Sodobne fiziološke študije so pokazale, da telo pogosto zazna paranormalno (zunajčutno)  informacijo, čeprav ta ne doseže praga zavedanja. Pri številnih poskusih s telepatijo, jasnovidnostjo ali prekognicijo se je pokazalo, da podzavest paranormalno zbira informacije kljub temu, da tega zgolj po izidih poskusov ne bi mogli sklepati.

Znanstveniki so odkrili, da imata temporalni reženj in limbični sistem, ki je povezan  s tem režnjem in odgovoren za obdelavo čustev, vsekakor pomembno vlogo pri hranjenju podzavestno zaznane informacije. Pri tem je pomemben tudi čustveni naboj. Kolikor močnejši je čustveni naboj paranormalnih signalov, toliko verjetneje je, da bo povzročil odziv, dosegel prag zavestnosti.

 Ko slutnje rešijo življenje

Med stotinami poročil o paranormalnem so tudi poročila o dogodkih, ki se nanašajo na nemškega fizika in pisatelja Friedricha Wilhelma Webra (1813−1894), avtorja epa Dreizehnlinden, in potrjujejo njegovo nadarjenost za prekognicijo (sposobnost napovedovanja prihodnosti). Naj navedemo enega.

Neke noči, ko je Weber bral v sobi, je zaslišal hrup in vpitje kmeta, ki ga je poznal; kmet naj bi s svojim avtom prišel po Webra, ker si je kmetova mati zlomila nogo. Weber se je pripravil in kmetu zaklical, da bo kmalu prišel. Ko je prišel iz hiše, zunaj ni videl nikogar, čeprav se je oziral na vse strani. Uro pozneje se je kmet zares pripeljal z avtom, da bi odpeljal Webra k svoji materi, ki si je zlomila nogo.

Marsikdaj se prihodnji dogodki ne opazijo konkretno, temveč se doživljajo samo kot slabo opredeljen občutek – imenujemo ga slutnja. Slutnje se pogosto doživljajo kot nepojasnjen pritisk, notranji nemir, bojazljivost, ne pa kot jasno spoznanje o nekem vznemirljivem dogodku. Slutnja je čustveni odziv, zasnovan na podzavestnem, prekognitivnem vtisu, ki včasih človeka, ki je v takem posebnem stanju, spodbudi, da se odloči za poteze, za katere ne ve,  zakaj jih je naredil.

V Inštitutu za mejna področja psihologije in mentalno higieno v nemškem Freiburgu je neka ženska povedala  tole zgodbo. Leta 1930 je njeno vas na baltski  obali poplava odrezala od železniške postaje, oddaljene deset kilometrov. Njen mož je pred tem za nekaj dni odpotoval v Königsberg. Četrti dan po njegovem odhodu se je je zvečer polotil nepojasnjen strah in občutek nelagodja. Strah je postal tolikšen, da se je opogumila in odšla na železniški nasip, še edini, ki ga ni preplavila voda, čeprav je že kazalo, da se bo porušil. Kot da bi jo nekaj v to sililo, je hodila po nasipu več kot uro, dokler ni našla moža, ki je že skoraj omagal. Huda mrzlica ga je namreč prisilila, da se je s potovanja vrnil predčasno in skušal domov priti peš. Verjetno mu to ne bi uspelo, če žena ne bi prisluhnila svoji slutnji.

Raziskovalec William Cox je ugotovil nekaj zanimivega: zbral je podatke o številu potnikov na vlakih na dan, ko so vlaki imeli nesrečo, in to število primerjal s povprečnim številom potnikov na istem vlaku v drugih desetih dneh. Pokazalo se je, da je bilo v dneh, ko so se zgodile nesreče na ponesrečenih vlakih statistično veliko manj potnikov kakor druge dni. Očitno so mnogi ljudje slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega, a se tega niso zavedali, vendar so kljub temu upoštevali svojo slutnjo in se niso odpravili na vlak.

Metaanaliza prekognicije

Charles Honorton je skupaj s psihologinjo Diano Ferrari z metaanalizo proučil kontroverzno vprašanje prekognicije. Obdelanih je bilo 309 eksperimentov o prekogniciji, opravljenih med letoma 1935 in 1987. Vsi eksperimenti so bili narejeni po metodi prisilnega izbiranja, katerega poznejši naključni izbor je bilo treba predvideti. Podatki, vneseni v računalnik, so zajeli skoraj 2 milijona poskusov z več kot 5000 subjekti. Pri vsakem posameznem postopku je bil učinek nizek, vendar dosleden, zato se je v skupnem izidu pokazalo, da lahko končen paranormalni učinek označimo za  zelo pomemben.

Pokazalo se je še nekaj. Poskusne osebe, ki so že sodelovale v poskusih o paranormalnem, so imele boljše izide od oseb, ki prej pri takšnih poskusih niso sodelovale. Poskusne osebe, testirane posamično, so bile uspešnejše kakor tiste, ki so jih testirali v skupini. Obstaja tudi tesna povezanost med vrnitveno informacijo in mero pogostosti zadetkov.  Bolj ko je poskusna oseba obveščena o uspešnosti svojih zadetkov, boljše izide dosega. In tudi to, da čim krajši je čas med vprašanjem in odgovorom, tem večje je število pravilnih zadetkov.

Lahko bi domnevali tudi, da čim dlje želimo gledati v prihodnost, manj bomo videli. Toda Honorton in Ferrari sta ugotovila, da to velja samo za naključno izbrane poskusne osebe. Pri tistih, ki so bile prej v svojih napovedih uspešne, se v daljšem časovnem intervalu pogostost pravilnih zadetkov celo nekoliko poveča.

Kako se odločamo?

Senzacionalno odkritje o tem, kako poteka proces sprejemanja odločitev je prispeval Benjamin Libet, ugledni fiziolog na Državni univerzi San Francisco v Kaliforniji.

Naš um pogosto deluje nezavedno. Libet je odkril, da odločitev najprej sprejmemo in se je šele potem začnemo zavedati. Naši odzivi na zunanji svet so povsem nezavedni, čeprav verjamemo, da smo se odločili zavestno. Naj to ponazorimo z igro tenisa. Kadar igralec A vrača servis igralcu B, teniške žogice ne zaznava zavestno. To se zgodi šele potem, ko se žogica vrne igralcu B.

Zunanjega sveta se zavedamo približno pol sekunde po našem odzivu, a na ravni zaznavanja živčevja je pol sekunde dolgo obdobje. Kako je potem mogoče, da še vedno verjamemo, da opažamo dražljaje natanko v trenutku, ko se ti zares pojavijo?

Zanimiv mehanizem v našem umu ureja pripravljalni čas za našo odločitev ali pripravljalni čas zunanjega dražljaja do natančnega trenutka, ko se odločimo, obstaja pa tudi prostorski premik glede na natančno mesto dražljaja. Prvega od teh učinkov je Libet imenoval subjektivno časovno navodilo, drugega pa prostorsko navodilo.

Razsežnosti tega odkritja se še ne zavedamo povsem. Libetovi izsledki pomenijo revolucijo v našem razumevanju zavestnosti in so povsem preusmerili filozofsko razpravo o svobodni volji. Če naš zavestni um ne odloča, se lahko vprašamo, kateri skrivni mehanizmi pa potem delujejo pri naših odzivih? Ali je temeljna naloga paranormalnega okno, skozi katero naše rutinsko početje oskrbuje z dodatnimi informacijami?

Intuitivno reševanje težav

Pred nedavnim je  skupina psihologov  preiskovala vidike sprejemanja odločitev na temelju intuitivnih slutenj. Poskusne osebe so morale, ko je prišla vrsta nanje, iz enega od štirih snopov kart izvleči eno karto. Kako bodo naprej igrale je bilo prepuščeno njim. Z nekaterimi kartami so »izgubili«, z drugimi »dobili«. Poskusne osebe niso vedele, da dva od ponujenih kompletov kart vsebujeta več slabih kart, druga dva pa več zmagovalnih. Kdor je iz zmagovalnega kompleta izvlekel več kart, je na koncu zmagal. Med igro so bili udeleženci povezani z opremo za merjenje fizioloških kazalnikov, ki je merila pričakovane odzive v spremembi električnih lastnosti kože, ki nastanejo, kadar je treba podati tvegano odločitev.

Odkrili so, da so poskusne osebe pokazale pričakovano povečane spremembe v prevodnosti kože, preden so prvič izvlekle slabo karto, pa tudi preden so se zavedale svoje strategije odločanja, kadar so nevede izvlekle karto iz kompleta slabih kart. Očitno je mogoča samo ena razlaga tega izida – igralci so imeli slutnje, ki jih je bilo mogoče fiziološko izmeriti, a te niso dosegle praga zavesti.

Človeška čustva  je posebno lahko razkriti s fiziološkimi  meritvami. Iz psihofizioloških študij so znani učinki »signalnih dražljajev«. Ko plašnim ljudem izmenično kažejo slike z vznemirljivo ali nevtralno vsebino in ti vedo, da bo naslednja slika čustveno vznemirljiva, se jim utrip srca znatno poveča, še preden se prikaže naslednja slika.  Toda kaj se zgodi, ko ne vedo, kaj bo na naslednji sliki?

Eksperiment, ki naj bi osvetlil prav to vprašanje, je povzročil veliko vznemirjenje v sodobni psihologiji.  V svojem laboratoriju ga je opravil Dean Radin, ki je sodeloval tudi v ameriškem vojaškem tajnem programu Stargate.

Prihodnost ujeta v telesu

Ameriški časniki so 15. aprila leta 1997 objavili zgodbo ženske, ki si je z enim samim žetonom priigrala bogastvo na igralnem avtomatu v Las Vegasu. Izjavila je, da je slutila, da bo eden od aparatov omogočil glavni dobitek.   Na nobenem drugem aparatu ni hotela igrati, čakala je, da bo želeni avtomati prost.  In ko je po uri čakanja lahko zaigrala na »svojem« avtomatu – je na njem tudi zadela glavni dobitek v višini 12 milijonov dolarjev.

Ali so takšne slutnje le naključje ali pa temeljijo na prekognitivni informaciji?

Pri Radinovem eksperimentu so osebe, zajete v raziskavo, sedele pred računalniškim zaslonom. Pet sekund po kliku z miško se je na zaslonu pokazala barvna slika, nato je monitor 10 sekund ostal zatemnjen. Z vnovičnim klikom na miško se je postopek lahko ponovil. Računalniški program je naključno izbiral po eno sliko iz izbirke 150 slik. Slika je bila izbrana šele na koncu, po petih sekundah zatemnitve zaslona, samo izbiranje je trajalo 0,1 sekunde. Vsak udeleženec je opravil 40 izbir, med temi so merili njihove fiziološke odzive. Med slikami so prevladale slike brez čustvenih poudarkov: pokrajine, portreti, tihožitja s sadjem, drevesi ali živalmi. Redkejše so bile čustveno nabite slike z nasilno ali pornografsko vsebino. Radin je določil, naj bo v enem kompletu 50 slik s čustveno vznemirljivo vsebino in 100 čustveno nevtralnih slik, da bi se ognil privajanju, ki bi nastalo, če bi se vznemirljive slike pojavljale prepogosto.

Glede na široki razpon mogočih odzivov na čustveno nabite slike bi lahko učinek šibkega (slabega) paranormalnega vnaprejšnjega občutka ali slutnje izginil, če bi izide vseh poskusnih oseb seštevali. Zato se je Radin odločil, da bo v svojo študijo uvrstil oblike posamičnih odzivov. Oseba, ki se na agresivne vsebine  fiziološko odziva sorazmerno mirno, se bo podobno dokaj mirno odzvala tudi v svojih slutnjah ali vnaprejšnjih občutkih. Pomembnejša od razlike v podzavestnih  odzivih na nevtralne ali vznemirljive slike je bila stalnost samega odziva posameznika. Radin je domneval, da bodo fiziološki učinki, merjeni po prikazu slike, enaki fiziološkim učinkom neposredno pred prikazom.

Da bi dobili enopomensko merilo, so vpeljali tri fiziološke parametre. Že grafični prikaz izidov je pokazal opazne razlike pri odzivih na čustvene nabite in nevtralne slike, ne samo med opazovanjem in po njem, temveč tudi prej. Pred prikazovanjem čustveno vznemirljivih slik je volumen krvi v prstih narasel v treh sekundah, hitrost srca se je povečala v dveh sekundah, električne spremembe na koži pa okrepile približno v sekundi. Sprememba v volumnu krvi je bila najmočnejši odziv na slutnjo. Fiziološko merjeni učinek slutnje je bil celo močnejši, ko so med čustveno vznemirljivimi slikami prikazali samo tiste, ki so jih drugi subjekti razvrščali med skrajno negativne ali pozitivne.

Nadaljnja odkritja so bila prav tako pomembna. Poskusne osebe, ki so pokazale močnejše odzive pri vseh treh fizioloških parametrih so potem, ko so videle čustveno vznemirljivo sliko, prav tako pokazale veliko močnejši učinek vnaprejšnjih občutkov ali slutenj kot drugi udeleženci. Pokazalo se je celo, da je odziv na slutnje močnejši  pri ljudeh z redkimi paranormalnimi doživetji kakor pri tistih, ki so imeli takšna doživetja pogosteje.

Še več, izkazalo se je, da na podatke  vpliva tudi geomagnetna dejavnosti Statistično pomembnost so dosegle samo študije slutenj, ki so potekale v geomagnetno mirnih dneh.

Te odlične študije o učinkih slutenj sodijo med najpomembnejše kažipote sodobne parapsihologije. Odprle so namreč pot v dolgo spregledano področje, h kateremu se psihologija vse bolj obrača – k intuiciji. Intuicijo lahko opredelimo tudi kot obliko podzavestnega reševanja problemov. Zdi se, da se proces intuicije okorišča s temeljno paranormalno funkcijo, morda je intuicija celo njen najbolj neposredni izraz, čeprav je zakrita v miselne procese, strategije ustvarjalnega reševanja težav in čustvene obremenitve.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA št. 256, december 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com