Zavedanje tesne povezanosti telesa in duha, prepletenosti in medsebojne odvisnosti fizičnih in psihičnih funkcij človeškega bitja – vse to je del ezoterike, zlasti v vzhodnjaških sistemih samorazvoja, kot sta na primer joga in tajčičuan.

V sodobnem zahodnem svetu je to spoznanje najopaznejše v sistemih alternativne medicine, toda v sodobnih zahodnjaških nazorih in praksi gledano na splošno niso niti od blizu dojeli vse večplastnosti, sestavljenosti in globine povezav med telesom in duhom, še manj pa njihovih številnih praktičnih implikacij.

V zgodovini znanosti najdemo številne zglede pozabljenega znanja, ki se je pozneje vrnilo kot „novo odkritje“. Ta vnovična odkritja so kažejo zlasti v parapsihologiji, toda žal je opazna tudi nasprotna težnja: znova naj bi se nanje kar pozabilo. Veliko pri tem ima konservatizem, značilen za večino ljudi, zato se ti upirajo novemu znanju, zlasti tistemu, ki ruši že sprejeto sliko resničnosti.

Znano je, na primer, kako so se v Združenih državah Amerike, kjer si izrazito prizadevajo za človekove pravice, končali presenetljivi in obetavni poskusi Wilhelma Reicha z orgonsko energijo. Reich je končal v zaporu, že izdelani orgonski akumulatorji, naprave, ki so zbirale kozmično energijo, jo prenašale na človeka in bi lahko ljudem zelo koristile, pa so bili na podlagi odločitve sodišča uničeni. Wilhelma Reicha, človeka, ki je na novo zagospodaril s prano, kakor so stari Indijci imenovali univerzalno, vseprežemajočo kozmično energijo, so razglasili za duševno bolnega in mu onemogočili nadaljnje delo.

Tragična usoda dr. Calligarisa

Morda je še zgovornejši zgled takšnih nazadnjaških procesov usoda odkritij dr. Calligarisa, italijanskega zdravnika in parapsihologa. Raziskoval je v prvi polovici prejšnjega stoletja in ugotovil številne povezave med telesom in duhom ter neslutene možnosti njihove uporabe.

Grobo so ga izključili iz akademske skupnosti, ki ga je označila kot čudaka, njegove knjige pa so izginile iz knjigarn in knjižnic, celo zasebnih.

Guiseppe Joseph Calligaris se je rodil 29. oktobra leta 1876 v kraju Forni di Sotto v severni Italiji. Leta 1901 je z najvišjo oceno diplomiral na medicinski fakulteti v Bologni. Nato je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Misli zdravijo. Že leta 1909 je postal redni profesor nevrologije na rimski univerzi. Objavil je nekaj deset cenjenih medicinskih knjig in napisal številne članke.

Med prvo svetovno vojno je bil vojaški kirurg, znan po svojem medicinskem znanju in spretnosti. Čeprav je vojna leta preživel med vojaki, je napisal več kritičnih člankov o vojni in ljudeh, ki so iz vojne naredili poklic. Po vojni je uspešno nadaljeval kariero profesorja na rimski univerzi, hkrati pa raziskoval na kliniki za živčne bolezni v Vidmu (Udinah), ki jo je ustanovil njegov oče.

Njegovo raziskovalno delo je naletelo na velik odpor v konservativnih akademskih krogih, ostro pa ga je napadala tudi Cerkev. Navzkriž je prišel tudi z oblastmi, ker ni hotel priseči zvestobe fašizmu, kajti takšna prisega je bila obvezna za vse zdravnike na pomembnih položajih.

Leta 1928 so ga izključili iz akademije znanosti, izgubil je tudi mesto profesorja na univerzi in celo naziv zdravnika. Toda to ga ni zlomilo. Vrnil se je v Videm in se posvetil raziskovalnemu delu in pisanju. Napisal je več knjig: Linearne verige telesa in duha (1928), Tovarna občutkov na človekovi koži (1932), Čudež avtoskopije (1933), Čudež heteroskopije (1934), Telepatija in telediagnoza (1935), Vesolje na človekovem telesu (1937) in še nekaj drugih.

Ko so se julija 1943 zavezniške sile izkrcale na Siciliji in od tam začele osvajati Italijo, je začela ameriška tajna služba zbirati posebne knjige, ki so jih po skrivnih kanalih pošiljali v Združene države Amerike. Iskali so samo takšne, ki so se nanašale na »skrivne znanosti«, zlasti alkimijo. Iskali so zlasti Calligarisove knjige ter jih sistematično odkupovali iz knjigarn, knjižnic in od zasebnih zbirateljev. Sovjetska tajna služba je enako počela leta 1945, tedaj so pobrali še zadnje primerke, ki so se izmaknili Američanom. Po nekaterih podatkih sta najmanj dve univerzi v Sovjetski zvezi po vojni na skrivaj preverjali Calligarisove raziskave in eksperimentirali z njegovimi »verigami telesa in duha«.

Naključno odkritje

Calligarisovo nenavadno proučevanje se je začelo navidez naključno, ko je delal v Rimu kot šef klinike prof. Mingazzinija in se ukvarjal z možganskimi motnjami. Nekega dne, ko je s šibkim električnim tokom stimuliral določeno območje na bolnikovi koži, je zazvonil telefon, in Calligaris je moral za kratek čas zapustiti bolnika. Tako je ta ostal pod električnim tokom dlje, kot je bilo predvideno. Ker je bil tok šibak, se ni zgodilo nič slabega, nasprotno, bolnik je dr. Calligarisu povedal, da so mu zavest preplavile raznovrstne slike. To je dr. Calligarisa napeljalo na domnevo, da morda obstaja povezava med stimulacijo kože in psihičnim dogajanjem. Domislil se je, da bi poiskal osebo, ki je sposobna izriniti iz svoje zavesti siceršnje vsebine, da bi laže sprejemala vsebine, ki bi jih sprožila stimulacija.

Med bolniki je bila tudi neka nuna z izkušnjami v meditaciji, ki je zmogla nekoliko obvladati svoje psihično dogajanje. Zelo rada je sodelovala v Calligarisovih poskusih. Ti so omogočili, da je Calligaris najprej odkril povezave med središčnimi linijami vsakega prsta dlani in mentalnim stanjem, pozneje pa enake povezave po vsej dolžini roke. Postopno je odkrival številne linije in točke na koži vsega telesa, ki so tesno povezane z zavestnimi in nezavednimi območji duha.

Calligarisove ugotovitve o povezanosti človeka in vesolja

Calligaris je eksperimentalno proučeval razmerja med telesom in duhom ter vesoljem. Njegove temeljne ugotovitve so zelo podobne ugotovitvam starih ezoteričnih tradicij. Govoril je, da „višja inteligenca“ teče skozi vse vesolje in se kot odmev izraža v vsakem posamezniku. Gre za „vesoljno morje“, individualne zavesti pa so valovi v njem. Verjel je, da se v človeškem duhu in možganih lahko zrcali univerzalna zavest in to skušal tudi eksperimentalno dokazati. Trdil je, da je tako imenovani šesti čut, kot se v parapsihologiji imenuje zunajčutno opažanje, samo odmev vzajemnega delovanja med dušo in vesoljem.

Pri večini ljudi so ti odzivi speči, težko opazni, ker je blokiran izvirni stik z vesoljem. Toda če stimuliramo točke na površini človeške kože, lahko to blokado odstranimo in naravne sposobnosti človeškega duha, kot so telepatija, jasnovidnost, prekognicija, psihokineza in druge „paranormalne“ moči, se zopet sprostijo in začno delovati.

Kot akupunkturist in radiestezist je dr. Calligaris menil, da biološki organizem oddaja merljivo sevanje, ki ponuja informacijo o njegovi harmoniji ali neharmoniji. Energijska skladnost se na fizični ravni kaže kot zdravje, neskladnost pa kot bolezen. Z uravnavanjem energije s stimuliranjem točk na koži se lahko disharmonično stanje spremeni v harmonično, to pa na fizični ravni pripelje do ozdravitve.

Doktor Calligaris je tudi odkril, da misli neposredno učinkujejo na telesne organe in da so ti povezani z določenimi točkami na koži. Trdil je, da obstaja mentalno-kožni učinek, ki ga je na telesu mogoče ugotoviti in kaže vpliv miselne oblike ali miselnih valov. Izsledki njegovih raziskav so dokazali, da misli obstajajo fizično, natančneje rečeno kot energija.

Linearne verige telesa in duha

Dr. Calligaris je eksperimentalno odkril omrežje linij na koži, omrežje vzdolžnih meridijanov in prečnih vzporednic, ki povezujejo številne točke in območja na koži z določenimi telesnimi in psihičnimi funkcijami.

Te linije, točke in območja imajo manjši električni odpor, povedano natančneje – prevajajo tok z drugih območij na koži; so hladnejša in občutljivejša kakor drugi deli telesa in kar je najzanimejše: ustvarjajo pravilne geometrijske podobe različnih vrst in velikosti. Zanimivo je, da nanje vplivajo astrološke konstalacije. Toda po Calligarisovem pojmovanju bi bilo napak misliti, da zvezde določajo človekovo zdravje in vedenje ali da krojijo njegovo usodo, nasprotno – so bolj indikacija tistega, kar se dogaja v posameznikovem telesu in duhu, in to po načelu analogije, saj človek v malem izraža tisto, kar se dogaja v vesolju.

Najpomembnejše pa je, da na te točke, linije in območja na koži lahko vplivamo. S preprosto deset- do dvajsetminutno stimulacijo s prsti, mentalnimi cilindri ali šibkim tokom se vsa ta območja lahko stimulirajo, da, kot pravi Calligaris, bolje izražajo višjo inteligenco. Pravzaprav postanejo odmev vitalnih vibracij vesolja, to pa je lahko večstransko koristno.

Z nadaljnjem raziskovanjem je postopno izoblikoval temeljni koncept in ga poimenoval linearne verige telesa in duha.

Te verige sestavljajo subtilno strukturo, ki po Calligarisu povezuje telesne in psihične funkcije v posameznikovem telesu in tudi posameznika z vsemi drugimi bitji in vesoljem.

V tridesetih letih raziskovanja je opravil poskuse z več tisoč osebami in ugotovil, da stimuliranje nekaterih točk na človeški koži povzroči povsem določene in ponovljive učinke. Razpon teh učinkov je bil zelo širok, od diagnostičnih in terapevtskih, do sprožanja čustev ali različnih stanj zavesti in aktiviranja paranormalnih sposobnosti, kot so jasnovidnost, telepatija in prekognicija. Trdil je, da se po tem postopku lahko naučimo tudi paranormalnih sposobnosti, tako kot se naučimo pisati in računati. Z več poskusi je prikazal tudi tole: če stimuliramo nekatere predele na koži, je oseba sposobna mentalno videti predmete zunaj svojega vidnega polja, na primer na drugi strani zidu ali celo zelo oddaljene.

Avtoskopija in heteroskopija

Med nenavadnimi sposobnostmi, ki se lahko sprožijo s stimulacijo nekaterih območij na koži, bi imeli v zdravilstvu posebno mesto avtoskopija in heteroskopija. Prva omogoča osebi, da vidi svoje notranje organe in odkrije v njih spremembe še preden se pokažejo bolezenska znamenja, heteroskopija pa omogoča vpogled v notranjost telesa druge osebe. Avtoskopija in heteroskopija delujeta pravzaprav kot nekakšen naravni skener.

Nekatere od linij in točk na koži, ki jih je proučeval Calligaris, že tisočletja poznata teorija in praksa akupunkture in akupresure, imenujeta jih akupunkturne točke in akupunkturni meridijani. Toda Calligarisov sistem presega okvire in doseg akupunkture. Razlika je že v številu točk, saj je akupunkturnih točk okoli osemsto, Calligarisovih pa na tisoče. Poleg tega so učinki stimuliranja Calligarisovih točk in linij veliko obsežnejši in raznovrstnejši. Lahko bi rekli, da je Calligaris odkril nekakšno psihično akupunkturo. Raziskovalno je ugotovil, da se na kožo ne projicirajo samo vsi organi, kot trdi akupunktura, temveč tudi zavestni in nezavedni psihizem. Zato je njegovo omrežje linij, točk in območij nekakšen zemljevid telesa in duha, celo več kot to; po Calligarisu se na kožo projicira kar celotno vesolje!

Calligaris razlaga, da energija vesolja oživlja vsak biološki organizem in aktivira zavest vsakega posameznika. Po drugi strani pa misli delujejo na celotno vesolje. Inteligenca ljudi, za katero navadno domnevamo, da je posledica delovanja možganov, ni nič drugega kakor sevanje, odsev ali reflektirana oblika obstoja absolutne kozmične inteligence ali vseobsegajoče zavesti, ki v resnici obstaja zunaj možganov in neodvisno od človeka.

Skratka, inteligenca in zavest ljudi bi bili lahko samo izraz zavesti in inteligence vse narave, je zapisal Calligaris. In ko se izraz inteligence vse narave v človeku okrepi – to se dogaja pri šestem čutu ali spremenjenih stanjih zavesti − se človek znajde v kozmičnem morju. Tedaj je osvobojen časovnih in prostorskih meja in sposoben prepoznati in videti, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo na nekem drugem kraju vesolja. S stimuliranjem nekaterih točk na koži se doseže prav takšna okrepitev. Zato je Calligaris takšna območja na koži poimenoval okna vesolja, saj je menil, da ta območja tako kot magična ogledala zrcalijo dogajanje v vesolju.

Delpechovo pričevanje o Calligarisovih poskusih

Znani francoski psiholog, psihoterapevt in parapsiholog, prof. Léon Jacques Delpech se je srečal s Calligarisom. Calligaris je s stimulacijo točk na njegovi koži dosegel, da je Delpech mentalno videl enkrat piramide v Egiptu, drugič pa neko vas v Zahodni Afriki, v kateri je živel njegov oče kot misijonar.

Leta 1938 je prof. Delpech odšel v Italijo obiskat Calligarisa. Ko je z vlakom prispel v Videm, ga je že na postaji čakalo presenečenje. Calligaris mu je sicer pisal, da ga bo nekdo pričakal na postaji, nista pa se dogovorila za nikakršno razpoznavno znamenje. Toda že pri izhodu s postaje je pristopil k njemu livriran šofer in mu dejal: „Profesor Delpech!“ Na Delpechovo vprašanje, kako ga je prepoznal, mu je šofer odgovoril, da mu je prof. Calligaris ustvaril v možganih njegovo sliko.

Na kliniki v Vidmu je Delpech srečal Calligarisa, drobnega človeka sredi sedemdesetih let, zelo iskrivega duha. Že naslednji dan je Calligaris povabil gosta na poskus prekognicije (predvidevanja prihodnjih dogodkov). V laboratoriju, čigar veliko okno je gledalo na trg v Vidmu, so se zbrali Delpech, Calligaris, njegova tajnica Nucci Toppani, ki je bila poskusna oseba, in zapisnikarica. Tajnica je sedela v naslanjaču, z obrazom obrnjena proti zastrtemu oknu. Nato je Calligaris z majhno električno napravo dvajset minut stimuliral neko točko na njeni roki. Dekle je ves čas opisovalo, kaj vse se bo zgodilo na trgu v naslednjih dvajsetih minutah po končanem poskusu. Tajnica se je ves čas povsem zavedala, je pa, kot je sama rekla, „izpraznila“ svojo normalno zavest, da bi lahko sprejela slike, ki se ji bodo prikazovale. Med poskusom je zelo podrobno opisala petnajst stvari, ki se bodo zgodile po končanem poskusu.

Delpech je v svojem poročilu zapisal: „Kar najbolj natančno sem zapisal vse, kar je Nucci povedala. Enako je storila Calligarisova zapisnikarica. Po dvajsetih minutah je Calligaris nehal stimulirati točke na tajničini roki in dvignil zaveso, ki je zastirala okno. Vsi smo se postavili ob okno in opazovali, kaj se bo dogajalo. Zgodilo se je vse tako, kot je tajnica napovedala, zmotila se je le v dveh primerih. Tovornjak je zavil desno namesto levo, neka ženska pa je, namesto da bi prečkala trg, vstopila v neko hišo. Več kot osemdeset odstotkov napovedi je bilo torej pravilnih.“

Naslednji dan so poskus ponovili, le da so ga opravili v avtu na kraju, ki ga je bil določil Delpech. Tudi tokrat so bile napovedi v osemdeset odstotkih pravilne.

 Nenavadno ugotavljanje očetovstva

Profesor Delpech je opisal še drugi nenavadni Calligarisov poskus. Obiskal ga je neki italijanski princ, ki je imel več nezakonskih otrok, in ker njegova žena ni mogla imeti otrok, je enega posvojil ter ga nameraval določiti za dediča. Toda pred tem se je hotel prepričati, ali je otrok res njegov.

Calligaris je dejal, da je to mogoče zlahka ugotoviti, in se je s princem domenil za sestanek v eksperimentalni dvorani na kliniki. Princ je po Calligorisovem navodilu prinesel fotografijo posvojenega sina, Calligaris jo je pomešal z več drugimi fotografijami enake velikosti. Nato je princu naročil, naj sede na stol, razkrije roko in dvigne srajco, da bi lahko fotografijo položil na njegov hrbet. Kako se je razburljivi poskus končal, izvemo iz Delpechovega poročila:

„Calligaris mu je stimuliral neko točko na levi roki, potem pa prislonil eno izmed fotografij na hrbet ter ga vprašal: ‘Kaj občutite?’ Princ je odgovoril, da nič. Calligaris je enako naredil še s približno desetimi fotografijami, a izid je bil enak. Ko pa je na prinčevo kožo položil enajsto fotografijo, je princ dobil zelo močan vtis, fizičnega in psihičnega. Calligaris mu je nato pokazal, za katero sliko gre – bila je fotografija posvojenega sina. Calligaris je princu zagotovil, da je otrok na fotografiji zanesljivo njegov sin.

Koža kot diagnostični zaslon

Vrhunec dogajanja pri Calligarisu pa je bil poskus, v katerem je bolnikova koža rabila kot diagnostični zaslon. V ta namen je Calligaris z vrsto poskusov že pred Depechovim obiskom eksperimentalno določil na koži območja s premerom od štiri do šest centimetrov, ki so primerna za projekcijo notranjih slik. Izpopolnil je metodo, s katero je lahko projekcijo povečal kot z mikroskopom in sicer kar za tisočkrat. Enako rešitev je uporabljal tudi pri bacilih.

O presenetljivem poskusu, pri katerem je bil navzoč, je prof. Delpech zapisal: „Calligarisov šofer je v mestni bolnišnici poiskal sifilitičnega bolnika, bolnika z rakom in jetičnega ter jih odpeljal k Calligarisu. Calligaris je najprej izbral sifilitika in ga odpeljal v eksperimentalni kabinet na kliniki. Človek je sedel in nato zavihal rokav, da je razkril roko. Callligaris je z električno sondo natančno določil območje, na katerem se bo pojavil bacil, nato pa s svinčnikom na koži očrtal meje tega območja. Ko je kožo očistil z mažo za čiščenje, je začel stimulirati neko točko na rami. Po nekaj minutah smo videli, kako se je v rdeči barvi na bolnikovi koži začel pojavljati obris klasičnega povzročitelja sifilisa. Slika je bila tako razločna, da jo je bilo mogoče celo fotografirati. Enak postopek je Calligaris ponovil tudi z drugima dvema bolnikoma in tudi pri njiju se je na koži pokazala slika povzročitelja bolezni. Fotografije je Calligaris objavil tudi v svoji knjigi Čudeži metapsihike.

Prof. Delpech je potrdil, da je Calligaris natančno napovedal tudi svojo smrt 31. marca leta 1944.

Prof. Delpech je svoje poročilo končal z besedami: „Človek lahko podvomi o nekaterih Calligarisovih ugotovitvah, toda zame je Calligaris eden največjih parapsihologov, kar jih je kdaj živelo.“

Razumljivo je, zakaj je tudi dr. Jules Muheim, profesor kvantne fizike na švicarski tehniški univerzi v Zürichu, o Calligarisu zapisal: „V prihodnosti ga bodo prištevali med največje znanstvenike dvajsetega stoletja.“

K temu bi torej lahko dodali, da se bo Calligaris vpisal na častni seznam velikih ezoterikov, oseb, ki nam že tisočletja razlagajo, da sta telo in duh neločljivo povezana in da je vse, kar obstaja v vesolju, med seboj tesno prepleteno in povezano. V ozadju zunanje raznolikosti je enost vesolja, katerega neločljivi del je človek. Človekova kozmična naloga pa je, da se tega zave in znova poveže pretrgane povezave z ostankom vesolja. Po Calligarisovem mnenju je vsak človek samo val na neskončnem oceanu, iz katerega izvira, in v katerega se bo spet vrnil. To, kar je raziskoval Calligaris, je vsekakor pomemben korak na tej človekovi usodnostni poti vrnitve k lastnemu izviru.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, junij 2010, št. 250

Na fotografiji: dr. Guiseppe Joseph Calligaris