Veliko pišem o tem, kako pomembno je uriti um z meditacijo in različnimi tehnikami osebnostne rasti. Pogosto poudarjam, da si življenje lahko izboljšamo, ko se ukvarjamo s seboj, se notranje razvijamo in prizadevamo za to, da smo vsak dan bliže razsvetljenju. Na tej poti notranjega osvobajanja pa ni pomembno le urjenje uma. Pri tem ima zelo veliko vlogo prav naše fizično telo.

Budisti že več kot dva tisoč let vedo, da je miselni tok lahko jasen le v poravnani drži z ravno hrbtenico. Vsak, ki meditira, je lahko tudi sam izkusil, kako pomembno je, da se drži pokonci – vzravnano v položaju lotosa ali sedeč na stolu. Pri tem mora biti drža ravno prav napeta, sicer bi bila posledica nepravilne napetosti vznemirjenost misli ali dremež. Kdor je na primer želel meditirati leže ali udobno naslonjen, je verjetno kaj hitro spoznal, da v tem položaju prepogosto zdrkne v spanec, v stanje, ki pri urjenju uma ni ravno zaželeno.

 

Če pogledamo na meditiranje s stališča energije, lahko rečemo, da se med meditacijo v telesu poveča energijski pretok. S tem se poveča naša notranja zmožnost za jasnost, zavedanje in umirjenost uma. Pri meditaciji vstopamo v praznino, ki zvišuje našo frekvenco. To zviševanje frekvence poteka počasi in nujno v sodelovanju s telesom. Če z meditiranjem pretiravamo in pri tem pozabljamo na telo in prizemljenost, lahko takšno pretiravanje povzroči odzemljenost in včasih celo duševno bolezen. Zato poudarjam, kako zelo pomembna je prizemljenost med meditacijo – da smo dobro povezani s telesom, ki je trdno na tleh, saj se šele »po zemlji lahko zares povežemo z nebom«. Bolj ko si usidran v telesu, bliže si razsvetljenju.

Sama sem izkusila pomen prizemljenosti za duhovni razvoj, in prav pomanjkanje »usidranosti v telesu, tu, na zemlji« je nekaj, kar pogosto opazim pri ljudeh, ki živijo »v svetu energij, duhovnega doživljanja in ezoteričnih simbolik«. Občutila sem neskončno hvaležnost, ko sem prepoznala razliko v tem, kdaj je čudoviti svet energij in lepega duhovnega le umik (v svet, ki je sicer zelo blizu tistega sveta, od koder izviramo) in kdaj del notranjega razvoja, ki je prepleten z obstojem trdno na Zemlji (in obsega odnose z ljudmi okoli nas, gmotni obstoj in denar, povezovanje z naravo, odnos s telesom, delo, ustvarjanje itn.).

Vpliv telesa na zavedanje

Pri delu s posamezniki sem opazila, da jim lahko učinkovito in hitreje pomagam pri notranji preobrazbi, če jim svoje teoretično sporočilo predstavim tako, da ga začutijo z vsem telesom. Ko ljudje nekaj verjamejo o sebi, imajo ta vzorec zapisan tudi v svoji drži. Ker zanikajo boleče dele sebe, jih čustveno »izklopijo« iz telesa, zato lahko postane njihova drža usločena, posamezni deli telesa skrčeni, morda čutijo bolečine, se svojevrstno gibljejo itn. Če na primer niso prizemljeni, jim manjka energije v nogah in posledično tudi pretoka po vsem telesu. Ko se z gibanjem znova prizemljijo z vsem telesom, ne le z umskim usmerjanjem energije, temveč s konkretnim gibanjem telesa, znova začutijo pretok energije v vsem telesu. Če so zaradi pomanjkanja samozavesti sključeni in imajo o sebi zelo slabo mnenje, jim postavitev telesa v pokončen položaj in »ponosno« držo lahko zelo olajša spreminjanje miselnih vzorcev, ki poteka v umu.

Že majhna sprememba v drži telesa pri meditaciji pomeni veliko, in tako je tudi v vsakdanjiku. Telo je namreč usklajeno z mislimi in misli so usklajene s telesom. Ali se lahko na primer počutite samozavestno in zaupate vase, če se telo zelo sključi? Zelo verjetno ne.

Zavedanje skozi telo

O sebi se lahko učimo tudi tako, da se opazujemo, ko smo med ljudmi, v službi, kako stojimo, kako se držimo, kaj počnemo z rokami, ko se pogovarjamo, ali stiskamo pesti, grizemo nohte ali sedimo, kot da bi bili vladarji sveta, ali pa smo sključeni kakor nebogljeni piščanec … V kakšnih oblačilih se počutimo udobno in varno – katere dele telesa skrivajo in katere poudarjajo? To samoopazovanje naj bo igra, in ne iskanje napak ali celo obsojanje! Včasih lahko ob opazovanju svoje drže opazimo nekaj, česar prej nismo želeli videti, saj nas je bilo strah lastne obsodbe ali mnenja drugih ljudi. Samoopazovanje je le pripomoček na naši poti notranjega preobražanja in zdravljenja tistih ranjenih delov v sebi, ki potrebujejo ljubezen in sočutje.

Ko želimo doseči notranjo harmonijo, se znebiti trpljenja in občutiti mir, ljubezen in sočutje, bolj ali manj redno uporabljamo različne metode, s katerimi naj bi dosegli neki notranji cilj. Dobro je, da vse tehnike, ki zvišujejo našo frekvenco, podpremo s telesnimi vajami in dejavnostmi, ki nas držijo na Zemlji. Telesu tako pomagamo, da spremembe na energijski ravni uresniči tudi na celični. Redno delajmo raztegovalne ali aerobne vaje, redno se gibajmo v naravi, na primer vrtnarimo … Počnimo nekaj, kar nas sprosti in razgiba, kar nas prečisti in okrepi, uravnava in notranje zdravi.

Prizemljenost pa ni povezana le z gibanjem telesa v naravi ali v telovadnici. S prizemljenostjo se tudi učimo sobivati z ljudmi okoli sebe, da znamo živeti v sistemu, v katerem smo se rodili – tukaj in zdaj. Z večjim občutenjem telesa in večjim zavedanjem se razvijata tudi naše višje čutenje in intuicija. Pogosteje slišimo in upoštevamo svoj notranji glas, občutke, in včasih skoraj nerazložljivo védenje.

Ko začutimo telo

Tudi pri zdravljenju naj bi se zviševala frekvenca. Zdravljenje je učinkoviteje, če se zdravilec osredotoči nase, na svojo ustvarjalnost in radost do soustvarjanja energijskih sprememb. Ko se osredotoči na občutenje svojega telesa, na prizemljenost in pretočnost, lahko svoje frekvence zviša in uspešneje sodeluje pri zdravljenju. Enako velja prav za vsakega človeka, ki želi pomagati drugi osebi; morda želi potolažiti otroka ali spodbuditi partnerja. Pomaga mu lahko tako, da je v sebi bolj zbran, stabilen, zažari v svetlobi in nanj zdravilno vpliva s svojim toplim dotikom in žarečimi očmi.

Če se pri zdravljenju osredotočamo neposredno na simptome, drezamo v bolečino in v krč, ki je v telesu. Telo potrebuje za ozdravitev ukvarjanje s simptomom (proč od njega), da se lahko sprosti, da skozi krč posije svetloba in ustvari energijsko pretočnost. Potrebujemo notranjo povezavo s seboj, z virom, s tišino, s potencialom … s to neopisljivo ničto točko obširne prostranosti. Ta nas vodi prek omejitev uma v nove razsežnosti zdravljenja, ki presegajo vračanje v preteklost in prinašajo nekaj novega.

Ravnotežje med meditiranjem in udejanjanjem

Marsikdaj se zgodi, da v svojem notranjem svetu pridobimo veliko jasnosti in zavedanja glede kakega dela svojega življenja. Vse postane jasno »v glavi«, v praksi pa ne. Včasih nas naša nevednost zapelje celo tako daleč, da mislimo, da živimo, tako kot razmišljamo, a včasih to ne drži. O stvareh se znamo na široko pogovarjati, drugim pametno svetovati, ko pa pogledamo svoje življenje, pa vidimo, da na nekaterih področjih preprosto nekaj manjka. Govorim o tisti akciji, pri kateri začne sodelovati tudi telo. Do potankosti zmeditiramo, preučimo in podrobno razlagamo vsak gib plavalne tehnike, nikoli pa ne zaplavamo. Zelo pogosto se nam to dogaja pri željah. Vemo, kaj vse bi morali storiti, da bi se približali uresničitvi neke želje … koraka pa ni in ni.

Če se vam zdi, da ste tam – po mnogih vizualizacijah, pogostem čiščenju, zdravljenju, nabiranju poguma in raznih drugih postopkih – naredite korak k svoji močni želji tudi s telesom. Naredite zemeljski načrt, ki vas bo sčasoma popeljal do uresničitve zadanega cilja. Saj niso potrebni veliki preskoki, temveč le majhni koraki, v katerih bo sodelovalo tudi vse vaše telo.

Katerina Jazbec; objavljeno v reviji AURA, februar 2012, št. 270

Fotografija: Bigstockphoto.com