Italijanska zdravnica, učiteljica in filozofinja Maria Montessori (1870–1952) je bila že v mladosti zelo posebno dekle, saj ni upoštevala tedanjih kulturnih predpisov – vpisala se je na medicinsko fakulteto. Tega ni dotlej storila še nobena ženska v Italiji. Ko je postala zdravnica, je začela kmalu proučevati vzgojo otrok in zasnovala posebno metodo za njihovo poučevanje. Njena metoda poučevanja otrok od rojstva do mladostništva, imenovana metoda Montessori, je še danes uveljavljena v številnih vrtcih in šolah po vsem svetu.

Ko je bila že ugledna zdravnica in je rodila sina, se je raje kakor za poroko odločila za nadaljevanje študija in znanstveno raziskovanje – sina edinca pa vzgajala kot samohranilka. To je bila za tisti čas nezaslišana predrznost. Bila je tudi dobra znanstvenica in matematičarka. Veliko je potovala in predavala, se bojevala za pravice žensk do izobraževanja in pravice mentalno prizadetih otrok. V Italiji je zelo znana, njen obraz je bil natisnjen tudi na italijanskem bankovcu za tisoč lir.

V šoli za dečke

Ta izjemna ženska, ki je bila v marsičem pred svojim časom, se je rodila v italijanskem mestu Chiaravalle. Njeni starši, mati Renilde in oče Alessandro, ki je bil državni uradnik ministrstva za finance, so jo imeli zelo radi. Maria je bila že v otroštvu gospodovalna in je zbujala pozornost zaradi izrednega občutka za dolžnost. Pri vsem, kar si je zamislila, jo je podpirala zlasti mati Renilde.

Ko je imela Maria tri leta, in se je družina preselila v italijansko prestolnico, so jo vpisali tudi v javno osnovno šolo. Kmalu se je izkazalo, da je bila deklica izjemna matematičarka, zato so jo pozneje starši vpisali na srednjo tehniško šolo, takrat namenjeno le dečkom, saj se deklice niso zanimale za tehniške vede in to tudi ni bilo družbeno sprejemljivo. Šolo je končala z zelo dobrimi ocenami, zato je šolanje nadaljevala na Tehniškem inštitutu Leonardo da Vinci. Ker se je zelo dobro izkazala tudi na tej šoli – posebno uspešna je bila v matematiki in znanosti – si je želela, da bi po diplomi študirala inženiring. Izbira je bila za ženske tedanjega časa precej nenavadna … Šolanje je končala kot dvajsetletna s posebnim dokazilom o znanju iz fizike in matematike. Medtem se je odločila, da bo raje študirala medicino. To je posebno presenetilo njenega očeta, saj se dotlej še nobena Italijanka ni odločila za kaj takšnega, zato ji je zelo nasprotoval.

Kljub oviram na medicino

Ko je svojo željo o študiju medicine sporočila profesorju klinične medicine na univerzi v Rimu, ji je ta skušal na vse načine preprečiti vpis na medicinsko fakulteto. Maria pa se ni dala zmesti, vpisala se je na rimsko univerzo in najprej študirala naravoslovne vede. Opravila je izpite iz botanike, zoologije, eksperimentalne fizike, zgodovine, anatomije, splošne in organske kemije in si po dveh letih študija pridobila posebno diplomo z licenco. Ta diploma ter dodatni izpiti iz italijanščine in latinščine so ji omogočili, da so jo končno le sprejeli na študij medicine.

Nekateri študentje in profesorji so jo sprejeli sovražno in ker je bila ženska, so jo nadlegovali in trpinčili. Niso ji dovolili, da bi skupaj z moškimi sošolci obiskovala ure, pri katerih so raziskovali golo človeško telo – to naj bi bilo zaradi njenega spola neprimerno – zato je morala obdukcijo teles opravljati sama po končanih učnih urah. A kot odlična študentka si je že v prvem študijskem letu prislužila akademsko nagrado, kmalu pa postala asistentka v bolnišnici, kjer si je lahko pridobila klinične izkušnje. Zadnji dve leti študija se je posvetila pediatriji in psihiatriji, delala je v pediatrični posvetovalnici in na oddelku za nujno medicinsko pomoč. Leta 1896 je diplomirala in postala zdravnica, njene diplomske teze pa so objavili v medicinskem glasilu.

Učenje s čutili

Zaposlila se je kot asistentka v univerzitetni bolnišnici, na psihiatrični kliniki. Kmalu je odprla tudi svojo zasebno kirurško prakso in bila dve leti ravnateljica šole za duševno prizadete otroke v Rimu. Proučevala je težave duševno zaostalih otrok. Pri delu je bila iz dneva v dan z otroki in opazovala stanje v javnih šolah, ki je bilo takrat zelo slabo. To jo je spodbudilo, da se je začela ukvarjati z otroki in njihovo vzgojo.

Medtem je tudi sama rodila sina, imela ga je s kolegom zdravnikom. Vendar se ni odločila za poroko – raje se je še bolj posvetila raziskovanju in nadaljnjemu študiju. Proučevala je metode poučevanja, zanimala pa sta jo tudi higiena in psihologija. Veliko je potovala, imela javne govore in pisala doma in v tujini – bojevala se je za pravice žensk do izobraževanja in pravice duševno zaostalih otrok. Maria je videla, da so otroke v šolah bolj urili kakor vzgajali – snov so se morali učiti na pamet, sama pa je menila, da otrok ne bi smeli siliti k učenju. Z opazovanjem je spoznala, da se želijo učiti sami, če jim za to ponudimo primerne pripomočke in omogočimo ustrezne izkušnje, primerne stopnji njihovega razvoja in starosti.

Zato je leta 1907 ustanovila prvo tako imenovano Otroško hišo − tako je namreč poimenovala novo izobraževalno in predvsem vzgojno ustanovo, in ta oblika vzgoje in izobraževanja se je začela hitro širiti po Evropi, Ameriki in Indiji. Prva hiša je bila v rimskem predmestju, saj so tam živeli predvsem otroci, ki so bili na skrajnem robu preživetja, nekultivirani in prepuščeni sebi. Poleg tega je za delo z otroki s posebnimi potrebami (v zavodih) razvila tako imenovane čutilne pripomočke – z njimi so se otroci učili z vsemi petimi čutili. Razvila je tudi poučevanje z matematičnimi in geometrijskimi oblikami, nenavadnimi vonji ter tipanjem grobih in nežnih površin.

Učna metoda Montessori

Montessorijeva je svojo učno metodo razvijala ob opazovanju otrok. Medtem ko je opazovala njihovo spontano igro, je ugotovila, da otroci čutijo potrebo po ponavljanju, saj jim daje to občutek varnosti. V šoli Montessori so navajali otroke na red in čistočo, saj so morali predmete, ki so jih uporabljali, pospraviti na pravo mesto na polici. V učilnici sta torej vladala red in mir. Vodilo njene pedagogike je bilo: Pomagaj mi, da naredim sam.

Otrok je lahko svobodno izbiral gradivo, sam popravljal svoje napake in si izbiral prostor za delo. Učenci so se sami odločali, kaj želijo početi, svobodo pa dosegali z nenehnim trudom. Namesto mize ali stola so si lahko na tla pogrnili preprogo in na njej delali. Montessorijeva je spoznala, da potrebujejo za delo čas. Postopno spoznajo, da je delo čudovita stvar. Pomagajo tudi pri pripravljanju in strežbi kosila ali skrbijo za rože in domače živali ter za predmete, ki se lahko razbijejo. Pri njenem učnem procesu so bili najpomembnejši čutilni pripomočki. Z njimi otrok razvija in pridobiva izkušnje z vsemi čutili (dotik, vonj, vid, sluh, okus). Deluje z rokami in razumom, znanje pridobiva izkušenjsko, ob napakah in poskusih. To mu omogoča nadziranje napak in samovzgojo. Pripomočki so narejeni tako, da otrok pri njihovi uporabi ne potrebuje učiteljevega posredovanja. Zgled tega je zbirka valjev različnih velikosti, ki jih je moč vtakniti v pravšnjo odprtino na posebni deski.

Okolje spreminja otroka, zato mora biti takšno, da lahko otrok v njem čim bolje razvija svoje zmožnosti. Družina je prvi in najpomembnejši dejavnik pri ustvarjanju okolja. Okolje otroku pomaga, da začne samostojno oblikovati svoj duševni svet in razvijati zbranost, medtem ko opravlja delo po svoji izbiri. Vsa oprema je prilagojena otrokom, tako da jim je vse lahko dosegljivo. Idealna učilnica ima na stenah nizko nameščene table ter nizke omarice in police. Pripomočki v šolah Montessori dajejo otroku temelj za red in tako otroci spoznavajo življenjske odnose in zakonitosti. Vsi učni pripomočki so narejeni iz naravnih snovi in z določenim namenom. Pripomočki se v šoli delijo na pet temeljnih področij: pripomočki za praktično življenje, občutek, matematiko, jezik in prostorsko vzgojo. Poleg petih osnovnih področij je Maria Montessori razvila tudi vaje za ravnotežje. Na tleh je označila črte, po katerih so otroci hodili. Vaje je stopnjevala tako, da so jih otroci delali s kozarcem vode ali pladnjem predmetov v rokah. Zelo pomembne so tudi gibalne vaje.

Učitelj pripravlja otroke na okolje in jim ne podaja znanja frontalno. Je na videz pasiven in s tem otroka osvobaja ovir. Starši in učitelji otroku ne smejo vsiljevati svojih pogledov, saj bi s tem zavirali njegov razvoj. Otrok dejavno raziskuje svet, učitelj pa ga pri tem vodi. Učitelj omogoča odnos med otrokom in razvrstitvijo v okolju in pospešuje interakcijo med otrokom in učnimi pripomočki. Vsakemu otroku pomaga pri razvojnem projektu in ga pripelje k neodvisnosti.

Številna nova dognanja Marie Montessori o vzgoji otrok:

• Otroci imajo svoj svet, v katerem imajo pravico živeti, pri tem pa je treba spoštovati njihovo videnje sveta.
• Potrebno je boljše razumevanje tega, kako se otroci učijo (sproščeno, veselo ozračje) in kako si sami svobodno odmerjajo svojo dejavnost.
• Nujno potrebujejo vzgojne igrice, pohištvo po meri otrok, učenje z raziskovanjem in odkrivanjem.

 

V Ljubljani imamo Inštitut Montessori, v njem je tudi vrtec, v katerem izpeljujejo program vzgoje po metodi Montessori. Cilji programa:

• spodbujanje samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti otrok,
• spodbujanje veselja do učenja,
• spodbujanje spoštovanja do sebe, ljudi in okolja,
• razvijanje sposobnosti za prepoznavanje potreb, odločanja in reševanja težav,
• pridobivanje znanja in drugih spretnosti, potrebnih za uspešno šolsko pot,
• mir v svetu – končni cilj pedagogike Montessori – nastane kot posledica zadovoljnih, srečnih ljudi, ki znajo in želijo sodelovati z drugimi pri ustvarjanju boljšega sveta.

Tara Novak; objavljeno v reviji AURA, marec 2013, št. 283.

Fotografija: Bigstockphoto. com