Številne uporabnice in uporabnike dezodorantov, ki vsebujejo aluminij, prav gotovo zanima, ali lahko aluminij, ki ga vsebujejo, povzroči raka dojk. Doslej ni nedvoumnega dokaza, da aluminijeve spojine pripomorejo k nastanku raka, za zdaj se to le domneva. Toda to še ni razlog za brezkrbnost. Prav nasprotno: neodgovorno bi bilo, če bi čakali, da se nabere statistično pomembno število ljudi, ki bodo zboleli za rakom, da bi se to nedvoumno dokazalo. V Beli knjigi prihodnje politike Evropske unije do kemičnih snovi, so navedena stališča Evropske komisije do škodljivih snovi: „Pri utemeljenem sumu, da bi lahko kakšna snov škodila, mora politična odločitev temeljiti na načelu skrbnosti.“ To bi moralo veljati tudi za aluminij v dezodorantih in drugih kozmetičnih sredstvih.

Okolje bistveno pripomore k raku dojke

V zahodnem svetu je rak dojke najpogostejša vrsta raka pri ženskah, število obolelih iz leta v leto narašča. Izidi raziskav so pokazali, da so za raka dojk kar v devetdesetih odstotkih odgovorni dejavniki iz okolja, predvsem zahodni način življenja.

Angleška onkologinja Philippa Darbre je z raziskavami ugotovila, da se je nadpovprečno povečalo število oseb z rakom dojke, ki se pojavlja v zgornjem stranskem delu dojk. Leta 1926 je bilo približno 30 odstotkov raka dojke v tem kvadrantu dojke, v letih od 1947 do 1967 ga je bilo že od 43 do 48 odstotkov, leta 1994 pa kar 60,7 odstotka. Število bolnic z rakom dojke v omenjenem predelu se je torej v slabih sedemdesetih letih povečalo za več kot dvakrat. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so to pojasnjevali s tem, da je na tem območju tudi več tkiva in več epitelnih celic, iz katerih se pogosto razvije rak.

Ko je dr. Philippa Darbre primerjala število prodanih dezodorantov v istem časovnem obdobju, kot je poraslo tudi število obolelih za rakom dojke v tem kvadrantu v Združenih državah Amerike, je opazila nenavadno sovpadanje. Ker je število uporabnikov dezodorantov tako zelo poraslo, so lahko tudi sestavine dezodorantov pogosteje in preprosteje skozi kožo zašle v območje pod pazduho in v njeno okolico. Sicer je koža v primerjavi s sluznico sestavljena iz več celičnih plasti, ki otežujejo prodiranje škodljivih snovi, vendar je vprašanje, ali je to dovolj, da bi se ustavilo prodiranje vseh škodljivih sestavin.

Kako deluje aluminij v dezodorantih

Aluminij zavira potenje po dveh poteh: stisne pore in z beljakovinami ustvari želatinasti kompleks, ki kot zamašek začasno zapre znojnice. Pri tem je dokaj vseeno, v kakšni obliki je aluminij v dezodorantu. Dolgo časa so domnevali, da aluminij v dezodorantih komaj lahko prodre skozi zdravo kožo (prodrlo naj bi ga le približno 0, 014 odstotka). To pomeni, da bi v območju pod obema pazduhama prejeli le približno 4 mikrograme aluminija. Ta domneva se opira na raziskavo iz leta 2001, vendar je zadeva problematična, ker sta bili v raziskavo zajeti le dve osebi: 1 moški in 1 ženska. Torej o znanstveno podkrepljenih dejstvih ne moremo govoriti.

Raziskava na celičnih kulturah opravljena leta 2012 pa kaže, da telo vsrka od 10- do 60-krat več aluminija iz dezodorantov, kot so do tedaj mislili.

Koliko aluminija bo zašlo v telo, je odvisno tudi od vrste dezodoranta. Eksperimentalno so ugotovili, da v telo zaide manj aluminija s tako imenovanimi dezodoranti rol on v primerjavi z dezodoranti v stiku. Kot „naravna alternativa“ dezodorantom, ki vsebujejo aluminijev hidroksid, se pogosto ponujajo deo kristali, ki vsebujejo aluminijev kalijev sulfat dodekahidrat tako imenovani alaun ali alumen. Pri tem se spregleduje, da je alaun sicer res naravna snov, vendar je delež aluminija v deo kristalih za 70 do 100 odstotkov višji kot v antiperspirantih, ki vsebujejo od 5 do 30 odstotkov aluminijevega klorida.

Celoten članek si lahko preberete v junijski številki revije AURA   (št. 309).