Med odraščanjem sem bila zelo obremenjena z videzom svojega telesa. Ko sem spoznala, kako zelo slabo mnenje imam o njem in da se s tem pretirano obremenjujem, sem se odločila za zdravljenje. Začela sem razmišljati bolj pozitivno in ponavljati afirmacije.

Kar stisnilo me je, ko sem izrekla: »Telo moje dragoceno, rada te imam.« Sama sebi sem se zdela smešna, a sem vseeno nadaljevala z afirmacijami in tudi z mnogimi drugimi vajami, ki naj bi mi pomagale spremeniti pogled nase, sčasoma prebuditi ljubezen do telesa in jo tudi v resnici občutiti. Vse metode, ki sem jih uporabljala, so me podpirale na poti osvobajanja od bolečih čustev, mi povečevale energijsko pretočnost in pripomogle k boljšemu počutju.

Najprej sem spremenila tok misli, nato sčasoma občutila spremembe na čustveni ravni in to se je odrazilo tudi na telesu. Telesna struktura se je spremenila, postala sem vitkejša, lahkotnejša, globlje sem dihala, manjkrat zbolevala za prehladom in imela na splošno manj telesnih težav. Zmanjšala se mi je želja po sladki hrani, našla sem veselje v gibanju in plesu. Tudi prej sem sicer skušala živeti ob bolj zdravi prehrani in telovadbi, ker pa je bilo to storjeno iz bolečega nesprejemanja sebe ob misli, da »nisem videti dobro in moram to spremeniti«, telo zdrave prehrane ni sprejelo kot zdravo in tudi telovadbe ne – doživljalo ju je kot stres. Sprejetje, ljubezen in sproščenost telesa sem občutila šele z ozdravitvijo na čustveni ravni.

Telo se neverjetno močno odziva na tok naših misli in čustev. Če je telesno stanje kakor koli drugačno od tistega, kakršno bi po našem mnenju moralo biti, je navadno potrebna sprememba v premišljevanju in čustvovanju. Energija nekje zastaja in telo po navadi to tudi jasno pokaže, naša naloga pa je, da se mu naučimo prisluhniti.

Naučiti se moramo občutiti telo

V preteklosti sem bila začudena, ko sem v telesu začutila, da se bo nekaj zgodilo, a si nisem zaupala in ukrepala. Kozarec se je prevrnil in razbil, čeprav sem si ga minuto pred tem še želela prijeti, saj me je telo na to opozorilo z nekakšnim notranjim vzgibom. Postala sem pozornejša na te vzgibe, bolj sem jih začela upoštevati. Kmalu sem spoznala, da obstaja zelo pretanjena razlika med intuicijo o dogodku in občutenjem strahu pred tem, da se bo nekaj zgodilo. Intuicija je močnejša in jasnejša, kadar smo pretočni, sproščeni in pristni. Seveda pa nas ves čas spremljajo spomini izkušenj ter s tem povezane misli in čustva.

Izreden vpliv misli na svoje telo lahko opazujete, če pomislite na nekaj, česar se najbolj bojite. Če se na primer bojite kač, si le za trenutek predstavljajte, da se prav tedaj nekaj plazi za vašim hrbtom in vam bo zdaj zdaj zlezlo pod majico. Če se v domišljiji v to zares vživite, se vam verjetno sproži val strahu, ta zelo močno vpliva na telo in tedaj povzroči tresenje, potenje, hitro dihanje … Le nekaj misli, prav nič povezanih s trenutnim stanjem (le z bujno domišljijo uma, ki sproža močna čustva), in telo se že burno odzove.

Kaj vam torej požene kri po žilah? Misli na kaj? Kako vplivajo na telo misli, ki se jih ne zavedate, in čustva, ki jih zanikate − prav tako močno, le da tega vpliva ne spremljate zavedno. Opazite le posledice … Ali jih res?! Se vprašate, zakaj vas boli glava ali koleno …? Je odgovor razumski − ali si dovolite razbrati skrito sporočilo?

Zakon privlačnosti

Po mojih izkušnjah lahko tok misli vpliva na nas le toliko, kolikor so močna čustva, ki jih misli spodbudijo. Predstavljajte si, da ste v predalu avtomobila pustili denarnico. Kaj storite, ko to ugotovite in ste že nekaj sto metrov stran od avta? Ali mirno odidete naprej in veste, da vas bo denarnica počakala prav tam, kjer ste jo pustili, ali pa vas v telesu nekaj stisne in se morate takoj vrniti ponjo? Če v sebi veste in zaupate, da bo z denarnico vse prav, potem vas bo tudi čez nekaj ur počakala prav tam … Če pa si v mislih sicer dopovedujete, da bo vse dobro, v resnici pa v telesu čutite napetost in dvom, potem se nikar ne čudite, če boste ob vrnitvi k avtomobilu ugotovili, da je šipa na avtu razbita, denarnice pa ni nikjer.

Denarnica vas počaka tam, kjer ste jo pustili, po zakonu privlačnosti, ki se odziva bolj na vaša telesna občutja kakor na same misli. Sama ne puščam denarnice v avtomobilu, saj vem, da v sebi nosim prepričanje »da priložnost naredi tatu«, poznam pa človeka, ki popolnoma zaupa, da se njegovi lastnini ne bo zgodilo nič slabega – in prav zares se ji nič ne zgodi! Pripovedoval mi je, kaj se mu je pripetilo na potovanju, ki ga je preživel s prijateljico. Ta se je ves čas jezila nanj, ga opozarjala, naj svoje dragocene predmete skriva ali jih vsaj ne pušča v avtu, saj mu jih bodo sicer ukradli. Ko se ni dal prepričati in je še naprej deloval po svojih prepričanjih, se je zgodilo tole: vdrli so v avto, ukradli denar, ki ga je imela prijateljica skritega globoko pod sedežem, njegova denarnica, ki jo je pustil na sedežu pa je ostala nedotaknjena. Ste presenečeni? Če ste že kolikor toliko skusili moč svojih misli, potem lahko razumete, zakaj je bilo tako. Omenjeni znanec še zdaj živi tako kot prej, prijatelji ali znanci pa se ne razburjajo več zaradi njegove hladnokrvnosti in ga ne učijo »varnosti«. V njihovi družbi pa vendarle zaklene avto ali vzame denarnico s seboj.

Uglašenost

Telo je kakor glasbilo. Če z njim ne znamo ravnati, ga negovati, spoštovati, mu prisluhniti in v tem uživati, potem ton, ki ga oddaja, ni prijeten, ob neprimerni uporabi je čedalje bolj zamolkel. Morda mu celo poči struna ali odleti tipka. Lahko si predstavljamo, da z delovanjem našega uma čustva ustvarjajo vibracije, te potujejo po telesu in vplivajo nanj. Če so vibracije harmonične, se počutimo dobro, če ne … verjetno malo manj.

Uglašenosti s telesom se moramo torej učiti: telo moramo občutiti in mu prisluhniti. Skozenj uresničujemo svoje zamisli in želje, živimo svoj vsakdanjik. Pomembno je, da cenimo svojo zemeljsko podobo in tudi njene »nepopolnosti«, saj so naše, neponovljive.

Skušajte opaziti svoje telo in mu namenjati pozornost tudi tedaj, ko vas ne opozarja z bolečinami ali s težavami. Naj vam predaja svoja sporočila že prej − v idealnem življenjskem scenariju, kar sproti. Namenite mu prijazne besede hvaležnosti in sproščeno opazujte, kako se bo na to odzvalo.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com