Triinpetdesetletna Zagrebčanka Sanja Kordić, socialna delavka in učiteljica sudaršan krija joge v društvu Umetnost življenja (ustanovil ga je indijski duhovni učitelj Sri Sri Ravi Shankar), je, potem ko je več let uspešno širila nauk svojega učitelja, nenadoma doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki so jo sicer ohranili pri življenju, a ji tudi povedali, da bo ostala priklenjena na posteljo. Sanja pa je kljub temu verjela v učiteljevo milost, zato je čudežno okrevala – najprej je lahko le sedela, leta 2010 pa shodila, in zdaj povsem normalno živi in dela.

 Zagrebčanka Sanja Kordič (rojena je bila leta 1958) je vedno čutila, da obstaja »višja resničnost, zavest« ali Bog in da smo v njem vsi povezani. Odraščala je v ateistični družini, zato svojih transcendentalnih (teističnih) občutkov ni mogla izraziti ali o njih govoriti; ti so bili in so ostali le njena skrivnost, to jo je zelo žalostilo. Boga je iskala sama – kot trinajstletnica je začela prebirati Sveto pismo in katoliške knjige ter zahajati v cerkev. Starši so se ji sicer smejali, niso pa ji tega preprečevali. Toda katoliška vera je ni notranje izpolnila, ni je povezala z Bogom. Osamljena je iskala naprej, spoznala je namreč, da ni nikogar, ki bi tako zavzeto hrepenel po božanskem kakor ona.

Po končani gimnaziji je študirala socialno delo, saj je želela pomagati ljudem. Ko je diplomirala in začela opravljati delo socialne delavke, pa je kmalu spoznala, da ljudem ne more pomagati tako, kot bi si želela. Poročila se je in rodila dva otroka. Živela je vsakdanje življenje polno obveznosti, medtem pa utišala svoje hrepenenje po »višji sili« in povsem izgubila povezanost s seboj. Razpeta med naporno delo in družino je že kot petintridesetletnica začela naglo izgubljati energijo, zdravje ji je pešalo. »Zdelo se mi je, da svojih dolžnosti ne morem več dobro opravljati. Pozabila sem na iskanje ‘višjega’, in to se je kazalo na mojem telesu: začele so se težave s srcem.«

Vse se je zgodilo nehote

Prijatelji, ki so se ukvarjali z reikijem, so jo nekoč povabili na tečaj reikija. Najprej jih je zavrnila in se jim posmehovala, ko pa se je nekega dne počutila res slabo, se je odločila, da gre na tečaj. »Tam sem dobila prvo iniciacijo reikija. Čeprav nisem razumela ničesar, sem bila »odprta« za energijo. Izredno me je pretreslo, ko sem v rokah nenadoma začutila energijski tok. Zame je bil to nadvse pomemben dogodek, kajti potem sem spet začela verjeti, da obstaja ‘nekaj višjega’ in da so moji občutki o obstoju duhovnega sveta pravilni. To mi je spremenilo življenje, ni pa izpolnilo mojega srca. Znova sem zahrepenela po Bogu … Dve leti sem nenehno obiskovala različne duhovne delavnice, meditacije in jogijske tečaje. Vztrajno sem iskala nekaj, kar bi izpolnilo mojo notranjost. Prepričana sem bila, da bom to tudi našla.«

Nekega dne ji je učiteljica transcendentalne meditacije predlagala, naj obišče tečaj Umetnost življenja. Povedala je, da bodo tam vadili krija jogo in dihalne tehnike. »Mislila sem si: to ni zame − takrat sem namreč le stežka dihala. Živela sem zelo nezdravo, stresno in veliko kadila. Vendar sem se, spet nehote, tečaja vendarle udeležila (leta 1997). Zlahka sem ga opravila, tam sem se počutila čudovito, v ‘vzvišenem stanju’. Že čez nekaj dni pa sem s hrvaškimi tečajniki z avtobusom odpotovala na Dunaj, na srečanje z duhovnim učiteljem Sri Sri Ravi Shankarjem. Pravzaprav sem odpotovala namesto moža, ki si je za Shankarjevo predavanje že priskrbel vstopnico, vendar je zadnji trenutek ugotovil, da se srečanja zaradi obveznosti ne more udeležiti, zato je vstopnico dal meni. Odpotovala sem, ne da bi vedela, kdo je učitelj Ravi Shankar.«

Ko smo prišli na Dunaj in se namestili v hotelu, smo s šopki cvetja v rokah obiskali duhovnega učitelja v njegovi sobi. Vse se mi je zdelo nenavadno. Učitelja sem videla prvikrat – zdel se mi je čudovit, vendar nisem ob njem doživela nič posebnega. Potem smo odšli še na predavanje, imel ga je na fakulteti. A odločil se je, da bo namesto predavanja vodil meditacijo. Bila sem že izčrpana, mislila sem le na vrnitev domov … Nenadoma se mi je zgodilo nekaj posebnega: začela me je prevzemati učiteljeva zavest, napolnila je vse moje celice. Občutila sem notranjo izpolnjenost, po kateri sem ves čas hrepenela. Po ‘mojih žilah’ je tekla božanska ljubezen in praznina v mojem srcu se je zapolnila. Ko je učitelj odšel, sem bila ganjena, saj sem se zavedela, da je moja bolečina končno minila. Vse do Zagreba sem jokala kakor majhen otrok. Potem sem ves teden molčala, saj nisem nikomur mogla pojasniti, kaj se mi je zgodilo. Vedela pa sem, da bo odslej vse drugače …«

Učitelj je predan učenec

Sanja je kmalu zapustila službo socialne delavke – to je pretreslo sorodnike, mož pa ji je stal ob strani. »Nič več nisem hotela biti nesrečna. Spoznala sem, da sreče ne bom našla v drugih ljudeh, v stvareh ali uspehu, temveč v sebi. Odločila sem se, da si bom prizadevala postati srečna in bom odstranila vse, kar me onesrečuje. To vizijo sem lahko uresničila z vadbo sudaršan krije – medtem ko jo vadimo, odstranjujemo vse, kar prekriva naš resnični jaz in postopno spet postanemo harmonični. Kmalu sem prenehala kaditi in jesti nezdravo hrano – to sem storila brez posebnega truda in ne da bi doživela abstinenčno krizo; zgodilo se je samodejno.«

Moja sogovornica se je, medtem ko je delala kot socialna delavka, veliko izobraževala (iz psihiatrije, komunikacije itn.), zato je tudi strokovno dojela, kako izjemno koristna je vadba tehnike suradšan krije. Potem ko je zapustila službo, je nekaj časa delala kot svetovalka v različnih nevladnih organizacijah, saj se je morala preživljati. Kmalu pa se je vpisala v dvoletni tečaj za učitelje sudaršan krije. Zanj se je izobraževala na akademiji v Nemčiji (Art of living academy Bad Antogast). Tam jo je Ravi Shankar tudi iniciiral v učiteljico. »Nikoli nisem mislila, da bom postala učiteljica krija joge … Vedno sem menila, da sem le učenka. Mnenje pa sem spremenila, ko mi je znanka, Slovenka, rekla, da je učitelj najbolj predan učenec. Leta 2000 sem res postala učiteljica sudaršan krija joge in se pogodbeno zaposlila v mednarodnem društvu Umetnost življenja.«

Kmalu je postala tudi mednarodna učiteljica; delovala je v Bosni, Sloveniji, Srbiji, Makedoniji, Bolgariji in tudi v Indiji. Prva štiri leta je ves zaslužek namenila za delovanje društva Umetnost življenja; z možem sta se strinjala, da je tako najbolje, saj jima je moževo delo prinašalo dovolj zaslužka. »Kot učiteljica jogijske tehnike sem veliko potovala, prirejala tečaje, ustanavljala nove podružnice društva. Uspelo mi je celo, da sem vadbo sudaršan krije vpeljala v zagrebškem zaporu (vadbo sem predstavila kot protistresni program za zapornike in zaposlene v zaporu). Tečajev so se udeležili celo moji kolegi socialni delavci. To mi je uspelo zato, ker so mi v raznih ustanovah navadno takoj prisluhnili, ker sem bila socialna delavka, pa tudi vedela sem, kako naj se lotevam projektov.«

Sanjina otroka sta medtem odrasla in Sanja se je lahko povsem predala svojemu poslanstvu in delu za društvo Umetnost življenja: »To delo je postalo zame najpomembnejše. Z možem pa sva se vse bolj oddaljevala in se nato razvezala. Čutila sem, da sem končno dobila priložnost, da izživim vse tisto, po čemer sem tako dolgo hrepenela.«

Preslišano opozorilo

»Medtem ko sem delovala v Makedoniji (tam sem po gurujevem naročilu ustanovila društvo Umetnost življenja), sem se nekega dne (leta 2009) s člani društva odpravila v Bolgarijo. Ravi Shankar je namreč imel predavanje v Sofiji. Bila sem srečna, da sem tja pripeljala toliko Makedoncev. Z gurujem sem ostala še dva dni, drugi pa so se medtem z avtobusom vrnili domov. Vračala sem se z osebnim avtomobilom, vozil pa je prijatelj iz Hrvaške, poleg njega pa je sedelo njegovo dekle. Sama sem sedela zadaj.«

Moja sogovornica se spominja, da je le malo pred njenim odhodom v Sofijo med člani društva Umetnost življenja po vsem svetu krožilo Shankarjevo sporočilo: »Pripetila se bo prometna nesreča, te ne more preprečiti nihče. Bodite previdni.« Sanja Kordić je gurujevo elektronsko sporočilo zbrisala, češ da nje ne zadeva. »Tako sem spregledala opozorilo … Med vožnjo je prijatelj izgubil nadzor nad volanom in treščil v avto, v katerem je bil tudi majhen otrok. Kljub temu so drugi ostali živi in zdravi, prijatelj je imel manjše poškodbe, jaz pa sem bila hudo poškodovana – moje telo, posebno v spodnjem delu, je bilo povsem zmaličeno, kosti polomljene in zdrobljene. Nujna medicinska pomoč je prišla zelo hitro in znašla sem se v majhni bolgarski bolnišnici, v obmejnem mestu Kyustendil. Kot po naključju so imeli v njej tudi kri, ustrezno moji krvni skupini – to je bil pravi čudež. Nadomestili so izgubljeno kri in mi rešili življenje. Medtem ko se je medicinsko osebje trudilo, da bi me ohranilo pri življenju, sem doživela nadnaravno izkušnjo. Videla sem svoje energijsko telo – od vseh ljudi, zbranih okoli mene, je srkalo energijo. Verjamem, da so mi energija in pozitivna čustva, ki sem si jih nabrala od teh sočutnih ljudi, rešili življenje.«

Medtem so člani društva Umetnost življenja iz Bolgarije, ki so izvedeli za nesrečo, sredi noči primorali ministra za zdravje, da je uredil vse, da so Sanjo sprejeli v elitno vojaško bolnišnico v Sofiji. O nesreči so obvestili tudi domače in prijatelje in ti so jo kmalu obiskali. »V bolnišnici sem petnajst dni čakala na operacijo, medtem nisem bila nikoli sama, saj so me vseskozi obiskovali in negovali člani bolgarskega društva. Za mojo operacijo so darovali tudi kri, saj je v tej drugi bolnišnici niso imeli. Zame je skrbela neka moja makedonska tečajnica, zdravnica, umivala me je, hranila itn. Zavedela sem se, da so člani društva res moja družina, tako je velikokrat poudarjal naš guru. Med operacijo so me zdravniki nekako ‘pokrpali’, kosti, ki niso bile zdrobljene, so pričvrstili z žicami in vijaki. Hrbtenico so mi zatrdili, dobila sem tudi umetni desni kolk, na levi strani kolka pa je zevala luknja … Zdravniki so rekli, da bom vse življenje priklenjena na posteljo. Takšna naj bi bila moja prihodnost. A nisem se bala … Spominjam se, da sem bila ves čas povezana z gurujem, prijatelji so večkrat rekli, da kar žarim. Bila sem mirna in optimistična, saj sem čutila, da mi bo moj učitelj – četudi bom ostala priklenjena na posteljo – vedno dajal življenjski smisel.«

Več kot mesec dni je Sanja Kordić ležala v sofijski bolnišnici, potem pa so jo odpeljali v zagrebško. Tam so jo kmalu odpustili, češ da ji ne morejo pomagati. »Doma so me člani društva ves čas obiskovali in skrbeli zame. Medtem ko sem bila v Bolgariji, so odprli žiroračun za nakazilo prostovoljnih prispevkov − ta se je kmalu napolnil – plačali so vse stroške za moje zdravljenje v tujini in doma. Poleg tega so mi kupili tudi najboljšo bolniško opremo in pohištvo za invalide. Plačevali so mi vse, kar sem potrebovala in si zaželela: fizioterapevta in druge dodatne storitve. Še vedno pa sem le ležala, a ves dan so me obiskovali in mi pomagali. Ker sem imela poškodovane vse organe v spodnjem delu telesa in težave s prebavo, sta mi brezplačno pomagali članici zagrebškega društva – ajurvedska maserka in nutricionistka. Tako sem si zelo opomogla. Res, koliko zmore ljubezen! Prijatelji iz društva so si na vso moč prizadevali za moje zdravje. Izpolnili so mi vse želje – ker se več mesecev nisem mogla skopati v kadi, so mi prinesli v sobo tudi plastični bazenček in vodovodno cev, da sem se lahko okopala in oprhala. Nenehno so mi lajšali trpljenje.«

Pripeljali so ji tudi številne znamenite zdravilce in ti so ji zelo pomagali. Sanja se jih spominja takole: »Iz dneva v dan sem se počutila bolje, vendar nisem mogla ne sedeti ne hoditi. Potem pa me je nekega dne obiskala članica društva, ki je zdravnica in homeopatska zdravilka. Rekla mi je, da moram obiskati ortopeda. Pri nas pa se na posvet pri ortopedu navadno čaka tudi do dve leti … A zaradi pomoči člana društva, ki je zdravnik, me je ortoped kmalu pregledal in poslal na operacijo v najboljšo zagrebško bolnišnico. Tam me je takoj opazila neka medicinska sestra – povedala mi je, da je nekoč obiskovala moj tečaj – in mi pomagala, da sem bila kmalu operirana. Operiral me je najboljši zdravnik. Povedal mi je, da bo operacija tvegana, ker bo skušal narediti nemogoče; če ne bo uspela, pa bom vse življenje morala ležati v nekakšnem plastičnem koritu … To me ni pretreslo, kajti verjela sem, da mi bo Bog pomagal. In res mi je. Med operacijo so mi člani iz vseh evropskih društev pošiljali poseben blagoslov – zdravilno božjo energijo (to je terapevtska tehnika, ki se jo lahko naučimo v društvu – učenci brezplačno pošiljajo božansko energijo za zdravljenje). Čutila sem, da je bil med operacijo z menoj tudi moj duhovni učitelj. Namestili so mi levi umetni kolk in protezo (na levi strani boka ni bilo niti sklepne skledice za kolk). To je bilo leta 2010. Ko sem se prebudila, je bilo v operacijski dvorani čudovito ozračje – to so bila čustva, ki so prevevala srečne zdravnike, saj so naredili nemogoče. Zdravnik mi je dejal, da mu je pomagal Bog. Vedela sem, da sem bila res deležna božje pomoči.«

Ozdravljeno telo

Poslali so jo v zdravilišče v Daruvarju. »Počasi sem lahko sedla. Po več mesecih sem se z invalidskim vozičkom odpeljala v park. Bila sem srečna, da sem spet videla naravo! Sčasoma mi je uspelo, da sem nekaj korakov napravila celo z berglami. Proti koncu mojega bivanja v zdravilišču sem tam vodila tudi tečaj krija joge.«

Od nesreče je minilo leto. Ko se je Sanja vrnila domov, se je večkrat odpeljala na sprehod v invalidskem vozičku, vse bolje pa je hodila tudi z berglami. Vedela je, da njen guru skrbi zanjo. Zato se je nekega dne opogumila, in se – čeprav je z berglami komajda hodila – odpravila na obisk k hčeri v London. Z njo je odšla fizioterapevtka, ki ji je pomagala pri hoji in nošenju prtljage. Pri hčeri in njeni družini je ostala dva tedna, potem pa se je nameravala vrniti domov. Nenadoma pa so jo poklicali iz Sri Sri Ravi Shankarjeve glavne pisarne: »Povedali so mi, da guru želi, da ga obiščem v Arosi, v Švici, kjer je imel poseben tečaj – nanj me je povabil brezplačno, češ da se bom malo ‘pocrkljala’. Ker nisem mogla potovati sama, fizioterapevtka pa se je morala vrniti v Zagreb, smo zaprosili za pomoč angleške člane društva Umetnost življenja, ki so nameravali obiskali tečaj v Švici. Kmalu se je odzvalo devet ljudi, z menoj pa je odpotovalo dekle, ki je letelo z istim letalom kot jaz, in potem je lepo skrbelo zame. Seveda pa sem si želela, da bi lahko hodila samostojno …«

Takrat je bil v Arosi tudi ajurvedski zdravnik, ki so ji ga že prej večkrat priporočali, vendar pa nasvetov ni poslušala. »Poleg tega nisem verjela, da mi lahko kakor koli pomaga, saj se mi je zdelo, da je ajurvedsko zdravljenje preveč občutljivo in si z njim ne morem pomagati pri tako hudi poškodbi. Kljub temu sem zdravnika obiskala – posvetovala sva se le pet minut in predpisal mi je ajurvedske telesne masaže in masaže energijskih točk. Teh masaž si nisem mogla privoščiti, saj vsaka stane 100 evrov, zato sem si mislila, da bom preživela tudi brez njih … Vsi tečajniki so vedeli, kaj mi je zdravnik predpisal, in kmalu je prišel k meni Boštjan Podgornik, član društva iz Tolmina, in mi rekel, naj ga obiščem, saj me bo njegova žena Jana, ajurvedska maserka, masirala brezplačno. Potem sem se z vlakom odpravila v Tolmin − pri tem so mi pomagali člani društva − saj se na vlak nisem mogla povzpeti sama. Čeprav sem vsak dan bolje hodila, sem ves čas čutila, da me pri hoji nekaj ovira … V Tolminu sem ostala ves mesec – brezplačno so me masirali in skrbeli zame. Uživala sem v čudovitem družinskem ozračju. Velikokrat so me odpeljali na sotočje Soče in Tolminke in tam sem se sončila ves dan. Tako sem si tudi duševno opomogla.«

Z vsakdanjimi ajurvedskimi masažami se je v njenem telesu spet ustvarilo ravnotežje. Blokada, ki jo je tako močno ovirala pri hoji, pa je ostala. »Spoznali smo, da je izboljšanje hoje blokiral eden od ginekoloških organov, ki je bil med preveč nagnetenimi organi v spodnjem delu telesa povsem odveč. Ko sem se vrnila v Zagreb, se je ta organ – zaradi učinkovanja ajurvedskih masaž – spontano odstranil iz telesa (le nekaj časa sem bila v bolnišnici). To se je zgodilo poleti, leta 2010. Odtlej spet z lahkoto hodim,« se spominja Sanja Kordić čudežne ozdravitve.

Zdaj lahko skoraj povsem samostojno skrbi zase: »Najprej sem hodila le z eno berglo, kmalu pa tudi brez te. Medtem sem oktobra leta 2010 obiskala Indijo, tja sem se podala tudi poleti leta 2011. Zlahka potujem in poskrbim zase, čeprav so z menoj vedno sopotniki. Do junija leta 2011 sem od društva Umetnost življenja prejemala nadomestilo za bolniško odsotnost z dela, potem pa sem spet začela delati – poučevati sudaršan krijo. Spet imam tečaje v zaporih ter v različnih krajih in državah.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, januar 2012, št. 269

Fotografija: Iz zasebnega arhiva: Sanja Kordić na praznovanju 50. rojstnega dneva leta 2008, pol leta pred nesrečo.