Dr. Vinko Potočnik, duhovnik in profesor na ljubljanski in mariborski teološki fakulteti – poučuje sociologijo religije in psihologijo religije – meni, da se bo verska raznolikost v Evropi in Sloveniji še stopnjevala: »Če nekoga včlanjevanje v druge verske skupine spodbudi, da je v svoji veri še boljši, bolj poduhovljen in pobožen, je to gotovo čudovito. Lahkomiselno igračkanje z drugimi duhovnimi praksami pa lahko pripomore k temu, da v človeku nastaja zmeda in da ne ve več, kam sodi.«

Velikokrat slišimo, da v zadnjih letih vse bolj upadata zanimanje za vero in Boga …

Tisti, ki raziskujejo ta vprašanja, so dognali, da je upadanje zanimanja za vero in Boga predvsem evropski pojav. Prav Evropa je glede tega nekakšna izjema. Drugje po svetu pa vernost nikakor ne upada, temveč narašča.

Zakaj je v Evropi drugače?

Predvsem zaradi njene zgodovine – vplivov razsvetljenstva – v Evropi se je porodila sodobna znanost. Prav zato je nastalo navzkrižje med znanostjo in vero, cerkvijo. Znanstveniki in strokovnjaki so vero poznali le nepopolno, zato so jo napačno presojali – to je pripeljalo do »razsvetljenjskega konflikta«, ki ima  še vedno precejšen odmev, posebno v državah, kjer so se ljudje oprijeli marksističnih naukov.

Vendar pa po propadu komunističnih družbenih sistemov opažamo, da se tudi Evropejci množično vračajo k veri (še posebno v zadnjih dvajsetih letih). Ne le k tradicionalnim,  marveč tudi k novim oblikam vernosti in duhovnosti (tako je v Rimskokatoliški cerkvi in v drugih cerkvah). V Protestantski cerkvi je upad vernikov še veliko večji. Med pravoslavnimi verniki pa sodobni racionalizem zaradi ohranitve močne bogoslužne mistične komponente ni imel tolikšnega vpliva, zato med njimi vernost ni zelo upadla.

V Združenih državah Amerike – te so najbolj družbeno, znanstveno in socialno razvite – pa tovrstna navzkrižja sploh niso nastajala. Nasprotno, vernost je bila ves čas včlenjena v družbeno dogajanje in reševanje družbenih težav, pojavljala se je tudi v ustavi in v drugih političnih segmentih. Zato imajo v Združenih državah Amerike eno izmed največjih stopenj vernosti na svetu – izsledki raziskav so pokazali, da tam veliko ljudi redno moli ali pa se udeležuje bogoslužij v različnih cerkvah. K temu so pripomogli predvsem pluralizem, sožitje in strpnost, saj je bilo na tem območju ves čas veliko različnih cerkva in veroizpovedi – med njimi je nastajala zdrava, dobra tekmovalnost. (V Evropi pa so prevladovale monoreligiozne kulture – nekatere države so bile predvsem katoliške, druge protestantske ali pravoslavne.)

So prebivalci revnih dežel res pobožnejši? Ali smo Evropejci pozabili na Boga zato, ker se zanašamo le na svoje gmotne dobrine? 

Takšna miselnost je zelo znana … in nekoliko tudi pravilna. Vendar pa si s takšnim razmišljanjem ne moremo popolnoma razložiti naraščanja ali upadanja vernosti. Tisti, ki vernost povezujejo le s pomanjkanjem gmotnih sredstev in znanja, nimajo vedno prav. S tem se le opravičujejo – in zato ničesar ne storijo,   da bi rešili svoj težavni ekonomski položaj.

Res je – Bog nas v težavah lahko tolaži … Nikakor pa ne more biti nadomestek za gmotno pomanjkanje. Vernost, pobožnost je predvsem nekaj, kar nam pomaga – omogoča nam vsestransko popolnejše življenje. Ko so Jezusa vprašali, kakšen namen ima njegovo poslanstvo, je namreč dejal: Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10). Torej je želel, da živimo v obilju in miru na vseh življenjskih ravneh. Zato ne verjamem, da bi v Evropi vernost nazadovala le zato, ker smo tukaj razmeroma najbolje gmotno preskrbljeni. Opažamo namreč, da ljudje ob večjih gospodarskih krizah niso pogosteje zahajali v cerkev.

V Evropi številni ljudje izgubljajo stik s cerkvami, s katoliškimi vred, tudi zaradi pojmovanja svobode. Svoboda je za človeka sicer nekaj bistvenega, in tudi v Svetem pismu piše, da je človek ustvarjen po Božji podobi – je torej svobodno bitje. Tudi v najpomembnejših dilemah se lahko odloča svobodno. Celo tako svoboden je, da se lahko odloči proti Bogu – proti izviru svojega življenja. V zadnjih stoletjih poteka življenje v evropski kulturi res v precejšnji svobodi. In prav zaradi nenehnega poudarjanja svobode, ki jo pogosto napačno razumemo, češ da lahko počnemo prav vse, kar si želimo, imamo ljudje vedno več težav z institucionalnimi oblikami življenja. Te nam takšno svobodnjaštvo omejujejo. Vsaka institucija, že prometni predpisi, nam jo omejujejo.

Ljudje žal ne vidijo, da je takšno omejevanje svobode smiselno zato, da bi lahko živeli tudi drugi … Zato v Evropi prihaja do resnega zavračanja institucij, tudi takšnih, ki so povezane s cerkvijo, z vero. Ljudje želijo imeti svobodno duhovno pot. Nastaja veliko novih duhovnih gibanj – kjer koli se pojavi kdo, ki ima kakšno novo zamisel, se mu hitro pridružijo pripadniki – to so predvsem ljudje, ki niso zadovoljni s tradicionalnimi oblikami verskega in duhovnega življenja. Vendar pa ljudje ne moremo živeti brez institucij, kajti že kakršen koli dogovor med dvema človekoma, ki počasi preide v rutino, je začetek razvoja institucionalne oblike življenja.

Ljudje torej verjamejo v Boga, vendar pa si ne želijo sprejeti določenih institucionaliziranih oblik  življenja pred Bogom?

Seveda. Različne oblike molitev ali pa maša so institucionalizirane oblike stopanja pred Boga. Nekaterim to ni všeč in pravijo: »Boga bom častil po svoje.« Oprimejo se nekaterih, povsem novih oblik čaščenja, saj dandanes velja: kar je novo, je boljše; starejše stvari pa so razumljene kot slabše. Ljudje so postali nestanovitni, zbegani, vedno nekaj iščejo … Ne verjamejo, da bi mogli prejšnji rodovi iznajti kaj vrednega, takšnega, kar bi jim koristilo. Novi rodovi si želijo, da bi tudi duhovnost odkrili povsem na novo.

Ali se je zaradi tega pojavilo tudi novodobno duhovno gibanje, tako imenovano gibanje  new age?

Da, pojavilo se je kot stranski proizvod omenjene modernizacije. Gibanje new age je značilna moderna duhovna usmeritev – ni samonikla, nima svojevrstne  identitete. Posamezne elemente sprejema iz različnih verstev ali verskih kultur, pač tiste, ki naj bi bili primerni za sodobni čas.

Je potemtakem gibanje new age vzniknilo zato, ker se je pojavila množica ljudi, ki so nekaj takšnega potrebovali?

Seveda. In, priznajmo, pojavilo se je tudi zato, ker ustaljene verske ustanove ljudi niso znale pravilno nagovoriti, ker jih niso dovolj razumele. Niso se jim dovolj približale in jim niso »spregovorile v jeziku«, ki bi ga takšni ljudje razumeli. To je ena izmed težav, s katero se v Katoliški cerkvi nenehno srečujemo … Sicer je dobro, da varujemo in ohranjamo tisočletno izročilo, tradicijo; hkrati pa bi jo morali tudi spreminjati – če želimo biti aktualni, moramo vsebino vere približati sodobnemu človeku.

Cerkev naj bi torej »posodobila« obredje in ga s tem približala novim rodovom …?

To je vedno problem … Cerkev se sicer nenehno posodablja,  reformira. Vendar pa se dogaja, da starejši verniki želijo, da bi obredje ostalo takšno, kakršno je. Mladi pa s tem seveda niso zadovoljni …

 Zakaj se dogaja, da tako velik odstotek mladih, vzgojenih v rimskokatoliški veri,  svojo vero zapušča zaradi druge vere ali verskega gibanja?

Menim, da se to dogaja tudi zato, ker številni ljudje krščanstvo in Sveto pismo poznajo preslabo – četudi mislijo, da ju poznajo zelo dobro. Na verskem področju namreč nimamo dobrega izobraževanja. V šolah ni kakovostne verske vzgoje (o vseh verah!). Pri verouku – ta poteka le eno uro na teden v župniji – pa veroučenci ne morejo dovolj dobro spoznati vere in Svetega pisma.

Poleg tega pa se večina otrok po končani osnovni šoli navadno preneha versko izobraževati. In to se zgodi prav v tistem obdobju odraščanja, ko postajajo mladi sposobni za poglobljeno spoznavanje vere (prej so bili namreč dorasli le za razumevanje različnih svetopisemskih zgodbic). Ko pa končajo fakulteto, se navadno zgodi tole: so univerzitetno izobraženi ljudje, ki imajo na verskem področju le osnovnošolsko izobrazbo. To dvoje ne gre skupaj. Ni na isti ravni. Zato srečujem inženirje, zdravnike itn., ki imajo o Bogu povsem otroške predstave! Izobraženec bi moral izoblikovati tudi svojo intelektualno versko plat, saj drugače težko ostane vernik. In, kot sem dejal, mu morata to omogočati tako cerkev kot družba. Zato bi bilo morda najboljše, da bi v šolski sistem  uvrstili versko izobraževanje, a ne le katoliško – različnim verskim skupnostim bi bilo tako omogočeno, da bi tudi v tej obliki predajale versko znanje.

Da, prav zaradi prenizke verske izobrazbe nastajajo velike zablode. Marsikdo si  misli: Kakšno primitivno verovanje imajo katoličani! To pa trdi, ker vernosti ne pozna. Včasih je vzrok za versko neznanje tudi premalo kakovostna veroučna vzgoja. Tisti, ki poučujejo verouk – duhovniki in kateheti – naj bi bili čim boljši verski učitelji, ki mladim pomagajo iskati odgovore na temeljna verska in bivanjska vprašanja …

Ali je dobro, da je na Slovenskem toliko drugih veroizpovedi?

V Sloveniji imamo registriranih kar triinštirideset različnih verskih skupnosti. In najbrž jih bo čedalje več. To je lahko dobro ali pa težavno. Želim si, da bi znali v Sloveniji živeti tako, da bi bila verska različnost nekaj dobrega. Zato se moramo odločiti.  Za katoličane je to dobro, saj se s tem učimo biti pozorni tudi do drugih verskih skupin. Za vse skupaj pa je dobro, da se učimo sprejemati drugačnost in sodelovati v medverskem dialogu, saj se bomo potem zmogli tudi do vsakega človeka vesti bolj dialoško. Soočanje z drugimi verami prinaša tudi izziv – sožitje in medsebojno sodelovanje bo dobro le takrat, ko bomo o drugih religijah razmišljali, ko bomo o njih dobro poučeni in se od njih tudi česa dobrega naučili.

Ali menite, da se bosta tudi v Evropi, tako kot v Združenih državah Amerike,   začela uveljavljati verski pluralizem in toleranca?

Menim, da se to že dogaja. O verskem pluralizmu in toleranci veliko govorimo – oba sta namreč bistvena. Vendar menim, da verska toleranca ni dovolj, saj pomeni le pasivno sprejemanje drugega (drugačnega) in je najnižja oblika nekega sožitja. Ni namreč dovolj, da si rečemo le: No, prav, pa naj bodo drugačni! Bolj krščansko bi bilo, da bi cilj teh prizadevanj postal medverski dialog ali polilog – medsebojno srečevanje in pogovor pripadnikov več različnih ver in duhovnih skupin. Takšen medverski pogovor je mogoč le, če smo do drugega in drugačnega odprti in mu prisluhnemo. Če se od njega česa naučimo in drug na drugega pozitivno vplivamo. Cilj tega dialoga je: vse verske skupnosti naj bi postajale boljše tudi zaradi sodelovanja z drugimi. Tako bi nastalo res dobro medversko sožitje, bodisi da gre za medverski bodisi za medcerkveni – ekumenski dialog.

Kaj bi morali storiti za izboljšanje medverskega dialoga v Sloveniji in v Evropi?

Rimskokatoliška cerkev, ki je v Sloveniji najbolj razširjena vera, je za ta dialog tudi najbolj odgovorna. Zato si je po drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) zelo prizadevala za medversko sožitje, storila je veliko, ne pa še dovolj. Pluralizem se v zadnjih letih namreč razrašča tudi v Katoliški cerkvi – zato na primer nekatere katoliške skupine menijo, da je joga nekaj, kar jih ogroža; pripadniki drugih cerkvenih gibanj pa menijo, da je joga obogatitev. V tem pomenu sta lahko joga ali meditacija bogatenje katoliške skupnosti – od drugih se učimo, kako naj bolje molimo ali meditiramo, se bolj vsestransko telesno, duševno in duhovno razvijamo, bolje skrbimo za zdravje … Od drugih religij se lahko naučimo zelo veliko.

Papež z novimi verami, ki prihajajo v Evropo, sodeluje – to je splošna usmerjenost Rimskokatoliške cerkve – ta se je namreč po drugem vatikanskem koncilu odločila za dialoško razmerje do drugih ver. Koncilsko dogajanje je bilo za Rimskokatoliško cerkev zelo pomembno, saj se je z njim veliko spremenilo – Cerkev sodeluje z vsemi velikimi svetovnimi religijami in duhovnimi skupinami, seveda s takšnimi, ki širijo dobre stvari; in ne s takšnimi, ki pospešujejo slabo.

V tem pomenu je izrazito deloval papež Janez Pavel II., ko je leta 1986 v Assisi  povabil vse voditelje verstev in verskih skupnosti. Srečanja se je udeležilo na desetine verskih voditeljev, na njem pa so skupaj molili za mir. Nekateri znanstveniki, kot na primer ameriški sociolog Peter Berger, poudarjajo, kako pomembna so takšna srečanja – menijo, da bo življenje v enaindvajsetem stoletju odvisno od dialoga med Rimom, Jeruzalemom in Meko. In – vidimo, da je to res. Če bodo osrednja verska središča širila mir, bo to velik, če ne že odločilen prispevek k razmerju med muslimanskimi, krščanskimi in drugimi kulturami.

XXX

Opišite, prosim, vero, religijo. Kaj pa je osebna vernost, pobožnost? Kakšna je povezanost med religijo in osebno pobožnostjo ali posameznikovo vernostjo?

Religija je predvsem kulturni pojav – ustaljena oblika duhovnega življenja, ki obsega obrede, versko prakso, besedila itn., je nekakšno versko »telo«. Tako kot človeška duša v svetu potrebuje telo, vera potrebuje religijo. Težko si predstavljamo, da tisti, ki je veren, ne bi pripadal tudi kakšni religiji. Vendar nekateri trdijo, da ne potrebujejo religije ali cerkve, saj lahko z Bogom vse uredijo sami. Povsem nasproten pojav pa je, če je nekdo religiozen, na primer  hodi v cerkev, nima pa vere. To je religija brez vere, brez duše …

 Zakaj je človek že pred tisočletji, ko je bil še nomad, svojo osebno pobožnost povezal z neko institucijo in njenimi pravili, obredi itn.?

Že takrat je človek svojo vero povezal z neko obliko religije – z znamenji, obredi in z določenim vedenjem. Preden se je na primer podal na lov, se je priporočal nekim nadzemskim silam.

Vernik je namreč bitje, ki je odprto do drugih in za drugo. Vsaka transcendenca ali preseganje mene se začne ob tebi, drugem človeku, in sega do skrajnih meja resničnosti – do tistega, ki nas popolnoma presega – do Božjega. Navadno opažamo, da vernikovo versko življenje vedno znova dobiva nekakšne kulturne oblike, v vsaki kulturi je drugačno – v Afriki je povsem drugačno, kakor v Sloveniji, posebno je v Aziji ali v Južni Ameriki. Tako so sploh nastale verske kulture v najširšem pomenu besede, v njih pa organizacije – posamezne cerkve in obredje, pouk in versko življenje.

 Koliko vernikov je resnično pobožnih in koliko je zgolj formalnih članov Cerkve?

Včasih, ko je bilo obiskovanje cerkve, na primer nedeljske maše, nekaj  obveznega (kdor maše ni obiskal, je bil lahko družbeno izobčen itn.), je bilo najbrž takšnega, zgolj formalnega verskega življenja več. Danes pa je drugače: človeka, ki moli in zahaja v cerkev ali pa obiskuje kakšno drugo versko skupnost, nihče ne sili k vernosti, nihče ga ne nadzira, ali bo obiskal mašo ali ne. Zato menim, da ljudje, ki danes sodelujejo v katerih koli verskih dejavnostih, to počno bolj pristno, kakor so nekdaj. To delajo zato, ker se za to odločijo sami, svobodno, ker tako čutijo … Nekaj pa je seveda tudi danes formalnih vernikov, ki obiskujejo mašo zgolj iz navade … Ti so torej religiozni, ne pa tudi verni, pobožni. Spoznavam pa tudi veliko drugih vernikov – ti ne obiskujejo cerkve, so  pa izredno poduhovljeni, saj doma molijo, berejo Sveto pismo, razmišljajo o Bogu. So zelo pobožni, niso pa religiozni.

Kaj pomeni »biti pobožen«?

To pomeni, da človek živi »po Božje«, da je odprt za Božje, za to, da je v njem nekaj Božjega, svetega. Če sem kot katoličan odprt za Božjo resničnost, če zahajam k obhajilu, k maši, molitvi, meditaciji itn, se s tem odpiram tej Božji resničnosti.

Če to izrazimo z besedami starih Grkov, ki so o Bogu rekli, da je najvišja »resnica, dobrota in lepota« (verum, bonum, pulchrum), lahko rečemo, da se veren človek odpira najvišji in skrivnostni resnici, dobroti in lepoti. Ko človek moli ali bere Sveto pismo, se srečuje s to resnico, dobroto in lepoto. In ob tem prihaja vanj izjemni dar – Božji duh. Kdor pa tega Božjega duha ne mara, ga tudi Bog ne sili v to, da bi postal pobožen.

Kako se resnična pobožnost izraža v vsakdanjem življenju, družini, službi in v drugih vernikovih odnosih?

Če je človek resnično pobožen, se to izraža tudi v njegovem življenju, pravzaprav vsepovsod. Ker pa je tudi vernik vedno samo človek, živi to Božjo resničnost le človeško, se pravi nepopolno. Vsekakor se pobožen človek trudi postajati vse boljši.

So pripadniki drugih verskih skupin in religij v Sloveniji bolj ali manj pristno pobožni kakor katoličani?

Med katoličani je kar precej gorečih vernikov, ljudi, ki so resnično pobožni … In tudi med drugimi verskimi skupinami jih lahko najdemo. Na predavanje na  teološko fakulteto večkrat povabim predstavnike drugih verskih skupin, na primer iz gibanja Hare Krišna, ali drugih verskih skupnosti, da študentom predstavijo nekaj iz svoje verske zakladnice. Ko jih poslušam, se mi zdi, da so zelo goreči verniki. Sicer pa je versko gorečnost zelo težko presojati … Velikokrat se namreč zgodi, da so prav tisti, ki se pred nami kažejo kot goreči verniki, le dobri igralci. In nasprotno – precej je takih, ki le skromno kažejo svojo vernost, na primer preprosti ljudje, vendar pa se pogosto izkaže, kako versko ali duhovno globoki, pristno pobožni so – da svojo vero tudi resnično živijo.

Ali se katoličan sme družiti s pripadniki drugih ver, prebirati njihove svete  knjige, obiskovati njihove verske obrede? Ali Rimskokatoliška cerkev res uradno prepoveduje udeležbo svojih vernikov na novodobnih delavnicah, jogi itn.?

Kolikor vem, kakšne formalne prepovedi v Rimskokatoliški cerkvi glede tega ni. Potem bi bil tudi sam nadvse velik grešnik, saj sem se večkrat udeležil omenjenih stvari.

Vendar pa je za vernike pri tem pomembno, s kakšnim namenom se udeležujemo srečanj znotraj drugih verstev. Če se jih udeležimo zaradi druženja in spoznavanja različnosti, je to dobro. Težave se lahko pojavijo, če kdo različne kulturne in verske prakse potem kombinira in združuje v svoji vernosti  – takrat lahko nastane zmeda. Zakaj? Vsaka vernost pomeni neki enovit in zaokrožen program verskega življenja, prav zato ni mogoče ali vsaj ni preprosto preskušati več verskih praks hkrati.

Če pa nekoga včlanjevanje v druge verske skupine spodbudi, da je v svoji veri zato še boljši, bolj poduhovljen in pobožen, je to gotovo čudovito. Lahkomiselno igračkanje z drugimi duhovnimi praksami pa lahko pripomore, da v človeku nastaja zmeda, in ta ne ve več, kam sodi. Dobro je namreč, da vernik nekemu izročilu pripada. Ta je zanj kot duhovni dom, duhovna domovina, kjer je doma, domač, na varnem, v miru. Zanj je to duhovni program, življenjski kažipot.

Je napačno, če katoličan posluša visoke verske voditelje ali učitelje drugih ver?

Sam in mnogi katoličani smo na primer spoštljivo prisluhnili dalajlami, ko je obiskal Slovenijo. Prav pa se mi zdi, da tudi njegova sporočila – kot katera druga – presojamo. Nekatera sporočila in stališča so za katoličana povsem sprejemljiva, do nekaterih pa je dobro biti tudi kritičen. Gotovo se bo ob vašem branju tako godilo tudi mojim stališčem.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 254, oktober 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com