Mlada Romunka Eleonora Cugun iz vasice Talpa v Romuniji je premikala predmete s pogledom in bila najbolj raziskovana oseba v preteklem stoletju, njen primer pa je bil povod, da so na Dunajski univerzi leta 1928 ustanovili Avstrijsko društvo za parapsihologijo, ki uspešno deluje še danes.

Eleonora Cugun je postala znana, ker je najprej v svoji vasi, nato pa na Dunaju in v mnogih drugih evropskih mestih prikazovala telekinezo – nenavadno sposobnost, da premika predmete ne da bi pri tem uporabljala roke. V Talpo so hiteli časnikarji iz različnih dežel, opazovali so jo več kot tritisočkrat, rodila se je zvezda parapsihologije, mejne znanosti, ki odkriva vzroke nenavadnih pojavov. Leta 2005 je ekipa avstrijske državne televizije ÖRF v Romuniji posnela tudi dokumentarni film, ki je spomnil Evropo na nenavadno dogajanje, povezano z Eleonoro Cugun, in spodbudil stare razprave o parapsiholoških pojavih. Pri tem se je ekipa oprla na neme črno-bele dokumentarne posnetke iz dvajsetih let preteklega stoletja, za katere filmski strokovnjaki trdijo, da so izvirni in tako demantirajo trditve nekaterih dvomljivcev, da je šlo samo za zvijače. Pretresljiv dokumentarni film je zbudil v Avstriji veliko zanimanja.

Vse se je začelo v dvajsetih letih preteklega stoletja, ko se je po Evropi razlegel glas, da živi v romunski provinci dekle nenavadnih lastnosti: premika predmete s pogledom, tako da letijo več deset metrov, lasje ji izginjajo in znova rastejo, na telesu dobiva rane in te nenadoma same izginejo … Dvanajstletno dekletce, hčer čuvaja poti in mostov v vasi Talpa, so najprej poslali na preiskave v umobolnico, a ko so se zdravniki prepričali, da je normalna, jo je oče skušal ozdraviti v bližnjem samostanu Gorovej. Vendar tudi tam niso mogli storiti ničesar, da bi odpravili njene težave. V vasi so ljudje sklenili, da je dekle obsedeno s hudičem in da ni zanjo zdravila. Demonstracij se je pogosto udeležilo več ljudi, željnih, da bi doživeli nekaj novega, nenavadnega. Morda bi ostalo vse le pri zabavi vaščanov in opisih tujih časnikarjev, ki so v domovini Drakule iskali gradivo za svoje senzacionalne in na pol izmišljene reportaže, če se ne bi začela na Dunaju za ta primer zanimati odločna tridesetletna ženska iz tedanje visoke družbe. To je bila grofica Zoja Vasilko von Serecki, katere predniki so izvirali iz pokrajine Bukovina v Romuniji. Odpotovala je v vas, kjer je živela Eleonora, in se na kraju samem prepričala o nenavadnih dogajanjih, povezanih z njo. Njenim staršem je predlagala, naj jo pustijo v Avstrijo na raziskave in da se bo dekle naučilo tudi frizerske obrti.

Na stotine potrjenih dokazov

Tako se je dekletce na začetku leta 1925 znašlo na Dunaju v bogatem domu Serecki. Grofica je od prvega dne natančno zapisovala vse dogajanje, povezano z njo. Uporabljala je za tisti čas splošno priznane znanstvene metode, kot so opazovanje, vodenje dnevnika o javnih demonstracijah in tudi o zasebnih dogodkih v hiši, psihoanalizo, snemanje s fotografsko in filmsko kamero – to pa je bilo tisti čas avantgardno početje. Sledile so večmesečne turneje po evropskih prestolnicah in pozneje univerzitetnih mestih, gostovala je na Dunajski univerzi in Kraljevi akademiji znanosti v Londonu. Grofica Vasilko je v treh letih zapisala kar 3060 dogodkov, od teh jih 884 tudi danes štejejo za »posebno dobro potrjene«. Medtem ko jih okrog 1000 ne zadosti vsem znanstvenim zahtevam in za približno še toliko ni povsem zanesljivih dokazov, temveč so to predvsem zapisi vtisov grofice in kroga ljudi, ki so podpirali njeno proučevanje pojava »dekleta iz Drakulove dežele«. Kljub očitnim dokazom, o katerih se je lahko prepričala tedanja znanstvena Evropa, je del javnosti še vedno nasprotoval temu pojavu. Nasprotujejo mu tudi danes, kljub zapisom na filmskem traku, na katerem je jasno posneto premikanje predmetov na mizi pred malo Leni v navzočnosti uglednih prič, denimo pred britanskimi akademiki v Londonu.

Pri petnajstih je vse izginilo

Krog Cugun, kot so imenovali privržence parapsihološkega raziskovanja na Dunaju, je vztrajno skušal odkriti vzroke Eleonorinih nenavadnih sposobnosti, a neuspešno. Preverjali so mogoče zunanje vzročne povezave s pojavi, vendar niso našli ničesar, kar bi kazalo na, denimo, vpliv mesečevih men, moč geomagnetnega polja, ženski cikel, lokalni vpliv zvezd in na druge podobne povzročitelje. Samo nekaj je bilo zanesljivo: nenavadni pojavi so bili jasna posledica psihološkega doživljanja in niso bili povezani z zunanjim fizičnim svetom.

Parapsihologi so fenomene mlade Romunke razvrstili v štiri skupine: kamni, ki nenadoma letijo skozi zrak, samokrajšanje njenih las, kaznovanje njenega mladega sorodnika, ki se ji je posmehoval, da je gol tekel skozi vas, praske in ugrizi neznanega izvora na njeni koži … Po trditvah vaščanov iz Talpe so v sobo z zaprtimi okni, kjer je živela Eleonora pred odhodom na Dunaj, prileteli kamni z bližnje reke, oddaljene 80 metrov. Dogajalo se je, da je kamenje priletelo v sobo skozi dvojna steklena okna, pri tem je zunanje steklo ostalo nedotaknjeno, notranje pa se je raztreščilo na koščke. O nenavadnih spremembah rasti las je grofica Vasilko leta 1926 zapisala: »Eleonora je četrtega dne zvečer sedela s starši in sosedi v bližnji krčmi, nenadoma je kriknila in se začela pritoževati nad bolečinami: ‘Boli me glava, boli me, boli me …’ Ko je snela ruto z glave, so navzoči prepadeni opazili, da so se njeni lasje nenadoma skrajšali. Po dolgem iskanju so našli dekletove dolge lase v peči, zavite v papir in skrite pod pepel. Kar zadeva štirinajstletnega Eleonorinega sorodnika, ki je gol tekel skozi vas, ker jo je dražil, naj bi mladega fanta neke notranje sile prisilile, da se je sam kaznoval. A četrti fenomen, praske in ugrizi, so se po trditvi vaščanov pojavljali na telesu male Cugun še preden je odšla na Dunaj. Pozneje so ji na potovanju po Evropi na telesu, zlasti pa na rokah, nastajale poškodbe, rane od ugrizov ali vbodov, ki so se nenavadno hitro zacelile. Te poškodbe niso bile stigme ali znamenja, ki se pojavljajo na telesu nekaterih zelo vernih ljudi, ker so stigme notranjega izvora, rane na Eleonorinem telesu pa so bile očitno povzročene od zunaj. Prav tako ni bilo verjetno, da bi bile posledica skrivnega samopoškodovanja, saj je bilo dekle nenehno pod nadzorom.

Z odraščanjem so nenavadni pojavi postopno izginjali in konec leta 1927 povsem izginili. Ko je Eleonora dopolnila petnajst, je postala povsem navadna oseba. V Romunijo se je vrnila leta 1928, se zaposlila v uglednem frizerskem damskem salonu, in tam ostala vse do upokojitve. V tem času je spoznala mladega in čustvenega človeka, voznika kamiona in šolskega hišnika Oktavijana Georgija, in se z njim poročila. Zelo sta si želela otrok, vendar jih nista imela. Oktavijan je bil udeležen v prometni nesreči, v kateri je življenje izgubil neki otrok. Čeprav ni bil kriv, ga je to tako pretreslo, da je postal hudo depresiven. Prav depresija je bila verjetno vzrok njegove smrti leta 1960. Eleonora je živela tri desetletja dlje in umrla pri oseminsedemdesetih letih, leta 1991, spoštovana v okolju, kjer je živela.

Lutka varuška

Grofica Vasilko je vse do smrti leta 1978 raziskovala in opisovala primer svoje varovanke in utirala pot novi znanosti, ki se je ukvarjala z nenavadnimi pojavi. Napisala je dvanajst knjig, analiz in znanstvenih prispevkov o svoji izkušnji z nenavadnimi pojavi povezani z Eleonoro Cugun. Njena junakinja se je po upokojitvi preselila iz Bukarešte v kraj svojega otroštva, v Talpo. Tam je postala neke vrste vaška babica varuška. Zaposleni starši so ji dovolili, da je varovala otroke, ona pa je pri tem delu uživala. Ker ni imela otrok, jih je imela rada in je skrbela zanje kot za svoje. Čeprav ni nikoli pozneje pokazala, da ima kakšne nadnaravne moči ali da doživlja kakšne posebne pojave, so v filmu, prikazanem na avstrijski televiziji, zapisane izjave njenih nekdanjih gojencev in gojenk, ki so enoglasno trdili, da je babica Lena vendarle bila posebna ženska. Ko jih je morala pustiti same v veliki sobi in za nekaj časa oditi v kuhinjo, je namreč pokazala na veliko lutko, ki je sedela na omarici, in jim zažugala: »Pazite, opazuje vas. Povedala mi bo, kdo ni bil priden.« Ti zdaj odrasli ljudje, nekdanji otroci babice Cugunke, so pred kamerami prisegali, da lutka ni obračala samo oči, temveč tudi glavo, ko jih je spremljala s pogledom, zato je bilo v sobi vedno bolj mirno.

Andreja Paljevec; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Bigstockphoto.com