Dr. Jovan Tasić prihaja iz Novega Sada. Tam ima že dolga leta svoj Center Tasić, kamor prihajajo ljudje z vsega sveta, pred nedavnim so prišli celo iz Dubaja. To ni presenetljivo, če vemo, da dosega zavidljive uspehe pri zdravljenju bolezni, ki veljajo sicer za neozdravljive: epilepsija, avtizem, cerebralna paraliza, okvare vida, duševna zaostalost, multipla skleroza. K njemu pridejo ljudje, ki so uporabili že vse druge metode zdravljenja in jih je uradna medicina »odpisala«. Dejstva govorijo večinoma o velikem izboljšanju, če ne celo o odpravi prvotnih težav: nešteto ljudem je pomagal in jim zbudil novo upanje.

Pred desetimi leti je prišel v Slovenijo na povabilo Centra za cerebralno paralizo Sonček in po letu in pol zavidljivih uspehov – nekateri bolniki so shodili, spregovorili, spregledali – je ostal tukaj. Pred osmimi leti je ustanovil podjetje Center Tasić za izboljšanje telesnega in duševnega zdravja. Deluje v prostorih Harmonije v Mengšu. Tam vsak dan zjutraj stopi pred več kot štirideset bolnikov, od enoletnih malčkov do osemdesetletnikov, vendar je otrok največ.

Jovan Tasić je zdravnik tradicionalne medicine in zdravilec, ki z rokami dosega čudeže tam, kjer je uradna medicina odpovedala. Da ima zdravilske sposobnosti, ki so dar narave ali nečesa posebnega, potrjujejo predvsem dosežki. K njemu ne moreš brez diagnoze in izvida uradne medicine in po nekaj terapijah je njegovo delo potrebno spet medicinsko preveriti. V petindvajsetih letih ga je obiskalo več kot sto petdeset tisoč pacientov.

Deluje prijazno, toplo, samozavestno, karizmatično. Ob deseti obletnici delovanja v Sloveniji je 14. aprila 2014 v beli dvorani hotela Union v Ljubljani predstavil medijem in širši javnosti svoje delo in življenjsko pot. Ob tej priložnosti je izšla tudi tretja dopolnjena izdaja njegove knjige Odpisani ponovno hodijo.

Sem zdravnik tradicionalne medicine

»Ljudje me največkrat vprašajo, ali sem bioenergetik. Nisem, sem zdravnik tradicionalne medicine,« je takoj na začetku zbranim povedal dr. Tasić in nadaljeval: »Veliko ljudi se ukvarja z zdravljenjem, veliko je šarlatanov. Kako spoznati pravega zdravilca? – Pravi zdravilec je tisti, ki se dá v celoti in sodeluje z uradno medicino.«

Zdi se, da dr. Tasić izpolnjuje oba pogoja. Čeprav je med njegovimi terapijami vse videti neverjetno toplo, prisrčno in ganljivo, še posebno, ko je z otroki – to je tudi demonstriral zbranim – med običajno terapijo zamenja nekaj zdravniških halj, saj je od silnega napora povsem premočen. Z vsakim naveže pristen stik in odnos, »vsak ima ime«, pravi. Sodelovanje z uradno medicino se mu zdi izredno pomembno, pacientov, ki ne prinesejo zdravniških izvidov ne sprejme. Izvide v njegovem centru shranijo, po nekaj terapijah pa paciente prosi, naj testiranje ponovijo, da se črno na belem vidijo izidi. »Takoj na začetku vsem pacientom povemo, da je zdravljenje dolgotrajno, sistematično in da uspehov ne bo čez nekaj dni … Vendar se je že zgodilo, da so otroci po nekaj terapijah prvič stopili na noge in naredili nekaj korakov, toda takšnih je malo. Pokažejo pa nam, da človek ne more upravljati življenja in smrti ter da so izidi nepredvidljivi,« pravi.

Spoštovanje do »višje sile« se kaže tudi v odgovoru na vprašanje, kaj omogoča take neverjetne ozdravitve. »Tega ne vem niti sam, saj tega ne more narediti noben človek, to je božje delo. Tisto, kar nas zares preseneti, je hitrost ozdravitve. Sem samo človek, ki želi pomagati.«

Kjer uradna medicina naredi piko, napravi dr. Tasić vejico

Na dogodek je dr. Tasić povabil sodelavce, da so spregovorili o njegovem delu. Pogosto govori »mi« ali pove, da to, kar dela, počne z božjo pomočjo, zato je bil zanimiv pogled na njegovo delo, ki ga je predstavil teolog Dušan N. Petrović, rektor teološke fakultete in semenišča v Novem Sadu, ki pozna dr. Tasiča že petindvajset let.

»Kdor bere Sveto pismo, opazi, da je osrednja stvar življenja ljubezen,« je rekel Dušan Petrović in nadaljeval, da nič na tem svetu ne obstaja brez božje volje. »Vsi smo božji služabniki, a božja milost je, da je Bog dal dr. Tasiću nekaj, česar drugim ni. Svoje delo opravlja z vso ljubeznijo, rad ima ljudi in je zato najsrečnejši, ko se veseli izboljšanja in ozdravitve z ozdravljenimi in njihovimi bližnjimi.« Meni, da je dr. Tasić najprej zdravnik in potem služabnik v božjih rokah. »Bog se v svetu pojavlja v mnogih oblikah in pomaga ljudem različno. Zato Jovan Tasić sam rad pove, da ljudi ne zdravi on, temveč jih zdravi božja energija. Vsega tega ne moremo pojasniti, tudi če bi hoteli.«

Tudi dr. Borislava Kovačević, specialistka športne medicine, že petindvajset let zavzeto spremlja delo dr. Tasića, proučuje izvide pacientov in se je sama prepričala, da so nekateri shodili in spregovorili. »Zahodna medicina verjame samo temu, kar vidimo. Veliko stvari pa še ne razumemo in ne poznamo. Naše znanje o vzhodnjaški medicini, na primer bioenergiji, akupunkturi, akupresuri in drugih medicinskih vejah, ki jih imenujemo alternativna medicina, je precej pomanjkljivo. Ko se je akupunktura pred leti prvič pojavila, ljudje niso imeli pojma, kaj je to, in so jo zavrnili. Ko pa so začeli proučevati vzhodnjaško medicino kot celotno znanost, so se sčasoma zavedeli njenega pomena in akupunktura je bila sprejeta v uradno medicino. Enako je z bioenergijo, čeprav še vedno ni povsem proučena, saj so njene energijske poti nevidne, in je zato veliko ljudi ne sprejme. Ugotovila sem, da pri terapijah dr. Tasića ljudem pri zdravljenju pomaga prav odpiranje prej zaprtih ali ustavljenih bioenergijskih poti. Tam, kjer uradna medicina napravi piko, naredi dr. Tasić vejico,« je slikovito opisala svoja spoznanja.

Zadnji je spregovoril dr. med. Srdjan Vidaković, spec. ginekologije, ki je bil pred srečanjem z dr. Tasićem največji skeptik, kar zadeva tradicionalno ali alternativno medicino. Prepričala pa ga je izkušnja z vnukinjo, ki se ji je po terapijah povrnil sluh: »Moja vnukinja je imela samo trideset odstotkov sluha, napovedali so, da bo morala do konca življenja nositi slušni aparat. Dr. Tasić pa ji je pomagal, da ji ga ni treba nositi, saj sliši.« Potem je dr. Tasića preskusil še sam: čakal je na operacijo kolkov, hodil je le s težavo, imel je tudi hude bolečine. Po terapijah so bolečine izginile, gibljivost se je močno povečala, spet je začel uživati v rekreativnih športih.

Doktor Tasić in otroci                                                                  

Dr. Tasić zdravi vse, ki pridejo k njemu, vendar se vidi, da je njegov odnos z otroki nekaj posebnega. Že na prvi pogled je očitno, da je to posebna in obojestranska ljubezen. Veliko otrok noče biti pri mamici, temveč hočejo biti pri Tasiću in nočejo iz njegove bližine ali iz njegovega naročja. Objemajo se z njim, ga božajo, poljubljajo, večji plosknejo dlan ob njegovo dlan. Dr. Tasić pozna ne samo ime vsakega malega pacienta, temveč tudi njihove male skrivnosti. »Kako pa ljubezen?« vpraša nekoliko večje otroke. In ti mu povedo. »Dogajajo se take stvari, ki jih ne moremo razumeti,« pravi in pokaže na solzo, ki priteče, ko demonstrira terapijo na enem od otrok.

Omeni Miloša Stojakovića, ki se je rodil slep, zdravniki pa so menili, da za njegovo težavo ni zdravila. »Moja in Miloševa bitka je trajala dve leti in uspelo nama je; zdaj vidi in – to je najpomembnejše − tudi samostojno hodi ter normalno obiskuje osnovno šolo. Miloš je moje največje priznanje, daje mi neko čudežno moč, da vztrajam.«

Če je Miloš »zaščitni znak« njegovega centra v Novem Sadu, ima v Sloveniji posebno mesto Lenart Kern, ki je bil s starši in še nekaj malimi bolniki navzoč tudi pri dogodku v Ljubljani. Drobnega fantka navihanega obraza zaradi ljubkosti takoj opaziš. Rodil se je z zelo redko gensko napako, Wolf Hirsch Hornovim sindromom, ki se pojavlja na vsakih petdeset tisoč rojstev, ta otrok pa je edini v Sloveniji s to boleznijo. Zdravljenja zanj ni, takšni otroci so mentalno in fizično zaostali, imajo epileptične napade, večina jih nikoli ne shodi, tretjina jih umre do drugega leta starosti.

Lenart pa je zdaj star sedem let in pol, hodi in napreduje. Z mamo ves čas redno obiskujeta pediatrinjo, fizioterapevta, nevrologa, kardiologa in logopedinjo, hkrati pa hodita k dr. Tasiću od Lenartovega devetega meseca. Po vsaki terapiji se je pokazal napredek. Ko je bil Lenart star skoraj dve leti, se je začel plaziti, zdaj hodi in teka okoli – in če mu pomahaš, veselo pomaha nazaj.

Lara in Tim Berce sta sestra in bratec iz Novega mesta, oba sta imela zgodovino epileptičnih napadov in uživala močna zdravila. Mama Mojca, ki dela kot fizioterapevtka, je na spletu izvedela za dr. Tasića, vendar ni verjela v opisano zdravljenje. Kljub temu se je odločila, da Laro naroči na terapijo. Tri dni po prvi terapiji je imela Lara zadnji napad. To je bilo pred šestimi leti. Zdaj se počuti odlično, spet se ukvarja s športom in z odličnim uspehom končuje osnovno šolo. Zdravil ne jemlje že več let. Tudi bratec Tim se počuti zelo dobro.

Z malo Nušo Miklavčič z Dolenjskega je prišla čila prababica Ondina in povedala dekličino zgodbo. Srčkana deklica je stara šest let. Rodila se je v Postojni, ob porodu je nastal zastoj, otroku je primanjkovalo kisika, pri treh mesecih se je pokazalo zaostajanje v rasti in slab tek – vzroka za vse to pa ni mogel pojasniti nihče. Staršem so predlagali rastne hormone, a so se raje odločili za dr. Tasića. Prva terapija je bila, ko je bila Nuša stara dve leti, po drugi terapiji je shodila, dobila tek in začela pomembno napredovati.

Rebeka Škvarča iz Idrije je deklica z ozdravljenim srcem. Njen oče Srečko je povedal: Pri devetih mesecih so ugotovili, da ima prirojeno srčno napako – dve luknjici (okvara atrijskega septuma) in da bi bila potrebna operacija na odprtem srcu. Potem so starši slišali za dr. Tasića. Po enoletnih terapijah je ultrazvok pokazal, da ene luknjice ni več, druga pa se je bistveno zmanjšala in so jo odpravili endoskopsko. Z Rebeko je zdaj vse dobro, lahko bi se ukvarjala celo z vrhunskim športom.

Vse je v božjih rokah

Na koncu je dr. Tasić odgovarjal na vprašanja medijev. Na vprašanje, ali med terapijo moli, je odgovoril, da moli vsak dan, med zdravljenjem pa želi samo pomagati, njegove roke se premikajo kar samodejno. »Ko zdravim, sem samo prevodnik, nič ni ega. Ljudje verjamejo vame, a nisem Bog. Z rokami prenašam božjo energijo na bolnega človeka, potem se zdravi organizem sam.«

O uradni in tradicionalni medicini pravi: »Menim, da je skrajni čas, da začneta obe uradno sodelovati. Takega sodelovanja je sicer veliko, a ni javno priznano. K meni pride veliko zdravnikov, pripeljejo svoje paciente, pa tudi jaz sem pacient uradne medicine. Prav je, da ima vsak človek pravico odločati o tem, kako se bo zdravil – morda želi, da bi bili uporabljeni obe vrsti medicine. Dokler pa uradna medicina ljudem nekako obrača hrbet, se, potem ko iščejo zadnjo rešilno bilko zatečejo k nam.«

In še o knjigi Odpisani ponovno hodijo. »Naslov knjige govori o uradno odpisanih pacientih, ki so jim zdravniki napovedovali na primer takole: nikoli ne bo hodil, nikoli ne bo slišal, govoril, videl in podobno. Taki pridejo k nam. Kot vidimo po izidih, upanje vedno obstaja.«

In kako pogosto opravlja terapije? »Terapije imam štiri dni na teden, potem imam odmor. Tako delam pet tednov, nato si vzamem teden odmora. Potrebujem čas za počitek, da se regeneriram, sprostim.«

In kaj naredi zase, da se sprosti? »Regenerira me vsak nov dosežek in ozdravitev. Informacija se vedno vrača k viru in če je pozitivna, daje moč za nove uspehe. Sicer pa me sproščajo narava, sprehodi, bazeni, toplice, morje, prosti čas in družina.«

Kaj pa čakalne dobe? »Če bi ravnali po seznamu bi bile čakalne dobe daljše od enega leta, saj prihajajo k meni zelo bolni pacienti, ki imajo na primer: avtizem, epilepsijo, cerebralno paralizo, multiplo sklerozo, hud revmatoidni artritis. Zelo malo novih pacientov lahko sprejmemo, a za nujne primere se vedno najde prostor.«

Koliko terapij je potrebno, da se pokaže izboljšanje? »Navadno se zvrsti od štiri do osem terapij zapored, potem sledijo nekajtedenski premori, da organizem naredi svoje. V tem času opazujemo, kako se organizem odziva, zdravi. In če je potrebno, zdravljenje nadaljujemo.«

Izredno dobre uspehe ima tudi z zdravljenjem neplodnosti. Marsikdaj, umetne terapije po večkratnih poskusih niso obrodile sadov, po nekaj terapijah pri njem pa se je stanje povsem nepričakovano spremenilo in pari so kmalu postali radostni starši. »Neplodnost je lahko moška in ženska. Prizadevamo se predvsem za celostno zdravje, potem namenimo pozornost organom, potrebnim zdravljenja,« je komentiral.

In kaj pravijo zdravniki potem, ko se pacienti vrnejo od dr. Tasića z zelo izboljšanim zdravjem ali celo ozdravljeni? »Meni nič ne rečejo, vprašati morate starše malih pacientov. Veliko zdravnikov ne sliši, kaj govorim. Nočejo slišati. Veliko jih misli, da so s tem, ko so končali medicinsko fakulteto, postali bogovi. Tudi večina tistih, ki zdravijo v alternativi, misli podobno.«

Kaj pa ob boleznih, ko ozdravitev zaradi nekih globljih razlogov ni mogoča? »Seveda so tudi takšni, ki jim ne morem pomagati. Bolj pošteno jim je povedati, da tega ne zmoreš, kakor zbujati lažno upanje. Obstajajo usodne ali karmične bolezni, pri katerih nobena terapija ne bo učinkovita, ker upravljanje življenja in smrti nikoli ne bo v človeških močeh. K sreči je takšnih razmeroma malo. Še danes nekateri ljudje – tako kot pred tisočletji – prosijo za zdravje bogove. Toda takšni še vedno ne razumejo, da je ohranitev zdravja bila in bo v njihovih lastnih rokah.«

In še o tem, da ga veliko ljudi primerja z zdravilcem Zdenkom Domančićem: »Zdenko Domančić je začetnik in pionir metod zdravljenja z bioenergijo na območju nekdanje Jugoslavije. Veliko mi je pomagal na začetku moje poti, in za to sem mu zelo hvaležen. Že več kot dvajset let se nisva videla. Najprej sem se izobraževal v Londonu, potem na univerzi za naravno medicino v Budimpešti, tam sem tri leta predaval, in potem delo nadaljeval še na univerzi v Nišu.« Še vedno se izobražuje, zdaj dela magisterij v Berlinu.

O njegovem odnosu do otrok: »Vsakemu zdravniku je težko povedati, kateri pacient mu je najljubši, ker ima vse enako rad, tako kot mati otroke. A če povem po pravici, mi srce najbolj zaigra, ko pridejo k meni otroci – zelo bolni ali slepi ali z zelo opešanim vidom – in ko mi uspe, da jim pomagam. Prepričan sem, da je to najlepši občutek v življenju.«

***

Odrasel je v vojvodinski vasici Podrimce in čeprav je moral pomagati materi pri vseh težaških opravilih, je imel že kot otrok šolo nadvse rad. Pri šestih letih se je v šolo odpravil kar sam, tudi uradno so ga vpisali v prvi razred, a ker ni bilo denarja za knjige in druge stvari, je mati rekla, da ga bo izpisala. Po tistem si je v obupu hotel vzeti življenje: obesil se je, mati ga je zadnji trenutek rešila. Po tistem je v šolo lahko hodil, do nje je vsak dan prehodil šestnajst kilometrov. Drugi otroci so šolo doživljali kot hudo obremenitev, on pa je komaj čakal, da bo spet izvedel kaj novega. Nikoli ni bil bolan in vaščani niso mogli razumeti, kako to, da »mu nikoli nič ni«, čeprav je bil vedno zelo skromno oblečen, in je imel večkrat mokre noge. Tudi Jovanu Tasiću to ni bilo jasno. Nekateri pojasnjujejo vzroke za njegove posebne sposobnosti s tem, da je njegova mati rodila enojajčna dvojčka in da je eden pri porodu umrl. Verjamejo, da dobi v takem primeru drugi dvojček poleg svojih tudi bratove lastnosti.

Pri štirinajstih letih je spet obveljala njegova: skrivaj je šel na testiranje za vojaško štipendijo, da se je lahko vpisal v srednjo šolo. Potem se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, postal elektroinženir, se zaposlil, poročil in imel dva otroka. Nato se je nekega dne znašel na razpotju. Sledila je ločitev in kriza, ko ni vedel, kaj naj naredi s svojim življenjem. Ko mu je bilo najteže, se je znašel med ljudmi, ki so se ukvarjali s tradicionalno medicino. V njihovi družbi je spoznal, da sam ne potrebuje pomoči, lahko pa pomaga drugim. Šel je v London, končal štiriletni študij tradicionalne medicine in začel delovati po vsej nekdanji Jugoslaviji. V Novem Sadu je bil izbran za enega najboljših sosedov, dobil je številna priznanja za humanitarno pomoč, veliko otrok zdravi brezplačno.

Kaj se dogaja med terapijo

Med delom so moje roke rentgen, v njih občutim polje, kjer so nastale poškodbe, pa tudi to, kje je presežek energije in kje jo primanjkuje. Presežek preusmerim na območje pomanjkanja in popeljem informacijo tja, kamor je potrebno.

To ni samo v prstih, to je trenutek, ko se zgodi, medtem ko delam. Videli ste, da je to posebno stanje, ki ga ne moremo imenovati hipnoza ali delirij, toda samega sebe pripeljem vanj spontano; to počnem zlahka, da potem lahko delam in se vklopim. Tako dosežem, da postanem prejemnik in oddajnik. V tem trenutku sem navzoč, čutim vse okoli sebe, vse tudi vidim, a to je drugotno. V ospredju je človeški organizem, vidim ga kot energijsko kroglo: vidim njegovih šest energijskih središč, ki so na telesu, in sedmo, ki je zunaj telesa.

Ko »ukrivlja« telesa pacientov, je videti to prav neverjetno, še posebno pri starejših ljudeh, ki imajo otrdelo hrbtenico in takega giba sami niti po naključju ne bi zmogli:

Pri psihokinezi (ukrivljenje telesa ali drugih predmetov z umom, op. p.) v trenutku, ko se pacient postavi v nenaraven položaj, prenehajo veljati fizikalni zakoni o tem, da ima vsako telo svojo os. Takrat se hrbtenica dematerializira, pri spondilozi in drugih težavah s hrbtenico se ta zvije v nenaraven položaj – to se sicer ne bi moglo zgoditi, ker bi počila. Zgodi se oddaljevanje astralnega telesa od fizičnega, ukvarjam pa se prav s tem astralnim telesom, in ne z materialnim. Medtem ko govorim, me ne vidite, lahko me samo občutite. To, kar vidite, je le ogrodje, ki varuje energijo v notranjosti.

Velikanski odstotek človeških bolezni in trpljenja je povezan z vsakdanjimi nezdravimi mislimi in notranjimi spopadi. Sprejeti moramo to, da je bolezen naraven tok, in dojeti, da agresivne metode zdravljenja, s katerimi naj bi uničili bolezenska znamenja, niso vedno ustrezne. Možnost za vnovično doseganje ravnotežja se skriva v naravi bolezni same.

Odlomki so iz knjige Odpisani ponovno hodijo, ki je dokument brezupnih primerov, s katerimi zdravilec številne ozdravitve dokazuje z dokumenti uradne medicine, s preiskavami prej in potem, spremljajo pa jih pristne izpovedi tistih, ki so pri njem našli zadnje upanje. V njej so tudi recepti dr. Tasića, kako si iz tako imenovane zelene lekarne lahko pomagate sami. Knjiga ni naprodaj, lahko pa jo dobite kot darilo.

Sara O. Berden; prispevek je bil objavljen v reviji AURA, junij 2014, št. 297