Slovenski mediji so v začetku januarja precej obširno in senzacionalistično poročali o dogodku na Hrvaškem, ki je imel velik odmev: med »obredno« savno je neki udeleženec umrl zaradi težkih opeklin v ognju za segrevanje kamnov.

Kot se ob takšnem poročanju največkrat zgodi, bralci ne dobijo celostne informacije o tem, kaj je šlo tako zelo narobe in zakaj, hkrati pa novinarji v isto senzacionalistično zgodbo vpletajo stvari, ki so po izvoru, obliki in izpeljavi zelo dobre, zdravilne in preskušene v tisočletni tradiciji. Z obojim naredijo več škode kot koristi. Potilnice postajajo vse bolj priljubljene tudi v Sloveniji, saj so v osnovi zelo preproste in naravne, pomlad pa je čas čiščenja. Hkrati so tudi obred z veliko zdravilno močjo in močnimi energijami, ki zahtevajo od vodje poznavanje ter spoštljivo in odgovorno ravnanje. S tokratnim pisanjem želim pojasniti, kaj je izvirna indijanska potilnica, in upam, da bo to pomagalo ločiti zrnje od plev (od katerih so nekatere lahko tudi strupene), kajti tako kot pri vsaki stvari tudi glede tega ljudje eksperimentirajo, spreminjajo obrede in zdravilne metode in jih včasih žal tudi uporabljajo (zlorabljajo) v druge namene.

 

Poučna zgodba

Nesreča na Hrvaškem je v marsičem zelo poučna, zato je vredno o njej nekoliko temeljiteje razmisliti. Ne bom se spuščala v podrobnosti zgodbe, ker je sama niti ne poznam drugače kakor iz medijev, obnovila bi le dejstva, ki verjetno držijo: Skupina odraslih hrvaških udeležencev je pripravila savno v naravi, po zunanji obliki podobno tradicionalni indijanski obredni potilnici (»sweatlodge«). Dogajanje v takšni savni poteka v kupolasti kolibi iz upognjenih vej, prekriti z odejami. V sredini je izkopana manjša jama, vanjo prinašajo razbeljeno kamenje, segreto v ognju v neposredni bližini kolibe. Po poročilih so udeleženci jemali halucinogene pripravke (bojda sredozemske rastline mandragore, ki je zdravilna, če jo uporabljamo zunanje, če jo zaužijemo, pa deluje močno halucinogeno in je strupena). Udeleženec, ki je umrl, pa naj bi bil neposredno pred savno celo pil alkohol. Ko je padel (ali v deliriju skočil) v ogenj, ga nihče od soudeležencev ni skušal rešiti, saj so bili zaradi zaužitih snovi vsi, z vodjo vred, neprisebni. Nekateri mediji so pisali, da se je voditelj (sicer belec – Hrvat) predstavljal kot »indijanski šaman«, in omenjali, da Indijanci pri svojih obredih uporabljajo halucinogene droge.

Tu gre za hudo in globinsko nerazumevanje bistva severnoameriških indijanskih obredov. Napak so jih razumeli udeleženci dogodka in mediji, ki so o tem pisali in v zvezi z dogodkom omenjali indijansko obredno potilnico.

 

Bistvo indijanske potilnice

Potilnica je tisočletja star obred, verjetno eden od najstarejših obredov človeštva, ki ga v zelo podobni obliki poznajo tudi sibirska ljudstva. V svoji preprostosti in duhovni globini se je ohranil do danes. Temelji na globinah človeškega bitja, ki so skupne vsem ljudem ne glede na raso in kulturo, in je zaradi svoje univerzalnosti in preprostosti sprejemljiv tudi za Evropejce, zato ga opravljajo tudi severnoameriški Indijanci, ki gostujejo v evropskih državah, in nekateri belci; ti so se ga naučili neposredno od Indijancev in ga opravljajo spoštljivo in odgovorno.

Bistvo obreda je zelo preprosto in hkrati zelo globoko: gre za očiščenje na telesni, čustveni in mentalni ravni ter povezovanje z materjo Zemljo, vsemi njenimi bitji, višjim jazom in Velikim duhom (Stvarnikom ali kakor koli najvišje duhovno bitje imenujemo). Koliba iz upognjenih vej, prekritih z odejami, predstavlja maternico matere Zemlje. Za potilnico uporabimo samo preproste stvari, ki jih najdemo v naravi in predstavljajo temeljne elemente: zemljo, na kateri sedimo in katere del so kamni (»pradavni ljudje« kot jih imenujejo Indijanci), segreti v ognju, da nam dajo toploto; zrak, ki ga dihamo in omogoča gorenje; vodo, ki jo pijemo in s katero polivamo kamenje. In to je vse, ničesar drugega ne potrebujemo. Obredno petje nas z vibracijo pomaga harmonizirati s Stvarstvom – Velikim krogom življenja. Pri tem petju ne gre za ekstatične energije, a imajo posamezni udeleženci lahko močna doživetja, ki jih opišejo kot zelo ganljiva, včasih jočejo – to je jok ganjenosti ob srečanju z lastno dušo, svojim bistvom in občutek globoke povezanosti z naravo ter dotik svetega. V določenem krogu potilnice (sestavljajo jo štirje zaporedni krogi, prekinjeni z odmori) udeleženci pokadijo dim iz svete pipe, ki kroži od enega udeleženca do drugega. Pipa je pomemben del obreda, ker simbolizira združenje ženskega (posoda pipe) in moškega (cev) počela. Dim, ki je posledica združitve v eno, pa pomeni najvišje duhovno. Namen kajenja svete pipe je zavestno počastiti ta sveti dogodek, ki ga častijo vse duhovne poti tega sveta, ne pa uživanje snovi za doseganje spremenjenega stanja zavesti. Kar pogosto me namreč kdo s skrivnostnim nasmehom vpraša: »Kakšne rastlinice pa so v tej pipi?« Nič skrivnostnega, tu je odgovor: v pipi je mešanica zdravilnih zelišč, od katerih nobeno ne vpliva na človekovo zavest. Osnova je indijanski gorski tobak ali zdravilna lobelija (Lobelia inflata) – kljub imenu ta »tobak« ne vsebuje nikotina in zdravilno deluje na dihala; temu dodajajo še posušene liste rdeče vrbe, včasih tudi žajbelj, zlasti v potilnicah v Evropi (ameriški žajbelj je premočan in se tradicionalno uporablja predvsem kot kadilo za čiščenje pred obredom). To je vse. Če ste v potilnici prvič in vodje ne poznate dobro, se pozanimajte, kaj vsebuje pipa.

 

Prostor enakovrednosti in spoštovanja

Še nekaj je dobro vedeti: v tradicionalni indijanski potilnici ni nobene prisile! Če ne želite pokaditi dima, ko pipa kroži, se z njo preprosto dotaknete desne in leve rame v znamenje sprejemanja in spoštovanja obreda in jo predate naprej. To bodo vsi sprejeli s spoštovanjem do vaše odločitve in še naprej lahko popolnoma enakovredno sodelujete v obredu. Podobno velja, če začutite, da bi med obredom zapustili kolibo. Z besedami »mitakuye oyasin« (»vsi sorodniki«) pozdravite obred in vse udeležence ter se umaknete na prosto. Če želite, lahko v naslednjem krogu obred nadaljujete. V potilnici se po majhnih požirkih pije samo čista izvirska voda brez kakršnih koli dodatkov – voda življenja. To zadostuje, saj smo tako ustvarjeni – kot edino pijačo za žejo jo pijejo tudi vsa druga živa bitja na materi Zemlji. V tradicionalni indijanski potilnici ljudje niso goli – na sebi imajo lahka oblačila ali ogrinjala, ki pokrijejo intimne dele telesa. Tu gre za spoštovanje človekove intime, ne za sramovanje, saj na človekovem telesu ni nič sramotnega in slabega.

Vodja potilnice mora biti povezan z višjim jazom, najvišjim duhovnim bitjem (kakor koli ga že imenujemo) in duhovnimi vodniki. Hkrati mora biti prizemljen, v stiku s fizičnim svetom tukaj in zdaj. Zelo pomembno je, da začuti dogajanje v vsakem izmed udeležencev in jim, če je potrebno, pomaga skozi proces. Zato je razumljivo, da mora biti njegova zavest razširjena v nadosebne (transpersonalne) ravni, ne pa spremenjena z uporabo substanc.

V potilnici ljudje sedijo v krogu – nihče ni više ali niže od kogar koli drugega. To je prostor sočutja, vzajemnega spoštovanja in skromnosti, ki izvirata iz spoznanja, da ima vsako bitje svoje enakovredno mesto v stvarstvu in svojo pot. Zato nihče, niti vodja, nikomur ne zapoveduje niti ne svetuje z vzvišenega stališča.

 

Priprava na potilnico

Udeleženci potilnice se morajo vsaj dva dni pred potilnico pripravljati nanjo. Priporočljivo je, da umirijo tempo vsakdanjega življenja in si vzamejo miren čas zase ob meditaciji, sprehodih v naravo ali podobnih dejavnostih, ki so jim blizu. Uživajo naj lahko, če je le mogoče, presno hrano in pijejo le čisto vodo ali primerne zeliščne čaje. Alkohola, poživil, kakršnih koli drog (z marihuano vred) in psihoaktivnih zdravil udeleženci ne smejo uživati, ker lahko povzročijo zelo močne odzive telesa in psihe. Tudi kajenje cigaret, pitje kave in čajev, ki vsebujejo veliko teina in kofeina, v dneh pred potilnico se odsvetuje, saj se telo brez teh snovi laže očisti, pa tudi psihično pridemo drugače pripravljeni: potilnica nam koristi veliko bolj, če smo kar se da takšni, kakršni smo – s čim manj snovmi, ki umetno spreminjajo naše psihofizično stanje.

Ob razumevanju in spoštovanju tega, kar sem skušala opisati kolikor sem pač zmogla z besedami, bo preprosta in naravna starodavna potilnica po zgledu severnoameriških indijanskih ljudstev tudi nam pomagala pri čiščenju, zdravljenju in povezovanju z naravo in njeno duhovno razsežnostjo.

Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com