TELEPATSKI PRENOS
Ko se povprečno izobraženemu človeku omenijo paranormalni pojavi, praviloma najprej pomisli na telepatijo, sposobnost branja misli, ker je ta vrsta zunajčutne zaznave najbližja njegovi izkušnji. Večina ljudi, čeprav sami nimajo izrazitih telepatskih sposobnosti, je telepatijo že izkusila.
Telepatske izkušnje imajo najpogosteje osebe, ki so si blizu, se dobro poznajo in so povezane z močnimi čustvi, to pa telepatski prenos sporočil zelo olajšuje. Znani so številni primeri telepatskih povezav med dvojčki, na primer tisti, ko se je brat dvojček, čeprav povsem zdrav, zvijal od bolečin v trenutku, ko je imel njegov brat dvojček, oddaljen tisoče kilometrov, akutno vnetje slepiča. O materah, ki so na daljavo začutile težave, v katere je zašel njihov otrok, pa bi lahko napisali knjige.
V vsakdanjem življenju so znani tudi primeri, ki sodijo v tako imenovano paranormalno posredovano instrumentalno odzivanje (Naključja, ki to niso, Aura št. 232). Značilen zgled tega pojava je, ko nekdo intenzivno misli na drugega ali mu celo namerava telefonirati, tedaj pa ga ta oseba pokliče po telefonu. Za ljudi, ki so si blizu, na primer dolgoletne zakonce, je značilno, da se pogosto razumejo brez besed.
Telepatija in jasnovidnost
Izraz telepatija je iz grških besed tele (na daljavo) in pathos (občutek) skoval Frederic William Myers (1843–1901), eden od ustanoviteljev Društva za psihično raziskovanje, in ga prvič uporabil leta 1883, da bi s tem opisal prenos misli med dvema osebama, ne da bi uporabili znana čutila. Pri telepatiji pa ne gre samo za prenos misli, temveč tudi za prenos drugih vsebin: slik, telesnih zaznav, občutkov in čustev. Praksa celo kaže, da telepatski prenos ne poteka na ravni zaokroženih in ubesedenih misli, temveč na ravni čustev ter primarnih in celo fizičnih občutkov, kot sta bolečina in strah.
Telepatijo je treba razlikovati od jasnovidnosti, s katero se pogosto zamenjuje. Jasnovidnost je sposobnost zaznavanja dejstev mimo čutnih kanalov in brez posredovanja druge osebe, za telepatijo pa je nujna oseba, ki sporočilo oddaja, in oseba, ki ga sprejema. Telepatija deluje tudi med živalmi in seveda tudi med živalmi in ljudmi.
Nekateri menijo, da so paranormalne sposobnosti današnjih ljudi, predvsem telepatija, samo ostanek sposobnosti, ki so jih nekoč imeli vsi ljudje. Te sposobnosti pa naj bi bile z razvojem civilizacije zakrnele in se danes kažejo samo še pri osebah, ki so za to posebno nadarjene, pri vseh drugih pa so le še zakrneli preostanek in zato skoraj neuporabne. Menijo, da naše nezavedno sicer nenehno sprejema telepatska sporočila, toda ta ne pridejo do zavesti zato, ker jih zavira razum. Telepatija naj bi se izrazila tedaj, ko popusti cenzura uma.
Vardögr
V prvi polovici 20. stoletja je norveški prof. Vereide proučeval pojav, razširjen med Laponci, ki ga imenujejo vardögr (predhodnik). Laponci so redko naseljeni na obsežnih prostranstvih, in tedaj, ko je živel ta norveški profesor, pa so bili brez tehničnih pripomočkov za sporazumevanje. Toda to so nadomeščali z vardögrom, paranormalno prenesenim sporočilom o prihodu. Tisti, ki bo dobil obisk, je pogosto že vnaprej vedel, da bo nekdo prišel, verjetno tako, da mu je obiskovalec poslal ustrezno telepatsko sporočilo. Takšno sporočilo so pogosto spremljali tudi drugi pojavi: zvoki odpiranja vrat, korakov, vzpenjanja po stopnicah … prav takšni, kot se slišijo tedaj, ko kdo res pride na obisk.
Prof. Vereide je izjavil, da je za prebivalce severne Norveške vardögr nekaj vsakdanjega, povsem normalen pojav, in da gospodinja že samo na podlagi te slutnje začne pripravljati obed.
Nekoč je prof. Vereide začasno prebival v hiši nekega lovca, ki se je odpravil na večdnevni lov daleč od doma. Lovčeva žena ni vedela, koliko dni bo ostal mož na lovu, saj tega niti sam ni vedel. To je bilo odvisno od lovske sreče, lahko bi ostal nekaj dni ali več tednov.
Prof. Vereide je bil podnevi večinoma odsoten, ko se je zvečer vrnil, pa je lovčeva žena že pristavila večerjo zanj in zase. Nekega večera pa je dala na mizo tri krožnike. Presenečeni raziskovalec jo je vprašal, za koga je tretji, ona pa mu je mirno odgovorila, da za moža, ki se bo zvečer vrnil z lova. In res, kmalu se je na vratih pojavil prezebli mož, prav nič presenečen, ker ga je že čakala večerja.
Telepatsko sporazumevanje pri Tibetancih
Telepatsko sporazumevanje so ugotovili tudi pri afriških in indijanskih plemenih ter avstralskih Aboriginih. Poseben primer so Tibetanci. Znana proučevalka Tibeta Alexandra David-Neel (1868–1969) v svoji knjigi Magic and Mistery in Tibet (Mistiki in magi na Tibetu) piše, da je telepatsko sporočanje v Tibetu pogosto in se ga je mogoče naučiti. Pomembno je le, da se lahko tisti, ki oddaja sporočilo, zmore močno osredotočiti in da je usklajen z osebo, ki bo sporočilo prejela. Omenja, da učenci redko vidijo svoje duhovne učitelje, toda od njih telepatsko prejemajo nasvete in navodila. Tibetanci so prepričani, da je sposobnost telepatije posledica duhovne razvitosti, ker razsvetljena oseba neha dojemati sebe in drugega kot ločeni enoti, ampak ga doživlja kot del sebe, to pa omogoči telepatijo. Avtorica je trdila, da je tudi sama dobivala telepatska sporočila lam, s katerimi je bila povezana. Med drugim je opisala zanimiv dogodek, v katerem so telepatijo uporabljali tako kot danes prenosne telefone.
V skupini tistih, ki so potovali skupaj z raziskovalko, da bi se laže branili pred razbojniki, je bil tudi učenec nekega bonpoa, tibetanskega čarovnika. Med potovanjem je Alexandri pripovedoval, da njegov učitelj prav tedaj opravlja dubtop, veliki magijski obred za pokoritev demonov. Izrazila je željo, da bi ga obiskala, vendar ji je učenec odgovoril, da to ni mogoče, ker učitelja mesec dni, dokler traja obred, ne sme vznemirjati nihče. Kljub temu se je Alexandra David-Neel odločila, da bo na cilju, kar nepovabljena vstopila k čarovniku. Učenec je prebral njene misli in ji dejal: „Ni treba, da bi prišel k učitelju pred vami, da bi ga obvestil o vašem nameravanem obisku. To je že izvedel, ko sem mu zjutraj po vetru poslal sporočilo.“ Alexandra tega ni vzela resno, toda ko so se približali čarovnikovemu bivališču, jih je prestregla skupina konjenikov, ki jo je poslal čarovnik, in jo je zaprosila, naj se obisku odpove, ker čarovnik res ne želi, da bi ga kdo vznemirjal. Pokazalo se je torej, da je učenec telepatsko obvestil učitelja, da ga namerava Alexandra obiskati.
Sinclarjev mentalni radio
Podatki kažejo, da tako v preprostih kot v poduhovljenih družbah – mednje se prištevajo tudi Tibetanci – res deluje mentalni radio. Ta izraz je prvi uporabil ameriški književnik Upton Sinclair (1878–1968) v knjigi Mental radio: Does It Work and How (Mentalni radio: Ali deluje in kako).
V knjigi Sinclair podrobno opisuje telepatske poskuse, ki jih je opravil z ženo Mary Craig Sinclair. Bila je nadarjena za telepatijo, svoje sposobnosti pa je razvila do popolnosti ob pomoči prijatelja Poljaka, ki se je v Indiji ukvarjal z jogo. Po določenem času vadenja joge je bila sposobna natančno razbrati moževo psihično počutje in ga – budna ali v snu – mentalno spremljati. Nato mu je natančno poročala, kje je bil in kaj je počel.
Uptonu to ni bilo povsem prijetno, vendar se je začel zanimati za ta pojav in z ženo opravil več poskusov. On je sporočilo oddajal, ona ga je prejemala. Upton se je miselno osredotočil na serijo risb, ona pa je morala uganiti, kaj je opazoval, in potem to še narisati. V seriji 290 risb je natančno uganila 65 risb, 155 risb je uganila delno, zgrešila pa jih je 70 – to pa je izid, ki je nad ravnijo verjetnosti. Uspešna je bila tudi pri telepatskem prenosu na razdalji, večji od desetih kilometov.
Manj znano je, da je nekaj let pozneje, leta 1929, profesor grščine v Oxfordu, Gilber Murray, v angleškem časniku Sunday Express priznal svoje izrazite telepatske sposobnosti. Izuril jih je med igranjem z otroki, ko so se igrali uganjevanje. Pogosto je vedel odgovor že, ko so se otroci še dogovarjali za zaprtimi vrati, bral je njihove misli, še preden so jih izgovorili. Njegov dar so preverili zastopniki Društva za psihično raziskovanje in ga zelo dobro ocenili. V vrsti poskusov, v katerih so profesorju podali različne vsebine iz knjig in dram, se je zelo izkazal, saj je natačno opisal ne le telepatsko podane vsebine, temveč tudi naslov dela in navedel avtorja.
Proučevanja v Sovjetski zvezi in Združenih državah Amerike
Telepatijo so začeli sistematično proučevati v Sovjetski zvezi že v tridesetih letih 20. stoletja. Med znanimi proučevalci je bil tudi slavni nevrolog, fiziolog, psiholog in psihiater Vladimir Mihajlovič Behterjev (1857–1927), predsednik Akademije za psihonevrologijo v Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu. Še uspešnejši pri tem proučevanju je bil njegov učenec Leonid Leonidovič Vasiljev ((1891–1966), znani fiziolog in najbolj slavni ruski parapsiholog. Prvi je dokazal, da telepatski prenos ni elektromagnetne narave, ker ga ne morejo ustaviti niti globoke plasti vode, niti debele svinčene nepredušno zaprte kapsule, niti Faradayeva kletka. Za njim je telepatijo proučevalo še več ruskih znanstvenikov.
Telepatijo so proučevali tudi v Združenih državah Amerike. Leta 1964 sta v Brooklynu, v bolnišnici Maimonides, prof. Montatueu Ullman in dr. Stanley Krippner opravila vrsto poskusov telepatskega vplivanja na sanje. Ko je proučevalec dobil znamenje, da je sanjalec v drugi sobi v sanjah prešel v fazo REM, fazo sanjanja, mu je udeleženec poskusa poslal telepatsko sporočilo. Ob neki priložnosti je bilo to sporočilo vsebina slike Salvadorja Dalija Zadnja večerja, na kateri je upodobljen Jezus z apostoli, v ozadju pa se vidijo obala in ribiški čolni. Sanjalec je pozneje povedal: „Sanjal sem nenavadno strukturo in lepoto … spominjam se čolnov, ribiških čolnov … Velike slike … približno dvanajstih ljudi … spominja me na svetopisemske čase. Ob tem mi uhajajo misli na kruh in sol – na zgodbo, ko je Jezus nahranil veliko ljudi … Poleg tega mislim na božič.“
Pri teh poskusih so se dogajali tudi nenamerni telepatski prenosi. Prof. Ullmana je nekega dne zelo bolel želodec in premišljal je, da bo moral na operacijo, sanjalec pa je sanjal o operaciji želodca.
Poskus iz vesolja
Približno v istem času, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je znani češko-ameriški parapsiholog Milan Ryzl (1928) zelo pripomogel k proučevanju zunajčutnega opažanja, jasnovidnosti in telepatije, ter razvil metodo prebujanja teh spečih sposobnosti pri navadnih ljudeh.
V Sovjetski zvezi in Združenih državah Amerike so skušali telepatijo uporabiti v vojaške namene. Toda poskusi so sčasoma zamrli, po eni strani zaradi pospešenega razvoja telekomunikacij, po drugi pa zato, ker se telepatskih stikov ni dalo zmeraj navezovati po želji. Ta težava se je pokazala v skrivnem poskusu, ki ga je leta 1971 opravil astronavt Apolla 14, Edgar Mitchel.
Med poletom je Mitchel v prostem času in brez vednosti NASE v več poskusih oddajal premetane nize številk od 1 do 5. Njegova sporočila so sprejemale štiri osebe, med njimi tudi medij iz Chicaga Olof Johnson, saj so se že prej dogovorili, kdaj bo potekalo odpošiljanje. Izide so pozneje proučevali tudi znani parapsihologi: Joseph B. Rhine, Helmut Schmidt in Karl Osis. Zanimivo je, da so jih od 300 oddaj prejemalci pravilno sprejeli le 35, po stopnji verjetnosti pa bi jih morali vsaj 60. Parapsihologi so ta pojav imenovali PSI missing (pomanjkanje PSI) in tudi to je dokaz za paranormalno delovanje, saj so se izidi razlikovali od verjetnosti – odmik navzdol.
Telepatski prenosi na velike razdalje
Znanstveno proučevanje telepatije je doseglo vrhunec v Sovjetski zvezi ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja, z zdaj že klasičnim poskusom imenovanim veliki telepatski poskus na razdalji Moskva–Sibirija. Njegova poglavitna udeleženca sta bila Karl Nikolajev, moskovski časnikar in igralec kot sprejemalec, in njegov prijatelj Jurij Kamenski, biofizik iz Moskve, kot tisti, ki je sporočila oddajal. Zgodovinski poskus je potekal 19. aprila leta 1966.
Tega dne je Nikolajev z letalom poletel v Novosibirsk in tam še istega večera opravil poskuse v izoliranem laboratoriju, obdan z ekipo znanstvenikov iz Akademgorodka, znanega raziskovalnega središča nedaleč od Novosibirska. Podobna znanstvena skupina je obdajala tudi Kamenskega v nepredušno zaprtem laboratoriju, v 2821 kilometrov oddaljeni Moskvi.
Nekaj pred polnočjo se je Nikolajev začel s posebnimi sprostitvenimi vajami pripravljati za sprejem telepatskih sporočil, hkrati pa se je Kamenski v Moskvi začel osredotočati na oddajanje sporočil. Eksperimentalni protokol je predvideval poskuse v desetminutnih časovnih delih. Kamenskemu so izročili šest zapečatenih ovojnic, katerih vsebine ni poznal. Natančno ob 21. uri po moskovskem času in opolnoči po novosibrskem, so v obeh laboratorijih prižgali signalno luč in Kamenski je odprl prvo ovojnico. O tem je Kamenski pozneje pripovedoval:
„V prvi ovojnici je bila spiralna kovinska vzmet iz sedmih navojev. Vzel sem jo v roke in se s prsti sprehajal vzdolž vzmeti. Sprostil sem se in čakal, kaj bom občutil in kakšna slika se bo pokazala. Hkrati sem si predstavljal Nikolajev obraz. Zamislil sem si, da Nikolaj sedi pred menoj. Nato sem zamenjal perspektivo in skušal uzreti vzmet, kot bi jo videl, če bi gledal Nikolaju čez rame. Nazadnje sem jo skušal videti še z njegovega zornega kota.“
Ta čas se je Nikolajev vztrajno osredotočal in dovoljeval, da v njem deluje slika predmeta, ki ga je imel v zavesti Kamenski. Da bi si olajšal sprejem, si je pri tem predstavljal sliko Kamenskega. Nekaj trenutkov pozneje je, zroč nekam v daljavo, začel z rokami v zraku pred seboj otipavati nekaj, kar je videl samo on. Zadevo je opisal takole: „Okroglo, kovinsko … bleščeče, videti je kot spirala.“ Po desetih minutah, predvidenih za prvi predmet, je Kamenski odprl drugo ovojnico, v kateri je bil izvijač z ročajem iz črne plastike. Zadeva je potekala tako kot prvič, in Nikolajev je spet opisoval: „Dolgo in tanko … iz kovine in plastike … črna plastika.“
Do 27. aprila so uspešno opravili še štiri serije takšnih poskusov. V enem izmed njih je bil odpošiljatelj iz Moskve namesto Kamenskega A. G. Arlašin. Ta je izmed predloženih predmetov izbral enoročno utež za vadbo. V Novosibirskem je Nikolajev poročal: „Kovinsko, okroglo, dolgo, debelo … trdno, ni kromano … kovinska palica … siva, nekaj takšnega kot neobdelano jeklo … težko. Kaj bi to lahko bilo? Telovadna utež?“ Čeprav je Nikolajev laže sprejemal sporočila, ki mu jih je pošiljal Kamenski, pa je ob neki priložnosti ujel tudi Arlašinovo dilemo: Ali naj mu pošljem to ali ono? Ti poskusi so pokazali, da sprejemalec ne dobi celostne, pojmovno opredeljene informacije, temveč zgolj primarne vtise, kot jih čuti tudi odpošiljatelj.
Naslednje leto je ekipa znanstvenikov pod vodstvom E. K. Naumova in G. A. Sergejeva, znana po poskusih z Nino Kulagino in L. Pavlovim, opravila z Nikolajevim in Kamenskim še več telepatskih poskusov na razdalji Moskva– Leningrad, le da sta bila pri tem oba priklopljena na številne naprave za merjenje fizioloških kazalnikov: utripa, dihanja, krvnega tlaka, možganskih tokov itn. Cilj raziskovalcev je bil, da telepatske signale zapišejo objektivno, neodvisno od tega, ali se jih bo prejemalec zavedal ali ne. In res: elektroencefalogram je pokazal, da so se v času od ene do petih sekund, ko je začel Kamenski odpošiljati sporočilo, začeli Nikolajevu vidno spreminjati možganski tokovi – zmeraj nekaj sekund prej, preden se je zavedel telepatskega sporočila. Pred sprejemanjem je Nikolajev prešel v stanje alfa, toda to stanje so zavrli spremenjeni možganski tokovi, ko se je oddajanje začelo.
Raziskovalci so nato poskusne razmere otežili. Čas oddajanja sporočil ni bil več vnaprej določen, in Nikolajev je moral sam ugotoviti, kdaj mu Kamenski začenja pošiljati sporočila. Kljub razdalji 650 kilometrov so bili dosežki izjemni, telepatski prenos pa je zapustil objektivne sledi v značilnem zapisu elektroencefalografa; te so kazale, da so se najprej zbudila sprednja in srednja območja možganov in šele nato se je Nikolajev začel zavedati signala.
Nujno ujemanje možganskih valov
Poznejše testiranje, pri katerem so bile pri obeh udeležencih poskusa opazne podobne spremembe možganskih valov, je pokazalo, da je za uspešen telepatski prenos nujno ujemanje možganskih valov. Odkrili so pomembno povezavo med ritmom alfa, najpogosteje od 8 do 12 nihajev v sekundi, in uspešnostjo telepatije. Močno ujemanje možganskih valov odpošiljatelja in sprejemalca je bilo posebno izrazito tedaj, ko so na Kamenskega delovali z utripajočo svetlobo, ki mu je spreminjala možganski ritem, možgani Nikolajeva pa so se odzvali povsem enako. Celo več; ko so pri poskusu s Kamenskim uporabili posebno binokularno napravo, ki je v vsako oko oddajala drugačno frekvenco utripajoče svetlobe in je ob tem Kamenskemu postalo slabo, so se kaotični možganski vzorci pojavili tudi v možganih Nikolajeva in tudi njemu je bilo tako slabo, da so morali poskus ustaviti.
Znana ameriška parapsihologinja dr. Thelma Moss, profesorica na Nevropsihiatričnem inštitutu Kalifornijske univerze v Los Angelesu, znana po svojih poskusih s Kirlianovo fotografijo (slikanjem aure živih bitij), se je leta 1971 v Moskvi pogovarjala z Nikolajevim in Kamenskim. Povedala sta ji, da delata nekatere jogijske vaje, ki jima pomagajo pri telepatskem prenosu; prepričana sta bila, da bi te vaje vsakemu omogočile, da bi postal dober telepat.
Žal ti poskusi, čeprav opravljeni pred več desetletji, še zmeraj ostajajo vrhunec znanstvenega proučevanja telepatije. Poznejše raziskave po vsem svetu so te izsledke potrdile, vendar niso prispevala nič novega. Od sredine osemdesetih let dvajsetega stoletja pa je proučevanje paranormalnih pojavov in tudi telepatije zamrlo – ali pa morda poteka prikrito pred javnostjo.
Ali smo zaradi uporabe sodobnih komunikacijskih naprav prenehali biti telepati ali pa bomo to šele postali in se tako nekoliko znebili odvisnosti od sodobnih naprav, bodo seveda ugotovili šele naši potomci. Do tedaj pa bi se lahko posvetili spodbujanju svojega mentalnega radia in ne bi smeli dopustiti, da bi zakrnel.
Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239
Fotografija: Bigstockphoto.com