Voda – izvirno je snov brez barve, okusa in vonja. Morja in oceani zasedajo približno 70 odstotkov Zemljinega površja in tolikšen odstotek naj bi je bilo tudi v človeškem telesu. Odstotek vode v telesu pa se spreminja s starostjo. V zarodku v maternici je je približno 95 odstotkov, v telesu starega človeka pa le še okoli 50. V plinasti obliki je voda v oblakih, v zamrznjeni v ledenikih. Voda ima zelo veliko specifično toploto (4181 J/kg K , večjo kakor katera koli druga naravna snov), zato lahko ohranja temperaturno ravnotežje na planetu. Če ne bi bilo vode, bi se planet vsak trenutek ali pregreval ali ohlajal, in življenje ne bi bilo mogoče.

Na Zemlji ni snovi, ki bi lahko tako zelo spreminjala svojo obliko in se tako prilagajala kot voda, hkrati pa bila tako trdna in mogočna. Voda se po svojih fizikalnih in kemičnih lastnostih zelo razlikuje tudi od drugih tekočin. Zakaj ima samo voda največjo površinsko napetost in zakaj je najpogostejše topilo na zemlji? Kako je mogoče, da se lahko vzpenja po največjem drevesu in pri tem premaguje tlak, večji od nekaj deset atmosfer?

Molitev in voda

Da je voda več kot navadna snov, potrjujejo tudi sveti spisi, saj jo dosledno povezujejo z življenjem. V zgodovinskih kronikah so opisani nenavadni dogodki, povezani z vodo. Takšen je na primer zelo zanimiv dogodek iz 15. stoletja. Leta 1472 je opata Karla Gastinsisa zaradi spora z nekim pomembnežem inkvizicija obsodila na ječo. V ječi so mu dajali le kos kruha na dan in umazano vodo za umivanje. Po štiridesetih dneh je ječar opazil, da opat ni shujšal, temveč se je celo zredil in postal bolj zdrav. To je še bolj utrdilo inkvizitorjevo prepričanje, da je opat povezan s hudobcem. Po zaslišanju in mučenju se je izkazalo, da je opat vsak dan nad umazano vodo molil in se zahvaljeval Bogu, da mu jo je dal. Po molitvi se je voda vsakokrat zbistrila in postala pitna.

Znano je, da ima tako imenovana sveta voda s slavnih romarskih krajev izredno trdno strukturo in svojevrstne lastnosti, ki jih lahko celo prenese na navadno vodo. Če samo 10 gramov takšne vode vlijemo v 60 litrov navadne vode, pridobi navadna voda lastnosti svete vode.

Poskusi ruskega znanstvenika dr. Konstantina Korotkova so potrdili nenavadne lastnosti svetih vod. Če so na primer z blagoslovljeno vodo polili uvele rastline ali bolne živali, so rastline oživele, živali pa okrevale.

Nemški znanstvenik dr. Knut Pfeiffer iz Münchna je pred leti dobil več litrov slavne vode zamzam iz Meke. To vodo je nekaj več kot štirinajst dni pilo šestdeset ljudi. Pred pitjem in po končanem pitju so izmerili njihovo biopolje (auro). Dr. Pfeifferja so izsledki presenetili, saj dotlej ni verjel, da bi bila lahko ta voda kaj posebnega. Izkazalo pa se je, da se je prej pretrgana in šibka aura ljudi po pitju te vode izredno okrepila. Tako so s to raziskavo potrdili prepričanje vernikov islama, da je voda zamzam res lahko zdravilna.

Spomin vode

V ugledni znanstveni reviji Nature so 30. junija 1988 objavili prispevek francoskega znanstvenika Jacquesa Benveniste, direktorja francoske medicinskoraziskovalne organizacije INSERM, enote 200 v Clamartu, ki je proučevala imunološke odzive ljudi ob alergijah in vnetjih. Na podlagi večletnih znanstvenih poskusov v svojem laboratoriju − ki jih je ob drugih raziskavah začel kot velik skeptik, da bi ustregel prošnji nekega homeopata, naj preveri, ali homeopatski pripravki res učinkujejo −, je ugotovil, da vodne molekule nekako ohranijo spomin na protitelesa, s katerimi so bile v stiku, tako da se pokaže biološki učinek tudi tedaj, ko protiteles ni nikjer več, ker so vodno raztopino do skrajnosti razredčili. Tega ni bilo mogoče razložiti drugače, kakor da si je voda zapomnila, kaj je bilo dano vanjo. In še več: kolikor bolj je bila raztopina razredčena, toliko močneje je delovala! Poleg tega je dr. Benveniste trdil, da celice ne komunicirajo med seboj tako, kot meni znanost − kakor ključavnica in ključ, temveč tako kakor radijski sprejemnik in radijski oddajnik.

Njegove trditve so znanstvenike zelo razburile, podvomili so tudi o verodostojnosti izidov.

Posnetki vodnih kristalov, ki jih je leta 1955 opravil japonski znanstvenik dr. Esaru Emoto, dokazujejo, da se voda pod vplivom človeških misli in čustev spreminja. V svojem raziskovalnem laboratoriju je ta znanstvenik na stekleničke z vodo napisal različne besede, vodo zamrznil pri −5 stopinjah Celzija in pod elektronskim mikroskopom opazoval nastale vodne kristale. Ugotovil je, da so se v vodi v stekleničkah z napisanimi pozitivnimi besedami, kakršni sta na primer ljubezen in hvaležnost, ali besedami z religioznim pomenom izoblikovali čudoviti kristali, v vodi z napisanimi negativnimi besedami pa so nastale nerazpoznavne temne spake. Najlepši kristali so se izoblikovali v stekleničkah, na katerih je bila dvojica besed: ljubezen-hvaležnost in ljubezen-sočutje.

Dr. Esaru Emoto je proučeval tudi odziv vode na glasbo. Ob predvajanju klasične glasbe, predvsem Mozarta in Bacha, so nastajali čudoviti kristali, pri metal ali rokovski pa zmazki. Dr. Emoto je naredil tudi zanimiv poskus z rižem. Dal ga je v tri steklene posode, nato ga zalil z vodo in pustil rasti tri mesece. Vsak dan so eni posodi govorili »hvala«, drugi »ti si neumen«, tretji pa nič. Po mesecu dni je riž, spodbujen z besedo »hvala«, začel nabrekati, oddajal je močan, prijeten vonj, riž je po besedah »ti si neumen« počrnel, riž v tretji skodelici pa začel gniti. Dr. Emoto je iz tega sklepal, da najbolj škoduje ravnodušnost.

Dr. Emoto je tudi ugotovil, da se ob topljenju vodnih kristalov zmeraj pojavi isti znak – kitajska pismenka, ki označuje vodo! Kako so mogli stari Kitajci že pred tisočletji vedeti, da prav ta pismenka označuje vodo!?

Sodobna znanost je tudi odkrila, da je človekova vodna struktura identična s strukturo vode njegovega rojstnega kraja. Zato se človekova notranja vez s takim krajem ohranja vse življenje.

Struktura vode je odvisna od organiziranosti njenih molekul. Te se združujejo v skupke, imenovane clustri (klastri). Znanstveniki domnevajo, da so prav klastri tiste spominske celice, s katerimi voda kot magnetofonski trak zapisuje vse, kar »vidi, sliši in občuti«. Ljudje se niti ne zavedamo, da se struktura vode spremeni že, ko prižgemo luč. Sprememba je torej posledica tehničnega vpliva, in nastane zaradi električnega polja. Ruski znanstveniki so s sodobnimi napravami izmerili, da je v vsaki spominski celici vode približno 440 000 informacijskih »vlaken«, vsako od teh pa je odgovorno za svoj vidik stika z okoljem.

Znanstveni poskusi

Ruski znanstvenik dr. Konstantin Korotkov je proučeval vpliv različnih dejavnikov na vodo. Nanjo so vplivali z električnimi in magnetnimi polji, navadnimi predmeti, človeško navzočnostjo in čustvi. Ugotovili so, da na vodo najmočneje delujejo čustva – ljubezen vodo stabilizira, agresija jo razgrajuje.

Na vodo so delovali od zunaj z zelo šibkim impulznim magnetnim poljem, poljem, ki je bilo desettisočkrat šibkejše od Zemljinega. Takšno vodo so zlili v akvarij z ribami. Kmalu so se razvile nenavadne ribje mladice. Bile so druga drugi povsem enake, razlikovale pa so se od tistih, katerih potomke so bile. Na trebuhu so imele barvne pege, ki jih ta vrsta rib prej nikoli ni imela. Te spremembe so se zgodile pri vseh mladicah in ne samo pri nekaterih. Toda še več. Niso se spremenile samo po videzu, temveč tudi po vedenju. Začele so se odzivati na zunanje dražljaje, videti je bilo, kot da se je pri njih pojavil kolektivni razum.

Sodobne tehnologije omogočajo umetno strukturiranje vode, to pomeni, da se spremeni samo struktura vode, ne pa njena kemična sestava. Če so s takšno vodo kalili semena, so klice oddajale šestkrat močnejše fotonsko sevanje kakor navadna voda. S tako strukturirano vodo se je skrajšal čas dozorevanja zelenjave, nekajkrat se je povečala količina koristnih mikroelementov in rastlinskih beljakovin. Rastline so bile višje, pokončnejše in čvrstejše kakor tiste, pri katerih takšne strukturirane vode niso uporabili. Zanimivo je, da je bilo pri zalivanju potrebno za 20 odstotkov manj takšne vode kakor navadne. Čeprav ne v prst ne v vodo niso dodali ničesar, je postala voda zgolj zaradi spremenjene strukture drugačna in je dobila drugačne lastnosti.

Struktura vode pa se spremeni tudi povsem naravno. Analizirali so jo ob sončnem mrku in pred njim, in pokazalo se je, da se struktura vode spremeni že teden dni pred mrkom.

Voda iz vodovodne napeljave

Človeško telo potrebuje za ohranjanje normalnega delovanja vsak dan 2,5 litra vode, še približno pol litra pa jo prejme skozi kožo pri prhanju ali kopanju. Nekoč so ljudje hodili po vodo k izviru, danes pride voda v domove pod visokim tlakom in celo iz razdalje več tisoč kilometrov. V naravi reke in potoki tečejo zmeraj tako, da se prilagajajo terenu, v ceveh pa voda pogosto teče pod pravim kotom in v zaprtih sistemih – to pa se v naravi ne dogaja. Temu se pridružijo še kloriranje, onesnaženje s kemikalijami, pretakanje skozi številne filtre in drugi posegi. S takšnimi odmiki od naravnega se struktura vode ruši, njeni naravni kristali razpadajo. Voda v vodovodni napeljavi je v primerjavi z vodo iz izvira oropana življenja in kot takšna ne more veliko pripomoči k ohranjanju človekova zdravja. Lahko bi celo rekli, da človeka oropa energije. Vse posege, ki jim je izpostavljena, si zapiše v spomin kot nasilje. Še hujše je informacijsko onesnaževanje, ki mu je bila izpostavljena skozi kilometrske cevi in cevi tisočerih domov. V spomin si zapisuje tudi vso zavist, stres, zlobo. Ko pride takšna voda v naš organizem, je skoraj mrtva.

Dr. Korotkov je s sodelavci preverjal tudi vodo, ki jo prodajajo v plastenkah, in tisto, za katero njeni proizvajalci zagotavljajo, da je »najboljša na svetu«. Ugotovili so, da je tudi ta voda mrtva, čeprav je kemično čista, po uradnih merilih sicer primerna za pitje, brez slabih primesi, vendar v njej ni ne energije ne življenja.

Tehnični mikrovalovi uničujejo vodo

Že dolgo pred razvojem sodobnih digitalnih komunikacij so nekateri svarili pred elektromagnetnimi obremenitvami. Eden izmed njih je bil Rudolf Steiner, ki se je že leta 1923 pritoževal: »V času, ko ni bilo elektrike, je bilo veliko laže postati človek. Ljudem se ni bilo treba toliko truditi, da bi prišli v stik z duhovnim v sebi. Prav tako ni bilo toliko telegrafskih in telefonskih napeljav, danes pa je okoli človeka vse polno različnih električnih naprav. To v človeku zbuja stalne tokove. Ti spreminjajo fizično telo tako, da je čedalje manj v stiku z dušo. Zato se je danes treba toliko bolj truditi, da sploh postaneš človek.«

V svetu je po navedbah zavzetega bojevnika za zdravo okolje, žal že leto dni pokojnega nemškega zdravnika Hansa-Christoph Scheinerja, opravljenih več kot 40 000 znanstvenih raziskav, s katerimi so ugotavljali vpliv visokofrekvenčnega tehničnega sevanja na organizme. Več kot polovica jih je potrdila škodljiv vpliv. Najbolj razširjene posledice tega sevanja so: nemir, nespečnost, hiperaktivnost, neplodnost (predvsem pri moških), okrepljena agresivnost, pomanjkanje zbranosti, pomanjkanje življenjske energije, občutljivost za hrup, razvoj tumorskih tvorb, rak, strah, napadi panike, težave pri razmišljanju, krepitev socialne izoliranosti, slabšanje medsebojnega sporazumevanja. Škodljivi mikrovalovi mobilnih naprav postopno uničujejo nežno možgansko tkivo, da človek ne more več jasno misliti, kaj šele da bi prisluhnil tihemu glasu intuicije.

Zdravnik Manfred Doepp, pionir holistične medicine in soustanovitelj nemškega društva za energijsko in informacijsko medicino DGEIM, že leta opozarja, kako nevarno je takšno sevanje za človeške možgane. Kaj se dogaja, ko smo neposredno izpostavljeni sevanju mobilnega telefona, bazne postaje ali WLAN-u našega računalnika? Že po nekaj sekundah se možganska tekočina (likvor) razširi in začne pritiskati na okolijsko tkivo, in to povzroči stres. Možgani se zelo močno odzivajo na frekvence, ki se uporabljajo v mobilni komunikaciji. Med tremi velikimi možganskimi sklopi, neokorteksom (sedež racionalnega mišljenja), limbičnim sistemom (občutki) in možganskim deblom (instinkti), oslabi sporazumevanje. Posledica tega je dezorientacija, človek čedalje bolj izgublja stik z možgani kot celoto, vse bolj se navezuje na intelekt in instinkte, leva in desna možganska polovica sta čedalje slabše povezani. Še nikoli ni bilo toliko hiperaktivnih otrok in agresivnih, depresivnih mladostnikov ter odraslih kakor danes.

Voda nikjer na svetu ni ista, vase vpija lastnosti zemljišča, informacije o bioloških in energijskih lastnostih okolja, ki jo obdaja. Zapomni si vsak vpliv, vse, kar se dogaja okoli nje. Je v stiku z vsemi snovmi in lahko shrani njihovo informacijo v spominu. Vsakovrstno onesnaženje pa ne spreminja samo kakovosti vode, temveč tudi njen spomin, jo iz snovi, ki naj bi omogočala zdravje, spreminja v snov, ki zdravje ogroža.

***

Viktor Schauberger (1885−1958) je bil avstrijski gozdar in izjemen opazovalec narave. Prav z opazovanjem narave se je dokopal do izjemno pomembnih ugotovitev o vodi in osmih patentov, ki so mi prinesli svetovno slavo. Imajo ga za očeta implozijske tehnologije. Prepričan je bil, da je Zemlja živ organizem in da voda teče po planetu kakor kri po človeškem telesu, da se rojeva, zori in spreminja v več oblik energije, lahko pa celo umre. Prav sodobna tehnologija naj bi povzročala, da voda umira zato, ker sili človek vodo, zrak in vse v naravi k nenaravnemu vedenju po načelu razkroja in razpada, in ne po načelu sinteze in sodelovanja.

Po njegovih ugotovitvah obstaja 33 vrst vode. Da bi se voda ohranila, je predlagal nekaj ukrepov:

• Voda mora teči in zoreti v svojem naravnem okolju, to pa so naravni gozdovi z veliko biološko raznolikostjo.
• Obrežja vseh vodotokov, od najmanjših potokov in vse do morja, morajo biti obrasla z drevesi, ki ustvarjajo naravno senco in omogočajo vodi čim nižjo temperaturo, saj je le nizka temperatura vode zdrava.
• Vodna napeljava mora biti prilagojena teku vode, njen naravni način gibanja se ne sme spreminjati.
• Cevi po katerih teče voda, morajo vodo spodbujati, da teče tako kakor v naravi.

Viktor Schauberger je vpeljal izraz ‘zrela voda’, saj je to voda, ki je najboljša za pitje. Zrela voda je tista, ki sama od sebe izvira iz tal kot izvir ali potok in je dozorela, dokončala svoj naravni proces. Trdil je, da če bi pili takšno vodo, ne bi nikoli zboleli za rakom ali boleznijo srca.

Tudi sam je skušal narediti zrelo vodo z napravo, ki je imela neke vrste mešalnik za usmerjanje vode v spiralno gibanje. S to napravo je Schauberger čistil vodo, ji vračal ustvarjeno energijo in jo tako plemenitil. Uporabil je tako imenovano vortikularno (vrtinčasto) dinamiko – univerzalni princip, ki ga lahko opazimo povsod v naravi in po katerem voda z vrtinčenjem potencialno energijo spreminja v kinetično. Uresničitev njegovih predlogov je temelj za rešitev sodobne civilizacije.

Mati vseh voda

V jeziku venezuelskih Indijancev Piemon pomeni trorajma ‘mati vseh voda’, in vode, kakršna je trorajma v Venezueli, ni nikjer na Zemlji. V skoraj nedostopne kraje sredi pragozda se je leta 2005 odpravila skupina ruskih biofizikov, da bi pridobila vzorce te izjemne vode. Po eni od domnev naj bi v paleolitiku na južni polobli obstajala celina Godvana. Siloviti procesi, ki so potekali v zemljini skorji pred 3,5 milijona let, so to celino razbili v nekaj kosov. Nastale so plošče in kamnite gore, ki so jih Indijanci poimenovali tapui – stebri. Trorajma je največji izmed njih in tam izvira voda, kakršne ni nikjer drugje na zemlji. Znanstveniki so vzeli vzorce te vode in jo potem analizirali v laboratoriju dr. Korotkova v Sankt Petersburgu. Že prej so izdelali napravo, ki omogoča določanje energije vode, temelji pa na Kirlijanovem učinku. Vodo iz Venezuele so primerjali z navadno pitno vodo. Voda trorajma je bila energijsko kar 40-tisočkrat močnejša od navadne vode, in ne le zgolj večkrat, kot so druge zdravilne vode! Lahko bi celo rekli, da sta to povsem različni snovi. Takšna voda, kot je voda trorajma, res lahko oživi organizem in poskrbi za trajno zdravje. Zato so tudi Indijanci, ki živijo v njeni bližini, zdravi, srečni in si ne želijo v »civilizacijo«.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA št. 289, september 2013

Fotografija: Bigstockphoto.com