Ob novem letu sem si med drugim postavil cilj, da ne bom nikoli več kršil ene od desetih zapovedi. Toda kmalu se je izkazalo, da sem si postavil previsok, nestvaren cilj. To slabost sem gojil več kot deset let, zdaj pa sem jo hotel odpraviti kar čez noč. Pri spreminjanju sebe sem bil fanatik, zato sem pogosto občutil krivdo. Obsojal sem se, ker nisem zmogel slediti zapisanim ciljem.

 Znano je, da se misli, ki jih vedno znova mislimo, v možganih nekako utirijo. Nemški zdravnik dr. Hans-Günter Kugler je v oddaji Setev in žetev na oddajniku Novi Jeruzalem dejal, da utrjene poti v možganih z nevrokemičnimi merilnimi metodami lahko tudi dokažemo. Če se tega zavedamo, bomo laže razumeli, zakaj nekaterih navad ne moremo spremeniti čez noč, temveč lahko to storimo postopno. V knjigi Notranja pot, izdalo jo je Univerzalno življenje, beremo: »Morali bi se bojevati proti svojim človeškim občutkom in nagnjenjem. Vendar se ne mučimo! To pomeni, da naj bi postopoma odstranili svoja nizka nagnjenja, ne glede na to, za kaj gre, ali dražljaji – čutnosti, poželenje po hrani, borbenosti – še preplavljajo čute. To pomeni, da naj bi svoje mišljenje in občutke povzdignili k Bogu – nato se bodo človeški vzgibi in nagnjenja oplemenitili. Skratka, ne bomo jih zatrli, temveč oplemenitili. Košček za koščkom bo odpadlo od nas, kar je človeškega, dokler ne bomo mogli iz notranjosti opustiti vsega zemeljskega.«

 

Če hoče človek na silo spremeniti sebe, hoče na silo spremeniti tudi druge

Kako lahko vemo, ali smo katero od svojih slabosti resnično premagali ali pa smo jo samo potlačili, zatrli? V že omenjeni knjigi je zanimiv navedek, ki lahko vsem pomaga: »Zatiranje je mučenje. Če se mučimo, potem nekaj zatiramo. To, kar nas obvladuje, tiščimo nazaj v nečisto posodo. Primer: če v posodo, napolnjeno z vodo, spustimo kamen ali damo vanjo testasto gmoto, potem pljuskne voda čez rob in sestavni deli v vodi učinkujejo na nas. Če torej zatiramo, kar naj bi premagali, potem izrivamo druga nagnjenja iz posode. To pomeni: kar smo zatrli, se pokaže v stranskih poganjkih, v strasti do hrane ali pijače, v čutnosti ali razdraženosti, v depresijah ali napadalnosti. Zaradi zatiranja tudi sodimo in obsojamo. Svoje bližnje imamo za neprijazne, ker mislimo, da smo boljši kot bližnji.«

Eden od zelo pogostih primerov zatiranja je prehod na presno hrano od danes na jutri. Poznam nekatere presnojedce, pri katerih se jasno kaže, da so spremenili prehrano na silo. In ker so na silo hoteli spremeniti sebe, hočejo na silo spremeniti tudi druge ljudi. Če jim drugi ne sledijo, jih utegnejo zelo obsojati. Takšni presnojedci bodo morda v naslednjem življenju znova uživali meso, ker so željo po njem samo potlačili, ne pa postopno odpravili. V knjigi Notranja pot beremo o spremembi načina prehranjevanja: »Če imamo na primer močno poželenje po mesu in klobasah, potem ne bomo rekli: ‘Ker smo na poti k Bogu, ne smemo več jesti mesa, klobas ali rib.’ Povezali se bomo z Bogom v spoznanju, da smo otroci vesolja. Nato bomo sedli k mizi usklajeni, z zavestjo, da je Bog v vsem. Če s to zavestjo jemo meso, klobase ali ribo, potem se bodo količine mesa, klobas ali rib zmanjšale, saj nam duhovna moč, Bog, pomaga, da se postopno preusmerimo na zakonito hrano.«

»Tisti, ki pozna druge, je moder. Tisti, ki pozna sebe, je razsvetljen.«

Lao Ce

Damjan Likar, objavljeno v reviji AURA, avgust 2009, št. 240

Slika: Bigstockphoto.com