Veliko ljudi ne veruje v Boga, angele, nebesa ali pekel, še manj pa v to, da se naše misli, občutki in ravnanje vtiskujejo v vse okoli nas, torej da puščamo za seboj nevidne sledi. Celotno duhovno življenje temelji prav na spoznanju prve duhovne zakonitosti, zakona vtiskovanja; naše misli, čustva in ravnanje se neizbrisno zapisujejo, zato človeku ne sme biti vseeno, kakšne misli, občutki ali želje v njem prevladujejo, kajti njihove posledice občuti prej ali slej. Takšno pojmovanje je seveda marsikomu tuje, saj si ne predstavlja, kako bi se moglo dogajati nekaj, kar ni vidno nikjer. V resnici pa se spomin na vse, kar ustvarimo z mislimi, čustvi in ravnanjem, za vekomaj zapiše v naše okolje in na finosnovno raven.

Na vseh predmetih puščamo sledi. Vtisne se že naša navzočnost, izžarevanje našega fizičnega telesa in naših finosnovnih teles, četudi se predmetov niti ne dotaknemo ali z ljudmi ne govorimo. Kjer koli se gibljemo, puščamo dobre ali slabe sledi. Zato je tako zelo pomembno, da svoje misli in čustva nadzorujemo, jih nenehno izboljšujemo in plemenitimo, kajti dobro in slabo ne izvirata samo iz našega ravnanja, temveč tudi iz naših misli in občutkov.

Naslednja duhovna zakonitost je zakon privlačevanja. Vsaka vibracija išče sebi enako vibracijo, da se zlije z njo. Po svoji vibraciji in valovni dolžini pride vsako bitje v vesolju v stik z drugimi bitji, drugimi silami, ki imajo enako vibracijo in enako valovno dolžino. Po svojih mislih, občutkih in ravnanju se človek pripenja na različna območja, na vidna in nevidna bitja z enako valovno dolžino in jih privlači. Če si prizadeva, da bi njegove misli postajale svetlejše, čistejše in da bi bila takšna tudi čustva, privlači iz neposrednega okolja in vesolja bitja in elemente, ki so v sozvočju z njegovimi mislimi in čustvi. Človek bi se moral vsak dan vprašati, kakšne misli in čustva goji, kajti iz nevednosti in nepazljivosti s slabimi mislimi in negativnimi čustvi pritegne neželene osebe ali dogodke, potem pa se čudi, zakaj se mu v življenju dogaja toliko slabega.

Tretja duhovna zakonitost je zakon odboja. Vesolje je kot velikanski zid, od katerega se odbije vsak pojav kakor odmev. Odbije se slabo in dobro. Vse, kar smo storili, mislili in čutili, se vrne k nam, se nam povrne, čeprav tega ne opazimo takoj. Morda se to ne zgodi niti v tem življenju, temveč se bo zgodilo šele v naslednjem.

Zdaj uživamo dobre ali slabe sadove svoje preteklosti, za prihodnost pa lahko poskrbimo tudi z nadziranjem svojih mislih in čustev in ravnanjem, ki ne bo prizadevalo nikogar in ničesar okoli nas.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA ŠT. 258, februar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com