4. Gospod pričuje o Sebi

 

1 Jaz sem rekel: »Da, ljubi Moji otroci, prav v vaše dobro to ni tako lahko, kakor mislite; in ker sem vam to obljubil, boste tega enega, edino resničnega Boga tudi vsi videli. Toda še pred tem vas moram posvariti, da tistega, kar boste videli, ne smete razkriti drugim, preden ne mine leto.«

2 To so Mi vsi kar najslovesneje obljubili.

3 In potem sem nadaljeval: »Prav, prisluhnite Mi in dobro odprite oči in srca.«

4 Prav Jaz, ki zdaj govorim z vami, sem tisti, ki so ga preroki napovedali ljudem! Po Mojem, večno veljavnem sklepu, se Mi je zahotelo, da bi sam, kot človek iz mesa in krvi in kot najsvetlejša luč, ki prinaša življenje, prišel med ljudi, ki blodijo in ginevajo še v stari noči greha, ter jih odrešil trdega jarma sodbe in večne smrti.

5 Toda nisem prišel samo k Judom, ki so bili že od samega začetka ljudstvo enega, resničnega Boga in se tako poimenujejo še zdaj, čeprav so številni zaradi svojih zlih dejanj že dolgo ljudje pekla, temveč tudi k poganom. Tudi ti sicer izvirajo iz istega prvega človeka te zemlje, so pa sčasoma podlegli dražem sveta, odpadli od enega, resničnega Boga, Ga niso več priznavali in si iz nežive in minljive materije raje sami ustvarili bogove po svoji predstavi in volji, jih molili in častili. In kot dobro veste, se to pogosto dogaja še danes.

6 Tudi pogani naj bi torej spoznali večno in najbolj živo resnico, ki je samo v Bogu, zato sem prišel tudi k njim in jim znova prinašam luč življenja, ki so jo po svoji volji izgubili že zdavnaj in s tem so izgubili tudi večno življenje.

7 Jaz sam sem luč, pot, večna resnica in življenje. Kdor veruje Vame in živi po Mojem nauku, ima večno življenje že v sebi, in nikoli ne bo ne videl ne okusil smrti, četudi bi telesno še tisočkrat umrl; kajti kdor veruje Vame, spoštuje Moje zapovedi in Me tako ljubi nadvse, je v Meni in Jaz sem v duhu v njem. V tistem, v katerem sem, pa je tudi večno življenje.

8 Tako sem vam predstavil edino resničnega, enega Boga, kakor sem vam bil obljubil. Zdaj pa sami ugotovite, ali v to tudi verjamete. Da, zdaj to že verjamete – če pa boste v tej veri vztrajali kot pravi junaki, in ne boste dovolili, da bi vas kdo od nje odvrnil, boste živeli, in moč Moje volje bo v vas. Tako je in tako bo.«

9 Ko sem to povedal navzočim poganom, jih je spreletel srh največjega strahospoštovanja in nihče si ni upal niti spregovoriti.

10 Jaz pa sem prijazno nadaljeval: »Obvladajte se, otroci! Ali sem kot resnični Oče vseh ljudi res videti tako strašen, da vas je zdaj pred Menoj oblila zona? Glejte, gotovo Mi ni nič nemogoče – kajti v Meni so vsa moč, sila in oblast v nebesih in na zemlji –, toda ne morem biti kaj drugega kakor to, kar sem, in tudi vi ne morete biti nekaj drugega, kakor ste. Jaz sem Tisti, ki sem, sem bil in bom od večnosti do večnosti, in tudi vi boste to, kar ste, in boste takšni tudi ostali. Če vas zdaj imenujem Moji ljubi otroci, pomeni, da ste Mi povsem enakovredni, in če živite in ravnate po Mojem nauku in po Moji volji, ne boste nič manj popolni, kakor sem Jaz, in boste lahko delali enake čudeže, kakršne delam sam. Kajti kako bi bili lahko popolnemu očetu v veselje nepopolni otroci? Zato opustite preveliko strahospoštovanje do Mene, namesto tega Mi povsem zaupajte in Me ljubite, pa Mi boste veliko prijetnejši, sprejemljivejši in dragocenejši.

11 Resnično, kdor Me ljubi, naj se Me ne boji! Kajti tisti, ki se Boga pretirano bojijo, Ga, prvič, še niso dodobra spoznali in njihovo srce je še daleč od Njegove ljubezni, in, drugič, takšnim preveč prestrašenim otrokom se utegne zgoditi, da se v svoji veri in spoznanju ne bi znašli, saj jim strah slabi pogum in voljo, da bi se Mi v srcu čim bolj približali in se tako razsvetlili v vsej Moji življenjski resnici. Če ste to razumeli, se Me torej ne bojte, ljubite Me in Mi otroško zaupajte.«

12 Ko sem jim to povedal, so se njihova srca znebila malikovalskega strahu, začeli so Me hvaliti in častiti bolj po domače, v njihovih srcih pa se je čedalje bolj prebujala ljubezen. Kljub temu se vendarle niso mogli povsem sprostiti, kajti od svojih še iz poganstva dolgo gojenih nazorov o Božji neusmiljenosti, večni moči in strogosti se kar niso hoteli in mogli tako hitro posloviti. Toda po uri, kolikor sem se še zadržal v gostišču, so postali že zaupljivi, marsikateri nauk, ki sem jim ga dal, pa je njihovo ljubezen do Mene okrepil in utrdil.

 5. Prihod pred Jeriho

 

1 Tisti Moji učenci, ki so imeli pri sebi denar, so vprašali gostilničarja, koliko mu dolgujejo za kruh in izvirsko vodo.

2 Gostilničar pa je dejal: »Le kako me morete vprašati kaj takega, ko sem zdaj Gospodu Bogu in torej tudi vam, Njegovim gotovo najbližjim prijateljem, večni dolžnik! Vsaka beseda, ki nam jo je spregovoril, je vredna neskončno več kakor vsi zemeljski zakladi! Četudi bi v moji hiši ostali tisoč let ter jedli noč in dan in bi jaz za to zahteval le en sam stater, potem resnično ne bi bil vreden drugega, kakor da bi me pri živem telesu vrgli za hrano kačam in zmajem. Toda bliža se poldne; zelo bi me osrečilo, če bi Gospod Bog z vami vred sprejel še moje kosilo.«

3 Jaz sem odgovoril: »To, kar nameravaš storiti, pomeni Meni toliko kot že uresničeno! Ampak zdaj moramo od tod, ker so revni otroci, ki jim želim pomagati, tudi drugje. Toda kmalu bodo prišli sem iz Eseje revni romarji, namenjeni v Jeriho. V Eseji so spet telesno ozdraveli, toda imajo malo denarja, so pa lačni, žejni in utrujeni; njim daj hrano, pijačo in prenočišče, in to bo vredno prav toliko, kot da bi dal Meni.«

4 Gostilničar je rekel: »O Gospod in Bog, če bi revni hoteli ostati tukaj vse leto, bi imeli tudi vso oskrbo. Če gredo po vojaški cesti, jim bom takoj poslal naproti svoje tovorne živali in vozove z vpreženimi konji, da jih bodo pripeljali sem.«

5 Jaz sem rekel: »Tudi v tem primeru velja, da je tvoja volja že storjeno dejanje! Romarji, ki sem ti jih napovedal, so se že včeraj ponoči odpravili sem po gorski stezi iz Eseje čez gorovje in bodo tu že čez nekaj ur, zato bi jim tvoje tovorne živali in vozovi kaj malo koristili. Ko pa se bodo odpravili od tod jutri, jim lahko izkažeš tudi kakšno takšno uslugo, če jo bodo potrebovali.

6 V prihodnje pa nikomur več ne zaračunavaj vode, saj sem že poskrbel za to, da bo v tvojem vodnjaku obilo zdrave vode. Ves čas bodi usmiljen do revnih, pa boš našel usmiljenje tudi pri Meni! Prejel si Moj blagoslov in Mojo milost in tudi obdržal ju boš, če boš deloval po Mojem nauku; in tako se zdaj spet podajmo na pot.«

7 Po teh Mojih besedah sem hitro vstal in se z učenci odpravil ven.

8 Samo po sebi se razume, da nas je s solzami, hvaležnostjo in hvalnicami del poti pospremil tudi gostilničar z vsemi domačimi; ko pa smo začeli hoditi zelo naglo, nas ti niso mogli več dohajati in so se vrnili domov.

9 Na cesti opoldne ni bilo popotnikov, zato smo spet šli kakor veter; ko pa smo prispeli v obljudeno pokrajino, smo hodili spet normalno. In tako smo se do večera približali Jerihi.

10 Na lepem travnatem igrišču smo potem počivali, dokler ni sonce povsem zašlo, saj se nisem hotel podati v mesto pri dnevni svetlobi, še toliko manj, ker sta se nekaj juter zemlje pred nami bližala mestu oba farizeja; čeprav sta jezdila na hitrih kamelah, smo ju dohiteli.

11 Ko smo tako počivali na travniku in se pogovarjali o marsičem, je k nam iz bližnje cestninske postaje prišel cestninar in nas vprašal, od kod prihajamo in ali bomo na tem kraju tudi prenočili.

12 Jaz sem odgovoril: »Tebi to nič mar – ne eno ne drugo, toda če že hočeš vedeti, ti povem: prvič, da prihajamo danes iz Eseje in, drugič, da se bomo tukaj samo malo odpočili in potem odšli v mesto.«

13 Ko je cestninar slišal, da smo v enem dnevu peš prišli iz Eseje v Jeriho, je zakrilil z rokami in rekel: »Kaj takega zmore samo hitra kamela, nisem pa še slišal, da bi tako hitro peš prišli sem ljudje. Gotovo ste leteli!«

14 Jaz sem rekel: »To je naša stvar, ti pa se, ker že imaš čas, odpravi v mesto in sporoči Kadu, sinu vašega vladarja, naj pride k Meni; kajti Jaz, Gospod, ga pričakujem!«

15 Cestninar Me je vprašal: »Gospod, če Kadu ne bom mogel povedati tvojega imena, ali bo kljub temu prišel k tebi?«

16 Jaz sem odgovoril: »Seveda! Le pojdi in poplačan boš, kajti vsak, ki je voljan delati, zasluži plačilo!«

17 Po teh Mojih besedah se je cestninar naglo odpravil v mesto in prenesel Kadu sporočilo.

 GOSPOD V JERIHI

 6. Vnovično srečanje s Kadom

 

1 Ko je Kado to slišal, je cestninarju takoj plačal groš za sporočilo in kar najhitreje pohitel k Meni.

2 Ko je ves zasopel prispel k nam na travnik, smo vstali in ponudil sem mu roko; Kado pa Me je objel, Me stisnil k sebi, Me prekril s številnimi prijateljskimi poljubi in nazadnje presrečen in blažen rekel (Kado): »O Gospod in Mojster, kako nepopisno si me razveselil, ko si se tako naglo vrnil! Srečni mi, da Te spet vidimo med nami grešnimi in Tebe nevrednimi. Komaj tri dni je minilo, odkar si odšel od nas, meni se zdi, da so minila kar tri leta. Vsa naša hiša je hrepenela po Tebi, postajali smo že kar nestrpni. Če ne bi bil prišel danes, bi jaz že jutri navsezgodaj pognal naše najboljše kamele na pot k Tebi v Esejo. Ker si že tu, pa je tako vse lepo in prav. Toda zdaj, o Gospod in Mojster, Ti naša edina ljubezen in naša največja potreba, pojdi, pojdi z menoj, da bo vsa naša hiša preblažena!«

3 Jaz sem rekel: »Tvoja prijaznost Mi je poživila srce in šel bom s teboj, toda nekoliko moramo še počakati. V mesto bomo odšli, ko se bo stemnilo, da ne bi zbujali pozornosti zvedave množice, saj je zaradi jutrišnjega sejma v njem veliko tujcev, ti pa ne smejo opaziti našega prihoda in se vanj obregati. Tudi pri tvojem očetu je nastanjenih nekaj farizejev, ti bodo kmalu oskrbljeni in potem bomo lahko nemoteno prišli v tvojo hišo.«

4 Kadu je bilo to prav, znova je poklical cestninarja in ga poslal v gostišče s sporočilom, naj domači pripravijo kar najboljšo večerjo. Zakaj, bodo že zelo hitro zvedeli, in to jih bo zelo razveselilo.

5 Cestninar je spet pohitel v mesto in prenesel sporočilo.

6 Kadov oče je rekel: »Kar slutim, kaj bo to! Pojdi in povej Kadu, da bo za vse kar najbolje poskrbljeno.«

7 Ko se je cestninar vrnil in prenesel Kadu očetov odgovor, se je že dokaj stemnilo, in Jaz sem rekel: »Zdaj pa se lahko že v miru počasi odpravimo, saj nas na poti nihče ne bo videl in prepoznal; in četudi bi nas kdo videl, nas bo imel za prihajajoče trgovce, in to nas ne bo motilo.«

8 Tako smo zlagoma in nemoteno prišli pred Kadovo gostišče.

9 Ko smo prišli tja, sem (Jaz) rekel Kadu: »Prijatelj, vstopi prvi in povej domačim, da sem se z učenci vrnil iz Eseje. Ko bom vstopil v gostinsko sobo, naj ne bodo preveč hrupni od veselja, da ne bi tujcev predčasno opozorili Name. Naj Me torej ne nagovarjajo z ‘Gospod’ in ‘Mojster’, temveč le z dobri prijatelj. Saj tako in tako gledam samo na srce in nikoli na usta. Zakaj želim tako, boš zvedel pozneje in tudi kar najbolje razumel. Pojdi in stori tako!«

10 Kado je pohitel v hišo in domače podučil tako, kot sem mu naročil.

11 Potem sem vstopil v veliko gostinsko sobo, v kateri nas je že čakala velika pogrnjena miza.

12 Ko smo vstopili, so nam domači prijateljsko prišli naproti: Kadova oče in mati in tudi Kadova žena in otroci, vsi so Me kar najljubeznivejše pozdravili in Me prosili, naj sedem, saj Me je dolga pot gotovo utrudila. Takšen nagovor je bil primeren, tujci niso postali pozorni Name in na Moje učence. Kljub izbranemu nagovoru pa so se vsem v očeh nabirale solze največje radosti, zlasti Kadovemu očetu in staremu, zvestemu Kadovemu služabniku Apolonu. Toda takoj sem njihovo čud okrepil, da so lahko Mojo navzočnost prenašali brez solza.

13 Nato smo takoj posedli za mizo, tudi gostilničar, Kado, njegova žena in otroci, in na Mojo zahtevo tudi Apolon, so prisedli k Meni. Kadova mati je bila zaposlena v kuhinji, njegove sestre pa so stregle gostom.

14 Ko smo tako dobro razpoloženi sedeli za mizo, na kateri je bilo že obilo najboljšega vina in kruha, so hoteli nekateri učenci, predvsem naš Juda Iškarijot, takoj poseči po obojem, saj so bili že precej lačni.

15 Toda Jaz sem rekel: »Če ste zdržali do zdaj, boste lahko še malo počakali, ne da bi pomrli od lakote in žeje. Počakajte na tople jedi in šele ko bodo na mizi te, zaužijte najprej malo kruha s soljo in nato srknite še požirek vina; tako vas bo večerja okrepila, osvežila in razveselila, sicer vam oslabi sklepe in drobovje. Človek si mora prizadevati ohranjati telo zdravo, da se lahko njegova duša znebi žalosti in strahu. Tako kakor delam Jaz, delajte tudi vi!«

16 Učenci so se mi zahvalili za nasvet in ga upoštevali.

 7. Gospod in bolni trgovec iz Sidona

 

1 Nekaj tujcev je slišalo, kaj sem svetoval učencem, in eden izmed njih, trgovec iz Sidona, je vstal, pristopil k Meni in rekel: »Dobri prijatelj, oprosti, da te kot tujec nagovarjam kar tako. Iz besed, ki si jih povedal prijateljem, sem razbral, da si nedvomno zdravnik. In zato bi te tudi jaz vprašal za nasvet, kaj naj naredim in kaj naj vzamem, da bi se znebil večletnih bolečin v želodcu.«

2 Jaz sem rekel: »Če misliš, da sem zdravnik, potem tudi poslušaj Moj nasvet. Ne jej preobilno, tako kot doslej, in tudi ne uživaj preveč mastne svinjine, in ne pij ves ljubi dan toliko najmočnejšega vina, in tvoje želodčne težave bodo minile. To je Moj zdravniški nasvet; če ga boš upošteval, ti bo bolj koristil kakor alojin sok, ki ti sicer izprazni želodec, potem pa tega še toliko bolj napolniš. Človek ne živi zato, da bi jedel, temveč jé zgolj zato, da bi živel, zato ti res ni treba polniti želodca z jedjo in omamljati živcev s čim močnejšim vinom.«

3 Ko je tujec to slišal, je presenečen vprašal: »Še nikoli doslej me nisi videl. Kako lahko tako natančno veš, kako živim?«

4 Jaz sem rekel: »Res bi moral biti slab zdravnik, če ne bi bil sposoben bolniku s čela razbrati, kako živi in zakaj je zbolel. Stori tako, kot sem ti svetoval, vzdrži se užitkov in želodčne težave bodo minile!«

5 Tujec se Mi je zahvalil za nasvet in položil predme na mizo tri zlatnike.

6 Jaz pa sem mu jih vrnil in pripomnil: »Daj jih revnim, kajti Jaz ne potrebujem ne zlata ne srebra, tega, po čemer ljudje tako hrepenijo.«

7 Tujec je vzel svoje zlato in rekel: »Šele zdaj vidim, da si res pravi zdravnik. Če bo z menoj boljše, bodo revni dobili še stokrat več.«

8 Po teh besedah se je vrnil k svoji mizi, na našo pa so prinesli jedi.

9 To so bile okusno pripravljene ribe, trije pečeni jagenjčki in dvajset pečenih piščancev ter več različnega plemenitega sadja. Takoj smo začeli jesti in vsakomur so teknile jedi, rahli pšenični kruh in vino, in kmalu je postalo za našo mizo prav živahno.

10 Ko so tujci opazili, kako uživamo za svojo mizo, in ker so tudi vedeli, kako zelo drago je vse v tem gostišču, je tujec, ki sem mu prej dobro svetoval glede želodca, bolj potihoma rekel sopotnikom: »Šele zdaj mi je jasno, zakaj zdravnik od mene ni vzel zlatnikov. Gostje, kakršni so on in sopotniki, ki si lahko privoščijo tako drag obrok, so prav gotovo bogatejši od nas in samo trije zlatniki so za takšnega nadvse bogatega zdravnika gotovo premalo. O, takšna večerja stane v tem gostišču vsaj petsto grošev. Da, da, komur se življenje tako zasuče, da postane znan zdravnik, je srečnejši in bogatejši od kralja, ki mora, če zboli, za veliko denarja poiskati pomoč pri takšnem zdravniku. Naj bo kralj še tako mogočen in bogat, se ne zna sam ozdraviti in rešiti smrti, ko zboli in obnemore. Tedaj mora za veliko denarja poklicati najboljšega znanega zdravnika, pogosto od zelo daleč. Če mu zdravnik pomaga, ga kralj nagradi še z večjo vsoto. In prav gotovo je tako tudi s tem zdravnikom, ki si je pri kraljih in knezih že pridobil veliko premoženje, in zato lahko živi drugače kakor mi, revni trgovci iz Sidona in Tira.«

11 Tujčevo pripombo so slišali tudi Moji učenci in Jakob starejši mu je že hotel seči v besedo.

12 Jaz pa sem mu potiho dejal: »Naj kar govorijo in sodijo o nas, saj nam nič ne škodijo. Ko boste v Mojem imenu pridigali evangelij ljudem po vsem svetu, se ne boste mogli ogniti vsakovrstnim sodbam o sebi. Če bodo te slepe in neumne, naj kar govorijo, da le niso hudobne. Če bodo hudobne, pa takšne obtoževalce spravite na zagovor pred sodnika ali pa zapustite kraj in si nad njim otresite prah z nog, potem pa bom že Jaz skrivoma poskrbel za sodnika nad takšnim krajem in njegovimi prebivalci. Zato zdaj pustimo, naj ti o nas govorijo in sodijo, kakor hočejo in kakor razumejo; kajti noben človek ne more soditi o kakšni stvari ali kakršnem koli stanju drugače, kakor pač lahko razume, prav tako kakor vol ne bi zmogel zapeti Davidovega psalma ali pa slepi voditi slepca. Zato naj vas v prihodnje takšni pripetljaji ne motijo.«

13 Vsi so mi pritrdili in se mi zahvalili za nasvet.

14 Apolon pa je dodal: »O Gospod in Mojster, zmeraj imaš v vsem prav, vendar nas ti tujci motijo zato, ker nam Ti sam, da se ne bi razkril, ne moreš povedati nič posebnega in tudi mi Te ne moremo vprašati nič izrednega.«

15 Jaz sem rekel: »O prijatelj, zaradi tega ne skrbi. Do polnoči se bo tukaj zgodilo še marsikaj nenavadnega; kajti danes sem kakor po dobro opravljenem delu prav dobro razpoložen in tudi z vami naj bi bilo tako. Zdaj pa veselo jejmo in pijmo in se ne dajmo motiti od nikogar.«

16 Nato smo dobro razpoloženi jedli in pili in prav takšne volje so bili tudi tujci ob drugih mizah.

 Objavljeno v reviji AURA, februar 2015, št. 305