicer rezervacijo, vendar se v teh vagonih peljejo tudi tisti, ki rezervacije niso dobili. Vagon je bil poln. Oba je najbolj presenetila izjemna solidarnost. Tisti, ki so imeli rezervacije, so na primer sedeli tri ure, potem pa so odstopili prostor nekomu, ki rezervacije ni imel, da se je lahko odpočil. To je bilo ne glede na starost: starejši so odstopili sedež mlajšim, mlajši starejšim, ženske moškim, moški ženskam, otroci odraslim in nasprotno … bilo je prav lepo.

V deželi, kjer živi toliko ljudi, je občutek za sočloveka verjetno drugačen kot v majhnih državah.

Darija: V celoti je to zelo drugačno sprejemanje življenja, usoda posameznika je dosti bolj zlita z usodo družbe. Slišala sem zgodbo mlade ženske, ki je želela študirati novinarstvo, ker sta bila novinarja tudi njena starša. Ker so živeli na podeželju, kamor so bili pregnani na prisilno delo, je bila ljudska komuna tista, ki je določala, kdo in kaj lahko študira. Bila je izbrana, da lahko študira, vendar so ji kot edino možnost ponudili študij medicine. To je sprejela in razmišljala, da je to že za nekaj dobro. Med študijem je ugotovila, da jo delo zdravnice veseli. Torej je bilo res za nekaj dobro.

Zanimanje za kitajsko kulturo vaju je pripeljalo do tega, da sta postala učenca mojstra borilnih spretnosti wudang.

Jure: Z učiteljem sva se prvič srečala pred leti. Sicer je na Kitajskem navada, da prihajajo učenci k učitelju zelo mladi, stari tudi samo pet, šest let. Pri učitelju pa se ne učijo samo borilne spretnosti, temveč ta poskrbi tudi za razvoj in oblikovanje celotne učenčeve osebnosti. Učenci se delijo na dva tako imenovana kroga, na zunanje in notranje učence. Zunanjih učencev je lahko veliko. Mojster opazuje učenčevo vedenje, njegova etična merila, moralno držo, njegovo socialno vedenje, odlike – prijateljstvo, podporo, solidarnost do drugih učencev, njegove motive in motivacijo za delo, ali napreduje in tako naprej. Na podlagi tega se odloči za naslednji korak, v katerem postane učenec pripravnik za notranjega učenca. Temu sledi obdobje, ko se mojster odloči, ali je pripravnik svojo vlogo dobro uresničeval ali ne. Če je odgovor pritrdilen, in če učenec za to zaprosi, postane notranji učenec. Ko je nekdo potrjen za notranjega učenca, postane nekako samostojen in lahko tudi že samostojno uči zunaj mojstrove šole, čeprav je še vedno vezan na mojstra in njegovo družino.

Pogovor opravila: Barbara Škoberne

Celoten članek lahko preberete v junijski reviji AURA št. 309.

Več ...