Pionir uživanja svežih zelenjavnih sokov je Norman W. Walker (1986−1995). Njihovo krepilno moč je, kot je sam zapisal, najprej ugotovil pri sebi, ko si je s sveže stisnjenim korenčkovim sokom opomogel pri obolenju jeter. Okreval je veliko hitreje, kot so napovedali zdravniki. Sprva si je sok iz naribanih korenčkov stiskal kar skozi krpo. Ko se je oktobra 1910 preselil iz Velike Britanije v ZDA, je začel učinke zelenjavnih sokov temeljiteje proučevati in v ta namen skonstruiral sokovnik. Dvajseto stoletje je tako prineslo zgodovinsko novost v človeški prehrani − uživanje svežih zelenjavnih sokov. Raziskovalci so pozneje odkrili še druge oblike živih vod, a sveži zelenjavni in sadni sokovi ostajajo pomembna klasična oblika žive vode.

Norman W. Walker je v svoji knjigi Sveži zelenjavni in sadni sokovi (Aura) opisal uporabo svežih sokov pri zdravljenju različnih bolezni. Bralci revije Aura so bili s tem že dodobra seznanjeni, manj pa je znana vloga svežih sokov v prehrani starejši in oslabelih, ko je treba še posebno okrepiti življenjske moči. Prav temu je namenjen ta prispevek.

Čeprav naslov knjige Normana W. Walkerja nakazuje, da gre tudi za uporabo sadnih sokov, so v njej obravnavani večinoma zelenjavni sokovi. Prehransko so namreč bogatejši od sadnih. Opisanih je več kot šestdeset vrst sokov, ki jih pridobivamo s sočenjem zelenjave in tudi sadja v različnih kombinacijah. V veliki večini sokov je poglavitna sestavina korenčkov sok. V tem prispevku nas ne bodo zanimali posebni sokovi, temveč mešanice svežih sokov, s katerimi na splošno poživimo prehrano in jo obogatimo. Najprej si oglejmo temeljne značilnosti svežih sokov. Te so:

• vsebujejo antioksidantsko vodo,
• izboljšajo transportno sposobnost telesnih tekočin,
• so bogati z vitamini, rudninami in fitoelementi.

Sveži sokovi – »transfuzija« tako zelo potrebne antioksidantske vode

  Življenje so procesi, ki potekajo v vodi. Da se življenje ohrani, mora biti voda v živih organizmih antioksidantska. To lastnost merimo s kazalcem rH. Navadne vode so oksidirane (vrednost rH 28 in več), vrednost življenjskih tekočin (krvi, sline, urina in limfe) je antioksidantska (rH nižji od 28), to pomeni, da je taka voda zmožna oddajati elektrone. Po meritvah dr. L. Vincenta je vrednost rH krvi mladih športnikov približno 22,5 (od 21,5 do 23,5). Ker večinoma pijemo navadno vodo, ki je oksidirana, to pomeni, da je živ organizem med prebavljanjem sposoben obogatiti popito vodo z elektroni. Z leti pa ta sposobnost organizma upade. Dr. L. Smith je ugotovil, da se pri zdravih ljudeh, stari od štirideset do petdeset let, antioksidantskost krvi že bistveno zmanjša: rH njihove krvi je približno 25. Kako hudo je to siromašenje, se zavemo, če vemo, da pomeni za enoto višja vrednost rH desetkrat manj razpoložljivih elektronov (rH je desetiški logaritem). Kri zdravega petdesetletnika torej zmore priskrbeti vsaj stokrat manj elektronov kakor kri zdravega dvajsetletnika. Antioksidantskost krvi se zmanjša tudi v izčrpanosti zaradi prebolelosti ali drugih vzrokov. Ko se rH življenjskih tekočin zviša nad raven 26, je nevarnost degeneracije že občutna.

V takem položaju si lahko pomagamo s pitjem pijač, ki imajo rH nižji od 21,5, to je bolj antioksidantsko, kot je kri najbolj zdravih mladih. Tak je med drugim sok iz sveže nabrane in biološko pridelane zelenjave. Njegov rH je po dr. Flanaganu med 13 in 15. Nebiološko pridelana zelenjava je povprečno antioksidantsko stokrat šibkejša od biološko pridelane; če je zelenjava stara, pa je sok iz nje še precej manj kakovosten. Po meritvah dr. V. Barbiča je rH soka iz nebiološko pridelane zelenjave v širokem razponu od 16 do 26. To pomeni, da s sokom, ki je stisnjen iz stare nebiološko pridelane zelenjave, ne bomo veliko izboljšali antioksidantskosti telesnih tekočin.

Toda tudi sveže nabrana biološko pridelana zelenjava z domačega vrta nima vedno rH med 13 in 15, kot pravi teorija. Presenečen sem bil, ko je korenje, ki smo ga sami pridelali na domačem vrtu povsem biološko, imelo rH le 16, to je bilo slabše celo od nekaterih korenčkov iz trgovine. Vzroka ne vemo. Morda so že sodobna semena taka, da rastline niso zmožne načrpati iz dobrih tal vsega, kar so bile sposobne stare sorte.

Kljub tem zadržkom pa tudi sokovi iz sveže zelenjave iz trgovine praviloma dosegajo rH med 16 in 20; to izboljšuje antioksidantskost telesnih tekočin, zlasti starejših in oslabelih.

 

Sveži sokovi izboljšajo transportne sposobnosti telesnih tekočin 

Telesne tekočine morajo biti zmožne prenašati hranilne snovi do celic. To pa ni preprosto, ker se nekatera hraniva v vodi težko topijo ali pa sploh ne. Take so na primer maščobe, saj se v navadni vodi ne topijo. Zato mora telo med prebavljanjem ustvarjati zelo majhne delce – koloide, ki zmanjšajo površinsko napetost vode in jo naredijo dovolj topno tudi za maščobe (več o tem glej v prejšnji številki Aure). Žal z leti opešajo tudi prebavne funkcije in telo ne zmore ustvariti dovolj koloidov. Torej ne zmore več znižati površinske napetosti popite navadne vode (72 din/cm ali več) na 45 din/cm, kolikor je površinska napetost zdrave krvi. Transportna zmožnost krvi in limfe se torej pri starejših zmanjša. Zmanjša se tudi energija (potencial zeta), ki jo koloidi podeljujejo celicam.

Zunanji znak te težave je zlepljanje krvničk, ki se zaradi šibkega energijskega potenciala medsebojno ne odbijajo več. To je obenem znak, da je tudi splošna transportna zmožnost telesnih tekočin zmanjšana. Nastaneta dve pomembni posledici: celice dobijo manj hranil, kot jih potrebujejo (podhranjenost), ostanki presnove pa ostajajo v organizmu (toksemija).

Težavo lahko zmanjšamo z uživanjem svežih zelenjavnih in sadnih sokov, saj so bogati s koloidi in imajo površinsko napetost 45 din/cm ali manj. Pri soku iz korenja je površinska napetost 30 din/cm. Zlasti starejši in opešani si s pitjem sokov lahko bistveno izboljšajo transportne zmožnost krvi in limfe. Skratka, tudi če zelenjavni sokovi ne bi vsebovali vitaminov in rudninskih snovi, bi njihovo uživanje izboljšalo prehranjenost celic, saj z nižanjem površinske napetosti krvi in limfe omogoča prenos hraniv iz druge užite hrane v celice ter transport ostankov presnove iz njih do izločal.

Sveži sokovi omogočajo boljšo prehranjenost z vitamini, rudninami in fitosnovmi

 Po uradnih priporočilih bi morali za standardno dobro prehranjenost uživati sadje in zelenjavo vsaj petkrat na dan, to pomeni od 400 do 600 gramov sadja in zelenjave na dan. Večina tega (63 odstotkov) bi morala sestavljati zelenjava. Le neznaten delež prebivalstva razvitega sveta pa posega po tej hrani tako pogosto. Primanjkljaj je zlasti pri zelenjavi, saj je sadje vendarle vabljivejše. To velja celo za odrasle v najboljših letih življenja. Ko ostarimo, se težava še poglablja. Že žvečenje postane problem, prebava se poslabša, zato veliko starejših in oslabelih težko uživa zlasti zelenjavo in se je še bolj ogibajo kakor v mlajših letih. Starejšim zato še bolj primanjkuje hranil iz zelenjave kot mlajšim.

Uživanje zelenjavnih sokov je odličen izhod te zagate. Norman W. Walker priporoča pitje vsaj 4,7 decilitra (vsaj pinto) svežih, večinoma zelenjavnih sokov. Toliko soka dobimo na primer iz kilograma korenčka. Iz minimalnega dnevnega odmerka svežega zelenjavnega soka dobi torej telo vsaj dvakrat več vitaminov in rudninskih snovi kot je minimalno priporočena količina sadja in zelenjave.

S sokovi dobi telo tudi fitosnovi. To so snovi rastlinskega izvora, ki jih je več kot 1000 vrst. Strokovnjaki vedo, da so za organizem pomembne, a za večino še ni raziskano, kakšno vlogo imajo v naši fiziologiji.

Naše izkušnje

Svoj prvi sokovnik (centrifugalni) smo kupili že leta 1986, toda prvi rotacijski sokovnik je prišel k hiši šele v začetku leta 1996. Tisto pomlad smo si začeli redno pripravljati sokove po priporočilih N. Walkerja. Čez poletje mi je res uspelo ozdraviti krvavenje dlesni, a jeseni tej moji težave sveži sokovi niso bili več kos. V tistem času sem bil že dolgo kronični jetrni bolnik. Na tihem sem upal, da bom morda s sokovi to ozdravil, saj so ti koristili tudi jetrom Normana Walkerja. Vendar se stanje mojih jeter ni bistveno izboljšalo. Žal ni kliničnih študij o učinkovitosti Walkerjevih sokov. Ko sem se pogovarjal z drugimi uživalci Walkerjevih sokov, sem spoznal, da so njihove izkušnje večinoma podobne mojim. Počutje se s sokovi izboljša, a občutno izboljšanje zdravja je redko. Uživanje svežih zelenjavnih sokov je tako bolj preventivnega zdravstvenega pomena kakor kurativnega.

Morda je bil vzrok za manjšo blagodejnost uživanja sokov od pričakovane, ker smo uživali večinoma le minimalne priporočene količine. Poskusili smo sicer povečati popite količino na 2 litra ali več na dan, pa smo toliko zmogli le kak dan (N. Walker priporoča celo do 4 litre na dan). Tolikšne količine se ti kmalu uprejo.

Ko sem se pozneje poglabljal v to problematiko, se je izkazalo, da so zelenjavni in sadni sokovi kljub blagodejnosti premalo antioksidantsko močni, da bi bili kos nekaterim zdravstvenim težavam. Po ugotovitvi dr. L. Smitha postanejo učinkovito varovalo pred bakterijskimi vnetji šele pri rH telesnih tekočin, nižjih od 13,2. Po dr. P. Flanaganu je DNK celostno zavarovan pred degeneracijo šele pri rH, ki je nižji od 12,6. Zelenjavni sokovi žal praviloma niso tako antioksidantsko močni. Obstajajo pa žive pijače, ki imajo rH nižji od 12,6: to sta sok mlade pšenice (rH od 8 do 12) in voda, oživljena s praškom FHES (od 6 do -1). Ko sem začel v poznejših letih po njih redno posegati, sem tudi praktično spoznal, da so učinkovitejši od običajnih svežih sokov.

Danes si še vedno občasno pripravljamo zelenjavne sokove, saj zelo dobro dopolnijo prehrano. Ne pričakujemo pa od njih antioksidantske optimizacije telesnih tekočin. Najsodobnejše znanstvene študije kažejo, da je za naše celice najboljše, da je rH telesnih tekočin čim nižji (Hsu in drugi, 2010). O tem pa več v prihodnjič.

 

Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan; objavljeno v reviji AURA, junij 2012, št. 274

Fotografija: Bigstockphoto.com