VPETI SMO V SPLETE ODNOSOV – POGOVOR: HARITINI PAPAKIRILLOU
Haritini Papakirillou, klinična psihologinja in psihoterapevtka, je letos obiskala Slovenijo in vodila dvodnevni seminar o tako imenovani postavitvi družine. Grkinja iz Aten, ki je veliko let živela in delala v Nemčiji, učenka svetovno znanega začetnika postavitve družine Nemca Berta Hellingerja, je to metodo med prvimi prenesla v jugovzhodno Evropo. Na seminarju je z veliko občutljivostjo in pozornostjo vodila k razpletu družinske zaplete, drame in ovirane ter zavrte tokove ljubezni. Ni naključje, da je prav na seminar k njej, ki je sama skusila posledice trenj med dvema narodoma in dolgoletno bivanje v tuji deželi, prišla mlada vojna begunka iz Bosne, razpeta med dve domovini. Razplet se je globoko dotaknil vseh navzočih. To so doživetja, ki odpirajo tokove ljubezni na osebni in družinski ravni pa tudi med narodi, ki jih tako ali drugače povezuje zgodovina.
Kaj je postavitev družine?
Metoda postavitve družine ali »postavitev v polju duha«, kot jo v zadnjih letih imenuje njen začetnik, nemški psihoterapevt Bert Hellinger, temelji na tem, da smo vpeti v splete odnosov v zdajšnji skupnosti in tudi tiste, ki presegajo naše bivanje v tem času in prostoru. Naša duša je del skupinskih bitij – duše družine, naroda, človeštva, kamor sodijo tudi predniki. Pri postavitvi v polju duha postavljavec izmed navzočih (njemu neznanih) ljudi izbere posameznike, ki predstavljajo člane njegove skupnosti, in jih postavi v središče prostora. Pod vplivom polja duha ti predstavniki prevzamejo »duha« človeka, ki ga predstavljajo – njegove lastnosti, občutke in odnose, v katere je vpet v svojem življenju. Tako lahko postavljavec in opazovalci vidijo odnose in tokove v tej skupnosti. Rešitev težav se pokaže na ravni skupinskega bitja, ko spoznamo dinamiko in zastoje tokov ljubezni v tem bitju skupnosti, nato pa skusimo še neovirani tok ljubezni, ki nam in drugim omogoča, da zares zaživimo najboljše, kar je v nas. Tokovi ljubezni so ovirani ali se celo pretrgajo, kadar so bili posamezniki zlorabljeni, ranjeni, ubiti, izgnani, oddani v posvojitev, kadar so ženske splavile in kadar so družinske člane prizadele hude bolezni ali nesreče. To so ključni dogodki, ki vplivajo na več rodov, ovirajo pretok ljubezni in posameznikom onemogočajo, da bi zares zaživeli. Najpomembnejše sestavine celjenja družinske duše so: sprejemanje vseh tako ali drugače izločenih članov družine (v družini imajo posebno mesto tudi tisti, ki so vanjo zarezali hude rane), tako da vsak član spet dobi svoje enakovredno mesto, poklon usodi najpomembnejših članov, blagoslov prednikov, da lahko živimo in ravnamo v skladu s svojim osebnim poklicem, sprejetje odgovornosti ter razumevanje in sprejemanje, da je nekomu žal, vendar ni mogel ravnati drugače.
Kako ste se seznanili s postavitvami družine?
To je zelo osebna zgodba, vendar jo bom povedala, saj je za to delo transparentnost zelo pomembna. Bilo je leta 1991, ko sem bila povsem na dnu. Z možem sva se ločila in sin se je odločil, da bo ostal pri očetu; to me je zelo prizadelo in potisnilo v globoko depresijo. Tisto leto sem se udeležila konference psihoterapevtov. Sodelavec, ki je opazil, v kakšnem stanju sem, je v nekem trenutku pokazal na starega moža na drugi strani konferenčne dvorane in mi rekel: »Pojdi k njemu!« Ta mož je bil Bert Hellinger, ki je bil povabljen, da bi predstavil svojo metodo postavitve družine. Ko sem ga spoznala, sem presenečena ugotovila, da je vedel tako rekoč vse! Spraševala sem se, od kod mu vse to znanje in tako globoko razumevanje. Proučevala sem različna filozofska in duhovna izročila, taoizem, budizem, največjo vrednost pa sem našla v Hellingerjevem »redu ljubezni«. Če sledite redu ljubezni in ga vzdržujete, bo vaše življenje dobro teklo.
Kakšne vrste red je to? Od kod izhaja?
To je notranji red, ki je v vsakomur in vsepovsod. To je univerzalni red, ki iz univerzuma tudi izhaja. Samo poglejte, kako stvari v naravi potekajo v določenem redu!
Znani Hellingerjev stavek, da je red takšen, da ženska sledi moškemu, zbuja odpor in ogorčenje številnih sodobnih žensk. Kaj menite o tem vi?
Ko sem to prvič slišala, sem osupnila, bila sem seveda sodobna, samostojna ženska. Ko sem začela razmišljati o tem, pa sem prav tako presenečena spoznala, da sem temu sledila, ne da bi se sploh zavedala! V moji rojstni Grčiji je to zelo zakoreninjena tradicija, ki ji ženske pogosto sledimo, ne da bi se tega prav zavedale. Sama sem na primer po poroki naravno sledila svojemu možu, ki je dobil delo v Nemčiji. Prepričana sem, da je feminizem prinesel ženskam veliko dobrega, vendar pa je bil v nekaterih pogledih skrajen odziv na patriarhalno družbo. Omogočil jim je, da so se uveljavile na pomembnih področjih, po drugi strani pa odvzel težo nekaterim prav tako pomembnim platem življenja ženske. Zdaj ženske iščemo ravnotežje med obema skrajnostma in znova oživljamo svojo ženskost. Nismo ustvarjeni, da bi živeli sami, moški in ženske potrebujemo drug drugega. V Hellingerjevem stavku, ki ste ga navedli, nekaj manjka, da bi ga prav razumeli: Da, ženska naj bi res sledila moškemu, hkrati pa mora moški služiti ženski!
Kako se kot psihoterapevtka ukvarjate s postavitvami družine?
Povezujem oba prijema. Znanje in prijeme, ki jih poznam kot klinična psihologinja in psihoterapevtka, lahko povežem s postavitvijo družine, ki sem se je naučila pri začetniku te metode, Bertu Hellingerju. Predvsem me zanima celosten pogled na stvari, povsod in vedno, v poklicu in vsakdanjem življenju. Celostno znanje in izkušnja sta zelo pomembna. Pomembnejše se mi zdi, da ohranim celoto in delam s stvarmi, kakršne so, kot da analiziram in iščem vzroke. Na postavitvi ste lahko opazili (na seminarju junija letos v Ljubljani, op. p.), da so ljudje, ki so imeli postavitev prvi dan, prišli naslednji dan na seminar spremenjeni, svetlejši, bolj živi, z neko posebno globino. Nikoli več ne bodo takšni kot prej. Z njimi sploh nisem govorila, nič nismo razglabljali in analizirali, videli in doživeli so celotno postavitev in to je povzročilo spremembo, nič drugega ni bilo potrebno. Odprta sem za vse, kar deluje in pomaga. Imam kolega iz Nizozemske, ki v postavitve družine vključuje šamanske prijeme. S pomočjo šamanskega petja in bobnanja pomaga ustvarjati polje, v katerem se ljudje povezujejo s predniki, se razrešujejo travmatične stvari in se obnavljajo tokovi ljubezni. Po moji izkušnji je to zelo dober način postavitve družine, ki seže zelo globoko.
V postavitvah družine vedno znova opažamo, kako zelo smo ljudje vpeti v skupine ali sisteme, najpomembnejši je seveda družina, in kako nam včasih to povzroča tudi težave.
Vsak človek čuti potrebo po pripadnosti neki skupini ljudi. Najmočnejša je pripadnost družini, vendar so pomembne tudi druge trajnejše skupine, na primer prijatelji, delovna skupina. Hkrati s potrebo po pripadnosti človek z odraščanjem in osebnostnim zorenjem čuti močno potrebo, da bi naredil kaj osebnega, kar bi ga ločilo od skupnosti. Toda ločevanje od skupnosti mu vedno zbuja slabo vest. To včasih pelje v težavne položaje, tako posameznika kot skupnosti. Rešitev poteka dobro, če človek reče skupnosti: »Hvala. Zdaj pa bom odšel po svoji poti.« (To človek pogosto stori pri postavitvi družine, op. p.)
Pri tem se dotakneva pojma, ki v današnjem času zveni nekam starinsko, v postavitvah družine pa se vedno znova izkaže za zelo pomembnega: to je blagoslov prednikov. Kakšen pomen pravzaprav ima?
No, to nima prav nič opraviti z blagoslovom Cerkve. Tu je pomembno zavedanje, da imamo vsi svoj izvor, da smo potomci dolge vrste prednikov. Če jih ne spoštujemo, bomo v življenju imeli težave. Če dobimo njihov blagoslov, bomo lahko dobro živeli. Blagoslov prednikov pomeni, naj tok ljubezni teče neovirano. Nemci imajo kot prošnjo za blagoslov prednikov zelo lepo in posrečeno geslo »Glej name z nasmehom.«
Včasih se zgodi, da družina iz nekega razloga kakega člana izloči, bodisi da se o njem ne govori ali se govori samo slabo, ne vabi se ga na družinska srečanja, izloči se ga iz dedovanja. Pokaže se, da ima to posledice za vso družino, ne le za izrinjenega člana.
Da, to je nekaj, kar se pokaže kot bistvena težava v številnih družinah na vsakem seminarju o postavitvi družine. Družinska duša ne prenese izločenosti nobenega člana. Na to se odzove tako, da kak član družine prevzame lastnosti izločenega, njegov način interakcije z drugimi člani družine, zasvojenosti ali celo telesne bolezni. Ko družina pri postavitvi spet sprejme izločenega, se stvari začnejo urejati.
Zakaj se to dogaja?
»Zakaj?« ni dobro vprašanje. Vprašanje »Zakaj jaz? Zakaj se mi to dogaja?« ne pelje k rešitvi. Če si rečete: Dobro, tako je. Kaj lahko storim, da bo drugače, da se bo izboljšalo?, ste na dobri poti. Če se sprašujete zakaj, ne boste mogli nikomur pomagati. Tu imamo opraviti s človeško dušo. Analiziranje ne pelje k boljšemu razumevanju ali bliže resnici, z analizo boste zgrešili bistvo. Tisočkrat lahko vprašate zakaj in dobite lahko tisoč odgovorov, a vas nič od tega ne bo zadovoljilo. Vprašajte se: Kako naj živim z vsem, kar je, tako da bo dobro?, in boste prej ali slej dobili dober odgovor in težavo rešili.
Eden izmed najpomembnejših stavkov, ki v postavitvah omogoči rešitev problema v družini in ga mati ali oče izreče otroku, je: »Če boš postal(a) prav takšen(na) kot tvoj oče/mama, boš ravno pravi(a).” V nekaterih primerih, ko je oče in mož alkoholik ali zlorablja ženo in otroke, je to zelo težko iskreno izreči.
Pri tem mora žena razumeti nekaj veliko širšega. Stvar ima duhovno razsežnost, ki jo moramo dojeti, če želimo rešitev. Da bi žena lahko to dojela, mora najprej izstopiti iz vloge žrtve. To pogosto ni tako lahko, saj je biti žrtev zelo močna vloga. To je zelo učinkovit način, kako z manipulacijo pripraviti druge do nekega vedenja, ne da bi sami odkrito izrazili svoje mnenje in rekli: Tega nočem! Toda šele ko mati preneha biti žrtev, sprejme položaj in izreče ta najpomembnejši stavek otroku, se lahko otrok sam odloči, da ne bo takšen kot oče, v nasprotnem primeru pa bo zagotovo postal prav takšen.
Ali ima to kaj skupnega z brezpogojno ljubeznijo?
Pojem brezpogojne ljubezni je nesmisel. Hellinger mu zelo nasprotuje. Ljubezen je tok med generacijami, dobimo jo od staršev in predamo svojim otrokom. Ljubezen ni brezpogojna, je pa naravna in ima svoj izvor in svoj tok. Morali smo jo dobiti, da jo lahko dajemo in ne moremo je obdržati zase, moramo jo predati naprej.
Kako se v resničnem vsakdanjem življenju pokažejo učinki postavitve družine?
Včasih se zgodijo prav osupljive, magične stvari. Nekega dne je zaradi težav v življenju prišel na postavitev družine mlajši moški. Njegova mati se je ločila, ko je bil še zelo majhen, in se poročila z drugim moškim. Sinu ni nikoli hotela govoriti o očetu, dejala mu je le, da je že mrtev. Toda na njegovo veliko presenečenje se je na postavitvi pokazalo, da je oče še živ! Moškemu to ni dalo miru, odpravil se je v vas na drugem koncu Nemčije, kjer je preživel zgodnjo mladost in v krajevnem uradu povprašal, kdaj je umrl njegov oče in kje je pokopan. Uradnik mu je osupel rekel: »Saj ta človek je vendar živ in zdrav in stanuje v sosednji ulici!« Pogosto sorodniki, ki z nekom niso imeli stikov že leta, zelo kmalu po postavitvi nenadoma pokličejo in izrazijo željo po srečanju, dolgoletni spori se poravnajo. Včasih duševne bolezni ali zasvojenosti zelo hitro izginejo.
Še eno presenetljivo razkritje na postavitvah je, da otroci nekje globoko v sebi vedo za splavljene brate in sestre, čeprav mati ni nikoli spregovorila o tem. Nekako vedo, da jih je v resnici več.
Splav se včasih preprosto mora zgoditi, hoteni ali nehoteni, ne da bi žensko spraševali zakaj. Tu je najpomembnejše, da starši splavljenemu otroku dajo mesto v svojem srcu, da ga sprejmejo. Ko mati razmišlja o svojih otrocih, ima v mislih tudi splavljenega. To seveda ne pomeni, da nevrotično vsak dan razmišlja o splavu, ki se je zgodil pred leti, temveč da se preprosto zaveda, da tudi ta otrok sodi k družini. Tudi on je nenehno navzoč v njenem srcu, tako kot vsi drugi njeni otroci. Splava ne moremo jemati, kot da se ni nič zgodilo. Tak lahkotni odnos do splava izhaja iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ženske začele svobodneje odločati o nosečnosti in rojstvu otrok. Toda resnica o splavu je, da se zelo globoko in neizbrisno dotakne ženske duše.
Postavitev lahko tudi pomaga reševati probleme na širši ravni, na primer v sporih med dvema narodoma ali etničnima skupinama v neki državi. V Sloveniji se že desetletja vlečejo posledice razkola v drugi svetovni vojni.
To dobro poznam, tudi v Grčiji imamo podoben položaj, tako kot v večini drugih evropskih držav. En član družine je bil na eni strani, drug na drugi. Poleg tega je zelo žgoč problem med Grki in Turki. Tudi v moji družini imamo tak primer. Moj oče je bil rojen v Turčiji in družina je bila prisiljena zapustiti dom v Istanbulu, ko je bilo očetu enajst let. Oče vse življenje ni izgovoril niti besedice turško, vse, kar je dejal o Turčiji in Turkih, pa je bilo to, da so slabi ljudje. Najpomembnejši del rešitve v takšnih položajih je, da žrtve in storilci pridejo drug k drugemu in potem potomci oboje (!) sprejmejo v svoje srce. Ko se to zgodi na postavitvah, lahko opazimo veliko olajšanje vseh navzočih.
Pogovor opravila Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA št. 231, november 2008
Fotografija: Bigstockphoto.com