Zdravnik Wilhelm Reich nam je zapustil dve dragoceni napravi za zdravljenje: orgonski akumulator in medicinski dorbuster (odstranjevalec škodljivega orgona).

Ko je Wilhelm Reich v začetku 20. stoletja iskal načine, kako bi pomagal svojim bolnikom, predvsem tistim z rakom, je prišel v stik z življenjsko energijo, ki jo poznajo tudi tradicionalne vzhodne medicine. Imenoval jo je orgonska energija. Ker je menil, da bolniki zbolijo zato, ker jim take energije primanjkuje, je skušal poiskati način, kako bi orgonsko energijo zbral in jo prenesel bolnikom. Tako je iznašel orgonski akumulator (zbiralnik življenjske energije) in medicinski dorbuster (odstranjevalec škodljive energije). Menil je namreč, da ni dovolj življenjsko energijo bolniku samo pripeljati, temveč je nujno prej iz telesa odstraniti tisto, ki je škodljiva.

 

Orgonski akumulator

Orgonski akumulator je podoben prazni omari in je tolikšen, da v njem lahko človek sedi.

Reich je najprej izdelal majhen orgonski akumulator za laboratorijske miši. Ko je videl, da je nanje dobro deloval, se je odločil, da bo izdelal akumulator, v katerega bo lahko posadil tudi človeka. Najprej je delovanje naprave preizkusil sam, nato njegova žena in številni sodelavci. Šele ko je nabral dovolj subjektivnih in objektivnih dokazov, da akumulator dobro deluje na ljudi, ga je uporabil tudi za zdravljenje bolnikov, predvsem obolelih za rakom.

Reichovo delo z orgonskim akumulatorjem je sprožilo kazensko preganjanje takega načina zdravljenja: orgonski akumulator so mu dvakrat uničili, njegove knjige zažgali (1954 in 1956), Reicha pa zaprli, umrl je v jetniški celici zaradi srčne kapi leta 1957.

In vendar je nekaj njegovih sodelavcev in učencev – dokler je Reich še živel – svoje izsledke s to napravo dokumentiralo.

Dr. Walter Hoppe, nemški zdravnik, ki se je izselil v Palestino, Reichov učenec in občudovalec, je ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja z orgonskim akumulatorjem uspešno zdravil več bolnikov in to tudi dokumentiral. Ko se je leta 1974 vrnil v Nemčijo, je začelo zdraviti z orgonskim akumulatorjem tudi več Hoppejevih učencev. Okoli leta 1980 se je v Berlinu organizirala skupina zdravnikov in znanstvenikov in uspešno ponovila nekaj Reichovih poskusov z bioni ter preizkušala tudi orgonski akumulator.

 

Kako izdelamo orgonski akumulator

Orgonski akumulator je podoben lesenemu zaboju, katerega stene so sestavljene iz izmeničnih plasti iz električno prevodnega gradiva (jeklene volne) in materiala, ki elektrike ne prevaja (npr. ovčje volne). Na dnu je v lesen okvir pritrjena železna plošča. Na to ploščo, ki je temeljna plast, se doda še plast ovčje volne, tej sledi plast jeklene volne in tako izmenično naprej.

 

Notranje mere orgonskega akumulatorja:

 

globina 70–80 centimetrov

širina     60– 0 centimetrov

višina   130–140 centimetrov

 

Zunanje mere so izpeljane iz notranjih in znašajo na primer pri stenah debelih 12 centimetrov:

 

globina 95–105 centimetrov

širina     85–95 centimetrov

višina   155–165 centimetrov

 

V višini oči se naredi lina (na primer 15 x 15 centimetrov). Namenjena je boljšemu kroženju zraka in opazovanju, na učinkovitost orgonskega akumulatorja pa bistveno ne vpliva.

Pritegovanje kozmične energije je toliko večje, čim več plasti ima akumulator. Če je na primer sestavljen iz desetih plasti, pomeni, da ima pet plasti organskega (neprevodnega) in pet plasti neorganskega (prevodnega) gradiva.

Organsko gradivo (najboljša je neobdelana ovčja volna) je torej zbiralnik energije. Odlični zbiralniki so tudi čebelji vosek, akril, kremenov pesek.

Nekateri izdelovalci premažejo najbolj notranjo, zadnjo kovinsko plast s čebeljim voskom in tako okrepijo dobre lastnosti akumulatorja.

Za najbolj zunanjo ploskev, kot izolacijo uporabljajo neobdelane iverne plošče.

 

Anorgansko gradivo

Skoraj vsi izdelovalci orgonskega akumulatorja uporabljajo kot anorgansko gradivo fino jekleno volno. Najboljša bi bila železova, vendar bi ta zaradi vlage v zraku takoj zarjavela, s tem pa bi se energijske lastnosti akumulatorja zelo zmanjšale.

Najbolj notranja plast je lahko tudi iz pocinkanega, galvaniziranega železa.

Pri sestavi orgonskega akumulatorja je pomembno, da se uporabi samo ena kovina – železo ali jeklo – tudi za vijake, žeblje in tečaje. Druge kovine (baker in aluminij) niso priporočljive, človeku in drugim sesalcem lahko celo škodijo. Drugače je pri čebelah. Raziskave fizika A. Rochirsa so pokazale, da so za čebele primernejši orgonski akumulatorji iz aluminija, za nekatere polipe pa iz bakra. Zdi se, da je najboljša kovina tista, ki je najpogosteje zastopana v krvi uporabnika.

 

Izdelava

Od zunaj navznoter se menjavajo plasti organskega in anorganskega gradiva, in sicer v opisanem zaporedju. Gradivo je lahko v morebitnem stiku z naslednjo plastjo, ne sme pa biti v stiku še z drugo naslednjo, ker enako gradivo ne sme biti v stiku. Organske plasti energijo zbirajo in shranjujejo; anorganske jo močno pritegnejo, hkrati pa takoj oddajo v središče akumulatorja. Plasti tudi ne smejo biti pretesno skupaj, ker nihaji potrebujejo nekaj prostora.

Energija nežno niha od ene plasti k drugi, pri tem se nihanje krepi in teče v notranjost akumulatorja.

Odvisno od vremena, števila plasti in drugih okoliščin je temperatura v orgonskem akumulatorju, tudi praznem, skoraj zmeraj višja kakor zunaj njega. Ko pa v njem sedi človek, se nihaji orgonske energije okrepijo in delovanje orgonskega akumulatorja se pospeši. Naprava deluje tem močneje, čim večkrat jo uporabljamo.

 

Kje naj stoji

Najboljši kraj za orgonski akumulator je tisti, ki bi bil tudi sicer najprimernejši za spalnico in kjer ni elektromagnetnega sevanja. Danes skoraj ni kraja, kjer ne bi bilo kakšnega neugodnega sevanja, zato je treba poiskati prostor, kjer je takšnega sevanja čim manj. Orgonski akumulator deluje tudi kot Faradayeva kletka: varuje torej pred udarci strele, če je ustrezno oskrbovan, pa je lahko tudi filtrirni prostor.

 

Najmanjša oddaljenost orgonskega akumulatorja od virov sevanja

 

Jedrska elektrarna         20–40 kilometrov (odvisno od smeri vetra)

Visoka napetost                 200–300 metrov

Transformatorska postaja       50–100 metrov

Bazna postaja brezžičnih telefonov 10–20 metrov

Neonske cevi in energijsko varčne žarnice 6–10 metrov, odvisno od števila

Televizor in računalnik         6–8 metrov

Pralni stroj                         6–8 metrov

Rentgenska naprava               vsaj 50 metrov

 

Kot je s svojimi poskusi ugotovil že Reich, elektromagnetno ali radioaktivno sevanje sprva spodbudi dotok kozmične energije, nato pa le-to spremeni v škodljivo. Takšen učinek – poimenoval ga je oranur – škodi organizmom. Škoda torej ne nastaja samo zaradi škodljivega sevanja, temveč tudi zaradi preobražene kozmične energije, ki postane škodljiva (nastane energija dor, nasprotje orgonski energiji. Energija dor se pojavi, če orgonska energija zastane, se ne more več pretakati in se skvari, to se pri ljudeh zgodi zaradi energijskih blokad ali izčrpanosti). Zgodi se torej nekaj podobnega, kot če se sicer miroljubna žival razdraži in postane nevarna. Zato moramo zelo paziti, kam postavimo orgonski akumulator, da ne dosežemo prav nasprotno od tistega, kar želimo.

 

Vzdrževanje orgonskega akumulatorja

Da bi orgonski akumulator čim dlje dobro deloval, ga je treba redno čistiti. Kako pogosto ga bomo čistili je odvisno od obremenitev iz okolja in pogostosti uporabe.

Pripravimo vedro sveže mrzle vode, vanj do komolca potisnemo roko s krpo (na kateri ni ostankov mila ali čistilnih sredstev). Notranje ploskve obrišemo z mokro krpo vsaj šestkrat. Ko očistimo dve stranski ploskvi akumulatorja, vodo zamenjamo, prav tako jo zamenjamo, preden začnemo brisati spodnjo ploskev. Potrebujemo torej tri vedra sveže, mrzle vode, približno deset litrov. Vsako kovinsko površino takoj obrišemo s suho bombažno ali laneno krpo, da ne nastanejo apnenčaste obloge ali da ne začno stranske ploskve rjaveti.

S takšnim čiščenjem se učinkovito odstrani energija dor, ki se sčasoma nakopiči na notranji strani kovinskih plasti.

V velikem mestu je treba orgonski akumulator čistiti vsak dan, najbolje pred vsako uporabo. Nekoliko se očisti tudi, če čez noč pustimo v njem vedro vode, vendar je takšno čiščenje manj učinkovito, poleg tega pa nenehna vlaga v notranjosti akumulatorja zmanjšuje njegovo učinkovitost.

Učinkovitost orgonskega akumulatorja je odvisna tudi od vremena. Kadar je dan sončen, je dobre energije v akumulatorju več, enako je tudi, ko je zračni tlak visok. Ob slabem vremenu je treba ostati v akumulatorju dlje, ker je tedaj v njem manj energije.

Pred nevihto ali med njo naprave ni dobro uporabljati, ker se veliko energije, ki je sicer pri tleh, dvigne in tedaj naprava skoraj ne deluje več; lahko se celo zgodi, da je v akumulatorju manj energije kot v okolici.

Glede na bolezen in stanje obravnavanih oseb zadošča, če bolnik sedi v napravi nekajkrat (pri akutnih manjših opeklinah ali akutni izčrpanosti), včasih pa je treba kar vztrajati in sedeti v orgonskem akumulatorju vsak dan več mesecev (opozorilo: orgonski akumulator ni primer za ljudi z možganskimi tumorji, glavkomom, epilepsijo, možgansko kapjo, glej seznam AURA št. 236). Povprečna dolžina sedenja v pet- do sedemplastnem akumulatorju naj bi znašala od 10 do 45 minut, človeku, ki sedi v njem redno vsak dan, pa sčasoma zadošča tudi manj minut. Ker orgonski akumulator zbira orgonsko življenjsko energijo iz ozračja, lahko človek raven svoje življenjske energije zviša. Ljudje, ki so gibkejši in dihajo globlje, lahko energijo povzemajo hitreje, zato so na primer pri otrocih obravnave na splošno veliko krajše. Kolikor bolje se človek pozna, toliko prej ugotovi, kdaj ima dovolj. Ljudje, ki jim zelo primanjkuje energije, začutijo toploto šele po nekajkratnem sedenju v akumulatorju.

 

xxx

Subjektivna znamenja napolnjenosti z energijo

 

• občutek toplote (lokalno ali po vsem telesu)
• ščemenje kože (lokalno ali po vsem telesu)
• občutek varnosti (kot bi bili pod toplo odejo)
• občutek večje moči in dobrega počutja
• občutek, da je človek lažji in po obravnavi laže teče
• prijetna utrujenost

 

Objektivna znamenja napolnjenosti z energijo

 

• rahlo zvišanje telesne temperature
• zvišanje temperature kože
• povečanje srčnega utripa
• okrepitev črevesne peristaltike

 

Znamenja pretirane izpostavljenosti

pritisk v glavi

• rahla slabost
• rahla vrtoglavica
• omotičnost

Ta znamenja izginejo, ko človek izstopi iz akumulatorja na svež zrak. Če to ne pomaga, pa zanesljivo pomaga prhanje.

 

MEDICINSKI DORBUSTER

Medicinski dorbuster je tako rekoč »mlajši brat« cloudbusterja, naprave, s katero je Reich čistil ozračje.

Vedel je, da ima energija dor močno afiniteto do vode, in sicer petkrat večjo kakor orgonska energija. Vprašal se je tudi, ali ne bi dolgi železni drogovi, usmerjeni v nebo, vplivali na ozračje. Zato je sestavil konstrukcijo iz dolgih železnih cevi: del teh je usmeril v nebo, drugi del pa z uporabo kovinskih cevi v zbiralnik z vodo. Tako je skušal odstraniti škodljivo energijo dor iz okolice svojega laboratorija. Čeprav je bila zamisel preprosta, se je izkazala za učinkovito. S to preprosto pripravo, ki jo je imenoval cloudbuster, mu je uspelo odstraniti nekaj škodljive energije. Pozneje se je izkazalo, da je lahko naprava celo povzroča nastajanje oblakov in jih znova razkroji, torej vpliva na padavine. To zveni skoraj neverjetno, toda poskusi o tem so dokumentirani.

Wilhelm Reich je svoj cloudbuster prvič uporabil zunaj svojega raziskovalnega laboratorija leta 1953, da bi kmetom pomagal rešiti borovničeve nasade pred sušo. Uspelo mu je in dogajanje so tudi posneli na filmski trak.

Na svoji zadnji konferenci, avgusta 1955, je Reich majhni skupini zdravnikov predstavil medicinski dorbuster. Naprava je bila v bistvu konstruirana tako kot cloudbuster, samo da je bila veliko manjša in so se podaljšane kovinske cevi končevale v zbiralniku vode v orgonskem akumulatorju. Vodo je bilo treba venomer menjavati. Reich je konstruiral to napravo zato, da bi pri svojih psihiatričnih bolnikih odtegnil blokirano energijo iz nekaterih delov telesa in podprl naravni energijski pretok. Žal mu je zmanjkalo časa, da bi uporabo te naprave sistematično proučil tudi pri fizičnih boleznih. V zadnjih dveh letih življenja je bil preveč prizadet, ker so ga ameriške zdravstvene oblasti tako zelo preganjale.

Po njegovi smrti sta dorbuster pri bolnikih uporabljala njegova hči, zdravnica Eva Reich, v ZDA, in zdravnik Walter Hoppe v Izraelu. Po Reichovih navodilih je uporabljalo dorbuster še približno petnajst zdravnikov.

V Nemčiji to napravo in orgonski akumulator v svoji ordinaciji zelo uspešno uporablja zdravnik Jorgos Karvouras – o tem je napisal tudi knjigo. Pri uporabi se je ognil napakam predhodnikov, ki so zaradi uporabe dorbusterja začasno prevzeli bolezni bolnikov, ki so jih zdravili in sami zboleli, ter zato prenehali zdraviti s to napravo. Karvouras pa nastavi napravo na oboleli del bolnikovega telesa in nato zapusti prostor, v katerem je bolnik. Do zdaj se ni niti njemu niti njegovim asistentom zaradi uporabe dorbusterja zdravje poslabšalo. Nasprotno, dr. Karvourasu je dorbuster pomembna pomoč pri siceršnjem medicinskem zdravljenju in si brez te preproste naprave, medicinske prakse ne more več predstavljati.

Ko dorbuster deluje na en del telesa, vpliva tudi na vse telo in pri nepravilni uporabi lahko povzroči veliko škodo, saj lahko nastane energijski kolaps, delo z napravo zahteva torej izkušenega terapevta. Kadar je organizem energijsko zelo izčrpan, to velja zlasti z bolnike z rakom, se dorbuster ne sme uporabljati. Takšne bolnike je treba pred tem okrepiti z orgonskim akumulatorjem oziroma uporabljati dorbuster tako, da bolnik sedi v orgonskem akumulatorju.

Dorbuster je učinkovit pri sindromu karpalnega tunela, artrozah, vnetju živcev, sklepov, kosti, težavah s hrbtenico, abcesih na koži, zobobolu, vnetju dlesni, epilepsiji, utrujenosti, revmi.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, maj 2009, št. 237

Fotografija: www.pinterest.com