V zadnjih nekaj letih se je vnovič zbudilo zanimanje za izročilo starodavnih srednjeameriških ljudstev, in to predvsem zaradi prerokbe o katastrofah, ki naj bi se zgodile konec tega leta. V resnici pa so veliko zanimivejše indijanske predstave o vesolju in življenju, saj se presenetljivo ujemajo z marsikaterimi znanstvenimi dognanji.

Tolteška kultura, ki je vrhunec srednjeameriške indijanske umetnosti, arhitekture in obrti (izraz toltek pomeni učenjak, tudi umetnik ali mojster), je poglavitni vir veliko starejšega verskega, mitološkega in filozofskega izročila. Tolteki so namreč nasledniki ljudstev, ki so na območjih današnje Mehike in Srednje Amerike živeli že okoli 6000 let pred našim štetjem, verjetno pa še prej, in so pripadala jezikovni skupini nahua. Tolteško izročilo se je ohranilo, ker so njihovo kulturo prevzeli Azteki, ko so v 14. stoletju dosegli vrhunec svoje moči in si podjarmili sosednja ljudstva.

 

Rojstvo novega sonca

Po azteškem koledarju smo 11. januarja leta 1992 vstopili v »šesto sonce«. Naguali ali šamani so tistega dne zaznali nenadno spremembo barve sončeve svetlobe, njeno valovanje je postalo hitrejše, a nežnejše. Nove svetlobne informacije iz središča galaksije bodo sprožile spremembe na temeljni ravni življenja, to je v DNK ali dvojni vijačnici, ki je v jedru vsake celice, njena naloga pa je prenašati genske informacije. V letih, ko smo bili v »petem soncu«, je sonce slabo vplivalo na človeštvo, to pa na planet. Namen prihajajočih sprememb je spremeniti, kako človeštvo »sanja« ali kakšne misli usmerja nase in v svet. Zaradi spremembe zavesti se bo človeštvo začelo prebujati iz nočne more v raj, ki je predvsem prostor brez strahu.

Vibracijske spremembe energije, ki prihaja na Zemljo, so zaznali tudi znanstveniki. Že leta 1961 so odkrili, da se približujemo fotonskemu pasu, izvirajočemu iz območja Gostosevcev, zvezdne kopice v ozvezdju Bika. Našega sončnega sistema se je ta tok svetlobnih delcev dotaknil leta 1972, ko je za kratek čas »oblil« Pluton, Zemljo pa je oplazil marca 1987. Od tedaj je bila Zemlja večkrat različno dolgo v fotonskem pasu, znova pa bo vanj vstopila decembra letos in ostala v njem naslednjih 2000 let. Nenavadne vplive svetlobe z daljnih zvezd je zaznala tudi NASA. Decembra 1994, ko se je vesoljska sonda Ulysses prvič približala Soncu, da bi izmerila njegovo magnetno polje, so znanstveniki osupli, ko so ugotovili, da je to postalo bolj homogeno ali manj polarizirano, kot je bilo še leta 1992. Ko je sonda zbirala podatke na Sončevem južnem polu, se je pokazalo, da je ta bolj razgiban od severnega in nima določljivega stalnega mesta. Zvedeli so tudi, da je vpliv sončevega magnetnega polja na naše osončje precej bolj zapleten, kot so domnevali. Poleg tega se je spremenila valovna dolžina Sončeve svetlobe, da je zdaj bolj bela kot rumena. Te pojave je človeštvo zaznalo prvič in zanje še nimamo znanstvene razlage.

Astrologom se zdi pomembno, da nas je energija Gostosevcev dosegla prav v letih, ko prehajamo v novo astrološko dobo, v obdobje vodnarja, ko se bo človeštvo usmerilo v duhovnost in preseglo delitev sveta na snovno in duhovno. St. Germain, alkimist iz 18. stoletja, je imel fotonski pas – poimenoval ga je Zlata nebula –, za vzporedno vesolje višjih vibracij, ki bo sčasoma »pogoltnilo« naše vesolje. Sodeč po burnih družbenih in podnebnih dogajanjih na vseh koncih sveta morda res lahko pričakujemo, da bodo drugačne, močnejše vibracije svetlobe katalizatorke velikih sprememb.

 

Kakor zgoraj tako spodaj

Tolteki so verjeli, da je sončni sistem živo inteligentno bitje, vsak planet pa eden od njegovih organov. Na eni strani je prav vse, od najmanjšega atomskega delca do osončij in galaksije, del še večjega vesoljskega bitja, na drugi pa je vsako atomsko jedro z elektroni, krožečimi okoli njega, kot drobno osončje – če bi stali na tretjem elektronu od jedra, bi imeli enak pogled na zvezde, druge planete in galaksije, kot ga imamo z Zemlje. Mikrokozmos pač zrcali makrokozmos.

Sonce je pomembno, ker napaja življenje na Zemlji. Ko človek pojé rastlino ali živalsko meso, se nahrani s »predelano« sončno energijo. Zanimivo je, da so številna starodavna ljudstva, tudi stari Egipčani (bog Ra) in Grki (bog Apolon) verjeli, da ima Sonce osrednje mesto, ne zgolj v našem vesolju, temveč v življenju na sploh. Veliko je mitov o očetu Soncu, prinašalcu luči materi Zemlji, ki je kot vesoljska maternica ustvarila življenje, človeka in njegov um. Če je Zemlja pramaternica, je Sončeva svetloba sperma, ki vsebuje informacije, potrebne za stvarjenje živih bitij.

 

Energija misli

Naguali, skrbniki starodavnih tolteških modrosti, pravijo, da sta dve vrsti energije, snovna in nesnovna. Snovna energija je vsaka, ki jo je mogoče znanstveno dokazati in meriti, nesnovna ali eterična pa tista, ki je znanost še ne zna zaznati, čeprav njene učinke občutimo vsi – eterična energija je namreč energija čustev, in vsi vemo, kako ta vplivajo na človekovo počutje in zdravje. Človeški možgani »materialno« energijo spremenijo v eterično. Čustva so torej čista energija.

Živeti po starodavnih tolteških modrostih pomeni predvsem hoditi po poti sreče. Srečen pa je človek lahko le, če zna izraziti svoje pravo bistvo – če živiš kot hočejo drugi, res ne moreš biti srečen. Posameznik mora najprej z opazovanjem samega sebe ugotoviti, kdo je bil, preden ga je družba »udomačila«, šele nato bo osvobojen in zmožen uporabiti telo, duha in um za samouresničenje zunaj »sna«, ki je življenje. Do tega cilja po tolteškem izročilu peljejo trije koraki. Prvi je zavedanje, da človeštvo nenehno »sanja« ali je ujeto v nočno moro pekla. Rešitev je spoznati, kdo in kaj si ter kakšno svobodo želiš. Drugi korak je obvladovanje spreminjanja. Ko se zavemo, da smo ujetniki in žrtve svojih misli, ki nam narekujejo čustva, lahko postavimo na glavo ves svoj vrednotni sistem. Ko se zavedamo sebe in svojih želja ter vedno delujemo premišljeno, se osvobodimo zablod in smo zmožni ljubiti. Tretji korak je obvladanje duha in volje. Ko zmoremo to, postanemo mojstri namere in smo eno z bogom.

Končni cilj tolteške duhovne transformacije je stik s stvarnikom in vrnitev k njemu. Tolteški mitološko-filozofski sistem je zato nekakšen zemljevid, ki posameznika pripelje domov. Preden pa stopite na to pot, morate ugotoviti, kje ste. Naj vas torej ne vznemirja misel na konec sveta, raje se vprašajte: Kdo sem? Kaj hočem? Kam sem namenjen v tem življenju in po njem? Sprijaznimo se s tem, da ne moremo vplivati na velike spremembe, lahko pa vsak od nas spremeni sebe in svojo najbližjo okolico. Če je res vse – najmanjši atomski delec ali največja galaksija – le celica ali organ v telesu brezmejnega vesoljskega bitja, potem ima vse in vsakdo svojo pomembno mesto in vlogo v njem.

Karin Pečnikar; objavljeno v reviji AURA, april 2012, št. 272

Fotografija: Bigstockphoto.com