Zdravnik Alexander Wunsch, ki je tudi svetlobni terapevt, že leta svari pred nevarnostjo živosrebrne svetlobe, ki jo oddajajo varčne žarnice, ter televizijski in računalniški zasloni. V pogovoru razkriva, kako zelo nam izpostavljanje tej svetlobi lahko škoduje.

Izsledki novih študij dokazujejo povezavo med osvetlitvijo ponoči in hormonsko povzročenimi boleznimi in tudi rakom. Ugotovitve najnovejše raziskave iz Izraela so zbudile pozornost tudi v mednarodnem tisku. Ali je tolikšna skrb upravičena?

Presenetljivo je predvsem to, da so s to študijo ugotovili pomembno povečanje raka prostate pri moških – in pred tem že povečano tveganje za raka dojke pri ženskah – , čeprav so proučevali le vpliv zunanje osvetlitve. Vpliva osvetlitve v notranjih prostorih, ki nas veliko bolj zadeva, pa sploh niso upoštevali. Študija, ki jo omenjate, je le vrh ledene gore. Že dve desetletji skoraj vsako leto nastane več novih raziskav, ugotovitve vseh pa so podobne.

 

V javnost ne prodre veliko takšnih sporočil.

Človek vidi samo to, kar pozna. Povedano drugače: Človek spozna samo, kar ve. Ob ugotovitvi, da ima lahko napačna uporaba umetne svetlobe hude posledice za naše zdravje, se moramo seveda vprašati, ali si res želimo postati družba, ki je osvetljena štiriindvajset ur na dan. Ali se je res treba ob treh zjutraj odpraviti na črpalko, kupiti ne samo gorivo, temveč v tamkajšnji trgovini tudi živila?

Zelo radi uživamo udobje industrializiranega sveta, toda to je pogosto v nasprotju z naravnim in zdravim življenjem. Kako se bomo ob takšnih dilemah odločili, je prepuščeno razumu. Rak in večina drugih civilizacijskih bolezni je tako nevarnih zato, ker se pritihotapijo v človeka neopazno in tako se bolezen v njem počasi razvija. Ni pravočasnih svarilnih znamenj Visok krvni tlak ne boli. Zato mora razum prevzeti nalogo, ki jo ima sicer bolečina.

 

Ali naj bi torej začeli odhajati v posteljo bolj zgodaj in vstajali s kokošmi, kot pravi stara modrost?

Prav gotovo je najbolj zdravo, če se prilagajamo zunanjim ritmom, ki jih narekujejo letni časi. Toda brez umetne svetlobe danes ne moremo več. Ampak ni bilo zmeraj tako. Imam knjigo o učinkovanju svetlobe na človeško telo, ki so jo natisnili leta 1799. Avtor zdravnik se je že tedaj pritoževal, da uporaba umetne svetlobe pelje v razkroj naravnih ritmov in da lahko človek zaradi tega tudi zboli. V tistih časih pa so imeli samo trske, sveče in kvečjemu plinske luči. V primerjavi s sodobnimi fluorescenčnimi svetili je naravni plamen samoomejevalen.

 

Kaj mislite s tem?

Predstavljajte si, da bi v 18. stoletju s tedanjimi sredstvi skušali prostor osvetliti tako, kot storimo to danes brez težav s pritiskom na stikalo. Zelo hitro bi vam postalo prevroče in bi vas začela boleti glava. Takšne težave so poznali v tedanjih gledališčih: zaradi številnih gorečih svetlobnih virov je gledalce kmalu začela boleti glava in težko so dihali. »Naravna« svetloba, h kateri prištevamo poleg sveč tudi plinske luči in žarnice, sledi spektru črnega telesa. Vsi ti svetlobni viri so postali od neke stopnje svetilnosti naprej neprijetni, bodisi, ker je postalo v prostoru prevroče, nabralo se je preveč dima ali ker se je porabilo preveč kisika. Telo je dobilo jasno sporočilo, da ne sme biti meja prekoračena.

Pri sodobni umetni svetlobi, ki vpliva na hormone, je pomemben še drugi dejavnik: ne gre samo za svetilnost, ampak tudi za količino modre svetlobe. Vsi žareči ali goreči svetlobni viri – torej tudi žarnice – imajo zelo malo ali skoraj nič modre svetlobe.

 

Modra svetloba povzroča slepoto

Varčne žarnice in predvsem fluorescenčna svetila oddajajo svetlobo s prevelikim deležem kratkovalovne svetlobe modrega spektra. Ta ne moti samo hormonskega sistema, temveč celo zažiga oči. »V številnih poskusih s celicami so ugotovili, da modra svetloba oksidativno poškoduje receptorske celice na mrežnici in lahko pospeši razvoj starostno povzročene degeneracije makule,« pojasnjuje svetlobni biolog Alexander Wunsch. Ta doslej neozdravljiva očesna bolezen pospešuje propad območja najostrejšega vida (makule luteae, imenovane tudi rumena pega) in se večinoma konča s slepoto. Pri petdesetih odstotkih oslepelih v Nemčiji je vzrok slepote starostna degeneracija makule. Vsaka tretja pregledana oseba, stara nad petinšesetdeset let že kaže prva znamenja degeneracije makule.

V makuli je zelo malo receptorjev za kratkovalovno svetlobo. Tam jo sfiltrira rumeni pigment lutein, po katerem se to območje tudi imenuje, in varuje območje najostrejšega vida. Z agresivno modro nasičena umetna svetloba pa čezmerno uničuje filtrirajoči pigment v očesu in povzroča odmiranje čutnih celic. Začne se zahrbtno razvijajoča se slepota.

Pri podganah gre to razmeroma hitro. V živalskih poskusih so male glodavce osvetljevali z običajno fluorescenčno svetlobo in že po štirih dneh se je pokazala poškodba mrežnice. Po tridesetih dneh je bila mrežnica živali nepopravljivo poškodovana.

»Za mrežnico je modra svetloba nevarnejša od ultravijoličnega sevanja, ker se ultravijoličasti del filtrira v sprednjih delih očesa, v roženici in leči,« pravi dr. Wunsch. »Vidna kratkovalovna svetloba neovirano prodira do mrežnice in tam povzroči oksidativni stres.«

Ker makula lutea kot območje najostrejšega vida vsebuje predvsem receptorje za zeleno in predvsem rdečo svetlobo, kratkovalovna modra svetloba otežuje ostro gledanje. Intenzivna modra kot barva je v naravi redka. Modra barva neba in vode je ublažena modra. Poleg tega ni treba, da bi se pri njunem opazovanju oko fokusiralo.

Zato svetloba tradicionalne žarnice lajša ostro, kontrastno gledanje, in ker vsebuje zelo malo kratkovalovne svetlobe, varuje oko. Prof. Karl Albert Fischer, vodja avstrijskega inštituta za svetlobo in barvo, celo pravi: »Izsledki najnovejših raziskav kažejo, da topla svetloba žarnice, ki je zelo podobna sončni svetlobi, mrežnico celo varuje.« Stotine znanstvenih študij potrjuje, da dolgovalovna svetloba žarnice, bližnja infrardeči, nedvoumno krepi odpornost in samozdravljenje čutnih celic.

 

Pomemben razlog za nastanek hormonsko povzročenih bolezni je zaviranje hormona melatonina v telesu. Najpomembnejšo vlogo pri tem ima modra svetloba. Zakaj je melatonin tako pomemben?

Ob koncu leta 2008 sta bili na Japonskem objavljeni dve raziskavi, v kateri so zajeli 30 000 moških in žensk. Znanstveniki so pri tem ugotovili, da so se ljudje še pred sto leti od devet do deset ur na dan zadrževali v temi in zato se je lahko izločal hormon melatonin. Danes pa smo v temi le približno šest do sedem ur. Manj melatonina pomeni na primer manj varstva pred prostimi radikali, torej večje tveganje za zdravje, predvsem za rak debelega črevesa, prostate ali rak dojke.

 

Ker se telo ne more dovolj spočiti?

Melatonin ima različne naloge. Ker v materinem telesu ni svetlobe, materin melatonin uravnava zarodkovo telesno uro. Človek ima v medmožganih osrednjo uro, ki uravnava dnevni ritem približno 24 ur in po njem živčni sistem v telesu. Ta osrednja ura je po tako imenovanem retino-hipotalamičnem traktu povezana z očesno mrežnico, sinhronizacijske signale prejema po svetlobi, ki pada v oko.

Melatonin usklajuje ure različnih organov. Vsak organ ima namreč svoj ritem, in najbolje je, če so ure vseh organov, kakor ura na postaji usklajene z osrednjo uro v medmožganih. To je ena od nalog melatonina.

Čez dan smo motorično dejavni in porabljamo več energije, zato je počitek ponoči zelo pomemben. Melatonin omogoča obnavljanje na različnih ravneh, vse do mitohondrijev v celicah.

Zato so v domovih ostarelih v Nemčiji svetilke nadomestili z rumeno nočno svetlobo svetil LED, ker ta spanje manj motijo. To je pri starejših še toliko pomembnejše, ker njihov dnevni ritem popušča.

 

Nevarna živosrebrna resonanca

Temeljna snov večine živosrebrnih plinastih svetil (v ljudskem jeziku imenovanih neonske cevi) je zelo strupeno živo srebro; atome živega srebra ionizirajo s tokom in tako nastaja fluorescentna svetloba. Enako nastajajo varčne žarnice, ploski televizijski zasloni LCD in računalniški zasloni TFT.

V industrijskem svetu najdemo sledove živega srebra ne samo v živilih, ampak predvsem v zraku. Zato ga vsi kopičimo v telesu. Živo srebro pride v telo tudi z nekaterimi cepivi (pomemben vzrok različnih stranskih učinkov) ali pri popravljanju zob z amalgamskimi zalivkami (živo srebro nenehno »izpareva« in se kopiči v ustni sluznici).

Toda živo srebro lahko škoduje telesu celo tedaj, ko se tega sploh ne zavedamo. Zadostuje, da v naše oko pade svetloba ioniziranega atoma živega srebra. V očesu je namreč starostni pigment lipofuscin. Žal izloča lipofuscin posebno veliko prostih radikalov (snovi, ki lahko povzročijo raka), če je obsevan z modro emisijo živega srebra (valovna dolžina 436 nanometrov).

 

Se torej tisti, ki je izpostavljen svetlobi svetila, nastalega z ioniziranjem živega srebra, še zlasti, ko strmi v računalniški monitor ali televizijski zaslon LCD, izpostavlja povečanemu izločanju snovi, ki škodujejo očesu?

Da. Toda ogroža tudi vse druge celice, ki vsebujejo lipofuscin. Ker ta pigment po človekovem dvajsetem letu čedalje bolj narašča, so starejši ljudje še občutljivejši za modro luč z živosrebrnim podpisom kakor mlajši, predvsem po operaciji sive mrene, pri kateri zdravnik porumenelo naravno očesno lečo nadomesti z lečo iz umetne snovi. Tedaj je mrežnica nezavarovano izpostavljena modri umetni svetlobi in človek lahko oslepi. Zato danes večinoma vstavljajo rumeno obarvane očesne leče, ki filtrirajo modro svetlobo.

Živosrebrna svetloba povečuje tudi strupenost živega srebra v telesu, ker je prav ta svetloba sposobna prebuditi iz »spanja« težke kovine v telesu – živo srebro lahko veliko laže ustvarja spojine z drugimi pomembnimi kemičnimi elementi (kisikom, vodikom, žveplom, klorom in drugimi), ki uničujejo prav življenjsko pomembne molekule.

 

Potem je svetloba iz svetil, nastalih z ioniziranjem živega srebra, ker nosi v sebi živosrebrni podpis, še posebno primerna za takšno kemično aktiviranje?

Povsem tako. Živo srebro je v telesu ali v obliki bolj topljivi v vodi, ali v obliki, ki se topi v maščobah. Atomi živega srebra, ki so vezani v slabo prekrvljenem maščobnem tkivu in »mirujejo«, začnejo biti pod vplivom modre fluorescentne svetlobe spet kemično dejavni. In tako strupeni.

 

Zdaj vemo, da so svetila, pri katerih svetloba nastane z ioniziranjem živega srebra, nadvse dvomljiva iz več razlogov. Kako pa je z najnovejšo LED-svetlobo?

Njena prednost je tem, da porabi zelo malo energije. Zato bo v prihodnje ta svetloba čedalje pomembnejša. Njena največja slabost pa je elektronsko vzbujanje. Ker se lahko v primerjavi z žarnico ali fluorescenčnimi svetili takšne svetilke bliskovito odzivajo, uravnavajo njihovo svetilnost večinoma nepredstavljivo hitri vklopi in izklopi. Tega naša čutila ne zaznavajo. Čim daljši so izklopi, tem temnejšo občuti naše počasno oko svetlobo. V resnici so svetlobni bliski zmeraj enako svetli in si sledijo v krajših ali daljših presledkih. V strokovnem jeziku pravimo temu podaljšana pulzna modulacija.

Čeprav tega stroboskopskega utripanja ne zaznavamo zavestno, pa se na to odzove telo na celični ravni in je v stresu. Zato takšna svetloba povzroča zelo visoko obremenjenost z elektrosmogom.

 

So torej monitorji LED še bolj obremenjujoči kot zasloni LCD?

Pri današnjih stikalih je to žal res, čeprav pa ta svetloba nima živosrebrnega podpisa.

 

Kako se lahko zavarujemo pred tovrstno modro svetlobo, jo odstranimo?

Z inštituta Lighting Innovations Institute na univerzi John Carrol v Clevelandu v Združenih državah Amerike so leta 2006 objavili članek z naslovom The Bright Side of Darkness (Svetla stran teme). V njem omenjajo, da so tako slepi ljudje kot osebe, ki so videle, in so bile ponoči v zatemnjenem prostoru od devet do deset ur, izločale »spalni hormon« melatonin. V industrijsko razvitih deželah pa spimo v temi le od šest do

sedem ur. Domneva se, da bi bilo lahko tudi to eden od vzrokov, zakaj je toliko raka, vsekakor pa pomanjkanje melatonina povzroča težave s spanjem. Ker samo modri del svetlobe zavira izločanje melatonina, je mogoče to težavo hitro odpraviti, če na primer nosimo rumenkasto oranžno obarvana očala, ki preprečujejo vstop modri kratkovalovni svetlobi.

Znanstveniki priporočajo, da dve ali tri ure pred spanjem dosledno nosimo takšna očala in da se tudi ponoči ogibamo neposrednemu stiku oči z modro svetlobo. Tako se bo kljub modri svetlobi izločalo dovolj melatonina. Raziskovalci v sodelovanju z raziskovalko motenj spanja razvijajo posebna očala in jih še preizkušajo na pacientih, kako pa bo s tem v prihodnje, pa bomo še videli. Že nekako po dveh do treh dneh je večina že občutno bolje spala.

 

Še enkrat: Svetloba iz varčnih žarnic in podobnega povzroča v telesu torej nespečnost – z vsemi zastrupljevalnimi pojavi, ki bi se lahko iz tega razvili, na primer Alzheimerjeva bolezen?

Tako je. Kajti vsi smo bolj ali manj obremenjeni z živim srebrom. V uri in pol steče kri iz vsega telesa skozi mrežnico, kjer kri neposredno, v nefiltrirani obliki pride v stik s tisto svetlobo, ki tedaj pada na mrežnico. Že to omogoča da se živo srebro v krvi zaradi svetlobe živosrebrnih svetil fotokemično spremeni. To pa ne škodi samo lokalnim celičnim strukturam na mrežnici, kar lahko pripelje do starostno povzročene degeneracije makule, temveč moramo računati še s sistematičnim delovanjem, ki se lahko izrazi kjer koli v telesu. Ker se namreč težko topljivo živo srebro spreminja v lahko topno, je mogoče, da nenadoma takšni živosrebrni atomi preidejo skozi membransko pregrado. Tudi mrežnica in možgani so varovani s takšnimi pregradami. Toda če živo srebro preide membrano, se začne kopičiti lahko tudi v možganih, kjer povzroči nevrološke motnje.

 

Kaj je po vašem mnenju najbolj zdrava umetna svetloba?

Vsekakor nobena nastala iz razelektritvenih procesov kot so varčne žarnice, temveč le naravna svetloba, ki jo seva dobra stara žarnica. Priporočam halogenske žarnice, ker so te energijsko zelo varčne.

 

Ali halogenske žarnice ne povzročajo zelo veliko elektrosmoga zaradi nujnih elektronskih sestavin?

To velja za nizkonapetostne halogenske sisteme, ki jih navadno prodajajo. Kar zadeva elektrosmog, sodijo med nekaj najslabšega, kar si lahko človek naredi. Glede tega je industrija zapravila velikansko priložnost. Z minimalnimi stroški bi lahko ustvarila enosmerno svetlobo brez pulziranja.

Če nizkonapetostno halogensko svetilko priključimo na enosmerno ozemljeno omrežje pa dobimo najbolj zdravo umetno svetlobo, kar je mogoče. Zelo pomembno: ti priključni deli morajo biti brezpogojno ozemljeni, torej uporabiti je treba tripolno stikalo. Dvopolna stikala povzročajo smog.

Številne halogenske namizne svetilke imajo zunanji mrežni transformator, ki ga lahko brez težav zamenjate z ozemljenim enosmernim usmernikom, kar lahko kupite v številnih trgovinah z elektromaterialom. Poleg tega priporočam še vtične žarnice. Osram je razvil tehnologijo IRC, pridobivanje infrardeče izgubne toplote, ki ima še večji toplotni izkoristek in nižjo porabo pri nizkonapetnostnih halogenskih lučeh. Poleg tega trajajo veliko dlje (do 5000 ur) kot visokonapetnostna halogenska svetila (do 2000 ur).

Še enkrat: Nizkonapetostna halogenska svetilka, ki jo poganja enosmerni tok, z IRC tehnologijo, daje svetlobo, ki je zdrava in brez elektrosmoga. Porabi pa veliko manj toka kakor navadna žarnica.

 

Ekološko in zdravstveno dvomljive varčne žarnice je torej mogoče nadomestiti brez težav, ne da bi se odpovedali varčevanju z energijo. Zakaj pa ionizirane živosrebrne plinske svetilne cevi še naprej uradno tako priporočajo?

Vsaka država mora privarčevati določeno količino energije. Tako so sklenili na ravni Evropske unije. Z energijo za razsvetljavo lahko varčujemo na treh področjih: v uradih in industriji, javni cestni razsvetljavi in v gospodinjstvih.

Osemdeset odstotkov cestne razsvetljave v Nemčiji bi morali nujno obnoviti in je nadvse potratna z energijo. Če bi to naredili, bi prihranili največ. Na primer, idealni reflektor ima petkrat večji svetlobni izkoristek. Toda država nima denarja za nujno prenovo cestne razsvetljave in drugih javnih površin. Zato naj bi levji delež predpisanega privarčevanega deleža energije prevzela gospodinjstva. Zato navajajo statistične podatke, koliko neverjetno bi prihranili z varčnimi žarnicami. In predvsem: državljani naj bi ta prehod plačali iz svojega žepa. Mislim, da je to najmanj en razlog, zakaj politika glede tega tako pritiska na ljudstvo.

 

In jo pri tem zelo podpira svetlobna industrija.

Tri največja svetovna podjetja, ki izdelujejo svetila Osram, Philips in General Electric, so ob koncu devetdesetih let kupila deleže v kitajskih podjetjih in izvozila v Azijo vse kapacitete za varčne žarnice. Te, na Kitajskem zgrajene tovarne, verjetno še dolgo ne bodo amortizirane, ker prodaja zaostaja za proizvodnjo. Kljub intenzivni propagandi je v Evropi v uporabi samo 500 milijonov energijsko varčnih žarnic v primerjavi s 3,7 milijarde starih žarnic.

Poleg tega zaslužijo izdelovalci pri varčnih žarnicah neprimerno več kot pri navadnih. To se lahko vidi že iz prodajnih cen.

 

Kdo postavlja mednarodne predpise za vrednotenje svetlobe?

Vrsta mednarodnih in nacionalnih komisij, v Nemčiji na primer ICNIRP (Mednarodna komisija za zaščito pred neionizirnim sevanjem). Ta v sodelovanju z ustanovami izda na primer varnostne standarde za uporabo mobilne telefonije, tehnologijo mikrovalov in tudi svetlobe, po katerih se ravna večina državnih predpisov in uradnikov. Menim, da večina teh komisij s svojimi konservativnimi ocenami tveganj, ki preveč tičijo v preteklosti, manj varuje zdravje prebivalstva, ampak bolj prodajne interese industrije.

Morda se bodo pod pritiskom javnega mnenja zganili uradniki in politika. Še zmeraj veljajo ekološke smernice, ki jih je Evropska unija predpisala leta 2005, po katerih se ne sme ogrožati okolja in zdravja.

 

Ljudstvo se mora zavarovati samo. Kaj torej lahko storimo?

Ne pustite se ugnati v kozji rog s prepovedjo starih žarnic. Zakaj si ne bi preskrbeli veliko zalogo žarnic?

Najočitnejše znamenje, ki ga državljani lahko pošljemo, je preprosto: UPRIMO SE NAKUPU ENERGIJSKO VARČNIH ŽARNIC, NE GLEDE NA VSE!

Gospod Wunsch, prisrčna hvala za pretresljiv pogovor!

 

xxx

Alexander Wunsch (48) je zdravnik splošne medicine in svetlobni terapevt. Ukvarja se z zgodovino svetlobne biologije, z delovanjem svetlobe na celični ravni, fotoendoktrinologijo in uporabo fotomedicine pri ljudeh. Je član nemškega združenja za tehnična vprašanja svetlobe Lichttechnischen Gesellschaft (LiTG) in od leta 2007 predsednik Mednarodne zveze za svetlobo International Light Association, ki seznanja ljudi s svetlobno terapijo. Njen sedež je v Belgiji.

 

ALI JE DOBRA STARA ŽARNICA RES ODSLUŽILA?

Politiki in svetlobna industrija so napovedali boj dobri stari žarnici. Pod pretvezo varčevanja z energijo naj bi žarnico, ki spremlja našo civilizacijo že 130 let, postopno umaknili s trga. Izločati so jo začeli že povsod po svetu.

Evropska unija

Od letošnjega prvega septembra bodo prepovedane vse neusmerjene (nereflektorske) motne žarnice. Isto velja za neusmerjene prozorne stovatne žarnice.

Od tega datuma bodo prodajali žarnice z manjšo močjo: 75, 60, 15, 25 in 40 vatov. Od 1. septembra 2016 naj bi bile dovoljene le žarnice z učinkovitostjo A in B, to pomeni, da bo večini halogenskih odklenkalo.

Švica

Od prvega januarja 2009 se ne smejo več prodajati žarnice razreda F in G. To so nereflektorske žarnice manjše zmogljivosti, ki se uporabljajo predvsem v dekorativne namene (sveče, kapljice, hruške itn.) Še naprej pa je dovoljena prodaja žarnic razreda od A do E.

Od leta 2012 naj bi bile prepovedane žarnice razreda E, kamor sodijo vse standardne »dobre stare žarnice«.

Zunaj Evrope

Avstralija bo od letošnjega novembra prepovedala vse stovatne žarnice. V Braziliji in Venezueli so takšne žarnice prepovedane že od leta 2005. Kanada jih bo prepovedala z letom 2012, Združene države Amerike pa z letom 2014.

 

KRATKO IN JEDRNATO

 

• Fluorescenčna svetloba iz energijsko varčnih žarnic in svetlobnih plinskih cevi in tudi iz računalniških ploskih zaslonov ter televizijskih sprejemnikov LCD/LED seva preveč modre svetlobe (zato deluje tako »hladno«)
• Modra svetloba zvečer in ponoči moti hormonsko ravnotežje, ker zavira izločanje hormona teme – melatonina. Zato nastajajo ne le motnje spanja, temveč tudi hormonsko povzročene bolezni, morda tudi rak; tako so pokazale različne študije.
• Preveč modre luči zažiga nekatere čutne celice v očesu in zmanjšuje naravno obnovitveno sposobnost mrežnice.
• Energijsko varčne žarnice, računalniški zasloni in televizorji LCD/LED oddajajo tako imenovano živosrebrno svetlobo z energijskim vrhom pri 436 nanometrih. Prav ta valovna dolžina sprosti v telesu (zlasti v očesu) škodljive snovi. Živosrebrna svetloba še okrepi strupeno delovanje živega srebra, ki je že nakopičeno v telesu. Možnost za zastrupitve se še poveča.

 

KAJ STORITI?

Da bi se zavarovali pred škodljivimi svetili s fluorescenčnim podpisom, lahko nosimo posebna obarvana očala, ki filtrirajo modro svetlobo, in tisto, ki jo oddajajo svetila z živosrebrnim podpisom, valovne dolžine 436 nanometrov. Koristijo nam pri delu, predvsem z računalnikom in gledanju televizije.

• V stanovanju in uradih bi se morali odpovedati fluorescenčni osvetljavi in uporabljati samo klasične žarnice. Kdor pa bi rad kljub temu zelo varčeval z energijo in hkrati želel povsem odstraniti elektrosmog, pa naj kupi nizkonapetostno halogensko svetilko – takšno, ki jo poganja enosmerni tok. Seveda si jo boste morali preurediti kar sami, ker takšnih naprav v naših trgovinah za zdaj ni.
• Poučite sosede, sodelavce, znance in prijatelje. Pritisnimo na uradnike in politike. Danes je o tem že veliko znanega. Precej informacij dobite tudi na spletni strani Alexandra Wunscha: www.lichtbiologie.de Na njegovem blogu boste našli precej zanimivih člankov: www.lichtbiologie.blogspot.com

Na blogu je tudi peticija za ohranitev uporabe žarnic.

Posebna očala varujejo oči pred škodljivo umetno lučjo tako, da filtrirajo modro svetlobo.

 

Pogovarjal se je Benjamin Seiler /prevod iz revije Zeitenschrift/, objavljeno v reviji AURA julij 2009, št. 239

Fotografija: Bigstockphoto.com