Moški je samodejno posegel po defibrilatorju AED, napravi, ki se uporablja za dovajanje električnega sunka osebi, ki doživi srčni zastoj. Gospod A., ki je bil zaradi srčnega zastoja brez zavesti, in pri katerem so napravo uporabljali, je slišal moški glas, ki je dvakrat ukazal, naj sprožijo sunek in dajal še druge ukaze. Nato je videl, da se je v sobi nenadoma znašla neznana ženska, ki mu je pomahala. Gospod A. je zapustil svoje negibno telo in se po zraku usmeril k njej. Vedel je, da je tja prišla zaradi njega, vendar ni vedel, zakaj. Naslednji trenutek je bil že pod stropom in opazoval svoje negibno telo, sestro in zdravnika s plešasto glavo.

Tako se je bolnik A. pozneje spominjal triminutnega oživljanja, ki mu je rešilo življenje, in med katerim, po dozdajšnjih spoznanjih znanosti, ne bi smel doživljati ničesar.

Vse udeležene osebe so pozneje potrdile, da se je bolnik dogajanja med oživljanjem pravilno spominjal, le neznane ženske niso videli. Zgodba bolnika A. je opisana v članku v reviji Resuscitation (Oživljanje) in je ena od številnih drugih, ki spreminjajo prevladujoče mnenje, da se človek ni zmožen zavedati, ko je klinično mrtev. Doslej so raziskovalci domnevali, da ko se srce ustavi in preneha pošiljati kri v človekove možgane, tudi zavedanja ni več. Na podlagi številnih izkušenj bližine smrti so zdravniki in zdravniško osebje, ki dela s takšnimi bolniki, že začeli spreminjati svoje stališče, vendar še zmeraj gledajo na takšna doživetja kot na halucinacije, raziskovalci pa tudi niso preveč navdušeni nad raziskovanjem tovrstnih izkušenj, saj za to naj ne bi bilo na voljo ustreznih znanstvenih metod.

Toda Sam Parnia, zdravnik in direktor raziskovalnega centra medicinske fakultete Stony Brook (Stony Brook University School of Medicine) v New Yorku s svojimi sodelavci in kolegi iz sedemnajstih zdravstvenih ustanov v Združenih državah Amerike in Angliji skuša kljub temu dognati, kaj se dogaja z ljudmi, ki umirajo, in se je dogajalo s tistimi, ki so jih z oživljanjem rešili. Meni, da je kljub vsemu mogoče pridobiti znanstvene podatke o takšnih pojavih. V štirih letih je skupaj s sodelavci iz sedemnastih bolnišnic proučil več kot 2000 primerov bolnikov s srčnim zastojem, ki so jih oživili. Od omenjenega števila bolnikov je doživelo izkušnjo bližine smrti 16 odstotkov bolnikov, to je 101 oseba. Z njimi so se dr. Parnia in kolegi nato pogovorili o tem, kaj so doživljali med oživljanjem. Namen teh pogovorov je bil ugotoviti, kako človek mentalno in spoznavno izkuša bližino smrti. Če bi znanstveno dokazali, da imajo bolniki tedaj, ko naj bi bili brez zavesti in ne bi smeli imeti nobenih doživetij, kljub temu še slušne in vidne zaznave, bi morda lahko nekoč tudi napovedali, kdo bo med morebitno klinično smrtjo tudi imel takšna doživetja.

Dr. Parnia in sodelavci so ugotovili, da se je skoraj polovica proučevanih oseb spominjala vsaj nečesa iz kratkega obdobja, ko naj bi bili po meritvah in videzu klinično mrtvi. Toda v primerjavi z bolnikom A. in še neko bolnico, ki sta izkusila značilni izhod iz telesa, že znan iz dozdajšnjih proučevanj izkušenj bližine smrti, so druge osebe pripovedovale o prizorih, ki so spominjali na sanje ali halucinacije. Dr. Parnia je izjavil, da kaže, da so mentalne izkušnje smrti veliko bolj razpršene, kot so prej domnevali.

Parnia in sodelavci so zbrana doživetja bližine smrti razvrstili v sedem kategorij: strah, videnje živali ali rastlin, bleščeče luči, nasilje in preganjanje, deja-vu, srečanje z družinskimi člani, sposobnost obnove dogajanja med srčnim zastojem.

Izkušnje bližine smrti preživelih bolnikov so segale od izkušanja groze do blaženosti. V kategoriji grozljivih izkušenj je na primer neki oživljeni bolnik pripovedoval, da bi moral prestati nekakšen sežig, drugi bolnik je poročal, da so bili ob njem še štirje ljudje, in kdor bi se zlagal, bi umrl, tretji bolnik je govoril o tem, da je videl moškega v krsti, ki so ga sežgali v pokončnem položaju, četrti bolnik se je spominjal, da so ga vlekli skozi globoko vodo, peti, da je bil na tem, da umre in se je moral spomniti najkrajše besede, ki jo pozna.

V skupini bolnikov, ki so med oživljanjem imeli pozitivne izkušnje, jih je približno 22 odstotkov pripovedovalo o občutku miru in ugodja, nekateri so videli različna bitja, drugi rastline, vendar ne rož, tretji leve in tigre, nekateri so se kopali v bleščeči luči ali se srečali z umrlimi družinskimi člani. Nekateri so imeli močan občutek deja-vu, že videnega, tako je na primer neka oseba rekla: “Zdelo se mi je, da vem, kaj bodo drugi ljudje storili, še preden se je to zgodilo.” Na splošno pa so vsi poročali o izostrenih čutih, drugačnem zaznavanju časa in prostora ter občutkih nepovezanosti s telesom.

Dr. Parnia pravi, da je povsem jasno, da ljudje med umiranjem in smrtjo nekaj izkušajo. Kako si posamezniki, ki jih oživijo, razlagajo te izkušnje, je odvisno od njihovih dotedanjih življenjskih izkušenj in prepričanj. Nekdo, ki je iz Indije, bo morda rekel, da je med klinično smrtjo videl Krišno, nekdo s srednjega vzhoda Združenih držav Amerike pa bo ob povsem enakem prizoru razlagal, da je videl Boga. Če so ga vzgajali tako, da so mu dopovedovali, da bo ob smrti videl Jezusa in bo ta poln ljubezni in sočutja, potem bo verjetno videl prav to, pravi Parnia. In če ga bomo oživeli, bo očetu rekel: “Oče, prav si imel, videl sem Jezusa.” Toda, ali bi kdo od nas v resnici prepoznal Jezusa ali Boga? Ali bo Bog imel belo brado, kakor ga upodabljajo v slikanicah? Parnia pravi, da je mogočih na tisoče interpretacij videnega, odvisno, v kakšnem je okolju človek odraščal in kakšne so življenjske izkušnje za njim.

Doživetij bližine smrti je veliko več, kot se misli

 Doslej nobena raziskovalna skupina ni odkrila vzorca doživetij, ki bi jih lahko neki človek najbolj verjetno izkušal ob svoji smrti, prav tako ne morejo razložiti, zakaj nekateri ljudje izkušajo grozljive prizore, drugi pa prijetne ali celo blažene. Dr. Parnia tudi poudarja, da je zelo verjetno, da je imelo veliko več ljudi tako imenovane izkušnje bližine smrti, kot kažejo znanstveni podatki. Veliko ljudi se teh izkušenj ne spominja, morda zaradi otekanja možganov, ki se zgodi po srčnem zastoju ali močnih pomirjeval, ki jih dobijo. Četudi ljudje svojih doživetij ne morejo povsem obnoviti, pa to lahko nanje vpliva na podzavestni ravni. Parnia domneva, da prav nezavedno doživljanje morda lahko pojasni različne odzive oživljenih bolnikov s srčnim zastojem, ki sledijo njihovemu okrevanju: nekateri se več ne bojijo smrti, postanejo bolj nesebični, drugi pa razvijejo celo posttravmatski sindrom.

Dr. Parnia in njegovi sodelavci že načrtujejo nadaljnje raziskave, da bi odgovorili še na nekatera od teh vprašanj. Upajo, da bo njihovo delo pomagalo preseči tradicionalne trditve o umiranju in smrti, religijske in druge meje, pa tudi prepričalo skeptike. Meni, da je treba smrt obravnavati enako znanstveno kot kateri koli drugi pojav, kajti zdaj imamo na voljo tudi primerno tehnologijo, ki je prej ni bilo.

Fizične spremembe po smrti

Ljudi ne zanima pretirano, kaj se s fizičnim telesom dogaja po smrti, zakaj po smrti na primer še naprej “rastejo” nohti in lasje in koliko časa. Nekatere izkušnje s tem imajo pogrebna podjetja in študentje medicine ob proučevanju trupel ter kirurgi, ki opravljajo presajanje organov. Dognali so že, koliko časa potrebujejo različni tipi celic, da po smrti prenehajo rasti.

Različne celice umrejo v različnem času. Ko srce preneha utripati, se ustavi tudi dotok kisika v možgane. Brez glukoze odmrejo živčne celice v treh do sedmih minutah.

Kirurgi, ki presajajo organe, morajo odstraniti ledvice, jetra in srce iz umirajočega bolnika v tridesetih minutah od potrjene klinične smrti (ki pa ni prava smrt!) in jih v prejemnika presaditi v roku šestih ur. Kožne celice pa živijo dlje.

Da bi lahko zrasli nohti, morajo nastajati nove celice in rast ni mogoča brez glukoze. Nohti pri živi osebi zrastejo v povprečju 0,1 milimetra na dan, vendar se rast s starostjo upočasnjuje. Iz plasti tkiva, nohtnega matriksa, izvira največ celic za rast nohtov. Nove celice potiskajo stare naprej, zato noht raste. Smrt ustavi pritok glukoze in tako tudi rast nohtov.

Podobno se dogaja z lasmi. Vsak las ima lasni mešiček, iz katerega raste. Na dnu mešička je las priraščen in odebeljen v lasno čebulico. Sestavljena je iz celic, ki z delitvijo poskrbijo za rast las. Čebulica je ugnezdena v mešičku in oblikuje matriks. To so celice, ki se delijo in ustvarjajo nove celice, ki omogočajo, da lasje rastejo. Te celice se delijo zelo hitro, toda le, če imajo na voljo dovolj energije. Ta pa nastaja z zgorevanjem glukoze ob navzočnosti kisika. Ko srce preneha pošiljati kri s kisikom po telesu, se ustavi tudi dotok energije in preneha celična celitev, ki omogoča rast las.

Zakaj so ljudje prepričani, da po smrti še naprej rastejo nohti ali moška brada? Za takšne trditve ni biološke podlage, nohti ne rastejo, toda koža okoli njih se skrči, ker dehidrira, zato so na videz daljši. Enako se izsuši koža na bradi in dlake so videti daljše.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com