Filozof in antropozof Davorin Peršič, ki končuje doktorski študij na temo Zgodovina filozofije pri Rudolfu Steinerju, razlaga, da sodobnega človeka ne morejo zadovoljiti ne religijske dogme ne materialistična znanost: »Njegova duševno-duhovna konstitucija mu namreč narekuje, da išče nekaj, kar ga bo smiselno in dojemljivo povezalo s svetom, z družbo in njegovimi temelji. Duh časa od njega zahteva, da najde poglobljen odnos do sebe in sveta. Sodobni človek zato pogosto išče v starih tradicijah, v novodobnih duhovnih naukih, v vzhodnih religijah in eksotičnih praksah in se zato včasih še bolj oddaljuje od sebe in resničnosti. Antropozofija, ki jo je zasnoval dr. Rudolf Steiner, pa je stvarna in praktična duhovna znanost. Vsak sodobnik, ki išče, bo v njej našel pot, da se kot individualno bitje spoznavno – torej svobodno – povezuje s svojim bitjem, soljudmi, družbo in kozmosom kot celoto ter se tako laže sooča z vsakdanjim resničnim življenjem.«

 

Sodobni človek je v krizi, išče nekaj novega in »izumlja« novo duhovnost. Se le upira starim verskim dogmam ali išče nov življenjski smisel?

Temeljni problem sodobnega človeka je odtujenost in izolacija od sveta in soljudi. A odtujenost se je v človeški kulturni zgodovini pojavila z razlogom – zato da bi človek lahko sploh postal individualno, posamezno bitje s svobodnim mišljenjem. Sodobna človekova odtujenost je torej le nekakšno vmesno stanje, le korak. Ko se človek odtuji od naravnih ritmov in kulturnih tradicij, v katerih je živel, se osami, hkrati pa zato postane samostojen. S tem se upre svetu, a pridobi tudi zmožnost jasnega pogleda na ta svet. Če se ne bi osamil in ustvaril distance do sveta, ne bi mogel spoznati, kaj se dogaja okoli njega in v njem. Ker pa se je kot subjekt ločil od celote, lahko spozna objekte, vidi dogajanje pred svojimi očmi. Ta pogled je tudi pogoj za svobodno, zavestno odločanje.

Pred to izolacijo človek namreč ni imel zmožnosti, da bi svobodno mislil in se odločal, deloval je le kot pripadnik neke družbe – v kasti, plemenu ali širši družini se je počutil v celoti uresničenega. Ni se spraševal po smiselnosti osebnega bivanja. Apolonov klic, »spoznaj samega sebe«, se je pojavil šele pred nekaj več kot 4600 leti, ko se je v grški kulturi rodila filozofija. Vse, kar se je dogajalo v Grčiji pred tisočletji, se je začelo širiti po svetu kot način mišljenja in dojemanja sveta. To je proces človekove individualizacije, ki še vedno poteka, saj se sprememba ni zgodila nenadoma, v različnih okoljih poteka različno hitro. Opazimo lahko, da so v Indiji ali v nekaterih muslimanskih državah številni ljudje še vedno sužnji svoje širše družine ali kaste … Zato potekajo tam dandanes veliki pritiski na prebujene posameznike, in ti doživljajo hude stiske zaradi družbene okolice, ki še vedno živi v preteklosti. Vendar pa način razmišljanja, ki ga imenujemo zahodni, postopno prežema vse kulture, ki so morda v odročnih krajih še ohranjale tradicionalni način življenja.

Tudi evropski posameznik je še pred nekaj stoletji po večini brez vprašanj deloval tako, kot mu je narekovala družba. Samostojno (osebno) se ni odločal niti glede temeljnih reči – vsi ljudje v eni družbeni ali geografski ali cehovski skupini so se na primer oblačili enako. Danes se vsak oblači drugače, po svoje; še pred nedavnim ni bilo tako. Pripadniki ceha, družbene plasti ali kaste so živeli le v svojih okvirjih. Življenjske sopotnike, vero, izobrazbo, poklic itn. so jim določale zunanje okoliščine, starši, družba in tradicija. Le redki posamezniki so se lahko »sprehajali« po družbeni lestvici. Navadno so v družbeni plasti, v kateri so bili rojeni, ostali za vedno. Danes pa lahko vidimo, da je človeški impulz presegel zunanje norme in vezi, lastno bitje se je nekako osamosvojilo.

V zadnjih tisočletjih poteka torej po vsem svetu proces, ki je posamezniku prinesel svobodo, vendar pa ga je tudi iztrgal iz eksistencialno umirjenega, harmoničnega bivanja, spojenega z naravo, kulturo, družino in družbo. Zato v sodobnem svetu opažamo kaotičnost – vsak posameznik deluje nekako sam zase. Človek je izgubil povezavo s skupnim duhom, skupno kulturo in naravo, pridobil pa je samostojnost pri razmišljanju in odločanju. Lahko bi sicer rekli, da je izgubil vse, pridobil pa zelo malo … Vendar si je tako pridobil možnosti za svobodno prihodnost – le tako, da se iztrga iz celote, se lahko človek samostojno poveže s celoto. Dolgoročno je torej pridobil vse: ne bo se stopil z oceanom in izginil, temveč bo ohranil lastno identiteto in se svobodno povezal z vsebino harmoničnih naravnih in kulturnih ritmov, z duhom, ki deluje v svetu.

 

Kako lahko s Steinerjevo antropozofijo sodobnemu človeku pomagamo, da se znova, a svobodno poveže z naravo, družbo in družino ter bolj kakovostno zaživi v vsakdanjiku?

Vnovični človekov vstop v vsebino narave, družbe, kozmične celote itn. je pogojen s spoznanjem teh vsebin. Antropozofija je zanimiva prav zato, ker nam pomaga spoznavati delovanje duha v naravi, družbi, svetu itn. Z zavestnim spoznanjem delovanja, zakonitosti, ritmov in harmonije, ki delujejo v naravi, družbi in svetu, se lahko spet svojevrstno povežemo z njimi. Povežemo se povsem drugače.

V preteklosti človek ni zavestno spoznaval omenjenih ritmov; le živel jih je, zgolj instinktivno. Bil je nekako njihov suženj. Nagonsko, brez razmišljanja je sledil danim naukom, zato lahko rečemo, da je po teh zakonih preprosto zgolj živel … Ni pa jih spoznaval v lastnem bitju, z lastnim razmišljanjem; ni jih odkrival znanstveno. Sodobni naravoslovni znanstveniki bolj ali manj trdijo, da lahko spoznavamo mehanske zakone, in antropozofija temu pritrdi. Vendar pa razkrije, da lahko znanstveno spoznavamo tudi zakone življenja, duševnosti in duhovnih procesov. Šele s to vednostjo se lahko spet zavestno povežemo z naravo, družbo in kulturo. To je nek nov način povezovanja, saj pri tem ohranjamo svojo osebnost in posebnost, nič več nismo zgolj del družbe, le nekakšen člen v sistemu. Kot nedeljiva celota – in to beseda individuum pomeni – se vključimo v celoto sveta in ga ustvarjamo naprej.

Način zahodnega mišljenja se je zajedel tako rekoč v vse pore sveta. Danes – in to velja tudi za čas, ko je živel Steiner – pa lahko rečemo, da živimo v svetu, ki ga prežema ne le eno svetovno gospodarstvo, temveč ena svetovna kultura. Človeštvo je doseglo individualizem, ki ga ni bilo še nikoli. Takšen razvoj družbe pa zahteva od človeka drugačen prijem. Čeprav je Rudolf Steiner prepoznal pomen religije in duhovnih tradicij, se je osredotočil na potrebe sodobnosti. Kot odgovor na to, kaj bi potreboval sodobni človek, je Rudolf Steiner zasnoval antropozofijo.

Antropozofija deluje na ravni mišljenja, zavedanja – prav takšnega, kakršnega uporabljamo v vsakdanjem življenju. Steiner pokaže, da pri duhovnem iskanju ne »odhajajmo nekam onstran«, v drugi, sočasni svet, temveč raje poglobimo razumevanje sveta, v katerem živimo. Zato je njegova duhovna znanost – antropozofija nujno praktična. Z upoštevanjem antropozofije lahko tudi v vsakdanjiku – ko hodimo v službo, se šolamo, kmetujemo, imamo družino itn. – ustvarjamo odnos do sebe, ljudi, družbe in sveta. Le tu zadevamo na bistvena vprašanja. Človek in svet sestavljata celoto.

 

Zakaj Steiner ni vpletel v svojo duhovno znanost tudi vzhodne duhovnosti?

Predvsem zato, ker je upošteval človekovo sodobno duševno zgradbo in posameznikove sodobne potrebe. Njegov pogled na duhovnost je bil drugačen najbrž prav zato, ker je imel do človeka drugačen pristop. Ta pristop je metodičnoznanstven. Tisto, česar niso vsebovale ne vzhodne in ne zahodne modrosti, je znanstvena metoda, ki bi človeku omogočila, da s svojimi miselnimi močmi kot individuum prodre v globlje sfere človeškega bivanja. Steiner o vzhodni duhovnosti govori in pokaže na njeno izjemno vrednost, vendar postavi v ospredje tudi problem sodobne duševne konstitucije človeka, ki skuša po poti starih tradicij in modrosti, podanih kot nauk in ne kot znanost, izpolniti svoje poslanstvo.

 

V čem se tako zelo razlikujeta antropozofija in vzhodnjaška duhovnost?

Nočem reči, da je kaj narobe s tem, če človek posega po vzhodnjaški duhovnosti … Nič ni narobe, če si človek pridobiva drugačne poglede na svet, drugačne od tistega, v katerem je bil rojen. Vendar pa se mi zdi bolj bistveno vprašanje: Ali se pri tem naveže resničen, globlji, vsebinski stik med posameznikom in svetom, ki ga obdaja?

Vprašanje svetovnega ali verskega nazora v bistvu ni pomembno (ali je nekdo materialist, spiritualist, pripadnik te ali one religije) … Pomembno je le to, koliko je človek dejaven glede na svoja duhovna izhodišča. Ali zgolj sprejema duhovnost, ali tudi resnično miselno spoznava in objektivno pogleda na izročila, v katerih živi? Če človek neko versko ali duhovno izročilo, ki mu je bilo dano, tudi resnično spoznava, bo prej ali slej v njem odkril tisto vsebino, ki je skupna vsem ljudem ne glede na to, kateri kulturi, veri ali svetovnemu nazoru pripada. Tako bo ne glede na svoj nazor, vero ali kulturo odkril vsebino sveta.

Ko različni ljudje, z različnimi stališči odkrijemo vsebino sveta, nimamo nobene dileme več – nič več nimamo različnih pogledov na reči, ker govorimo o isti vsebini. To vsebino prežemamo s svojim spoznanjem, s svojim razumevanjem, in če nam to vsebino kdo na primer skuša razložiti, nas njegova duhovna izhodišča ali prepričanje ne ovirajo. Takrat govorimo o povezovanju med ljudmi v nekem objektivnem duhovnem svetu, v spoznavnem svetu.

 

Antropozofija torej združuje ljudi različnih svetovnih nazorov in religij?

Antropozofija vsebinsko poglobi naše stališče, naše izhodišče, naše prepričanje, tako da s svojimi spoznavnimi močmi odkrijemo zakonitosti, ki delujejo v svetu in človeku. Ljudi torej v resnici združuje.

Rudolf Steiner je torej spoznal, da vse verske zapovedi, zapisane v različnih svetih knjigah, res vodijo svet in resnično delujejo?

Lahko bi rekli, da je spoznal, da je imela vsaka vera, vsaka religija in vsaka civilizacija neki konkreten pomen. Svete knjige še danes ponujajo veliko modrost človeškega bivanja, a veliko vprašanje je, ali to modrost razumemo. Naš problem tiči v nerazumevanju teh naukov. In sodobnost od nas zahteva, da rešimo vprašanje lastnega razumevanja, lastnega miselnega spoznanja. Brez te razrešitve so svete knjige za sodobnika nerešljiva uganka in pogosto žal tudi vir številnih zablod.

 

Steiner je torej od posameznika zahteval veliko …

Da. Univerzuma se pač ne da popreprostiti. Tudi življenja ne, tudi individuuma ne, ne zgodovine, ne narave, ne smisla človeškega bivanja. Zato ni pričakovati, da bomo s preprosto formulo razrešili vprašanje človeškega bivanja. Samo bivanje od nas zahteva veliko.

Ljubezen ali sočutje do sočloveka je temeljna zapoved v vseh duhovnih sistemih. Ali jo po Steinerjevih napotkih lahko vsakdo uresničuje v vsakdanjiku? Ali je mogoče živeti tako, da nikogar ne prizadenemo?

Le zakaj to ne bi bilo mogoče?! Res pa je, da ljubezen ni slepa, kakor si to danes pogosto predstavljamo. Ni dovolj, da želimo biti etični, moramo znati biti etični. Tudi etika in vprašanje ljubezni je izjemno povezano s spoznanjem, kaj je dobro. Ne le neko splošno dobro, ampak dobro v konkretnih okoliščinah … S stopnjevanjem našega spoznavnega vpogleda v odnose lahko postajajo ti odnosi vse bolj etični. Če želimo nekomu dobro, ga pač moramo čim bolj poznati, da vemo, kaj je dobro zanj. Lahko pa se zgodi, da nekoga naše dobro dejanje sprva prizadene, in šele po daljšem času ugotovi, da je pri njem samem šlo le za samoljubje. Ali nasprotno.

 Ali vi že živite tako …?

Da, tako živim. Prizadevam si za spoznanje v naših odnosih in delovanje v skladu s tem. A znotraj tega delovanja so velike razlike v intenzivnosti naših spoznanj. Če se s študijem tako vzgajamo, potem kmalu opazimo postopni razvoj v odnosih. Ne trdim, da živim nekakšno razsvetljeno življenje, ki ga vodi previdnost, vendar je v mojem življenju spoznanje o tem, da je mogoče z zavestjo vstopati v te zapletene procese – to je nekaj odrešilnega in praktičnega in pokaže se tudi v odnosih.

Smo sami odgovorni, kako bomo ustvarjali odnose?

V odnosu sta najmanj dva človeka … Kot eden od dveh posameznikov lahko za odnos nekaj naredim, ne morem pa sam spremeniti odnosa v celoti. V odnosu je treba ohranjati celostnost in dostojanstvo vsakega posameznika. Ni prav, da v imenu dobrega v odnosih uporabljamo manipulacije, fasciniranje, sugestije, prikrivanje itn. Spoštovanje posameznikovega pogleda je v odnosu na prvem mestu.

Ljudje bi se najbrž manj prepirali, če bi odnose tako nekoliko spremenili …

Za posameznika je lahko to zelo velik korak – kajti tako daje človek prednost nekemu objektivnemu dogajanju, in ne svojim simpatijam, antipatijam, čustvom, ideološkim prepričanjem, idejnim shemam o tem, kaj je treba narediti, itn.

Navadno velja, da smo svobodni, če izražamo svojo čustvenost, instinktivnost. Kako lahko z antropozofijo spremenimo svoje odzivanje?

Sledenje svojim instinktom in čustvom pač ni svoboda, saj smo takrat sužnji svojih slepih sil. Če menimo, da smo svobodni, ko se odločamo po svojih instinktih, zadevamo na zelo veliko težav in nas življenje samo usmerja v to, naj dejanja bolj premislimo, preden jih storimo. To je temeljni zakon, ki ga antropozofija le razširi – pravzaprav si moramo vedno prizadevati, da vemo, kaj počnemo. Človek v življenju spoznava, da mora – če hoče delovati skladno s potrebami – poznati zakonitosti svojega delovanja in sveta, v katerem živi, sicer je nezadovoljen. Menim, da je bistvo nezadovoljstva sodobnega človeka v tem, da deluje prav v nasprotju s svojo potrebo po svobodi. Svoboda, svobodno delovanje pa je to, da poznamo razloge za svoje delovanje. Takrat, ko človek doseže ta vpogled, se loti teh vprašanj tudi drugače; ne išče le kratkoročnih odgovorov, receptov, shem, po katerih bo deloval, temveč si želi spoznati vsebino, ki deluje v svetu. In z razvijanjem tega interesa temeljito spreminjamo svoje odzivanje.

 xxx

Davorin Peršič je filozof in antropozof, končuje tudi doktorski študij na temo Zgodovina filozofije pri Rudolfu Steinerju. Tri leta je poučeval na Waldorfski šoli v Ljubljani, zdaj pa že štiri leta deluje v Kulturno umetniškem društvu Sredina. V društvu potekajo redne dejavnosti za odrasle, med drugim filozofsko-antropozofsko izobraževanje (letni seminarji o izbranih temah), evritmija (sodobna umetnost gibanja – vaje za duševno gibljivost, za ravnotežje, urjenje spomina itn.) in plesna srečanja (plešejo družabne plese preteklih obdobij). Za otroke in mladino prirejajo igralne urice, gibanje in slikanje, kraljičine plesne delavnice in otroške ustvarjalnice. Izdajajo tudi časnik Človek in svet, v njem so objavljeni avtorski članki in tudi prevedena besedila Rudolfa Steinerja.

Za antropozofijo se je moj sogovornik začel zanimati zato, ker sta ga zanimali resničnost in stvarnost, ki ju filozofija le delno razloži. Pravi, da antropozofija ni nekakšen nauk, religija ali prepričanje. Je spoznavna pot, po kateri lahko hodimo in tako dosežemo vpogled v delovanje samega sebe in sveta. Antropozofija je spoznavna pot človeka do celote. Spoznavna pot pa je posledično tudi duhovna znanost. A kaj je duhovnost, kaj je duh? »O tem so zelo različne razlage, predstave …« pravi Davorin Peršič. »Antropozofija pri tem zelo natančno loči duha od duše in telesa. Duh je predmet miselnega spoznanja, duša predmet čustvenih doživetij, telo pa predmet čutnega zaznavanja. Duh deluje v svetu in človeku, a se neposredno razodeva v miselni dejavnosti, ki pa ni omejena zgolj z navadno zavestjo. Mišljenje lahko namreč zelo intenziviramo in poglobimo. Toliko, da z njim dosežemo vpogled, ki seže dlje od spoznanja mehanskih zakonov resničnosti, v življenjske, duševne in duhovne procese. To lahko storimo – in danes pravzaprav moramo – brez kakršne koli mistične ekstaze, transa, izgube zavesti ali nejasnih občutenj. Po tem se antropozofija bistveno razlikuje od številnih drugih duhovnih praks. Čeprav morda govorimo o zelo podobnih rečeh, pa je način razkrivanja resničnosti precej drugačen od antropozofskega. V antropozofiji želimo vstopiti v globlje sfere človeškega bivanja s pregledno, kristalno jasno miselno dejavnostjo, saj le tako ohranjamo svojo identiteto in svojo svobodno voljo.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, marec 2012, št. 271

Fotografija: Elena Danel