Pravijo, da popotnik na vseh poteh vedno išče zgolj sebe – nekaj globljega, pristnejšega, bolj življenjskega, tudi resnično duhovnega. Naš najbolj znani svetovni popotnik Zvone Šeruga sicer pravi, da ga duhovnost tako rekoč ne zanima, ker je zelo prizemljen človek, vendar pa s svojimi potopisnimi deli v naš mali slovenski svet že skoraj štiri desetletja vnaša drugačne duhovno-kulturne vidike in spoznanja, doživeta med tradicionalnimi ljudstvi in plemeni, ki jih tako rad obiskuje na svojih poteh v neznano.

 

Za marsikoga je potovanje nekakšna terapija. Tudi za vas?

Ne bi rekel … Terapije ne potrebujem, saj se mi zdi, da sem eden najbolj zadovoljnih ljudi, kar jih poznam. Verjetno izvira to iz navade, da si nikoli ne zastavljam posebnih ciljev: moram potovati, hočem postati najbolj znani slovenski popotnik, z motorjem želim obiti svet ipd. Nič od tega! Bil sem pač kmečki fant, prišel študirat v Ljubljano in začel slediti mladostnim zamislim in avanturističnim nagibom. Le slediti … Vse drugo se je dogajalo samodejno.

Gotovo pa bi bil brez potovanj bistveno drugačen. Ne vem, ali bi se življenjsko in ustvarjalno toliko izpopolnil … Morda bi imel čas za svojo zidanico, trto in psa – to bi me lahko tudi zelo izpopolnilo. Vsekakor bi se brez potovanj drugače razvijal. Ob vsakršnem delovanju pa lahko doživimo vrhunec ali pademo do dna. To je najbolj odvisno od nas, nekaj pa tudi od sreče.

Še vedno sledite zgolj sebi …?

Da! Res je, da s popotništvom preživljam sebe in pomagam preživljati družino – za vse to je pač potrebno delo, ki prinaša tudi denar. Vendar si nikoli nisem rekel: Tja grem, ker se mi splača! Delam namreč le tisto, kar se rojeva v meni. Ko se mi popotne želje porodijo, jih prenašam naprej, ljudem. Verjetno pa so potovanja res najboljši temelj moje življenjske sreče. In za to ne potrebujem joge, angelov, budističnih menihov ali Sai Babe. Preprosto – sledim sebi in svojim najbolj zdravim, slovenskim, dolenjskim, kmečkim koreninam.

 

Kakšne so bile vaše korenine? Ste odraščali v verni družini?

V zelo verni družini! Imel sem zdravo kmečko otroštvo. Preden je oče spoznal mamo, je študiral za župnika … Mama se je zato vse življenje počutila krivo in je upala, da bo kateri od štirih otrok njen dolg vrnil in postal duhovnik. Jaz sem bil najmlajši in njeno zadnje upanje, vendar ji ni uspelo … Pri hiši nas je bilo deset: mati, oče, štirje otroci, stara mama, teta in njen sin ter Andrej, iz še revnejše družine nad Polhovim Gradcem – pomagal nam je pri delu in se potem poročil z mojo sestro. Nedeljska maša je bila pri nas zelo resna stvar in obiskoval sem jo, dokler nisem odšel študirat v Ljubljano (sicer je moja vernost začela popuščati že v osnovni šoli, a kakšne hude revolucije se na kmetih pač nismo šli!). Pozimi smo v kmečki hiši, na zakurjeni krušni peči zvečer vsi skupaj molili rožni venec. Vse to je v meni gotovo pustilo sledi in navsezadnje tudi nostalgične spomine.

Čeprav klasična krščanska vera zdaj ni več del mojega življenja, se strinjam, da je zelo dobro, da je v vsakem človeku nekakšna duhovnost. Smiselno pa je, da ta duhovnost izvira iz domačih korenin, kulture. Vem, da mi je prav vera dala izredno veliko – predvsem zdrave moralne temelje – moje življenje še vedno temelji na njih: poštenost, odkritost, spoštovanje družine. Poštenost mi pomeni temelj vsega. In ker se je z zdravo vzgojo tako trdno zasidrala v meni, mi je ni treba iskati drugje … Če nam doma ne uspe razviti svojih duhovnih temeljev, kako jih bomo na drugem koncu sveta, iz neke povsem druge religije in duhovnosti (kot je danes moderno)?! Žal veliko ljudi ni imelo takšne sreče … Ali pa so se jim zaradi neke okrutne življenjske stiske vrednote zrušile. A namesto, da bi svoj smisel vnovič začeli iskati in graditi pri svojih koreninah, ga iščejo na povsem drugem koncu sveta. Upam, da jim ga bo uspelo najti, privoščim jim. Sam pa po svetu nisem nikoli iskal nadomestne vere. Imam svoje temelje in z njimi sem povsem zadovoljen.

 

Ali Bog obstaja?

S tem se ne obremenjujem. In zagotovo ne obstaja v obliki, ki jo kot edino zveličavno prodajajo neštete religije, z grožnjo pekla in obljubo nebes, »vmes bodite pa pridni in naši«. Zelo mogoče obstaja nekaj več, kot lahko dojamemo z možgani, le da tega gotovo ne bi istil z religijo iz svetih knjig in nedeljskih pridig. Če je v človeku poštenost, je to dovolj, in verjamem, da mora biti s tem zadovoljen tudi vsak normalen Bog!

 

Se v težavah kdaj zatekate k presežnemu, k Bogu?

Ne. Morda imam za to predvsem dva razloga … Zelo velikih težav še nisem imel. Kriz, razočaranj, »podiranja življenja« ne poznam. Res bi mi moralo iti kaj hudo narobe, da bi se obrnil na nekaj, kar absolutno ni več del mojega zavednega bivanja. Če imam težave, se jih po svojih najboljših močeh lotim in jih navadno tudi rešim.

 

Po svetu ste gotovo srečevali različne narode, plemena, ljudstva. Vsi imajo svojega Boga …

Gotovo. Na svetu ni ljudstva brez Boga ali takšnih in drugačnih duhov. Religija je vsekakor del človeka in način, kako si razložimo neznano. Vera je vedno znova iskanje poti iz nečesa, česar sicer ne zmoremo obvladovati in iskanje razlag, s katerimi si v življenju lahko marsikdaj pomagamo.

V svojih delih omenjate, da je versko življenje preprostih domačinov precej močno vpleteno v njihov vsakdanjik …

Danes tudi v najpreprostejša plemena – ta navadno obiskujem – prihaja beli Bog … Temu pravim »kulturni terorizem najhujše vrste«: belci, vsi mogočni, pridemo k domačinom in jim povemo, da je njihov Bog slab, da duhovi ne obstajajo, še ne tako dolgo so misijonarji silno radi zažigali njihove malike in umetniška dela. Tako se je namreč dogajalo stoletja; zadnje čase pa se to zaradi vpliva antropologov izboljšuje – sodobni rod misijonarjev že zna ceniti in se učiti tudi od preprostih religij. In beli Bog pogosto ostaja »nekje daleč, visoko zgoraj«, od tam nima pravega stika z ljudmi. Duhovi prednikov pa živijo okoli vasi in prav oni določajo življenje plemen. Najpreprostejši ljudje sicer poznajo tudi razne duhove živali, gozdov, hribov, ledenikov ipd., najbolj pa so povezani z duhovi prednikov. Ti duhovi morajo biti vedno zadovoljni, sicer povzročajo težave: bolezni, nesreče, neuspehe pri lovu.

V vsakem plemenu je verovanje sicer malce drugačno, duhovi prednikov pa so povsod zelo močno vpleteni v vsakdanjik skupnosti. Pri afriških bušmanih sem neke noči naletel na plesalke v transu. Ker sta v vasi zboleli ženski, so tri starke, ki so še poznale obredni ples, skušale s plesom doseči stanje transa in se potem povezati z duhovi prednikov. Ti duhovi jim namreč povedo, zakaj je kdo zbolel, kaj je narobe in kaj je treba za ozdravitev žrtvovati (morda kokoš ali kozo) in spremeniti. Vrači namreč širijo in ohranjajo plemensko verovanje, so posredniki med živimi in mrtvimi. Če osebe ozdravijo, so težave rešene, če umrejo, so pač tako želeli duhovi … Vrači v teh krajih se ne morejo nikoli zmotiti! Sem pa vesel, da še obstajajo stvari, ki jih tudi jaz, sodobni človek, ne razumem. Naj ostane tako.

Žal, danes že veliko takšnega verovanja izginja, kajti različne krščanske manjšine so prodrle že vsepovsod. Vendar tudi to ni vedno slabo. Na Papui – tam so živela ljudožerska plemena – so se ljudje drug drugemu nenehno maščevali: ko jim je kdo je ubil deda, so se jim maščevali z ubojem sina itn. Žrtve so pogosto pojedli. Iz tega vrtinca maščevanj sami niso našli izhoda, strah pred duhovi in njihovimi zahtevami je bil prevelik. Šele krščanskim misijonarjem ga je uspelo ustaviti. Z Bogom, ki odpušča. To pa je gotovo dobra plat sodobnega misijonarstva – med sprta ljudstva končno prinaša mir ter povsem neznan pojem odpuščanja in ljubezni. Glede tega pa naš Bog res ni slab.

 

V plemenih še vedno poznajo iniciacijske obrede …

Marsikje poteka iniciacija, sprejem v starejši rod, v različnih obdobjih. Ena najbolj znanih in krutih je obrezovanje. V številnih plemenih obrezujejo fante na začetku pubertete. Kot dokaz, da so zreli za vojščake in moške, sprejeti v svet odraslih. Fantje med obrezovanjem dokažejo svojo odraslost. Ko jih obrezujejo (brez narkoze!) ne smejo pokazati, da trpijo, saj bi tako osramotili družino, fanta bi zapodili iz vasi, nobeno dekle ga ne bi maralo. V plemenu Himba, na severu Namibije, kjer sem obrezovanje ujel s kamero, pa obrezujejo triletne fantke. Tamkajšnji otroci so do tretjega leta namreč zgolj otroci, ne fantki ne deklice. Šele po obrezovanju fantki postanejo fantki.

A moško obrezovanje ima tudi svojo dobro higiensko stran. Povsem nepotrebno in okrutno pa je obrezovanje deklic, navadno pri nekaterih nomadskih plemenih južno od Sahare in v nekaterih predelih Arabije. To izkazuje najokrutnejšo prevlado moških nad ženskami – ki naj ne bi imele pravice uživati pri spolnosti. Nekoč sem v Keniji fantu iz plemena Samburu, kjer sem naletel na obrezovanje deklet, omenil: »Ja, pa saj potem sploh ne morejo več uživati …?!« Kako zelo se mi je smejal! »Ženske! Uživati! Ha ha, ja zakaj pa naj bi one uživale?! In imele poleg moža še druge moške! Uživamo moški, ženske pa so zato, da donosijo, rodijo in delajo!« Tega je v podsaharskem delu Afrike žal še veliko.

 

Bodo plemena s svojim duhovnim izročilom sčasoma povsem izginila?

Zelo radi govorimo o izumirajočih živalskih vrstah, bistveno manj pa omenjamo izumirajoče človeške kulture, duhovna izročila, načine življenja – a tudi ti zaradi prodiranja sodobnega načina življenja žal vsepovsod izumirajo. Domorodni otroci obiskujejo šole, vendar jih tam ne učijo njihovih tradicionalnih spretnosti in vrednot. Postajajo nov rod »lumpenproletariata« v kolibah na robovih mest, hlapci in pogosto za nekaj deset evrov mesečne plače sužnji sodobnega kapitala in porabniške družbe. Še so območja in vasi, kjer vsaj med starejšimi ljudmi teh sprememb ni opaziti, a njihovi napol pismeni otroci se vračajo domov in se sramujejo svojih golih staršev. Graditi začnejo kvadratne hiše, prodajajo družinske krave in si kupijo kolo ali morda celo star avtomobil. To je navsezadnje smiselno, stoglave črede nomadskih ljudstev same po sebi niso vredne nič, so le statusni simbol. A prav okoli tega simbola je prepletena tudi celotna kultura in način življenja vasi.

Nekajkrat pa sem že opazil drugačne spremembe in poti, ki bodo morda postajale nov trend. Recimo Masaji v Keniji – veliko jih je zelo šolanih, a se vračajo v svoje domače vasi. Ti se s svojo izobrazbo prizadevajo ohranjati svojo kulturno in duhovno dediščino in tako skušajo plemensko izročilo rešiti pred pozabo. Včasih smo tudi pri nas s hribov hodili v mesta, v tovarne. Zdaj se nekateri s povsem novim znanjem že vračajo. Enako je ponekod v tretjem svetu, a najpogosteje zato, ker tam zunaj zanje preprosto ni dela in preživetja.

xxx

Zvone Šeruga se je rodil v Selu pri Ratežu. Osnovno šolo je obiskoval na Otočcu, gimnazijo v Novem mestu. Popoldne je pasel krave, okopaval vinograde, poleti se je kopal v Krki. »Mati je v krušni peči vsak teden spekla sedem hlebcev kruha in imeli smo jih za ves teden. Takrat še nismo vedeli, kaj so smeti ali bioodpadki. Smeti ni bilo. Bioodpadke smo odvrgli na kompost. Tudi televizije ni bilo, čeprav smo imeli elektriko. Stranišče je bilo dvajset metrov za hišo, pri potoku (poleti in pozimi!). Kopalnico smo si uredili, ko sem bil že srednješolec, sicer pa smo se ob sobotah zvečer umivali v umivalni skledi (lavorju). Takšen je bil moj zdravi temelj. Danes preveč pazimo na otroke, pretiravamo s čistočo. Kakšne težave imajo ljudje, ki niso bili nikoli povezani z resničnim življenjem, ki mora biti kdaj tudi trdo, naravno! A tisti ljudje, ki potujejo z menoj, spet spoznajo, da vse preveč zapletamo sodobno življenje. Na poteh po navadi nimamo tople prhe, ne mehkih postelj, kuhamo si sproti ipd. A nihče od popotnikov še ni imel posebnih težav, zastrupitve s hrano ali okužbe z amebo ipd. «

Leta 1974 je moj sogovornik začel študirati novinarstvo, vendar je študij sčasoma opustil. Na prvo pot se je podal v Trst po kavbojke, prvo pravo potovanje pa opravil naslednje leto, z avtostopom po Evropi. Leta 1976 se je podal v Severno Afriko in Indijo. Leto pozneje si je privoščil še pol leta Afrike. Vse te poti je opravil brez svojega vozila in z nekaj dolarji na dan. V Srednjo Ameriko se je leta 1977 odpravil z ladjo in kolesom, potem pa z avtostopom prepotoval še Združene države Amerike. Nato se je domislil potovanja z motorjem okoli sveta. Najprej je s starim suzukijem v letu in pol prepotoval obe ameriški celini (1983/84). Potovanje je opisal v prvi knjigi Potovanja k ljudem. Leta 1985 je skupaj z Romano (zdaj ženo), potoval z motorjem čez Azijo, do Avstralije. Na zadnji del poti okoli sveta – v Afriko – sta šla z Romano na poročno potovanje (1989). Dogodivščine na teh poteh je opisal v delu Drugačne zvezde, v Afriki pa posnel tudi šest televizijskih dokumentarcev z istim naslovom. Čez tri leta se je podal na svetovna vojna žarišča (Balkan, Somalijo, Kambodžo) in vtise opisal v knjigi Nevarne poti. Z ženo in petletno hčerko Kajo so se leta 1995 za leto dni z nahrbtniki odpravili okoli sveta – nastali sta knjigi Prijazne poti in Indijanci brez perja.

Po rojstvu sina Grega je Zvone začel potovati skupaj s sopotniki, željnimi posebnih doživetij na odmaknjenih brezpotjih – leta 2003 je ustanovil Društvo popotnikov Šeruga – za avanturiste. Skupna doživetja je opisal v knjigi Poti v neznano (1999). Leta 2002 je z Romano in otrokoma osem mesecev hodil po najbolj odmaknjenih azijskih in afriških poteh – leta 2003 jih je opisal v knjigi Nekam daleč. Od leta 2003 štiri- do petkrat na leto vodi sopotnike na plemenska območja Azije in Afrike, še vedno pa se vsakih nekaj let na pot poda tudi sam. Leta 2006 je odšel z motorjem iz Ljubljane v kenijski Nairobi (knjiga Nazaj v Afriko : Ljubljana – Nairobi. Z motorjem!, 2007). O zadnjih poteh je spregovoril v najnovejši knjigi Popotnik (2012), v tej med drugim piše: Vedno sem si želel tega: priti domov le za teden, največ dva, objeti ženo in otroke … Po nekaj dneh se začuden zavem, da pogrešam Afriko … Pogrešam občutek svobode, ki ga lahko ponudi le gmajna. In noči, ko se nad mano pnejo čisto drugačne zvezde … Posedam doma in pišem, dela imam dovolj in tudi to je menda moja služba. A ob štirih popoldne izključim računalnik in ob petih Romano že pričakam s kosilom … Zvone je vedno pristen, odkrit, zanimiv potopisec, ljudje ga radi berejo, saj popisuje njihove sanje … Vse njegove knjige, razen zadnjih dveh, so namreč razprodane.

O skupnih poteh s sopotniki pravi: »Zadnjih deset let precej intenzivno vodim popotne skupine, naše poti so navadno dolge po tri tedne. Tako sem po navadi še vedno osem- do devet mesecev z družino – kadar sem doma, sem veliko bolj doma kot večina slovenskih zaposlenih moških – pišem, kuham, obiščem prijatelje in sorodnike in grem v zidanico. Vodenje popotnikov na neznane poti je nekaj, kar počnem z užitkom. Z menoj potujejo ljudje različne starosti, saj leta niso pomembna, pomembno je tisto, kar imamo v sebi (nekateri ljudje so mladi pri sedemdesetih, drugi stari pri petindvajsetih). Na poteh se vsi naužijejo preprostega življenja in vidijo, da se v vsakdanjiku preveč obremenjujemo z nepomembnimi rečmi … Včasih se na skupne poti priglasijo tudi ljudje, ki jih je doletelo razočaranje in se jim je nenadoma podrlo kup reči, zato potrebujejo kulturni šok – potem lahko vnovič in z novimi vrednotami začnejo sestavljati življenje. Toda nikoli ne poudarjam, da so poti z menoj nekakšna duhovna, humanitarna ali ekološka potovanja. Ker so to tri najbolj zlorabljene besede. Vendar pa lahko tudi naše poti vedno povežemo z duhovnostjo, ekologijo ali humanitarnostjo. Vsem domačinom, pri katerih spimo, jemo ipd., namreč vedno pošteno plačamo za storitve. Ne dajemo jim miloščine (tega na svojih poteh ne dovolim!), pošteno pa se jim oddolžimo za vse, kar nam dobrega ponudijo. Turizem je v tretjem svetu lahko zelo pozitivna stvar. Ljudem prinaša zaslužek in jih prijazno seznanja s tujimi kulturami. Sopotnikom zelo jasno razložim, kakšna so pravila vedenja na plemenskih območjih. Preprosto, nobene znanosti ni: polepšajmo jim dan, ljudje nas morajo biti veseli! Pripeljemo hrano, od njih kupimo kozo ali dve, skupaj zvečer plešemo. Koliko smo se na teh turah že presmejali! S pravim načinom domorodcem lahko veliko pomagamo, od našega obiska živijo več tednov. Nisem humanitarni delavec, navsezadnje tudi poslovnež ne. A prej sem govoril o poštenosti, ki je zrasla iz mojih kmečkih korenin. In to je nekaj univerzalnega, ta odnos do ljudi. Bodi vesel, zapleši z njimi. In bodi pošten, pomagaj jim tako, da jih to ne bo navajalo na beračenje. In tako boš lahko spotoma, ko delaš zase in pomagaš preživljati družino, veliko dobrega naredil tudi mnogim ljudem na drugi strani sveta. Ki te bodo vedno znova veseli, ko se z novimi sopotniki vrneš mednje. Tako preprosto je to.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, marec 2013, št. 283

Fotografija: Iz osebnega arhiva.