Sašo Einsiedler dobro poznamo kot televizijsko voditeljico, manj pa kot komunikacijsko trenerko, mediatorko in osebno svetovalko ter žensko, ki si nenehno prizadeva ohranjati povezanost s seboj. Duhovnost skuša živeti v dejavnem vsakdanjiku: »Umetnost je živeti duhovno ‘tukaj in zdaj’. Biti zadovoljen z življenjem in dejavno sprejemati življenjske izzive, ohranjati odnos z Bogom, višjo silo in živeti povsem normalno življenje. Ter seveda gojiti zaupanje in se zavedati, da nismo popolni.«

 

Ste v življenju že odkrili Boga in duhovnost?

O, seveda. Duhovnost je nekaj, kar počasi vsi po malem odkrivamo. Ljudje smo prišli do točke, ko smo ugotovili, da samo z razvojem uma, ne glede na to, koliko dobrega nam prinaša, ne najdemo končnih odgovorov na vsa zastavljena vprašanja. Čutimo, da je in da mora obstajati še nekaj več … Sicer pa sta duhovnost in Bog besedi, ki pri mnogih ljudeh naletita na odpor – morda zaradi zlorab tistih ljudi, ki so od duhovnosti in Boga zelo, zelo oddaljeni, pa ju vendarle nenehno uporabljajo …

 

Kako sta Bog in duhovnost preniknila v vaše življenje? Ali Boga poznate že od otroštva?

Dolgo časa sem bila izjemno alergična na besedo Bog pa tudi na duhovnost. Vendar sem že kot otrok čutila, da me nekako vleče v odkrivanje »tistega tam nekje«. Spominjam se, da so starši imeli knjigo o hipnozi – takrat sem bila še osnovnošolka – prebrala sem jo in potem (neuspešno) poskušala hipnotizirati sošolke … (smeh) No, kakšne posebne duhovne vzgoje doma sicer nisem imela, vendar pa so me starši naučili marsičesa in mi dali veliko in lepo duhovno popotnico, čeprav jo niso posebej tako poimenovali.

Stvari, kot so spoštovanje sočloveka, sočutje, »ne delaj in ne želi drugim ničesar slabega«, poštenost, ljubezen do življenja ipd. so bile zame od nekdaj vedno nekaj povsem normalnega, temeljnega … Vendar pa sem pozneje spoznala, da pri vseh ljudeh ni tako. Danes, ko imam svoje otroke, ugotavljam, da stvari, ki so zame in moje otroke samoumevne, drugi vidijo kot nek presežek, na primer: vljudnost, zahvalo, pozdravljanje sosedov ipd. Ko da se morajo nekateri šele naučiti teh stvari, ki so vendarle tako temeljne.

Zadnjič sem našla svoj srednješolski dnevnik. Kar nisem verjela, kako sem razmišljala takrat, kako sem se iskala, se spraševala … Morda sem se takrat poznala celo bolj, kakor v poznejših letih, ko sem za nekaj časa izgubila stik s sabo. Posrkalo me je delo, želja po všečnosti pri delu na televiziji, družina … Šele po rojstvu prvih dveh otrok, ko sem začela hoditi na jogo, sem se znova začela spraševati o enakih stvareh, ki sem jih vedela že kot srednješolka. Ko bi takrat znova začela od začetka … Prvič sem začutila, da Bog ne stanuje samo v cerkvi, da On ni nikogaršnja lastnina, temveč pripada vsem, je v vseh.

 

Nekateri ljudje so se potem, ko so se bolj povezali z Bogom in se pobliže seznanili z duhovnostjo zelo preobrazili. Tudi vi najbrž niste ostali isti …?

Ja, seveda, stik z Bogom te preobrazi. Če prej nekaj zgolj slutiš in si tu in tam upaš pomisliti, da »nekje še nekaj je«, se v določenem trenutku zaveš, da to obstaja in sprejmeš to kot dejstvo. To je nekakšno olajšanje, dovoliš si biti to, kar čutiš. Sama sem šla prek številnih tovrstnih duhovnih preobrazb: enkrat sem se pomaknila malo naprej, pa malo nazaj, iskaje sebe.

Doživljala sem spoznanja in se spreminjala. Največje spoznanje sem vsekakor doživela s svojim trpljenjem in spraševanjem: Zakaj se je nekaj zgodilo? Največja past duhovnosti je namreč v tem, da vedno delujemo v resnično dobri veri, smo prijazni, odpuščamo, želimo utišati svoj ego ipd. A na koncu izgubimo sebe! Prijazen in prizanesljiv moraš namreč najprej biti do sebe, šele potem si v resnici takšen lahko tudi do drugih.

A v naši kulturi je, sploh ženskam, to zelo težko storiti. Vedenjski vzorci, s katerimi smo se seznanjale med odraščanjem, nam ne dovolijo zaživeti svoje lastne resničnosti – biti moramo dobre mame, popolne gospodinje, žene, pa še svoj denar moramo služiti … Pri vsej skrbi za druge in njihovo počutje ter nenehno oziranje za tem, kaj bodo rekli drugi, pozabimo nase. Zato je danes vse več nekoliko bolj zrelih žensk, ki se odločijo, da je končno prišel čas zanje. In prav je tako! Všeč mi je stavek, ki se mi je še pred nekaj leti zdel skoraj bogokleten: Nase, zase, vase! Tudi družina mora sprejeti dejstvo, da mami pripada vse, kar pripada drugim: počitek, druženje s prijateljicami, telovadba … Ali pa trenutek miru in tišine, ko grem v svojo sobo in domačim naročim, naj me petnajst minut ne motijo.

 

Kako sta povezani duhovnost in vaši poklici?

Pravzaprav bolj, kot bi si lahko mislila. Že nastop pred slušatelji, tečajniki, je lahko duhoven nastop, četudi govorim o popolnoma »zemeljskih« stvareh. Pomembna je namreč moja notranja naravnanost: koliko sebe dajem, kako in koliko se odprem in koliko sem iskrena. To se takoj odslika pri publiki.

Seveda pa tudi pri mojih svetovanjih, coachingih, ko ljudje brskajo po sebi in svojih omejujočih vzorcih, uporabljam intuicijo ter jih vodim do ugotovitev, zakaj jim neka stvar predstavlja nepremagljivo oviro. Ko sem ljudi v preteklosti učila nastopanja, sem bila precej bolj ozko usmerjena v samo veščino, zdaj pa me mnogo bolj vleče v globino. Menim namreč, da je tudi dober javni nastop odvisen predvsem od tega, kaj se dogaja v posameznikovi notranjosti. Zgolj zunanji videz – kako držim roke, kam gledam, kako se gibljem – je sicer pomemben, a za dobro pripravo na vsakršno situacijo, je potrebno delati drugače in več. Tako na svojih seminarjih in delavnicah precej govorim o našem nezavednem in o tem, kako pomembno moč imajo naše misli, besede. Ter da z nenehnim negativnim pričakovanjem privabimo negativno.

Ugotavljam, koliko omejujočih prepričanj je v nas. Veliko sem brala o tem in tudi sama preskušala različne načine, kako se rešiti teh prepričanj. Na delavnicah govorim o tem, da imamo znotraj nas nekakšne datoteke, ki se odpirajo ob različnih situacijah, kot pri računalniku s pritiskom na tipko. A nekatere od teh datotek so zelo zastarele, ne ustrezajo našim zdajšnjim potrebam in nas onemogočajo. A dokler nimamo znotraj svojega nezavednega drugih, bolj prijaznih datotek, se niti ne zavedamo, da delujemo po nekakšnih nezavednih vzorcih. Zato s tečajniki pogosto, kadar z njimi delam individualno, ustvarjamo nove datoteke, nove zapise, ki so posodobljeni in služijo kot naši podporniki. Tako imamo ob vsaki situaciji možnost izbiranja: pritisnemo na tipko strahu ali tipko, na kateri piše »zmorem«. Ne vem sicer, če je to, kar počnem, duhovno, vendar vidim, da imajo ljudje to radi, da nekateri na takšen način še niso nikdar razmišljali in je to njihovo upanje – da se bodo nekoč rešili svojih strahov ali omejujočih prepričanj.

 

Kako si z duhovnostjo pomagate v neprijetnih, celo hudih trenutkih?

Resnična duhovnost mi pomeni to, da zmorem živeti sama s petimi otroki, da se ne pritožujem, kadar česa ne morem kupiti in da sem hvaležna za vse, kar mi življenje prinaša. Duhovnost je tudi to, da se zavedam povezanosti vseh ljudi, vem, da zelo vplivamo drug na drugega in se zavedam, da obstaja skupinska zavest, katere del sem tudi jaz in moji otroci. Ter da z nenehnim tarnanjem in pritoževanjem ne zase ne za drugega ne naredimo prav nič dobrega. Pravzaprav tega ne bi niti imenovala duhovnost, to je nekaj, kar je samoumevno.

Tudi moji kratki pogovori s seboj, ki so del mojega vsakdanjika, samospraševanje o tem, kaj mi neka situacija prinaša in sporoča, so postali moja vsakdanja navada. Ne vem, je to duhovnost? Zagotovo pa se v najtežjih trenutkih spomnim, da verjamem v Boga, vem, da me ima rad in mi želi vse najboljše. Čeprav ga velikokrat ne razumem, včasih se celo jezim nanj … A ko mine nekaj časa, vidim, zakaj se je nekaj moralo zgoditi … Včasih se pogovarjam z Bogom in mu rečem: Povej mi stvari na tako, da te bom razumela, kaj ne vidiš, da sem blondinka?! (smeh)

 

Ali se spominjate kakšnih dogodkov, ko vam je Bog v življenju čudežno pomagal?

Tisoč takšnih stvari bi se lahko spomnila, majhni čudeži se nam dogajajo vsak dan, pa jih niti ne opazimo. Kadar smo na pravi poti, se nam stvari nekako samodejno odpirajo, težave pa, če naletimo nanje, z lahkoto premagamo. Vem, da je Bog moj zaveznik, kakor je tudi zaveznik vsakemu drugemu človeku, če si to le dovoli. Vendar je res tudi to, da včasih pričakujemo neke velike stvari, čudeže, majhnih pa medtem ne opazimo. Kot tisti človek, ki je ob veliki poplavi splezal na streho in čakal, da ga reši Bog. Pa so prišli mimo njega trije čolni in ni želel vstopiti v nobenega, ker je čakal na Boga … Potem je seveda utonil in prišel pred Boga, ki ga je nejevoljno vprašal: »Zakaj me niši rešil, vse življenje sem verjel vate, ti si me pa zapustil?« Pa mu je Bog odvrnil: »Glej, tri čolne sem ti poslal, pa nisi uporabil nobenega …« Veliko stvari je torej odvisnih le od nas, od naše svobodne volje. Zelo se me je dotaknilo tudi spoznanje, da ima Bog enako rad vse ljudi, da smo zanj vsi enako vredni in da je potrebno imeti najbolj rad sebe. To ni egoizem, to je samospoštovanje in cenjenje vrednosti čudeža našega lastnega rojstva.

 

Ste kdaj srečali človeka, ki bi mu lahko rekli modrec, duhovni učitelj?

Nimam nekega svojega »učitelja«, vendar pa imam okoli sebe veliko ljudi, ki jih spoštujem in občudujem njihov pogum ter modrost. Skušam se učiti od njih in sem jim za to hvaležna. A naš najboljši učitelj je velikokrat prav tisti človek, s katerim imamo največ težav … To je vedno znova ena od stvari, ki jo je precej težko sprejeti. Kako je lahko nekdo, ki je do mene nesramen, ki me ne spoštuje, moj učitelj? Morda pa sem sama do sebe nesramna in se ne spoštujem?! Zagotovo je najlažje imeti ob sebi same poduhovljene, svetle ljudi. Ampak to je daleč od realnosti. Na pot so nam poslani najrazličnejši odnosi z ljudmi in od teh včasih ne moremo pobegniti. Sodelavci, sosedje, bivši parterji, na katere nas vežejo otroci … Kaj bomo storili? Drugih ne moremo spreminjati, torej nam ostane samo to, da spremenimo sebe in svoj pogled nanje. Če nas na nekoga vežejo neprijetna čustva in privrejo na dan vsakič, ko imamo opraviti s tem človekom, imamo težavo mi … Ko pa uspemo prekiniti v sebi takšen čustven naboj in nekoga sprejmemo takšnega, kakršen je, nam je lažje.

Sicer pa je največkrat res, da je življenje samo po sebi naš največji učitelj. Kaj vse nam prinaša in kako nepredvidljivo je!!! Nikdar si nisem mislila, da bom imela kar pet otrok, dva bivša moža in bom toliko let delala pred kamerami! A vse se obrača natanko tako, kot je prav, čeprav se najprej zdi, da se ruši svet. In če se lekcije ne naučimo, nam je poslana nova, še težja, da bi vendarle spregledali. Če zakopljemo glavo v pesek in se še vedno pretvarjamo, da ni nič narobe, se zgodi, da zbolimo, umremo, zapusti nas partner, izgubimo službo ipd. Torej nekaj, kar nas prisili v učenje.

 

Kako prepoznate resnično verne ljudi?

No, odvisno kaj pravzaprav pomeni biti resnično veren. Nekdo je lahko resnično veren, pa verjame v zlo ali pa s svojim ravnanjem – pa čeprav izvira v njegovi veri, dela slabo drugim. Nobena skrajnost ni dobra. Moja misel na resnično vero je misel na dobro, na ljubezen, svetlobo, radost. Tudi ni nujno, da tisti, ki zase menijo, da so verni, hodijo k maši, ni nujno, da so na vseh duhovnih delavnicah in tečajih. Resnično verni imajo sami sebe, imajo zaupanje in vedo, da nismo popolni. Imajo radi soljudi, pa vendar jim ne dovolijo, da bi manipulirali z njimi. Zadovoljni so s svojim življenjem in dejavno sprejemajo življenjske izzive – to pomeni, da ne čakajo nekje v kotu in se smilijo sebi, temveč so dejavni sodelavci svojega življenja. Ohranjajo odnos z Bogom, višjo silo – ni pomembno, kako jo poimenujejo – in živijo povsem normalno življenje. Biti zelo veren in živeti v verski skupnosti, ni takšen izziv, kakor biti veren v družini, službi, z vsem posvetnim pehanjem za preživetjem.

 

Vadite kakšne posebne duhovne tehnike, se udeležujete duhovnih delavnic, berete tovrstne knjige? Molite?

Če me pritegne kakšna delavnica, se je udeležim, če imam le čas. Prebrala sem na kupe duhovnih knjig in nekatere so se mi res vtisnile v spomin, druge so šle mimo mene. Je pa toliko vse »duhovne ponudbe«, da moramo res pazljivo izbirati in ločevati pleve od zrnja. Vsega pač tudi jaz ne »kupim« več! (smeh). Poplava duhovne literature in raznih delavnic je gotovo le odraz tega, da ljudje iščemo, da si želimo nečesa lepšega. Kar poglejte kakšni so odnosi, ki jih imamo doma, v službah, med sosedi …! Vse naše življenje se je namreč začelo vrteti le okrog preživetja, pri nekaterih pa zgolj okoli kopičenja materialnega. A to nas seveda ne more osrečiti. Ljudje smo čustvena bitja, globoko v sebi si vsi želimo sprejetosti, iskrenosti, topline, pristnega pogovora.

Molitev, meditacija, umirjanje razburkanih misli ipd. bi moral biti del vsakdanjika vseh ljudi. Morda včasih zadostujeta že dva globoka vdiha, pet minut tišine ali vprašanje: Res potrebujem tole? Sama sem včasih veliko molila, vsak dan sem meditirala. A potem, ko se človek nekako najde, ne potrebuje več toliko časa za meditacijo in molitev. Zdaj si vzamem čas zanju le takrat, ko začutim, da se v meni nakopičijo čustva, da preveč hitim, preveč delam. Takrat se ustavim, naravnam na »drugo frekvenco«, kot sama pravim temu, in se umirim. Zavem se, da se ne bo podrl svet, če ne bom opravila vsega, da je najbolj pomembno to, da sem zdrava in zadovoljna. In potem se največkrat vse kar samo od sebe postavi na svoje mesto. Zelo mi pomaga, če se odpravim na sprehod, rada imam naravo in tudi delo na vrtu je zame nekakšna meditacija. Seveda pa se v mislih vsak dan zahvalim za zdrave otroke, za to, da jih sploh imam, da imamo svoj prostor pod soncem, da se imamo radi. Brez hvaležnosti si težko predstavljam svoje življenje, saj mi prav hvaležnost daje moč na vsakem koraku.

 

Ste se kdaj podali na duhovno pot, na romanje?

Vse moje življenje in življenje vseh nas je naša duhovna pot … Ali romanje. Ni potrebno zares oditi nekam, v nek drugi kraj. Sebe namreč vedno nosimo s seboj, bodisi da smo doma, ali na luni. Včasih pa nam je z odmikom od vsakdanjika vsekakor laže spoznati kakšno novo resnico. A potem je pomembno zgolj to, kako svoja spoznanja živimo tudi potem, ko se vrnemo v življenje.

 

Kakšna je duhovna skrivnost vašega življenja?

Radost, hvaležnost in veselje do življenja. Mislim da je to ključno – tisto, kar me ohranja v pogonu. Kakšne velike skrivnosti pa nimam, nimam kakšnih posebnih sposobnosti, da bi znala gledati v preteklost ali prihodnost drugih, ne vidim energij. Imam pa intuicijo, ki ji vedno bolj zaupam in me kar dobro vodi.

 

Še duhovni nasvet za bralce.

Če se oziramo za tistim, česar nimamo, bomo ves čas nesrečni. Takšna naravnanost pa privablja še več nesreče. Zato: prikličite nasmeh na ustnice, dvignite roke k nebu in pomislite na to, koliko lepega se vam je že zgodilo in koliko lepega je še pred vami!

 

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, maj 2013, št. 285

Fotografija: Iz osebnega arhiva.