Nekoč, v temni noči,

v ljubezni hrepenenju vsa goreča,

o neizmerna sreča!

odšla sem neopažena od doma,

ko že je počivala moja hiša speča.

             Janez od Križa

 

Vera meditira redno zadnjih deset let. Ampak dva minula meseca v meditaciji ne čuti ničesar, nima notranjega stika. To jo žalosti. Niti nima energije, volje in navdiha, da bi počela kar koli. Vse, v kar je verjela, tudi na podlagi svojih izkušenj, razumevanja in spoznanj, se ji zdi dvomljivo. Vera je ostala brez vere, grenko komentira v notranjih samogovorih svoje stanje. Kamor koli gre, kar koli dela, nosi to s seboj – in nič ji ne pomaga, da bi bilo drugače. Počasi se sprašuje, čemu živi.

Ste že kdaj doživeli kaj podobnega? Ko postane tvoja duhovna praksa izpraznjena, brez globine, notranjega soka in duhovne luči. Ko se začneš počutiti osamljenega, pozabljenega, brez pomoči. In ne vidiš smisla v ničemer. Močno dvomiš o vsem, v kar si zaupal in verjel. Nimaš stika z Višjim (transcendentno dušo, Bogom), čeprav si že izkušal njegovo navzočnost, milost, pomoč. Za nič se ne moreš ogreti. Brezvoljnost. Ni odgovorov ne vizije. Ni »luči na koncu tunela«. Bivanjska izpraznjenost. – Se kaj takega sploh sme zgoditi »pravemu« duhovnemu iskalcu?

Psihologi in psihoterapevti bi to imenovali – depresija. Španski mistik iz 16. stoletja in prenovitelj karmeličanskega reda Janez od Križa pa je to mučno in boleče stanje na poti duhovnega zorenja poimenoval temna noč duše. Svoj nauk, s katerim je želel pomagati vsem na poti združitve z Bogom, je začel s pesmijo. To je nauk o »vzponu na goro Karmel« – o tem, »kako naj duša ravna, da se bo združila z Bogom«. A hkrati gre za nauk, kako prehoditi duhovno pot skozi »temno noč«. Pesem opisuje potovanje duhovnega iskalca iz »telesnega doma« k Bogu. Potovanje poteka ponoči, to pa simbolično pomeni težave, stiske, boleče preskušnje, ki jih popotnik doživlja na poti duhovnega zorenja.

 

Temna noč je univerzalna

Temna noč duše je univerzalna izkušnja, znana iskalcem duhovne luči, resnice, ljubezni, enosti, Boga – ne glede na verska prepričanja ali opravljanje neke duhovne prakse in ne glede na čas, v katerem živimo. Temna noč duše je enako aktualna danes, kot je bila v času Janeza od Križa in njegovih sodobnikov; enako za kristjane, muslimane, budiste, za novodobne duhovne popotnike, za častilce Sai Babe ali katerega koli drugega duhovnega učitelja, za tiste, ki so sami sebi guruji, za ezoterike, neopredeljene …

Kdo je tisti, ki se mu zatemni?

Temno noč poznajo tisti posamezniki, ki so se že prebudili v spoznanje obstoja duhovne narave v sebi in svetu. Zagrne duhovno že prebujenega človeka v inkarnaciji (inkarnirano dušo oziroma inkarnirano zavest). On je tisti, ki doživlja ločenost, izgubo življenjskega kompasa in duhovne navzočnosti. Potem ko je že nekaj časa srkal duhovni sok, ostane brez njega. Izkušnje usahnejo in človek počasi prične dvomiti o sebi, nato o obstoju duše in Boga. Na najhujši stopnji pa povsem izgubi upanje; preplavi ga občutek, da je prišel do skrajnih meja telesne in duševne vzdržljivosti in da ga čaka le še konec. Temna noč ne zagrne človekove duhovne narave (transcendentne duše). Z njo je vse prav. Samo »utelešeni« človek začasno nima stika z njo.

Preskušnja duhovne zrelosti

Vera se sprašuje, zakaj je izgubila notranji stik. Je to nekakšna »kazen« za pretekla »slaba dela«? Znamenje, da je nesposobna, manjvredna? Da so vse njene pretekle duhovne izkušnje prazen ništrc? Ali pa, da duhovne sfere pravzaprav ni?

Nič od tega. – A seveda je dobro, da si vsak, ki vstopi v temno noč, na takšna vprašanja izkustveno odgovori sam.

Tako kot ima ljubezen med dvema svojo romantično-zaljubljeno stopnjo, ko »visita« drug na drugem, potem pa se učita živeti samostojno, a še vedno drug z drugim, se tudi duhovni popotnik uči živeti iz že pridobljenega stik s svojo duhovno dušo.

Tako je temna noč duše preskušnja človekove duhovne trdnosti in samostojnosti. Koliko stabilno je to, kar smo kot inkarnirana zavest spoznali in dosegli na svoji dosedanji duhovni poti? Kako čista je naša duhovna aspiracija? Kako globoko je naše spoznanje vsepovezujoče in vsevključujoče pravične univerzalne ljubezni? Koliko se lahko zanesemo sami nase, neodvisni od kakršne koli pomoči, zunanje ali notranje.

To je tudi priložnost za očiščenje, odstranitev strahu, zaskrbljenosti, nagnjenosti h kriticizmu, samopomilovanju … – do mere, kolikor smo se zmožni temu odpovedati. V temni noči človek lahko tudi zboli. Bolezen je očiščujoča, če poskrbimo, da se zdravimo na več ravneh. Pride tudi kot milost, da nam pomaga opustiti, kar je postalo za nas škodljivo (slepila, iluzije). Če na primer izgorevamo v napetem pričakovanju, kaj in kako bi se nam v življenju moralo goditi; če si ustvarimo osebnostno življenje okoli česa, kar je v nasprotju z univerzalno enostjo. Temna noč nam, čeprav zveni paradoksno, odpira oči za resnico. Stari načini življenja in prepričanja za nas prhnijo, a novega še ni – tudi zato je kriza tako temna.

Okultno gledano pa gre za izziv, da zvišamo vibracijo v svoji materiji (telesih osebnosti) za eno od sedmih vibracijskih stopenj – v ezoteriki se imenujejo duhovna posvečenja – mala in velika. Male temne noči so priprava na véliko temno noč duše. Dokler vibracijsko nižje v nas, okultno povedano, ne »umre«, da se lahko rodi »novo«, ne moremo stopiti naprej. Doživljamo temno noč. Njen véliki vrhunec je bila podoba Jezusa na križu, ki je dejal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Naravna obdobja duhovne poti

To so obdobja tišine in teme pred zoro nove luči. Naravni del duhovnega zorenja, ki ga pozna vsak dejavni duhovni popotnik. Vprašanje pa je, kako se s tem spoprimemo: v vase zagledanem dramatiziranju, samopomilovanju in z uporom – ali s potrpežljivim vztrajanjem pri vsem, kar je dobrega.

Veri je prišlo v roke besedilo Vzpon na goro Karmel, v katerem Janez od Križa radodarno in analitično svetuje, kako prebroditi temno noč. Bil je odličen duhovni učitelj, blag, potrpežljiv, razumevajoč, a tudi dosleden in strog. Branje njegovih napotkov zahteva primerno versko izobrazbo, resno miselno poglobitev, lastne duhovne izkušnje in tudi nagnjenost k doživljanju duhovne poti, kakršna je bila značilna za zahodno krščanstvo v dobi rib. – Kako pa naj si Vera pomaga danes?

Kakor koli je danes, na začetku vodnarjeve dobe modno vodilo »bodi srečen!« v nasprotju z dobo rib, ko je bilo povzdigovano trpljenje, se duhovnemu iskalcu ni treba bati obdobij, ko je »na dnu«. Omamljati se je mogoče z marsičim – tudi s trpljenjem in srečo. A tako kot brez izdiha ni vdiha, tudi duhovnega zorenja ni brez obdobij, ko se počutimo povsem izgubljene, pa čeprav smo še pred nedavnim uživali notranji mir, globoko radost in luč spoznanja.

Kriza bo minila. Dobro pa je, da se ji niti ne upiramo niti ne prepuščamo. Da se ne oklepamo svojega trpljenja, se ne predajamo samopomilovanju – niti trpljenja ne odganjamo, se ne zatekamo v tarnanje in cinizem. Ne odboj ne privlak. To je po budizmu pot onkraj skrajnosti, srednja pot. Tako razvijamo eno temeljnih duhovnih moči: nenavezanost. Vsaka temna noč je priložnost, da na tej poti naredimo pomemben korak naprej.

Po korakih naprej

V temni noči duše smo kot duhovni popotniki odvisni od sebe. Iz tega se učimo osredotočiti se tisto, kar je pred nami zdaj: na naloge, duhovno služenje, ki je trenutno pred nami. Tako korak za korakom hodimo naprej, kljub navidezni temi.

To so obdobja, ko se učimo stati sami, čeprav z občutkom, da smo zapuščeni. Vendar je tudi ta občutek del velike iluzije, s katero se moramo srečati in jo preseči. Ko nam to uspe, dokažemo, da se Višje lahko zanese na nas, da smo lahko božji sodelavci ter da ne bomo vrgli puške v koruzo, ko bomo v krizi.

Svojo težko temno noč je preživljala tudi »svetnica ulice«, Mati Terezija. Po objavi njenih pisem, deset let po njeni smrti, je marsikdo osupnil nad njenim dolgoletnim notranjim stanjem: »V moji duši je toliko protislovij. Tako močno hrepenenje po Bogu … tako močno, da je boleče … nenehno trpljenje … in vendarle nobene želje po Bogu … zavrnjena … prazna … brez vere … brez ljubezni … brez gorečnosti.« Sočasno pa je predano pomagala najrevnejšim, najbolj bolnim in zavrženim pripadnikom družbe. Se je pri tem prenarejala? Preživljala je hudo notranjo preskušnjo, v kateri je, sodeč po njenem zunanjem delovanju, presodila, da je najbolj smotrno živeti tako, da dela dobro po svojih najboljših močeh. Čeprav božje navzočnosti ni doživljala, je zaupala, da Bog obstaja – in mu služila tako, da je služila pomoči potrebnim.

To nam daje misliti, da nas temne noči učijo še nečesa: bistvo duhovnega zorenja niso »ognjemeti« duhovnih doživetij. Bistveno je – naj nas po našem delovanju spoznajo: da vse svoje življenje kar najbolj izražamo svojo pravo duhovno naravo – pravično in vseobsegajočo ljubezen.

Poseben vidik duhovnih preskušenj pa je, ko duša doživlja nedvoumno navzočnost duhovne resničnosti, hkrati pa tudi, kako je človeštvo ločeno od nje in kako zaradi tega trpi. Kdor zmore, tako kot ga usmerja njegova duhovna duša, in kljub okoliščinam, vztrajati pri približevanju teh dveh, prinaša upanje v zdajšnje nelahko obdobje našega skupnega življenja na tem planetu.

Pomoč v stiski

Za stabilnejšo in vedrejšo pot skozi temo za vse Vere, v ženskem ali moškem telesu.

– Živi ritmično, čeprav se ti zdi nesmiselno. Red pomaga: pravilno razmerje med delom – počitkom – dejavnim počitkom.

– Vztrajaj pri dobrih navadah, denimo pri pravilni prehrani in rednem gibanju.

– Redno meditiraj, čeprav ‘ničesar ne čutiš’. V tem obdobju lahko pomagajo že posnete kakovostne meditacije za stik z Višjim.

– Bodi blag s seboj, s svojim srcem.

– Odgovorno opravljaj svoje delo.

– Ko se ti prav nič ne da, namesto destruktivnega bega v samopozabo (kot so prenajedanje, žolčne razprave s samim seboj ali z drugimi, obsesivno gledanje televizije, neprimerno spolno vedenje in podobno), naredi kaj konstruktivnega (na primer pospravljaj stanovanje – očisti okna, likaj …; pojdi na hiter sprehod; oglej si zanimiv dokumentarni film o planetu Zemlja, vesolju, umetnosti).

– Dramatiziranje izčrpava. Pomaga, če »tiho in potrpežljivo živiš naprej«. Tako svetuje tudi obešenec, dvanajsta velika arkana tarota.

– Vprašaj orakelj (denimo tarot, ji čing) za usmeritev: kaj se ti dogaja, česa naj bi se iz tega naučil, kako naprej.

– »Kadar se v življenju kaj podira, je humor dober blažilnik sunkov.« (Phil Bosmans)

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA, februar 2010, št. 246

Fotografija: Bigstockphoto.com