Vprašanje: Sprašujem se, kdaj je še pravi čas, da se človek zaradi poglabljajoče se neharmonije poslovi od partnerstva. Pri sebi in pri drugih sem namreč videl, da predolgo vztrajanje v odnosu skoraj vedno samo še krepi nerazumevanje, konflikte pa zaostruje. Posebno problematično pa je, če se v obdobju, ko se razpad razmerja že nazira, pojavijo nenačrtovana nosečnost, naložbe v skupno stanovanje, skupno podjetje in podobne obvezujoče stvari, ki bi za ustrezno delovanje potrebovale dobro partnersko kohezijo.

Mislim, da smo na zgodnja znamenja naraščajoče in v perspektivi neobvladljive disharmonije veliko premalo pozorni ter tako zabredemo v nesporazume, ki potem brez potrebe dobijo travmatičen obseg. V zgrešenih partnerstvih se zgubljajo neverjetne količine energije, pa vendarle noben organ nič ne stori ob pravem času in na pravem kraju. Boj proti nasilju v družini, kot je konkretno zastavljen, je po mojem mnenju napačni družbeni odziv, saj ne more uspeti, ko so odnosi že zdavnaj porušeni, duše pa povsem razrvane.

Mar pri tem boju ne gre za družbeno podprto potlačevanje pregretih čustvenih izrazov, namesto da bi družba sistemsko spodbujala bolj zavestno vzpostavljanje in bolj stvarno urejanje problematičnih partnerskih in družinskih odnosov? Razbite družine, v katerih je velik del preteklih odnosov praviloma tabu, so že skoraj pravilo. Otroci marsikatere anomalije v razmerju med staršema sicer čutijo, ne znajdejo pa se toliko, da bi lahko stopili iz teh okvirov in da jih ti ne bi usodno določili.

Težave v razmerjih, o katerih se nihče noče odkrito pogovarjati, seveda spodbujajo umik v zasvojenosti. Kdo lahko zameri otroku, da sedi pred televizorjem, pred računalnikom ali igralno konzolo, če tam lahko le nekaj obvladuje in nadzoruje, medtem ko se v odnosih ne more prebiti niti do starševske odzivnosti, kaj šele do pravega dialoga? Zdi se mi, da se premalo zanimamo za to, kaj je v človeškem življenju sploh realno. In ker se ne, potem že v izhodišču forsiramo stvari, ki rodijo odtujenost, številne napetosti in občutke neustreznosti.

Ko včasih iz stanja notranje tišine opazujem ljudi, le redko vidim koga, ki ima kak pogum in kako moč. Večina ljudi je nemočna, na nekakšnem begu pred zapleti in soočenji, resignirana in obupana, čeprav si tega ne prizna. Samoumevno brzijo po programiranih poteh. V nesvetlo prihodnost globalne krize jih nese nekakšna reka pozabe, ki pa ni reka pozabe, ampak le potrošniške zaposlitve s skrbmi in zamotitve z drobnimi užitki. Kajti niso se še spravili ne z drugimi, ne s seboj, ne z neznanim Bogom v duši, ki z vprašanji čaka na svoj trenutek, ko bodo vse druge stvari odpadle.

Enega pa se zavedam, vsak dan bolj. Ustvarjalno-razvojni potencial sleherne človeške duše je zelo velik. In ni miru zanjo, dokler ga ne spozna in ne uresniči. Čas, ki ni porabljen za napredek v zavedanju, je samo podaljševanje nepotrebnega trpljenja. O tem bi morali govoriti veliko, veliko več. Seveda predvsem tisti, ki o tem nekaj veste. Zase lahko rečem, da se, odkar sem zbral pogum in se odločil razčistiti svoja razmerja, pa naj stane kar hoče, počutim dosti bolj živega in resničnega. Pa čeprav opažam, da se sovražni naboj odporov do zavedanja in odgovornosti pokaže šele, ko jih človek izpostavi.

Viktor Gerkman: Dotaknil se bom predvsem vzrokov in obenem globine nesporazumov, ki v partnerski skupnosti privedejo ne samo do neskladij, ampak do takih napetosti in konfliktov, ki so se prej zdeli nezamisljivi. Kot mladostnik sem si govoril: »Nikdar ne bi živel v takih sporih, kot živijo moji starši.« In bil sem tudi prepričan, da mi ne bo treba. Pozneje se je izkazalo, da sem bil naiven in da so protislovja, s katerimi sem se srečal v svojih odnosih z bližnjimi, celo presegla to, kar je grenilo življenje mojemu očetu in materi. Taka protislovja pa niso bila navzoča tako poredkoma, da bi jih imel za nekaj zelo izjemnega, ampak so bila v nekaterih obdobjih tako pogosta, da jih lahko štejem za eno od stalnic medčloveških odnosov. Zato se lahko strinjam z virtualnim napisom na neki psihiatrični bolnišnici, ki pravi: »Vstopite brez skrbi, večina norih bo ostala zunaj!«

Ljudje, ki se ukvarjamo s tako fluidnim tkivom, kot so človeške misli in človeška čustva, moramo ves čas paziti, da nas ne zanese v pretirano močna in slabo pregledna razpoloženjska stanja, kajti potem se lahko zgodi, da postanejo naše razlage povsem subjektivne. Razlage so prepričljive le, dokler smo dobro »ozemljeni«, se pravi, dokler izhajamo iz širokega in uravnoteženega izkustvenega konteksta. »Vsakdanja norost«, o kateri nameravam govoriti, niti po vsebini niti po obliki ni tako blodna in očitno iracionalna, kot je to značilno za misli in halucinacije psihotikov v njihovi bolezenski fazi. Nasprotno, na prvi pogled se vsebine »vsakdanje norosti« lahko zde čisto verjetne. Vendar pa je še vedno primerno govoriti o »norosti«, ker je stik z resničnostjo pri tej »vsakdanji norosti« resno poškodovan, včasih pa tudi ukinjen.

Najbolj dramatično se take »norosti« zavemo takrat, kadar smo sami predmet njenih opažanj in ocen. Ne moremo namreč razumeti, kako nas lahko nekdo vidi in presoja tako. Njegov izbor opažanj se nam zdi skrajno selektiven in pristranski, argumentacija sestavljena iz čustveno nabitih projekcij, za katere ne vemo, od kod so se vzele, ocene naših namenov in ravnanj pa so tako ekstremne, da nam jemlje sapo. In vse to se druži še s hermetično zaprtostjo oziroma brezprizivnostjo tega človeka, ki je zapadel »vsakdanji norosti«. Ne pušča nam namreč nobene pravice do obrambe, kaj šele do nasprotnih argumentov. Vse sile je namreč usmeril v napad in obsodbo ter se poslovil od skepse in tolerance, od dvoma, da bi morda lahko bilo tudi drugače. Biti moramo krivi, ker nas on tako doživlja.

Do »vsakdanje norosti« prihaja prav v globoko neskladnih, vsekakor pa kljub temu intenzivnih čustvenih odnosih. Prav glede teh je smiselno vaše vprašanje, ali jih ne bi bilo modro končati, še preden so zašli v fazo skorajda neobvladljive destruktivnosti. Odgovor je vsekakor da, vendar modrosti, ki je za to potrebna, preprosto še ne premoremo. Pojavnost, ki tiči v izjemnih, a še neosvetljenih in neobvladanih čustvenih nabojih, je namreč dvorezna. Po eni strani nevarnost »podtalne norosti« lahko slutimo in se je bojimo, po drugi strani pa nas tudi magično privlači. Govorimo o fatalnih ljudeh, o fatalnih ljubeznih, o usodnih zvezah, ki so pogubile tega ali onega. Dokler je ne izkusimo v vseh njenih čarovnijah in pretvarjanjih, zapeljevanjih in goljufijah, ima lahko veliko moč nad nami. Moč, ki nas bo strla, če se ne bo še pravi čas spremenila v moč (samo)spoznanja.

V kolikor toliko normalnih razmerjih se trudimo za razumevanje in medsebojno prilagoditev. Tudi v takih razmerjih so čustvena nihanja včasih precejšnja, tako da včasih podvomimo o smislu razmerja. Toda vsake toliko časa se odnos spet umiri in uskladi ter nam znova prinaša občutek bližine, razumevanja in naklonjenosti. Včasih skozenj čutimo še neko širšo dimenzijo bivanja, podobno kot tudi skozi občutenje narave. Zavedamo se, da tega odnosa ne ustvarjamo mi, ampak ga ustvarja neka širša, neopredeljiva celota. Zato ga ne jemljemo povsem osebno. V prenapetih, »norih« razmerjih pa se zdi, da je prisotnost pomembnih kvalitet še dosti večja. Zato jim postanemo preveč privrženi in tako izgubimo svobodo, ki je potrebna za vsak uravnotežen odnos. Poudarjam, kar sem zapisal v kurzivi: zdi se, da so navzoče zelo pomembne kvalitete.

Kajti potem, ko spregledamo iluzorne dimenzije razmerja, ki jim je botrovala imaginacija obeh egov, podvomimo o tem, da so bile navzoče res kake pomembne kvalitete, ampak prej njihovi sentimentalni nadomestki, ki so se nam zaradi naših manjvrednostnih kompleksov zdeli ravno dovolj dobri, da smo jim nasedali. Tako se rado izkaže, da so prav tisti odnosi, ki obetajo neko presežno vrednost, najbolj goljufivi in zahrbtni. Pri vseh drugih se vsaj z eno nogo rahlo dotikamo tal, pri teh posebnih pa lahko ves čas lebdimo v nikoli uresničenih romantičnih projekcijah. In obenem ne moremo, da ne bi vseeno čutili hladnega primeža partnerjevega ega, ki pričakuje in zahteva nemogoče. Posledica je stabilno-nestabilen odnos. Nihamo med hrepenečim približevanjem partnerju in potem spet bežimo pred njim, ko je bolečina vnovične prizadetosti prevelika.

Pozneje, ko se streznimo, vidimo, da nas je v »norem« razmerju obvladovala ogromna želja po tem, da bi ta odnos uspel, ne pa hotenje, spoznati resnico o tem človeku. Želja veže in ogromna želja seveda veže z veliko močjo. To moč polaga pred noge tistega, ki si ga želi. Ta moč pa je tudi zelo zapeljujoča, zelo zasvajajoča. Partnerjev ego postopoma zacveti v vsej svoji manipulativni in razdiralni bohoti, in to toliko bolj, kolikor bolj ranjen, nepotrjen ali pa nepomemben se zdi sam sebi. Destruktivni naboj ega je namreč odvisen od nakopičene notranje bolečine, ki jo je nabral v preteklih travmah skozi mnoga utelešenja. Ta bolečina pa kliče po izrazu, po izživetju, po razelektritvi, ker je bila ob njenem nastanku potlačena, njeni izrazi pa zavrti. Ego, ki je poln trpkosti in skrite bolečine, zato kmalu potem, ko dobi od okolice neko potrditev in tako spet zaživi, začne prizadevati bolečino.

V »vsakdanji norosti« vidimo, kako nam duševno obremenjen človek ni hvaležen za naklonjenost in bližino, ki mu jo omogočamo, ampak nas uporabi za grešnega kozla v svojem subjektivnem teatru, ki se je spričo močnih čustev spet razživel. V njegovi domišljiji zadobimo demonske atribute in nenadoma ne loči več med nami in med svojim notranjim sovražnikom iz preteklosti. Ko se bojuje z zlom, se z vso silo bojuje proti nam in nas skuša uničiti kot predstavnika tega zla. Pri tem uporabi vso svojo inteligenco in zvitost, vso prepričljivost čustvene prizadetosti, vso moč ustrahovanja in manipulacije. Ko moč negativnih projekcij postane dovolj močna, lahko postane povsem nekritičen in brezvesten. Uničuje partnerjevo dobro ime, uničuje partnerjeve psihične sile in materialne dobrine.

V dolgoletni psihološki praksi sem naletel na številne primere, ko bi težko presodil drugače, kot da so bile žrtve take destruktivnosti praktično nedolžne. Edino, kar jim je manjkalo, je bilo to, da niso bile še pravi čas dovolj previdne in da se niso znale zavarovati, ko je partnerjeva destruktivnost začela presegati vse meje. Čeprav se po navadi govori o pretežno moški agresivnosti v družini, pa je ravno v teh primerih šlo za napadalne ženske, ki so se odločile svojega partnerja dobesedno uničiti. Prijavljale so jih kot agresivce, mučitelje in pedofile, jim onemogočile dostop do otrok, obenem pa jih še potisnile v feminizirane sodne mline, kjer se lahko zgodi vse mogoče. V nekaterih drugih primerih pa so se pred zadnjimi, po vsebini kriminalnimi koraki, ustavile zgolj zato, ker jih je bilo strah sankcij.

O »vsakdanji norosti« govorim zato, ker je stvarna vsebina konfliktov bolj ali manj vsakdanja, vendar pa so negativna stališča in ocene, ki za opravičilo uporabljajo te konflikte, dobila povsem ekstremen, zanikovalen in uničevalen čustveni naboj. Vse, kar bi pri partnerju morda lahko bilo narobe, se interpretira skrajno negativno in obremenilno. Pri tem je težko spregledati, da se mu skuša podtakniti prav napake, ki so značilne za tožnika, denimo manipulativnost, posesivnost, nadzorovalnost, agresivnost, poniževalnost, pomanjkanje nežnosti, čustveno zaprtost in odbojnost, težave s spolnim življenjem. Ko je razmerje enkrat močno obremenjeno, se kot reakcija seveda tudi pri partnerju pojavijo te vrste vedenja, vendar so na tožnikovi strani navzoče že dosti prej in tudi v izrazitejši obliki.

Patologija »vsakdanje norosti« se namreč še najlaže razvije v asimetričnem razmerju, torej tam, kjer eden od partnerjev skuša odnos popraviti in ga normalizirati. Če se oba partnerja predata destruktivnim impulzom, potem je do razpada razmerja kaj kratka pot. Čim pa eden izmed njiju poskuša odnos spraviti v normalne okvire, drugi – destruktivni partner to razume kot njegovo odvisnost in nemoč. Vsako pomirjevalno in pozitivno pobudo tolmači kot poskus manipulacije. Zanima ga le to, ali je partner sprejel skrajno negativno podobo o sebi samem, kakršno mu ponuja. Partner seveda tega ne more storiti, ker se dojema precej, če že ne popolnoma drugače. Seveda pa ne razume, da silno nizka podoba, v kakršni ga vidi partner, ustreza silno nizki samopodobi, v kateri partner vidi sebe. Kajti partner to podobo, polno samoprezira in dvomov o sebi, po navadi skriva za ponosom, vzvišenostjo in aroganco.

Sebe čuti kot šibkega, nemočnega in celo obupanega, v vedenju pa se, nasprotno, prikazuje kot močan, odločen in brezkompromisen. In to zato, ker hoče parirati partnerju, ki ga vidi kot takega. Njegovo poniževalno govorjenje o partnerju potemtakem ni izraz prepričanja, ampak poskus miniranja njegove moči, ki ji ne more zaupati. Gre torej za ogromen razcep med tem, kar se čuti in kar se izraža v besedah. Nerodno je le to, da partner tega skoraj nikoli ne ve. Silen destruktivni pritisk v odnosu dojame kot nekaj, kar ga zares ogroža. V njem se sprožijo obrambne sile ega in zaupanje je še v večji krizi. Odnosu začno vladati strahovi, močni strahovi pa porajajo res hude fantazme ogroženosti in neredko diabolične zamisli o tem, kako te ogroženosti odstraniti. Odnosa ni več mogoče rešiti. Nezavedne sile polarizacije in apriornega nasprotovanja so zagospodovale odnosu. Razhod je nujen, zdravilo je lahko samo še čas.

Nove izkušnje v novih, podobnih razmerjih lahko ponudijo elemente, ki relativizirajo pretekla doživetja. Nerazrešena »nora« razmerja v duši hudo obremenjenega partnerja puščajo velike zamere, veliko negotovosti in velik kamen na srcu. Ne more jih kar odpisati in vreči čez ramo kot nepomembno preteklost, ker je v njih ujete veliko energije. Ključ za sprostitev te energije je seveda odpuščanje, toda do tega je težko priti, ker osnovni odnos do nekdanjega partnerja načeloma ostaja enako negativen. Odnos opredeljujejo še vedno ista zgodba, enaka tolmačenja dogodkov in besed, enaka pričakovanja in zahteve. Potrebna je globoka transformacija osebnosti oziroma globoka razgradnja ega, da popusti človekovo istenje s čustveno tako skrajno negativno nabitimi zgodbami.

Tragična pripadnost kaki skrajno obremenjeni partnerski štoriji, ki se kot kurja čreva vleče skozi življenje, pa ni značilna za kake plehke in površne osebe, ampak prej za inteligentne, čustveno barvite in tudi drugače dinamične, celo karizmatične osebe. Njihova nesreča je samo čustvena preobčutljivost, zaradi katere razvijejo preveč neelastičen, tog in trd narcističen ego. Za narcističen ego je značilna nezmožnost videti in sprejeti sebe in druge v srednjih značajskih tonih in vrednostih. Prevladuje namreč tendenca k idealizaciji, ko pa ta ne uspeva, jo nadomesti reaktivni nagib k popolnemu razvrednotenju. Narcistični ego hoče zase samo najboljše, in ko tega ne dobi, ga začne grabiti uničevalnost. Če pri partnerju začnemo že zgodaj opažati, da je večino časa nezadovoljen in da ne išče skupnega imenovalca, ampak v glavnem izpostavlja le svoja stališča, je to najbrž znamenje narcističnega doživljanja sveta.

Zato pojdimo čim prej stran, kajti ne bomo ga mogli osrečiti z ničimer, medtem ko nas bo on instinktivno znal sesuvati do tal. Vsi naši poskusi reševanja globoko nevrotičnega odnosa se bodo namreč končali bolj ali manj klavrno. Je pač tako, da čim v nekem razmerju zmanjka tistega zavestnega prizadevanja za iskanje skupnega imenovalca, ki presega nezavedne cepitvene vzgibe enega ali drugega ega, odnos nima več resne možnosti. Komunikacija je v resnici prekinjena in služi samo še prikriti ali pa tudi odkriti manipulaciji partnerja. Ko tak odnos analiziramo za nazaj, pa dostikrat lahko ugotovimo, da prave vzajemnosti in pravega ravnotežja v odnosu sploh nikoli ni bilo.

Tudi za nas, ki o sebi mislimo, da nas zanima pristen in iskren partnerski odnos, pa je trajna rešitev iz partnerskih zapletov samo ena: svoje istenje s katero koli partnersko zgodbo moramo toliko zrahljati, da nas ne opredeljuje v ničemer več. Dokler namreč verjamemo, da so naše štorije naša resničnost in naša usoda, bo naše bivanje ostajalo ujetnik tega verjetja. Ujeti bomo v podoživljanje neke preteklosti in obenem čakali na neko prihodnost, kakršne nikoli ne bo. Ko pa si dovolimo istiti se s tišino in brezmejnostjo golega življenja, ki prosto teče skozi vsakovrstne zgodbe, ima čisto bivanje ves prostor in vso možnost tu in zdaj, da nas navda z mirom in spokojem brez razloga.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com