V davnini so po gozdovih naše celine lomastili orjaki. Zbujali so strahospoštovanje in s svojo velikostjo simbolizirali mogočnost in neustavljivo moč. Človek bi mislil, da se tako mogočnim živalim ne more pripetiti prav nič, kar bi ogrozilo njihov obstoj, saj velikost in moč pomenita samoumevno nadvlado in varnost. Velikemu in mogočnemu se pač umakne vse na njegovi poti. Vendar velikost ni zmeraj opevana vrlina. Lahko bitje tudi ogrozi, ali ga spravi v neprijeten položaj, ko ne more biti nevidno takrat, ko bi moralo biti. Spravi ga lahko celo na rob izumrtja …

Največji evropski kopenski sesalec

Zober (Bison bonasus) je nekoč naseljeval vse evropske gozdove, nižinske in tiste v hribovitih predelih. Naraščajoča rast prebivalstva in širitev kulturne pokrajine, krčenje gozdov in neposredno pobijanje so tega mogočnega velikana potisnili v zadnje težko dostopne, predvsem zamočvirjene gozdove. Lov nanj se je ponekod sprevrgel v pravi pokol in iztrebljenje, saj se zaradi svoje velikosti ni mogel skriti.

Odrasli biki lahko dosežejo težo 900 kilogramov, posamezni orjaki tudi tono ob vihru visokem dva metra, zato je zober največji evropski kopenski sesalec in le nekoliko manjši od svojega ameriškega sorodnika bizona. Zober ima glavo spuščeno k tlom, zato je najvišji v plečih. Prednji del njegovega telesa je namreč opazno višji od zadnjega. Poraščen je z gosto volnato dlako, ki ga varuje pred hudimi zimami. Pomladi v velikih kosmih odvrže staro dlako in jo zamenja z letno.

Zober živi v manjših čredah, v katerih so krave s teleti in mladimi spolno nezrelimi biki, v paritvenem času pa se jim pridružijo tudi odrasli biki. Biki sicer večino leta živijo samotarsko. Samec in samica imata kratke pokončne rogove, s konicami obrnjenimi navznoter. Mladiči sesajo pol leta, pri enem letu starosti pa se osamosvojijo in do svoje zrelosti ostanejo v matični čredi. Samica je, podobno kot krave pri govedu, breja devet mesecev. Zobri se pasejo v jutranjih urah in zvečer, čeprav so dejavni podnevi in ponoči. Veliko časa preživijo v goščavi, kjer ležijo in v miru prežvekujejo. Njihova hrana je zelo raznolika: mladi poganjki listavcev, lubje, trava in zelišča ter plodovi, ki jih najdejo v gozdni podrasti. Zober se rad povalja v suhem pesku. S prašno kopeljo prežene iz gostega kožuha zajedavce, v blatu pa se ne valja. Prilagojen je na skrajne zimske razmere, ki jim druge vrste živali le stežka kljubujejo. S krepkimi parklji zlahka razbrska sneg, da pride do trave, pri tem si lahko pomaga tudi z rogovi.

Skoraj izumrl

Med prvo svetovno vojno so nad zobri izvedli pravi pokol. Pobili so večino prostoživečih živali in tudi tistih v zasebnih loviščih in živalskih vrtovih. Zadnji prosto živeči zober je padel pod strelom leta 1921 na Poljskem. Šele ob teh dogodkih se je javnost zavedela, da je vrsta pred skorajšnjim izumrtjem. Tedanji direktor frankfurtskega živalskega vrta dr. Kurt Priemel, je ustanovil Mednarodno družbo za ohranitev zobra. V skrbno načrtovanem skupinskem delu in ob natančnem vodenju rodovnikov so iz preživelih zobrov, ki so jih še našli v različnih živalskih vrtovih po Evropi, vzgojili zdravo in stabilno populacijo več kot tisoč živali. Zobre so znova naselili v rezervate in vzrejne obore ter živalske vrtove na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Švici, Angliji in Rusiji. Največji rezervat z zobri je obsežen gozd Bialowieza na Poljskem, na meji z Belorusijo, po številu zobrov pa Poljski sledita Rusija in Švedska. Nekaj živali imajo tudi v zagrebškem živalskem vrtu, zobre na fotografijah k članku, pa sem fotografiral v Alpskem živalskem vrtu v Innsbrucku ter v obori parka Bavarski gozd v Nemčiji, ki se čez mejo nadaljuje v rezervat Šumava na Češkem.

Zobri, ki jih poznamo danes, so nižinska podvrsta, še v začetku prejšnjega stoletja pa je živela tudi kavkaška podvrsta, ki je izumrla leta 1927. Kavkaška podvrsta zobrov je imela manjšo plečno višino, kot že njeno ime pove, pa je bil njen življenjski prostor območje Kavkaza. Dlako so imeli fino nakodrano, glavo pa večjo od nižinske podvrste. Na območje, kjer je nekoč živela izumrla podvrsta, so pozneje znova naselili zobre, vendar nižinske. Strokovnjaki se še zmeraj trudijo, da bi iz zobrov različnih gojitvenih linij, ki domnevno še vsebujejo gene kavkaške podvrste, znova oživili izumrlo podvrsto. Kljub trudu oblasti pa divji lovci na Kavkazu še zmeraj streljajo zavarovane živali, saj je obsežno področje težko nadzirati.

V naših krajih je zober le malo znan. Bolj poznamo izumrlega tura (Bos primigenius), prednika današnjega goveda, ki so ga iztrebili v 17. stoletju. Po njem se imenuje grad Turjak, ki ima tura tudi v svojem grbu.

Zober se je tisočletja uspešno branil pred volkovi in medvedi, preživel je poledenitve, pokleknil pa je pred našo vrsto. Usoda celotne populacije zobrov je v človeških rokah. Na srečo je z večanjem števila živali stanje spodbudno.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, maj 2015, št. 308