Dr. Howard J. Resnick, ugledni ameriški učitelj sanskrta in indijskih študij, prevajalec številnih sanskrtskih besedil, pisec mnogih komentarjev, akademskih esejev, člankov in novel ter predavatelj na uglednih svetovnih univerzah, pripoveduje, da ima sanskrt izredno dolgo tradicijo, zato pravimo, da je večni vedski jezik. Čeprav ga dandanes govorijo samo nekateri profesorji, modreci in znanstveniki, strokovnjaki opažajo, da zanimanje zanj narašča: »Sanskrt je kakor sonce, ki vstaja in zahaja v različnih zgodovinskih obdobjih. V starodavni indijski civilizaciji in kulturi je bila njegova poglavitna vloga v tem, da je bil jezikoslovni medij – posrednik ter sredstvo in pripomoček za zapisovanje svete vedske književnosti. Bil je jezik učenjakov in učenih kraljev ali kraljevskih svetnikov. Izobraženci so sanskrt uporabljali zato, da so se lahko žlahtneje izražali. Prav zato so panditi, sanskrtski učenjaki in učitelji, tudi v sodobni Indiji ustanovili majhno, a rastočo skupnost, in pripadniki te skupnosti pri sporazumevanju in pisanju uporabljajo sanskrt.«

 Učenjaki in modreci pravijo, da je sanskrt poseben in izjemen jezik. Kako se je razvijal?

Tako kakor drugi jeziki se je tudi sanskrt razvijal v različnih zgodovinskih razvojnih stopnjah. Znanstveniki skušajo vse njegove razvojne stopnje danes natančno časovno opredeliti predvsem zato, da bi si s takšno opredelitvijo lahko pomagali pri kronološki ureditvi sanskrtske kulture in književnosti.

Najstarejši razločno razvozlani in razbrani stari zapisi iz Indije izvirajo iz tretjega stoletja pred našim štetjem. Nekateri strokovnjaki sicer zatrjujejo, da razbrani simboli na teh tako imenovanih harapanskih kamnitih pečatih (našli so jih v izkopaninah harapanske civilizacije, ki je obstajala med letoma 3000–1500 pr. n. š., ime pa dobila po pakistanskem mestu Harapa – op. p.) že izražajo jezik, drugi pa celo zatrjujejo, da znamenja izražajo sanskrt. Vendar to ni bilo povsem dokazano. Najzgodnejša razvojna stopnja sanskrta je opisana kot vedska stopnja. Nanaša se še posebno na obliko sanskrtskega jezika, v kateri so zapisana najstarejša ohranjena vedska besedila, med njimi Rigveda in druge tri Vede: Jadžur, Sama in Atharva.

Z raznolikimi knjižnimi žanri, kakršni so na primer zapisani v delih Bramane, Aranjakare in Upanišade, se je sanskrt pozneje postopno preobrazil v jezik, ki ga danes imenujemo klasični sanskrt. Posebno znana knjižna dela, zapisana v klasičnem sanskrtu, so tako imenovane Itihasa purane, med njimi zgodovinski povesti Mahabharata in Ramajana. Med klasična sanskrtska dela umeščamo tudi osemnajst pomembnejših Puran, med njimi knjižni deli Bagavatam in Višnu purana ter še nekatera druga. Besedila, imenovana Kavja, pa se od starejših del, zapisanih v klasičnem sanskrtu, razlikujejo, čeprav vsebujejo tudi nekoliko izvirnega sanskrtskega besednjaka in skladnje.

Tudi v sodobni Indiji se je ustanovila majhna, a rastoča skupnost panditov (pandit je učenjak in učitelj, ki je študiral v skladu s starodavno vedsko tradicijo in je posebno strokovno podkovan v sanskrtu ter mojster za stara vedska besedila, hindujske obrede, postavo, religijo, glasbo in filozofijo – op. p.), v kateri se pri sporazumevanju in pisanju uporablja sanskrt. Opažamo, da so na njihov sanskrt – besedoslovje in skladnjo – vplivali tudi sodobni indijski jeziki, na primer hindi. Sanskrt ima torej izredno dolgo tradicijo, in prav zato se imenuje večni vedski jezik; je kakor sonce, ki vstaja in zahaja v različnih zgodovinskih obdobjih.

Za katere namene so sanskrt sprva uporabljali? Je bil res sveti jezik, za rabo namenjen samo učenjakom, modrecem, svetnikom?

Izkazalo se je, da je bil sanskrt v resnici jezik učenih ljudi, še posebno bramanov, pa tudi učenih kraljev, tako imenovanih kraljevskih svetnikov. Sanskrtska beseda sanskrita, ki pomeni izpopolnjen (uglajen, imeniten, negovan, kultiviran, oplemeniten, žlahten) namreč nakazuje, da so omikane osebe uporabljale sanskrt zato, da so se lahko žlahtneje izražale. Vsekakor pa je bila poglavitna vloga sanskrta v tem, da se je uporabljal kot jezikoslovni medij – posrednik, sredstvo in pripomoček za zapisovanje svete vedske književnosti.

Kdaj so sanskrt precej odstranili iz javnega družbenega življenja?

O tem nimamo natančnih zgodovinskih zapisov. Zdi pa se, da so ljudje že v najstarejših zgodovinskih obdobjih poleg sanskrta poznali tudi različna pokrajinska narečja in jezike – ti pa niso bili na takšni ravni kakor sanskrt. Lahko bi rekli, da se je s sanskrtom zgodilo približno tako kakor z latinščino v srednjem veku in renesansi – ljudje so namreč poleg latinščine uporabljali tudi ljudske, preproste jezike.

Številnim ljudem se zdi, da je sanskrt izredno težko razumljiv. Ali je sanskrtska slovnica v resnici tako zapletena, da se je zmorejo naučiti samo redki?

Sanskrt je plemenit in negovan, zato se je v njem ohranilo osem samostalniških sklanjatev. Poleg tega uporabljamo v njem tudi t. i. sandhi – modifikacijo črk, in tako ustvarjamo blagoglasne in ubrane povezave med besedami ali večbesedne tvorbe. Posebno »visok« je sanskrt tudi zato, ker so ga zelo dolgo uporabljali učenjaki, modreci in pesniki, ti pa so imeli izjemno pretanjen občutek za jezik. Eden od mojih profesorjev sanskrta na harvardski univerzi, ki je sprva magistriral tudi iz stare grščine in latinščine, je med drugim ugotovil, da je sanskrt bolj izpopolnjen in zapleten kakor stara grščina in latinščina. Takšno mnenje o sanskrtu je imel tudi sir William Jones, učenjak, ki je prvi na svetu spoznal, da je sanskrt z večino zahodnih jezikov izredno (intimno) soroden ali istega izvora.

 Kako so povezani sanskrt ter staroindijska modrost in znanost?

Staroindijski znanstveniki so po navadi pisali v sanskrtu – izredna natančnost jezika jih je pri zapisovanju gotovo spodbujala k natančni zasnovi, pojmovanju in domiselnosti.

 V čem je bistvo indijske modrosti in znanosti? V katerih stvareh se še posebno razlikujeta od sodobne znanosti in znanja?

V najvplivnejšem izmed starodavnih sanskrtskih besedil – Bhagavadgiti Krišna zatrjuje, da je on tisti, ki obnavlja izgubljeno duhovno znanost (4,1-3) in predstavlja prvobitno vedsko znanje (15,15).

Vedska znanost temelji na sedmih bistvenih naukih.

1. Vsa živa bitja na svetu so večne duše, bivajoče v fizičnih telesih.
2. Vsaka duša je večni delec Boga.
3. Snovna energija je večna, vendar pa so snovne oblike zgolj začasne.
4. Bog je vir vsega bivajočega. Je vrhovni gospodar vseh svetov in

ljubeč prijatelj vseh živih.

5. Če se Bogu predamo (smo mu vdani), lahko obnovimo čisto duhovno zavedanje in se vrnemo k svojemu blaženemu, zanosnemu, srečnemu in večnemu življenju.
6. Sistematično in disciplinirano duhovno prakso, namenjeno služenju Bogu in vsem bitjem, imenujemo joga bhakti.
7. Tako kot je iskra ogenj v ognju, smo tudi mi – če svoje življenje povežemo z Bogom – večna, blažena bitja. Sanskrtska beseda, ki opisuje takšno vnovično povezovanje z Bogom, je joga. Resnično povezanost z Bogom pa lahko dosežemo samo s čisto, vzajemno ljubeznijo, imenovano bhakti. Prav zato joga bhakti ni zgolj sredstvo za doseganje popolnosti, temveč tudi naša večna narava – kot čiste duše namreč vsi naravno tako delujemo.

Kako bi na podlagi svojega dolgoletnega študija indijske starodavne znanosti in modroslovja opisali življenje v stari indijski civilizaciji?

Ljudje v starodavni indijski civilizaciji so bili poklicno ali strokovno razdeljeni na štiri skupine ali plasti: v prvi so bili učitelji in duhovniki (imenovali so se brahmane), v drugi vojščaki in voditelji (kšatrije), v tretji trgovci in kmetovalci (vaišje), v četrto pa so sodili delavci in rokodelci (šudre). V Bhagavadgiti je zapisano, da je štiri omenjene poklicne (strokovne) skupine ustanovil sam Bog Krišna. V stari Indiji so se ljudje razdelili tudi na družbene plasti: na posameznike, ki so se odpovedali svetu – modrece in menihe (sanjasije); upokojene ljudi, ki so se umaknili iz družbe (vanaprasthe); na poročene ljudi, ki so delovali v svetu (grihasthe); študente, ki so živeli v celibatu – brahmačarije (moški) in bramačarini (ženske).

Po navadi pravimo, da so Indijci hindujci. Ali tudi t. i. hindujska religija izvira iz najstarejših obdobij stare Indije, je to najstarodavnejša, izvirna indijska religija?

Izraz hinduizem označuje zmes raznovrstnih, bolj ali manj verodostojnih duhovnih poti ali pa celo družbene, politične, etnične ali rasne opredelitve. Duhovne poti, ki jih ljudje tradicionalno označujejo kot hindujske, so za dosego raznovrstnih ciljev (tudi zelo nasprotnih) usmerjene k čaščenju različnih božanstev. Vede in njihovo vajšnavsko izročilo pa izraza hindu ne poznajo. Ko so v Indijo prišli muslimanski vladarji, so tujci vajšnave (božje služabnike) sicer poimenovali hindu, vendar se vajšnave sami niso nikoli tako opredeljevali. V zadnjih nekaj stoletjih so ljudje z izrazom hindujci začeli označevati vse vrste častilcev, katerih čaščenje naj bi temeljilo na Vedah ... Vendar moramo vedeti, da izraz hindu izvira iz perzijščine. Perzijci to tako poimenovali »prebivalce onkraj reke Ind« (Sindhu – Hindu), torej Indijce.

Bistvo Ved in pristnega vedskega izročila je ljubeča vdanost Vsevišnjemu gospodu (bhakti), dvig nad telesne opredelitve (ki nas pogojujejo in vežejo na svet ponavljajočih se rojstev in smrti) in večno življenje na duhovni ravni (življenje božjega služabnika – večnega posameznega duhovnega delca Boga). Bhakti pomeni, da z uporabo svojih čutov služimo Gospodarju čutil (Hrišikeši, Krišni). Služimo tako, da smo osvobojeni vseh telesnih opredelitev – upadhijev. V sanskrtskih slovarjih je beseda upadhi opisana takole: tisto, kar nadomesti drugo stvar, nadomestek …; vse, kar lahko zamenjamo za nekaj drugega – ker je po imenu ali videzu podobno čemu drugemu …; slepilo, preobleka. Tudi sodobna splošna raba besede hindu je tako le eden izmed upadhijev – telesnih, zavajajočih opredelitev, in ne označuje bistva duhovnega vedskega sporočila, ki je zajeto v staroindijskih besedilih Bhagavadgiti in Bhagavata purani (Šrimad-Bhagavatamu).

Kdaj se je ta izredna starodavna civilizacija zrušila?

Ta izredna civilizacija se v resnici ni nikoli popolnoma zrušila ali povsem izginila. Na njene številne ostanke lahko naletimo še dandanes – raztreseni so po vsem območju, ki ga poseljuje indijska kultura.

Nekateri menijo, da bo vedska kultura znova vzcvetela – trdijo, da se ta čas že bliža …

Morda imajo prav, saj se je vnovično oživljanje starodavne indijske omike že začelo.

Katere vrednote in delovanje, ki so jih gojili v tej civilizaciji, lahko vnesemo v vsakdanjik zdajšnje svetovne, predvsem zahodne kulture?

V današnjo svetovno in še posebno v zahodno civilizacijo lahko vnesemo univerzalna načela starodavne indijske kulture. Ljudje v vedski kulturi so namreč sledili štirim bistvenim načelom. Vedeli so, da smo vsi večne duše, in ne umrljiva telesa. Da je naše življenje namenjeno služenju, ne pa nevoščljivosti in jemanju. Da imamo pravico do opravljanja svojih dolžnosti, vendar pa moramo sadove, ki jih s tem pridobimo, darovati Bogu – tako svojo karmo (delovanje) spremenimo v karmajogo (nesebično služenje). Spoznali so tudi, da naj bi si človeška kultura prizadevala za razvijanje čiste ljubezni do Boga in vseh živih bitij – vsa so božji otroci.

 Kaj torej lahko takšno starodavno znanje prinese sodobnemu svetu in človeku, ki ga obremenjujejo gospodarske, okoljske, politične, družbene, medosebne, družinske, vzgojne in druge težave?

Vedska kultura je naklonjena preprostemu, naravnemu življenju. Prav tako pa v njej velja načelo, naj podpiramo tiste voditelje, ki so modri, ne pa zgolj pohlepni povzpetniki.

Morda se nekaterim ljudem trenutne težave zahodne družbe zdijo prehude … Kaj lahko – po navodilih stare indijske znanosti – naredijo, da se v prihodnosti ognejo večjim osebnim stiskam in svetovni krizi?

Kadar voznik vozi svoj avto varno in ne krši prometnih predpisov, se ogne prometnim nesrečam. Poleg prometnih predpisov obstajajo tudi duhovni zakoni, imenovani dharma. Poznamo tudi tako imenovano sanatana dharmo – večna duhovna načela. V življenju so nam bile dane številne sposobnosti in zmožnosti, poleg njih pa tudi odgovornost in obveznosti … Zato je prav, da se poučimo o zakonih, ki vladajo v našem vesolju, in jim sledimo. Če bomo storili tako, bomo živeli v miru in blaginji ter dosegli tudi končno duhovno osvoboditev.

 Spoštujem vse duhovne tradicije

Dr. Howard J. Resnick, ugledni ameriški znanstvenik ter poznavalec sanskrta in indijskih naukov, se je rodil leta 1948 v Los Angelesu, v Kaliforniji. Leta 1967 je odšel študirat na kalifornijsko univerzo v mesto Berkeley. V študij indijskih naukov se je poglobil že v študentskih letih in takrat v svoje življenje vpeljal tudi starodavna načela tradicionalne indijske kulture: »Indijsko modrost in znanost sem v resnici začel študirati že leta 1969 v Berkeleyju, v Kaliforniji. Takrat sem namreč spoznal, da mi zgolj gmotno bogastvo, prijatelji, ljubezenska doživetja, športne dejavnosti, izobraževanje, kariera in drugo ne bodo prinesli niti sreče niti modrosti. Zato sem začel raziskovati svetovno modroslovje in končno spoznal, da v Bhagavadgiti in drugih podobnih delih lahko najdem popolno razlago vseh temeljnih življenjskih načel. Na svetu je namreč veliko filozofskih tradicij in verstev – v vseh lahko najdemo modrost in življenjska vodila. Spoštujem vsa duhovna izročila, občudujem njihove pristne duhovne dosežke. Tako kakor v drugih tradicijah so tudi v vedski kulturi zbrana številna besedila in duhovne vaje – z njihovo pomočjo lahko dosežemo najvišje stanje zavedanja. In ta modrost vsekakor ni le teorija ali znanstveni preskus! Je predvsem plod tisočletne zgodovinske prakse, saj prav iz starodavne indijske civilizacije na primer izvira celotna jogijska kultura. Iz vedske kulture se je med drugim razvil tudi budizem.

Med študijem sanskrta in indijske modrosti so mojega sogovornika še posebno pritegnile nekatere stvari: »Izredno cenim na primer stališče, da so vse duše in Bog hkrati eno in različno. Absolutni monizem – zamisel, da smo v vseh pogledih Bog tudi mi, je namreč nerazumna … Kako naj bi namreč Bog prišel (padel) pod vpliv iluzije, potem pa se iz nje povzpel z jogijsko prakso? Kako bi iluzija – čeprav samo začasno – sploh lahko prevzela Boga? Kako lahko – če smo vsi popolni – iluzija sploh obstaja? Obstajati morata torej dve stvari: resnica in iluzija. Po drugi strani pa ne moremo preprosto reči ali zgolj zatrjevati, da smo popolnoma drugačni od Boga. To bi lahko oviralo našo zaupnost z Njim … Tako bi zanikali tudi tisto, o čemer vemo, da je resnično – da je v vsej raznolikosti življenja smisel in je vse bivajoče eno – kajti vse bivajoče sobiva v eni Absolutni resnici (Bogu). V resnici smo torej z Bogom po naravi eno, vsebinsko pa smo mi majhni, Bog pa je neskončen. Zelo mi ugajajo tudi praktične duhovne vaje – pomagajo nam, da lahko dosežemo višje zavedanje in to ohranjamo. Ne obdržimo ga zgolj za trenutek ali minuto, uro ali dan – temveč za vedno. Potem pa zavedanje lahko neprenehoma še bolj razvijamo.«

Ugledni znanstvenik je iz religiologije (religijskih naukov) diplomiral na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, na harvardski univerzi pa uspešno doktoriral iz sanskrta in indijskih naukov. Potem je takoj začel poučevati na Graduate Theological Union (Visoki šoli teološkega združenja) v Berkeleyju. Kot gostujoči raziskovalec je deloval na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, poučeval na floridski univerzi in predaval na več sto univerzah po vsem svetu – poleg angleščine in sanskrta namreč tekoče govori še portugalščino, španščino, italijanščino, francoščino in nemščino. Na harvardski, kalifornijski in kolumbijski univerzi so objavljali tudi njegove akademske članke. Dokončal je tudi svojo najpomembnejšo novelo – sodobno zgodbo, vpeto v okvir starodavne povesti iz Bhagavata purane, zaposlen pa je tudi s pisanjem t. i. trilogije stvarjenja (pri tem delu se opira na središčno zgodbo v Mahabharati).

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA št. 290, oktober 2013

Fotografija: Dr. Howard J. Resnick, iz zasebne zbirke