Mlad menih se je pridružil redu, v katerem je zapovedano molčanje, vendar lahko po pravilih reda predstojnik samostana, opat, po svoji presoji menihu dovoli, da spregovori. Po skoraj petih letih je opat nagovoril novica in mu dejal: »Lahko izrečeš dve besedi.«

Menih je skrbno izbiral besede in rekel: »Trda postelja.«

Opat mu je sočutno odgovoril: »Žal mi je, da tvoja postelja ni udobna. Skušali ti bomo priskrbeti drugo.«

V desetem letu menihovega bivanja v samostanu, je opat znova pristopil k menihu in mu rekel: »Spet lahko spregovoriš dve besedi.«

»Mrzla hrana,« je rekel menih.

»Videli bomo, kaj lahko naredimo,« mu je odvrnil opat.

V petnajstem letu menihovega bivanja v samostanu je opat spet dovolil menihu, da spregovori dve besedi.

»Zdaj grem,« je rekel menih.

»To bo verjetno tudi najboljše zate,« mu je odgovoril opat. »Odkar si prišel, se samo pritožuješ.«

 

Tako kot mladi menih je tudi večina nas prepričana, da se ne pritožujemo prepogosto, se ne jezimo na druge, da smo usmerjeni pozitivno. Kako daleč od resnice! Spoznanje, koliko se v resnici pritožujemo, je lahko za vsakogar prav pretresljivo.

To je ugotovil tudi ameriški pastor Will Bowen in začel kampanjo za pozitiven odnos do življenja in ljudi; ta se zdaj širi po vsem svetu. Kajti nenehno pritoževanje nad zdravjem, razmerami, Bogom, vremenom, službo, drugimi vozniki in podobnim dovaja energijo negativnim vidikom našega življenja in jih krepi. Nenehno pritoževanje je svojevrstno samozastrupljanje in tudi mentalno onesnaževanje okolja, ki v skupni krog nesreče privablja še druge ljudi. Če bi nam to uspelo preprečiti, bi bili srečnejši in tudi okolje bi se z našim delovanjem izboljšalo.

 

Začelo se je s knjigo

Poleti leta 2006 se je pastor Will Bowen odločil, da bodo v cerkvi ustanovili poletni knjižni klub. V ta namen naj bi prebrali kako knjigo, potem pa v klubu razpravljali o njeni vsebini. Ko je premišljeval, katero knjigo naj bi izbrali, se je odločil za knjigo The Four Spiritual Laws of Prosperity (Štirje duhovni zakoni napredka), napisala jo je Edwena Gaines. Avtorica poudarja, kako pomembno je, da se v življenju osredotočimo na to, kar si želimo, namesto da namenjamo osrednjo pozornost tistemu, česar si ne želimo. Če godrnjamo, kritiziramo in se pritožujemo, to pomeni, da se besedno osredotočamo na stvari, ki jih nočemo. Slabo je tudi to, da krepimo negativno, saj s takšnim osredotočanjem pošiljamo svojo energijo negativnemu.

Ko se je pastor pripravljal na pogovor o knjigi, se mu je nenadoma porodila zamisel, da bi morali dati ljudem tudi predmet, ki bi jih nenehno opominjal, da so se odločili znebiti se pritoževanja in kritiziranja. Po zgledu rumene plastične zapestnice, ki jo širi med ljudmi kolesar Armstrong, naj bi bila nova opozorilna zapestnica vijolične barve. Rečeno, storjeno.

Naslednjo nedeljo pri maši, je Bowen vernikom razložil svojo zamisel. Enaindvajset dni nepretrgoma naj bi si vsi prizadevali za pozitivno in opustili vse negativne izjave. V ta namen je razdelil tudi več kot 250 vijoličnih zapestnic. Takoj ko bi se zalotili, da izgovarjajo kaj negativnega, morajo premestiti zapestnico na drugo roko.

 

Vzdržati ni lahko, je pa osrečujoče

Že prvi dan je moral pastor zamenjati svojo zapestnico več kot tridesetkrat: jezil se je na voznika pred seboj, kritiziral vreme, se pritoževal nad svojim zdravjem in počutjem in tudi koga oštel. Potreboval je približno tri mesece, da mu zapestnice enaindvajset dni zapored ni bilo treba prestaviti na drugo roko.

Enako se je godilo tudi vernikom. Ugotovili so, da so potrebovali povprečno štiri mesece, da jim je uspelo zdržati zaporednih enaindvajset dni brez negativnega govorjenja. Zakaj prav enaindvajset dni? Raziskave so pokazale, da toliko časa potrebuje človek, da se izuri v novem vedenjskem vzorcu in se ta zasidra v podzavest.

Namesto vijolične zapestnice si lahko omislite tudi kaj drugega, lahko si daste v žep poseben kovanec in ga premeščate iz žepa v žep, lahko na mizi prestavljate kak predmet, si daste na roko drugačno zapestnico. Možnosti je veliko. Pomembno je, da nekaj premikate, kajti premiki puščajo globlje sledi v zavesti in tako se človek bolj zave svojega ravnanja. Vsakokrat, ko se boste zalotili pri izgovarjanju česa negativnega, premaknite predmet, predenite kovanec ali zapestnico.

 

Postopne spremembe

 Ko bodo meseci, ki ste jih potrebovali, za premagovanje godrnjanja, pritoževanja in kritiziranja za vami, boste ugotovili, da se je v vas nekaj spremenilo. Opazili boste, da se v vas ne porajajo več nesrečne in nezadovoljne misli, kakršne ste tako dolgo vztrajno gojili. Ker takšnih misli ne izgovarjate, se je ustavil tudi negativni miselni tok. Ko ste začeli uporabljati in izbirati druge besede, ste preoblikovali tudi svoje mišljenje. Za vas je to postalo nekaj nezavednega in samodejnega. Srečnejši ste, vaše misli so se začele usmerjati na to, kar si želite. Postopno boste opazili – vi in tudi ljudje okoli vas, da ste srečnejši, začele se bodo urejati denarne zadeve, dobili boste službo ali novo, še boljšo zaposlitev, in podobno. Privlačili boste bolj optimistično usmerjene ljudi in tudi vaše pozitivno bitje bo navdihovalo druge.

Zgodilo pa se bo še nekaj drugega. Nenadoma se boste počutili slabo, če se bo kdo v družbi začel pritoževati, če bo kritiziral in godrnjal. In ker ste toliko časa in truda vložili v to, da ste se takšnega govorjenja odvadili, bo tako vedenje postalo za vas moteče. Vendar – pazite, saj niste poklicani, da bi opozarjali druge ljudi na to! Vse samo opazujte. In ker ne boste kritizirali in se pritoževali, bo tudi druge prenehalo veseliti, da bi to počeli.

Začutili boste tudi hvaležnost do vrste drobnih stvari, tudi takšnih, ki so se vam zdele dotlej samoumevne.

 

Energijska manipulacija

Gary Zukov, pisec vrste uspešnic, pravi v svoji knjigi Pot k duši, da je nenehno pritoževanje vrsta manipulacije naše energije. Ko boste sami prenehati govoriti slabo, boste opazili, da skuša nekdo z negativnimi besedami izzvati vas, in se boste znali tudi ubraniti.

Veliko ljudi pa se začne spraševati, ali res ne bodo smeli izreči ničesar več negativnega? Niti upravičeno kritizirati ali se izpovedati dobremu prijatelju, zdravniku ali psihologu? Seveda, to lahko storite. Izrazite skrb, bolečino ali nezadovoljstvo tistemu, ki ga to zadeva, ali pa se zaupajte prijatelju, svetovalcu, zdravniku ali psihologu. To je dobro in celo zdravilno. Ne premagujte se, če se dogaja kaj, kar ni prav, in povejte, kar je treba povedati.

Nekaj drugega pa je kritizirati kar tako, iz navade, se pritoževati vsevprek in obremenjevati ljudi, ki nimajo s tem nič opraviti. Vsi moramo v sebi predelati nekatere zadeve, ki so se nam zgodile in nas obremenjujejo, zato da smo lahko kos prihodnosti. Ko o tem spregovorimo z dobrim prijateljem ali strokovnjakom, razkrijemo svoja čustva, povemo, kako to doživljamo, in seveda s primernimi besedami. Če na primer rečemo: »Jezi me in prizadene, ko to počenjaš,« drugemu sporočimo, kako se počutimo, in nam bo laže prisluhnil, kakor če uporabimo negativen nagovor, na primer: »Ne počni teh neumnosti, saj si tako in tako nor.« Vse je odvisno od prave mere.

Tudi pri pogovoru s strokovnjakom je pomembno, da se predolgo ne osredotočamo na bolečino, ki smo jo začutili in je povezana s kakšnim dogodkom. Izsledki neke raziskovalne psihološke študije so pokazali, da govorjenje o nevrotičnih simptomih te samo krepi.* Dober terapevt ve, koliko časa in energije lahko uporabi za predelavo preteklosti in kako nam lahko pomaga.

Še najbolj pa si lahko pomagamo, če se čim prej lotimo enaindvajsetdnevnega programa z zapestnico ali s katerim drugim opozorilom.

 

Pastorjeva zamisel se bliskovito širi po svetu

Potem ko je pastor prvič spregovoril o svojem programu odpravljanja negativnosti in razdelil prve zapestnice, so jih že po letu dni razdelili več kot pet milijonov in pol in ta številka narašča iz dneva v dan. Njegova zamisel, da bi svet postopno spremenil v območje brez pritoževanja, se je razširila skoraj v vse države sveta. Njegov cilj je zvišati zavest na zemlji z genialno preprosto metodo. Na njegov naslov prihaja nešteto pisem hvaležnih ljudi, ki se jim je življenje obrnilo na bolje. Ozdraveli so, izboljšali medsebojne odnose, postali uspešni pri delu ali šolanju.

Ko se odločimo, da se bomo prenehali nenehno pritoževati in kritizirati, se življenje čudežno spremeni.

Kdor spremeni svoje besede, spremeni svoje misli. Kdor spremeni svoje misli, pa si življenje preoblikuje na novo.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Fotografija: www.willbowen.com

 

* R. M. Kowalski: Complaints and complaining: Functions, antecedents, and consequences, Psychological Bulletin 119, 1996, str. 181.