Stopati po duhovni poti pomeni sedeti v tišini ob skodelici čaja in poslušati veter. Pomeni občutiti hvaležnost za prijazen nasmeh prodajalke v trgovini. Pomeni skakati po lužah in na jezik loviti prve snežinke. Predvsem pa pomeni biti tukaj in zdaj takšni, kakršni smo, in se odpreti za ljubezen. Predstavljamo vam trinajst lastnosti ženske na duhovni poti, kot jih navaja Jean Shinoda Bolen, ameriška psihiatrinja in Jungova psihoanalistka.

 

1. Ženska na duhovni poti ne tarna.

Ko ženska zakoraka po duhovni poti, se njeno življenje temeljito spremeni. Zaveda se, da so misli, besede in dejanja pomembni in da z njimi ustvarja svojo resničnost. Besede skrbno izbira, saj ve, da imajo moč. Ne tarna in se ne pritožuje nad preteklostjo. Sledi načelu Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. Življenje sprejema takšno, kakršno je, in se ne sprašuje nenehno, zakaj se je kaj moralo zgoditi. Hvaležna je za vse izkušnje, tudi tiste hujše, saj je zaradi njih postala močnejša in modrejša. Razume, da jo pritoževanje utruja in oddaljuje od njenega božanskega bistva. Če je v družbi prijateljic, ki v nedogled tarnajo o svojih možeh, pomanjkanju denarja in bolezenskih znamenjih, se umakne, ker jo tak pogovor izčrpava. Ne vidi se kot žrtev, saj ve, da je ona tista, ki ustvarja svoje življenje.

 

2. Ženska na duhovni poti občuti strast do življenja.

Duhovna ženska ljubi življenje. Zaveda se, da je obstoj v fizični dimenziji nekaj posebnega in da ga mora kar najbolje izrabiti. Hvaležna je, da je živa, da lahko ustvarja, ljubi, poje in pleše. Raziskuje vse, kar ji življenje ponuja. Vsako življenjsko obdobje zna užiti v polnosti. Ko je mlada, si ne želi zrelejše starosti, in ko je stara, ne objokuje mladosti. Ljubezen do življenja širi navzven in med ljudmi pričara toplino.

 

3. Ženska na duhovni poti spoštuje rastline.

Za ljudi, ki radi vrtnarijo, pravijo, da imajo zelene palce. Duhovna ženska ve, da je vrtnarjenje lahko veliko več kot opravilo in da ima simbolni pomen. Z vrtnarjenjem se povezuje z zemljo in s svojimi koreninami. Ko brklja po prsti in odstranjuje plevel, si čisti dušo. Uči se biti eno z naravo in se ji zahvaljuje, ker jo hrani. Mlade rastline so kot tihi glas duše v naši notranjosti. Duhovna ženska ve, koliko in kdaj je treba rastlino zalivati, da bo kar najbolje rasla. Ve, da jo je treba zavarovati pred zajedavci. Okoli nje postavi ograjo in zanjo skrbi kot za svojega otroka.

 

4. Ženska na duhovni poti zaupa svojim občutkom.

Občutek je nekaj, kar se porodi globoko v človekovi notranjosti. Je vzgib duše, ki naša dejanja prav usmeri. Duhovna ženska z leti vse bolj zaupa svojim občutkom. V mladosti se včasih še spotakne in presliši sporočila intuicije, morda se zaplete v naporno razmerje ali sprejme opravila, do katerih ji v resnici ni. Ženska na duhovni poti zna reči ne. Izreče ga jasno in glasno, in stoji za njim. Zaveda se, da včasih drugim reči ne, pomeni sebi reči da. Odločitev ne sprejema prenagljeno. Posvetuje se s svojo intuicijo, in če ji ta da zeleno luč, se brez pomislekov poda v neko izkušnjo. Intuicija je njena najboljša prijateljica, vedno pripravljena, da ji pomaga.

 

5. Ženska na duhovni poti meditira različno.

Meditacija je širok pojem in ne pomeni zgolj opravljanja neke meditacijske tehnike. Duhovna ženska zna meditirati vsak trenutek: ko premišljuje o čem lepem; ko v tišini pije svoj najljubši čaj; ko bere navdihujočo knjigo preden gre spat. Tudi medtem ko pomiva posodo, sprehaja psa ali vozi avto, je ves čas pozorna in navzoča. Duhovna ženska vedno najde čas za tišino in kontemplacijo.

 

6. Ženska na duhovni poti si goreče prizadeva.

Ko duhovna ženska vidi trpljenje v svetu ali opazi kakšno nepravičnost, se v njej zbudi sočutje. Po svojih močeh se trudi ublažiti trpljenje drugih. Brez obsojanja se vživi v položaj drugega in ga skuša razumeti. Postavi se za pravice žensk, revnih in šibkejših in zna biti glasna, če je potrebno. Pod besednimi udarci ne skloni glave, ampak se z vsemi štirimi brani in rjove. Kot pravi Jean Shinoda Bolen, duhovna ženska je ženska, ki je našla svoj glas.

 

7. Ženska na duhovni poti posluša svoje srce.

Ob vsem hitrejšem tempu življenja, ko nas z vseh strani bombardirajo zvočne in slikovne podobe množičnih medijev, je vse težje slišati glas svojega srca. Ženska na duhovni poti zna ugasiti televizijo, izklopiti mobilnik in prisluhniti svoji notranjosti. Zna utišati premlevanje racionalnega uma, polnega dvomov in vprašanj, ter se podati za svojim srcem, v neznano. Da bi uresničila svoje želje, mora včasih sprejeti težke odločitve, ki marsikoga prizadenejo. Duhovna ženska kljub temu sledi volji svojega srca. Preprosto ne more in ne zna drugače.

 

8. Ženska na duhovni poti govori resnico.

Duhovna ženska si upa povedati resnico, čeprav, kot vemo, ta včasih boli. Resnico zna izreči obzirno in sočutno, brez sprenevedanj, a zna presoditi, kdaj je sogovornik pripravljen na resnico in kdaj ne. Ne poskuša biti všečna in ne govori, kar si želijo slišati drugi. Zna pa biti iskrena tudi do sebe. Prizadeva si videti stvari takšne, kot so, in ne takšne, kot bi si želela, da bi bile. Če je prišel čas za prekinitev nekaterih odnosov, ki je več ne izpolnjujejo, jih zna končati brez občutkov krivde. Duhovna ženska razume Jezusov stavek »Resnica vas bo osvobodila« in ve, da je najpomembnejša resnica tista, ki jo nosi v sebi.

 

9. Ženska na duhovni poti zna prisluhniti svojemu telesu.

Telo je svetišče, v katerem prebiva duša. Kot skupek tkiva, kosti, organov in tekočin je telo neverjeten organizem, ki se zna z majhnimi spodbudami ozdraviti samo. Duhovna ženska spoštuje svoje telo. Ve, da sta telo in duša povezana in da jo telo dostikrat opozarja na bolečine njene psihe. Svoje telo razvaja, ga maže in masira in mu tako izkazuje ljubezen. Hvaležna je za vse, kar ji omogoča. Ko se stara, ne žaluje za mladostnim videzom. Kot pravi Jean Shinoda Bolen, ljudje smo privlačni zaradi iskric v očeh in širokega nasmeha, ne glede na starost.

 

10. Ženska na duhovni poti zna improvizirati.

Ko ženska stopa po duhovni poti, se dostikrat zgodi, da se njeno življenje obrne v nepričakovano smer. Znajde se v nepredvidljivih okoliščinah, v katerih se ji zamajejo tla pod nogami. Morda jo je zapustil partner, morda je izgubila službo ali pa nepričakovano zanosila. Duhovna ženska se po začetnem pretresu vedno pobere. Prevzame nadzor nad svojim življenjem in improvizira. Opre se nase in na prijatelje. Ne upira se spremembi, ampak jo skuša čim prej sprejeti. Vzame si čas, žaluje za tistim, kar je odšlo, in zna dopustiti, da odide.

 

11. Ženska na duhovni poti ne prosjači za naklonjenost

Duhovna ženska je samozadostna. Uživa v družbi svojih bližnjih in svojega partnerja, vendar zna shajati tudi brez njih. Razume, da je pretirano navezovanje škodljivo. Ne trudi se na vse pretege, da bi bila drugim všeč. Obdobje mladostne negotovosti, ko je bilo najpomembnejše biti priljubljen in sprejet, je prerasla. Ne prosjači za naklonjenost drugih. Ima pozitivno samopodobo in trdno zavest o svoji vrednosti, zato ne potrebuje več potrditve od zunaj.

 

12. Ženska na duhovni poti se veliko smeje.

Pisatelj in mistik Herman Hesse pravi: »Naučiti se morate smejati. Da boste dosegli višji humor, najprej prenehajte sebe jemati tako resno.« Duhovna ženska se zna glasno smejati. Smeji se iz vsega srca, saj ve, kako resničen je pregovor, da je smeh pol zdravja. Ko se ženske smejijo skupaj, je to prav poseben smeh. Morda skupaj obujajo spomine na študentska leta, na prve izkušnje z moškimi ali na nerodne pripetljaje v postelji. Skupaj se znajo nasmejati do solz in v prostoru razširijo vsesplošno veselje. Ženska na duhovni poti izrabi vsako priložnost za smeh. Ogleda si komedijo ali otroško predstavo in se smeje skupaj z otroki. Prisluhne šali in se smeji tudi, če je ne razume. Njen smeh je odsev njene čiste duše.

 

13. Ženska na duhovni poti zna uživati.

Ena izmed najlepših lastnosti ženske na duhovni poti je, da ve, kaj zares pomeni uživati življenje. Zna uživati v svojih čutih. Rada prisluhne dobremu klasičnemu koncertu, ob katerem jo oblije kurja polt. Rada poje slastno tortico in se pri tem ne obremenjuje s kilogrami. Globoko vdihne vonj prihajajoče pomladi in se je veseli kot majhen otrok. Ko duhovna ženska uživa, jo ves čas spremlja občutek neizmerne hvaležnosti za vse dobro, kar ji prinaša življenje. Naučila se je videti lepoto v vsakdanjih trenutkih. Nič ji ni več samoumevno, prijazni ljudje, ljubeči odnosi, tople besede. Življenje dojema kot polno barv in priložnosti – da bi uzrla in podarila ljubezen.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com