Na sončni livadi se tare živih bitij, ki cvrčijo, se brenčeče spreletavajo na poletnem nebu in posedajo na množici cvetov, ki blagohotno ponujajo sladko medičino. Na steblu trnastega osata nepremično sedi vitka žuželka s sklenjenim prvim parom nog, ki zelo spominjajo na sklenjene roke pri molitvi. Njeno zeleno telo in oblika se kar zlivata z okolico. Tiha je in negibna, le njena glava z izstopajočimi sestavljenimi očmi na dolgem predprsju nekoliko spremeni položaj, kot bi jo nekaj zmotilo pri globoki molitvi. Nenadoma se njene kljukaste prednje, s trni oborožene okončine, bliskovito stegnejo, v njih pa vztrepeta kobilica, ki se s sunki dolgih zadnjih nog skuša rešiti prijema. Zaman. Nenavadna žuželka začne nemočno kobilico žreti kar pri živem telesu. Krčeviti gibi kobilice se umirijo šele potem, ko jo je lovka že tretjino pospravila v svoj nenasitni goltanec.

Lov iz zasede

Navadna bogomolka (Mantis religiosa) je najpogostejša v Sredozemlju. V Sloveniji je bil njen življenjski prostor sprva le na Obali in v nekaterih toplejših območjih na celini, zadnja leta pa jo lahko opazimo tudi tam, kjer je prej nikoli ni bilo. Številni ljudje je še danes ne poznajo in se čudijo, ko jo zagledajo na vrtovih, poljih in v drugih okoljih. Morda so njeni premiki posledica globalnega segrevanja ali širjenja vrste s kokoni z jajčeci, ki jih prodajajo v tujini, seveda pa je to le moje glasno ugibanje.

Navadno bogomolko in tudi nekaj njenih sorodnic so pred desetletji naselili tudi v Severni Ameriki. O smislu takega početja ne bi govorili, lahko ga primerjamo z našimi izkušnjami s tujerodnimi vrstami z drugih celin, ki smo jih k nam zanesli hote ali nehote.

Navadna bogomolka je med večjimi žuželkami, zato jo kljub varovalnim barvam zlahka odkrijemo, vendar le takrat, ko se premika. Samci so manjši in vitkejši od samic. Letijo samo oni. Pri nas lahko opazujemo predvsem zelene osebke, veliko manj je rjavih. Bogomolka se z barvo prilagaja okolju, bogomolke različnih barv pa sodijo seveda v isto vrsto.

Bogomolka pleni iz zasede. Na istem kraju lahko miruje ure in ure in preži na živali, največkrat druge žuželke, ki jih pot zanese mimo. Prav ji pride varovalna obarvanost in sposobnost hitrega odziva, ko se plen znajde v dosegu njenih grabilnih nog. Bogomolka lovi plen do svoje velikosti. Njena prva hrana so listne uši, ko odrašča pa se širi tudi nabor žuželk na njenem jedilniku.

Bogomolke se parijo jeseni. Samec se previdno približa samici in jo z dvorljivimi gibi kril in telesa prepričuje, da ni njen plen, temveč partner. Ni zmeraj uspešen, zato ga lačna samica nemalokrat že med njegovim dvorjenjem ubije in požre. Samec, ki pri dvorjenju uspe, zleze na samico in se pari z njo, vendar kljub temu ni varen. Samica ga lahko požre celo med samim parjenjem, kljub temu pa se mišičevje v njegovem zadku še naprej krči in vnaša spermo v samico. Kanibalizem pri bogomolkah ni samo spolni. Že majhne ličinke se lahko takoj po izleganju lotijo šibkejših vrstnic in jih požro.Tudi šibkejše, poškodovane in bolehne odrasle bogomolke pogosto postanejo plen močnejših, zato je kanibalizem značilen za to vrsto bogomolk in tudi druge vrste.

V samici, ki se je navadno parila z več samci, se po oploditvi hitro razvijajo jajčeca. Njen zadek čedalje bolj nabreka in postaja vse težji, tako da jo že kar nekoliko ovira pri gibanju. Samica odloži jajčeca na rastlino ali kamen in jih pri tem obda s penasto snovjo, ki se na zraku strdi. Tako nastali kokon varuje jajčeca vse do pomladi, ko se iz njih razvijejo ličinke. Preobrazba pri bogomolki ni popolna.

Vraževerje

Videz bogomolke je nekako “človeški”. Pobožna drža, preudarnost in posebna lovska tehnika so to žuželko že v davnini povzdignili v nenavadno in posebno žival. Preprosta ljudstva so jo občudovala in celo častila, v islamskih deželah pa so menda prepričani, da je bogomolka pri “molitvi” obrnjena proti Meki. V naših krajih niso znane kakšne posebne vraže ali prepričanja v zvezi z njo. Njena zastrašujoča drža je mnogim neprijetna, nekateri so celo prepričani, da je nevarna tudi ljudem. To je seveda zmotno.

Bogomolka na vrtu

Plenilska narava bogomolke človeku lahko koristi. Že od prvih dni svojega življenja pleni vse od uši do drugih manjših živalic, z odraščanjem pa je uspešna tudi pri lovu na večje žuželke, med katerimi je veliko takšnih, ki jih na vrtu ne bi radi videli. Ker pa bogomolka ne razmišlja po človeško in plen ne deli na koristen in škodljiv, lahko v njenih čeljustih končajo prijazni in pomembni vrtni prebivalci in tudi nadloge v vrtu. Kljub temu jo prištevamo med zaželene živali, ki jim izkazujemo naklonjenost vsaj tako, da jih ne preganjamo. Če jeseni po naključju odkrijemo kokon z jajčeci, ga pustimo pri miru in si zapomnimo kraj, da bomo lahko spomladi preverili, ali se je zarod srečno izlegel. To se večinoma zgodi v začetku maja. Bogomolka je sicer plenilka, toda tudi sama pogosto postane plen večjim živalcam od sebe. Še zlasti tekne žužkojedim pticam in kuščaricam, žabam in pajkom, ulovi jo tudi domača mačka, največkrat med igro.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303