Od nekdaj sem se trudila, da bi prerasla mrhovinarstvo, katerega podvrsta je tudi voajerizem. V mislih nimam voajerizma, za katerega je v slovarju tujk zapisano, da se nanaša predvsem na doživljanje zadovoljstva ob gledanju spolnega akta drugih, temveč mislim tudi na vse druge subtilne in skrite oblike, ki se jih niti ne zavedamo in jih najbrž niti ne štejemo za obliko voajerizma, čeprav so po naravi prav to. Kajti beseda voajer pomeni tudi tudi nekoga, ki se pretirano zanima za zasebnost drugih. In res, diskretnosti je iz leto v leto manj. Na prste ene roke bi lahko preštela zares diskretne ljudi, ki jih poznam, in še bi mi ostal kak prst …

Že kot otrok sem bila trdno prepričana, da se ni treba praskati, kjer ne srbi. Zato nikoli nisem odpirala pisem staršev, čeprav bi jih lahko, nisem brskala po predalih tujih hiš, če sem se v njih znašla sama in nisem širila govoric. Tako mi je ostalo več energije za ukvarjanje s svojim svetom, in to se mi je bogato obrestovalo.

Vendar sem v sodobnem času, tako kot vsi, na hudi preizkušnji, kajti živimo v času velikega individualističnega ekshibicionizma in s tem povezanega voajerizma in skoraj ni dne, ko se ne bi človek hote ali nehote znašel v vlogi voajerja. Internet je, poleg televizije, verjetno najmočnejši in najočitnejši simbol voajerizma. Stara modrost pravi: Ko se mrhovinarstvo čezmerno razpase, je propad civilizacije blizu. Najbrž bo res nekaj na tem, če se spomnimo na primer starega Rima in gladiatorskih iger.

Mislim, da se je še najlažje ogniti najbolj grobim oblikam, na primer televizijskim oddajam, ki uporabljajo voajerizem kot temeljni koncept, raznim pogovornim in resničnostnim šovom, you tubu in kar je še podobnih posnetkov ljudi, ki počnejo razne norosti in se predstavljajo kot zanimivosti, posebneži ali rekorderji, iščoč pet minut slave. Da o posnetkih tragedij v živo in pornografiji niti ne govorim. Med bolj grobe oblike sodi tudi branje rumenega tiska, ki, vsaj tako upam, za duhovno prebujene ni poglavitna duševna hrana, niti kakšen prehranski dodatek.

Z leti sem ugotovila, da je tudi astrologija lahko samo še ena od oblik voajerizma, če nisi dovolj pazljiv. Kajti med tem, da jo skušaš uporabiti kot silno koristno orodje, ter tem, da jo zlorabiš, je zelo zelo tanka meja. Astrolog izvedenec lahko iz natalne karte resnično »prebere« osebo z vsemi njenimi osebnostnimi tančinami, slabostmi, intimnostmi ipd. Sinastrija ali primerjalna astrologija da zelo natančno sliko o tem, kakšne vrste odnos na vseh ravneh je med dvema osebama, kakšna je njuna medsebojna karma. Tranziti omogočajo pogled v to, kaj se z neko osebo najverjetneje notranje dogaja. Nič čudnega, da je v Vedah zapisano: Pazi, komu zaupaš svoje rojstne podatke, saj je to enako, kot da bi nekomu izročil ključ svojega stanovanja.

Tudi opravljanje in zaupno izpovedovanje med dvema osebama o nekom tretjem ima pridih voajerizma, ker je skrito, in tisti revež ne ve nič o tem. Seveda se v življenju ni mogoče ogniti govorjenju o tretjem, je pa vseeno velikanska razlika med tem, ali govoriš o dejanjih tretjega kot o dejstvih ali pa se zraven vmešajo še čustva, kot so omalovaževanje, škodoželjnost in privoščljivost.

Precej subtilni voajerizem je tudi to, če po naključju najdeš v smeteh slabo razrezane bančne izpiske oseb, ki jih dobro poznaš. Ali pa na primer slišiš besno prepiranje med sosedoma, ki veljata za zgleden par, ona pa je zgled miline. Radovednost je naravni človeški gon in najbrž jih ni malo, ki bi v takem primeru postali pred vrati, namesto da bi pospešili korak.

Naključnim mobilnim telefonijam smo priča na vsakem koraku in večina je tega že tako vajena, da se zlahka odklopi. Mladina se tako ali tako večino časa, kar se giba v družbeni resničnosti, zvočno osami s slušalkami na glavi in svojo glasbo, vmes pa prestreže še kakšen klic mobilnega telefona. Nihče se na nikogar ne ozira in na glas govoreči ljudje, ki vneto nekaj razlagajo zraku in hodijo po cesti, so že dolgo vsakdanjost.

Kaj pa če si po naključju na javnem stranišču priča pogovoru po mobitelu med neznancema, katerega tema je huda poneverba, prevara, goljufanje? Se obrniti stran ali se vmešati? Večina zatisne oči (in ušesa), vendar pa potem ta vzorec vedenja prenese tudi v položaje, ko bi bilo treba nekaj ukreniti. Ko gre na primer za življenje. Ko slišiš otroka, ki kot zver kliče: »Nehaj, oči, nehaj,« in se ti v mislih odvrtijo različni scenariji, nobeden ravno optimističen …

Imeti odprte oči, vendar ob pravem času in za prave stvari. Pustiti svobodo in intimo, a obenem ne biti brezbrižen, otopel. Težko, ali ne?

Mag. Nastja Simonitti, univ. dipl. psih., objavljeno v revije AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com