Avstrijski kmet Sepp Holzer, pionir permakulturnega kmetovanja v Evropi, ki ga občudujejo strokovnjaki in posnemajo tisoči kmetovalcev, vrtičkarjev in kmetov po vsem svetu, se je zaradi velikega zanimanja odločil svoje izkušnje in spoznanja zbrati in opisati v več knjigah.

Lani je v slovenščini izšla njegova prva knjiga, avtobiografija Uporni kmet in je postala uspešnica. To pomlad je založba Amalietti izdala še slovenski prevod njegove druge knjige Holzerjeva permakultura, v kateri avtor podrobno opisuje svoje posestvo Krameterhof na višini 1100−1500 metrov in vse načine kmetovanja na njem. V času, ko prevladujeta odtujenost od narave in njeno slepo izrabljanje, odpirajo izkušnje in spoznanja Seppa Holzerja o alternativnem kmetovanju človeštvu nove poti za sozvočje z naravo. Krameterhof s 25 kilometri poti in teras, z več kot 70 ribniki in mlakami, z več kot 14 tisoč sadnimi drevesi, brunaricami in lastno hidroelektrarno je postal svetovni simbol permakulture, hkrati pa tudi tema številnih znanstvenih raziskav in televizijskih oddaj.

Neintenzivno kmetijstvo lahko prehrani človeštvo

Lansko pomlad so Seppa Holzerja predlagali za alternativnega Nobelovega nagrajenca. Dandanes je Holzer zgled vsem kmetom in kmetovalcem, ki so spoznali pasti nenehnega pretiranega izrabljanja in nasilnega ravnanja z zemljo, in njihov simbol.

Ko občila polnijo prispevki o krizi in hudih naravnih nesrečah, kakršna je globalno segrevanje ozračja ipd., nas Holzerjeve modrosti tolažijo in opogumljajo. Po njegovih napovedih bi namreč z neintenzivnim kmetijstvom, ki bi nadomestilo intenzivno, lahko prehranili kar 36 milijard ljudi! Njegova pot kmetovanja je naravna in v popolnem sožitju z rastlinami, živalmi in ljudmi. Slovenija se bo – če se ne bo nič spremenilo – s svojim intenzivnim kmetijstvom v bližnji prihodnosti uničila, tako kot se je že vsa narava v zahodni Evropi. Zato je Holzerjeva pot neintenzivnega kmetovanja svetal zgled, da je z drugačnim, permakulturnim mišljenjem, ravnanjem, tehnikami in metodami to negativno pot v propad mogoče spremeniti v pot upanja in svetlobe za naše potomce. Čeprav Holzerja nagovarjajo, naj svoje zamisli in izkušnje patentira, ta to odločno zavrača, saj meni, da nima nobene posebne pravice do modrosti narave ter da sta dajanje in medsebojna izmenjava del naravnega obtoka. Permakultura se začne namreč tam, kjer ni več sebičnosti, kjer vlada spoštljiv odnos do sveta in vseh bitij, ne pa zavist, sovražnost in tekmovalna miselnost.

Visokogorska permakulturna kmetija

V zadnjih letih je Holzerjevo posestvo Krameterhof, ki je najčudovitejši permakulturni model, obiskalo že več kot 10 tisoč Slovencev. Izkušenih permakulturnih kmetov med Slovenci ni malo. Njegova visokogorska kmetija ima danes desetkrat višjo osnovo pri odmeri davka kakor druge podobne kmetije, saj so tudi njeni prihodki več kot desetkrat večji. Za vse to je potreboval Holzer kar nekaj desetletij hudih bitk. Komaj polnoleten je namreč prevzel očetovo posestvo z očetovimi kvartopirskimi dolgovi vred, in to ga je sililo k nenehnemu odkrivanju novih načinov uporabe in izrabe svojega posestva. Najprej je na svoji zemlji preskusil vse intenzivne poljedelske metode, potem pa se je raje lotil eksperimentiranja – to je imel v krvi. Že pri štirih letih, ko se fantki sicer igrajo z avtomobilčki in pištolami, je Sepp raje gojil in sadil rožice. V osnovni šoli je prideloval sladke jagode in jih prodajal sošolcem, že takrat je začel gojiti ribe in to na skrivaj, da ne bi izvedel oče in ga našeškal. Ko je prevzel zadolženo kmetijo, je poskusil prav vse mogoče. Izredno uspešno je razvil gojenje gob in jih prodajal na veliko, a je moral to po černobilski katastrofi opustiti. Na svojem posestvu je naselil črede bizonov, jakov in turov, različne divje ptice in druge živali. Pri reji zobrov, bizonov in jakov je bil zelo uspešen, z njimi je zaslužil veliko. Ker pa je po padcu železne zavese njihov trg propadel, se je reji odpovedal. Nepogrešljivi Seppovi »sodelavci« so prašiči raznih starih pasem, ki gnojijo, plevejo, orjejo in branajo ter zavzeto brskajo za posutim grahom in fižolom. Z ritjem mu razrahljajo zemljo, obenem pa jo pognojijo.

V dolini so ga sosedje sprva imeli za čudaka, nato celo za norca. Ker ni imel dovolj primernih polj za pridelavo žita, je začel eksperimentirati s starimi žitnimi sortami, posadil jih je v gozdu. To je razkačilo avstrijsko gozdno birokracijo, saj se po še veljavnih starih avstro-ogrskih zakonih v gozdu ne sme gojiti ničesar. Pravico do gozdne setve si je moral Sepp poiskati na sodišču. Z leti so ga sosedje začeli ceniti, spoštovati in celo posnemati, a kar počno drugi, Sepp opusti in začne spet nekaj novega.

Ko so njegovo čudežno kmetijo Krameterhof začele obiskovati televizijske ekipe, se je Seppov sloves začel širiti po vsej Evropi. Njegovi javni nastopi so izredno prepričljivi, ne samo zaradi njegove res izjemne zgovornosti in prave eksplozije neverjetnih zamisli (vse je že preskusil v praksi), ampak predvsem kažejo in izražajo veliko sočutje, ki ga Sepp goji do človeštva, živalstva in rastlinstva, skratka, do vse narave. Prav zato se Sepp podaja na naporna medcelinska potovanja v najrevnejše kraje sveta, tam revežem svetuje, kako ravnati z vodnimi in drugimi naravnimi viri, a tudi, kako si lahko vsak, četudi nima niti kvadratnega metra zemlje, prideluje precejšnje količine zelenjave, in dela še nešteto drugih podvigov.

Holzerjeva permakultura

V svoji drugi knjigi Holzerjeva permakultura Holzer razlaga svoje štiridesetletne izkušnje ekološkega načina kmetovanja in skuša odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki so mu jih ljudje zastavljali na seminarjih in predavanjih. Bralcu natančno in nazorno pojasnjuje neštete skrivnosti svojega kmetovanja (urejanje krajine, ocena tal, terase, zasnova vodnih vrtov in ribnikov, gomilaste in visoke grede, alternativno kmetovanje − zeleno gnojenje, nasveti za mešane kulture, alternativna reja živali, sadna drevesa, gojenje gob, kmečki in mestni vrt, naravna gnojila, mulčenje, zeliščne gnojnice, gojenje zelenjave v mestu), razlago pa ponazarja več kot 200 barvnih fotografij in risb. Odkriva, kako temeljna načela permakulture uresničiti v praksi. Takšna načela so: vsi elementi sistema učinkujejo vzajemno, vsak element opravlja več nalog in vsaka naloga temelji na več elementih, vsestransko smiselna in učinkovita izraba energije, delo z obnovljivo energijo, izraba naravnih virov, temeljita izraba sistemov na majhnem prostoru, izraba in sooblikovanje naravnih procesov in obtokov, razvijanje in uporaba robnega učinka (zasnova struktur na majhnih, zelo produktivnih površinah) in mnogoterost namesto enoličnosti.

Knjiga naj bi pripomogla, da bi še več ljudi živelo v sozvočju z naravo in si jo prizadevalo razumeti, namesto da se z njo bojujejo.

Holzer opozarja na neodgovorno ravnanje z naravo, ki mu je bil priča na svojih potovanjih med izpeljavo projektov v tujini – v Bosni, Kolumbiji, Braziliji, Tajski in ZDA, kjer se peščica ljudi okorišča na račun širokih plasti prebivalstva, in meni, da kaj takega lahko doleti tudi Evropo, kjer kmetje vodijo majhne podeželske kmetije kot postransko dejavnost, saj ne vedo več, kako bi se preživljali s svojim delom ali pa namesto alternativnih rešitev kmetovanja raje izberejo monokulturo, pri kateri uporabljajo več kemičnih sredstev. Holzerjev priročnik bralcu prijazno in na stežaj odpira vrata v novo paradigmo gospodarjenja po zgledu narave, ki temelji na naravnem obtoku in ekosistemih in i bi morala postati tudi prihodnost naše države.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, avgust 2010, št. 252

Fotografija: www.oe1.ORF.at Gesellschaft