Teozofsko društvo Jivatma iz Celja organizira letos tri simpozije posvečene trem ciljem teozofije. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Domnom Kočevarjem, predsednikom Teozofskega društva Jivatma.

Kaj pomeni ‘jivatma’ in zakaj ste izbrali prav to ime?

Jivatma (izg. dživatma) je teozofski izraz, ki izhaja iz sanskrta in pomeni živo atmo, živega duha, individualnost, našo dušo. Kot ime društva smo ga izbrali, ker se nam zdi približevanje kvalitetam duše – naši pravi individualnosti ali nesmrtnem jazu v razmerju do minljive osebnosti – dober in dostopen cilj za vsakogar.

Koliko let že obstaja vaše teozofsko društvo in koliko članov imate?

Teozofsko društvo Jivatma je bilo uradno ustanovljeno leta 2009, vendar je skupina v Celju še nekaj let starejša. Smo del skupine, ki je delovala že v nekdanji Jugoslaviji in je bila že od začetka zasnovana na teozofskih temeljih.

Zaradi takšnega stališča je tudi zbiranje in evidentiranje članov izziv, saj ne verjamemo v preprosto člansko »odrešitev«. Mogoče se je včlaniti tudi samo v knjižnico, ki je namenjena vsem ljudem, ne samo teozofom. Tako se človek lahko vpiše v knjižnico, ne da bi moral zaradi tega sprejeti katero koli filozofijo ali nauk, in to se nam zdi pomembno. Članov knjižnice je približno sto, tretjina od teh pa sodeluje tudi pri dejavnostih društva.

Prostore imate v središču Celja. So nekaj posebnega, vendar ne mislim samo na ozračje, ki ga ustvarja množica izbranih knjig in lepih slik. Prostori so tudi oaza miru za razmislek, meditacijo … Kaj se dogaja v njih, koliko so »živi«?

Teozofska knjižnica in bralnica Alme Karlin je res še precej neodkrit biser in je poleg rednega dogajanja povezanega s teozofskim društvom namenjena tudi drugim dejavnostim. Modrost negujemo s pogovori, razmišljanji, filozofijo, spodbujanjem umetnosti in lepote z glasbo, sliko, filmom … Tako v novembru pripravljamo otvoritev razstave imenitnega slikarja in teozofa Nicholasa Roericha; razstava bo v duhu njegovega sporočila svetu: Kjer je mir, je kultura, kjer je kultura, je mir.

Kako to, da ste prostore in knjižnico poimenovali po Almi Karlin?

Alma Karlin je bila s svojim življenjem, dejavnostjo in predanostjo svojim idealom ne samo velika svetovna popotnica in pisateljica, temveč tudi velik človek. Njeno delo ima velik vpliv pri nas in v tujini. Pomemben razlog za poimenovanje po njej je tudi to, da je med potovanjem po svetu postala članica teozofskega društva. V tistem času je bila to močna mednarodna organizacija predvsem izobraženih, širokogledih, uveljavljenih ljudi in obstajajo zapisi, da je Alma obiskala različne sedeže teozofskega društva v svetu. Tudi v njenih knjigah je veliko prvin teozofije.

Znano je njeno druženje s teozofi v Celju pred drugo svetovno vojno in po njej. A članica takratnega Teozofskega društva Jugoslavije ni bila, in to razumem kot njeno dosledno spoštovanje svobode in spoznanja, da resnice ni mogoče ujeti v organizacijo. To mi je zelo všeč. Vendar v tem svetu zaenkrat še potrebujemo ime in organizacijo, ki pa mora biti človeku v pomoč in ne nasprotno. Iskreno verjamemo, da ti za to, da si teozof, ni treba biti član društva.

Kakšen je vaš siceršnji dan, s čim se ukvarjate kot predsednik društva?

Svoj delovni dan preživim v prostorih teozofske knjižnice in bralnice Alme M. Karlin, kjer se navadno pozno zvečer tudi konča moj delovni dan, ko katera od študijskih skupin konča z delom ali se konča predavanje. Veliko je načrtov, veliko še novega dela, tako da je organizacija, razporeditev časa in pozornosti zelo pomembna. Sem še daleč od tega, da bi bil zadovoljen, a napredujem.

Zgodovina teozofije v Sloveniji ima dolgo tradicijo, saj teozofija obstaja še iz časov nekdanje skupne države Jugoslavije, kot ste omenili. Koliko teozofskih društev ali skupin je v Sloveniji?

V Sloveniji sta dva teozofska društva: Teozofsko društvo Jivatma je samostojno društvo, drugo pa je Teozofsko društvo Slovenije, ki je tudi član teozofske organizacije Adyar, ki jo zelo spoštujemo. Letos poleti sem se imel priložnost pogovarjati s predsednikom Teozofskega društva iz Adyarja Timom Boydom, obiskal sem tudi Wheaton v Ameriki, kjer je sedež Teozofskega društva Amerike. V svetu je še več različnih teozofskih društev.

Takoj po smrti ustanoviteljice Helene Petrovne Blavatsky se je namreč Teozofsko društvo razdelilo v dve skupini. Pozneje je nastalo še več takšnih društev po vsem svetu. Ljudje radi delimo in se razhajamo, velikokrat tudi tam, kjer ne bi bilo potrebno. Takšna je bila pot razvoja teozofskega društva do danes, zdaj pa se v teozofiji pojavlja velika težnja po vnovičnem sodelovanju in iskanju skupnih imenovalcev različnih skupin. Pomembno prizadevanje v to smer je mednarodna teozofska konferenca, ki je bila letos v Naardenu, devetdeset let starem središču društva Adyar na Nizozemskem. Kajti če teozofi, katerih prvi cilj je osnovati bratstvo ne glede na religijo, spol ali kasto, ne zmorejo sodelovati, potem smo res vse zgrešili. Čudovito je bilo videti iskren trud različnih društev po sodelovanju.

Koliko je v Sloveniji posameznikov, ki se imajo za teozofe?

Žal tega ne vem, vsekakor več kot zgolj članov obeh društev. Veseli nas, da se za teozofijo zanima čedalje več mladih, da posodabljajo stare poglede. Teozofija pritegne predvsem razumnike, ki razmišljajo samostojno in so kritični do dogajanja okoli sebe, ter si dovolijo to tudi izraziti.

Temeljna misel ali moto teozofije je, da ni religije nad resnico. Kaj to pomeni?

Misel lahko hitro napačno razumemo, kot da je teozofsko društvo tisto, ki pozna resnico. To ne drži. Vsaka religija, filozofija ali nauk je samo približevanje resnici, ne pa resnica sama. Tukaj lahko dodamo misel HPB (tako teozofi imenujejo Heleno Petrovno Blavatsky, op. p.), da ključ, ki ne odpira vseh vrat, ni pravi ključ. Če naša resnica ne zajema vseh pogledov sveta, potem ni Resnica z veliko začetnico. In doseči to resnico je oddaljen ideal.

Slišala sem mnenje, da je teozofija danes bolj ali manj samo še ostanek tega, kar je bila ob ustanovitvi, ko je bila še živa Helena Petrovna Blavatsky in v letih po njeni smrti. Kaj menite vi?

Čeprav sem s svojim petnajstletnim stažem teozofije dokaj mlad za raziskovalca teozofije, si lahko zamislim posebnost, intenzivnost in zgoščenost duhovne navzočnosti v času HPB in obdobju, ki je temu sledilo. Gotovo je bilo izjemno. V tistem času je bilo teozofsko društvo temeljni generator znanja, odprte dveri ezoteričnih naukov in potisk za veliko novodobnih gibanj, ki so sledila pozneje.

Danes je to delo razdeljeno med veliko skupin. Iskanje stare slave je odveč in tudi zgrešena pot, potreben je pogled naprej. Teozofsko društvo Jivatmi se prizadeva ljudem približati temeljno sporočilo treh osnovnih ciljev teozofije.

V Teozofskem društvu Jivatma ste se odločili za organizacijo treh simpozijev, posvečenih trem osnovnim ciljem teozofije. S kakšnim namenom? Ob kakšni posebni priložnosti, obletnici ali čem tretjem?

Namen simpozijev je širiti sporočilo teozofije, ki je dobro zajeto v tri cilje. Posebna priložnost, ki jo vidimo, je položaj v svetu, ki zahteva dejavno prizadevanje vseh ljudi za mir v svetu. Nenehno je treba poudarjati bratstvo vseh ljudi. Še pomembnejše pa je to načelo udejanjati in zato takšen izbor gostov na simpoziju.

Prvi simpozij je bil 11. oktobra letos in posvečen prvemu cilju teozofije: Ustvariti jedro splošnega bratstva med ljudmi, ne glede na raso, narodnost, družbeni položaj in spol.

Koga ste povabili k sodelovanju?

Z velikim veseljem lahko povem, da smo povabili Antona Rozmana, urednika strani www.teozofija.info; Barbaro Škoberne, Duhovna Univerza; Majo Mrevlje, Share International Slovenija; Aristida Havlička, Svobodna Katoliška Cerkev in dr. Gregorja Lesjaka iz urada za verske skupnosti.

Kaj so slišali poslušalci?

Tema predavateljev je bila bratstvo, razmišljanje o tej neogibni kvaliteti človeštva, z njeno prebuditvijo bo človeštvo stopilo velik korak naprej.

Kako razumete to bratstvo vi?

Zame so vsi ljudje bratje in sestre, neogibno, preprosto in resnično. Ali to pomeni, da imam kar vse ljudi rad? Nikakor, a dejstvo je dejstvo – kjer koli na svetu so težave, so to tudi moje težave, vsi smo na isti ladji … Saj veste, kako pravi znana misel: »Ne sprašuj, komu zvoni …« Čeprav razumem jezo, zamere, bolečino in ker nikakor nisem svetnik, verjamem, da bodo ljudje s prebujenim občutkom bratstva iskali drugačne rešitve za svoje težave od tistih, h katerim se zatekajo danes, ko iščejo rešitev v nerazumevanju, krvi, sovraštvu …

Cilj bratstva je plemenit, vendar se v praksi, če pogledamo politično, versko ali drugo dogajanje po svetu ali doma, zdi, da smo dlje od bratstva kot kdaj koli prej …

Morda je res tako videti. Teozofi verjamemo, da se skupinska zavest in z njo raven zavesti človeštva dviga. Zato takšno bratstvo ni daleč, zelo blizu je, še malo in bo pokukalo iz morja nevednosti. In potem človek ne bo mogel več storiti drugemu tistega, kar je morda delal še včeraj. Vendar je res potrebno gledati celoto in videti drobce, ki se sestavljajo.

Kaj lahko teozofija ponudi današnjemu človeku, duhovnemu iskalcu?

Bogato zakladnico kakovostnih teozofskih knjig za primerjalni študij, iskanje vzporednic med različnimi religijami, sodobno znanostjo, iskanje ključa, ki odpira vsa vrata, spodbujanje kritičnega razmišljanja, raziskovanja, svobodnega izražanja, vsega, kar se nam zdi zelo pomembno v današnjem svetu. Tako bo na primer 24. oktobra Slovenijo obiskala Tran-Thi–Kim–Dieu, predsednica evropske zveze teozofskih društev Adyar, ki živi v Parizu. V Etnografskem muzeju jo bo gostil in se z njo pogovarjal Andrej Detela.

Kaj pričakujete od omenjenih treh seminarjev in kakšne načrte imate za prihodnost?

Trudimo se biti skromni. Če samo ena misel pade na plodna tla in vzklije v delo dobre volje, bo čudovito. Nekdo pomisli, drugi ujame in posadi, tretji skrbi, da zraste, četrti razdeli sadove. Verjamemo v skupinsko delo človeštva in le tako, povezani, bomo lahko opravili delo prihodnjih let.

Imate za konec še kakšno misel ali sporočilo za bralce Aure?

Kakovost sinteze, odprtost, trud za razumevanje, podpora različnosti in zavedanje, da pot do »odrešenja« nikakor ne more biti samo ena, ampak jih je veliko, vse to se nam zdi pomembno. Ali če povem morda nekoliko drugače: pot je morda res ena, vendar se uresničuje v toliko različnih zgodbah, prijemih, kulturnih in religijskih ovojih, da na tem pisanem svetu ni prostora za pravovernost. Zato je tako pomembno modro sodelovanje in razumevanje. Nikogar ne moremo izrezati in odstraniti, čeprav je to včasih mamljivo. Vsi smo na isti ladji in najti moramo pot sodelovanja.

 

***

Temeljno sporočilo teozofije so trije cilji:

• Ustvariti jedro splošnega bratstva med ljudmi, ne glede na raso, narodnost, religijo, družbeni položaj in spol.
• Spodbujati primerjalni študij med religijo, filozofijo in znanostjo.
• Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku. Teozofsko društvo je nastalo leta 1875 v New Yorku, Združenih državah Amerike, z namenom širiti teozofijo. Ustanovni člani društva so bili Helena Petrovna Blavatsky, Henry Steel Olcott in William Quan Judge. Po smrti Helene Petrovne Blavatsky so se člani društva razdelili v več društev. Danes je več organizacij oziroma društev, ki so naslednice prvotnega teozofskega društva.

• Teozofija ali božanska modrost je »filozofija, ki je stara kot čas, a enako sodobna kot zadnje odkritje v znanstvenem laboratoriju; ni nauk, temveč način življenja, bivanja, razmišljanja, čutenja v svetu, ki ga je potrebno izkušati.« (s spletne strani Teozofskega društva Jivatma)

Sara O. Berden, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302