Stoletja so za svetnike razglašali tiste, ki so trpeli v imenu Cerkve. To je bila samovoljno določena svetost, ki je imela še to slabost, da je bil svetnik razglašen šele veliko let po smrti. Obstaja pa tudi prava svetost, ki prihaja od znotraj in je v bistvu dosegljiva vsakemu človeku ter ga brezpogojno osreči. In vse to že tedaj, ko živi!

Mati Terezija, misijonarka albanskega rodu velja za svetnico. Za zgled samožrtvovanja, vere, ki se ne izraža z besedami, temveč z dejanji. V resnici pa je životarila v temi, daleč od Boga. »Moji smehljaji« je zapisala, »so krinka«. Mati Terezija je na poti razglasitve za svetnico v Katoliški cerkvi – zdaj je že beatificirana – v zadnjih petdesetih letih živela brez stika z Bogom. »Čemu delam? Če ni Boga, potem tudi duše ni – in če ni duše, potem tudi ti Jezus nisi resničen.« Njena duša, tako je zapisala, naj bi bila kot »kos ledu«.

Enajstega decembra 1979 je sprejela v Oslu Nobelovo nagrado za mir in tedaj je ob koncu svojega govora dejala, da naj bi božič ljudi spominjal, »da je sijoče veselje nekaj resničnega,« ker je Kristus vsepovsod. – »Kristus je v naših srcih, v revnih, ki jih srečujemo, v smehljaju, ki ga podarimo in prejmemo«.

Manj kot tri mesece pred tem je svojemu duhovnemu zaupniku, prečastitemu Michaelu van der Peetu, zaupala strašno resnico: da sama doživlja Kristusa kot nenavzočega. »Jezus kaže do Vas zelo posebno ljubezen«, je pisala van der Peetu. »/Toda/ kar zadeva mene, sta Njegov molk in odsotnost tolikšna, da iščem pa ne zagledam, da prisluškujem, in ne zaslišim, da se moj jezik giblje v molitvi, toda nihče se ne odzove / … / Želim, da molite zame – s tem Mu puščam proste roke.«

Navedki so iz zasebnih pisem, za katere je mati Terezija želela, naj bi jih sežgali – vendar se je Cerkev temu po njeni smrti uprla. Vprašanje je čemu? Zakaj naj bi Cerkev objavila nekaj, kar neprijetno razkriva njeno zadnjo veliko »svetnico«? Zveni neverjetno pa vendar: petdesetletna boleča vera in duševne muke matere Terezije so bile po mnenju Cerkve še veliko večje svetništvo. To se seveda ujema z načelom, da je resnično svet tisti, ki si je svoje svetništvo pridobil s čim večjim trpljenjem.

Takšen nazor je značilen za astrološko časovno obdobje rib. Da bi bil kdo razglašen za svetnika, je moral kakor koli trpeti. Svetništvu se je približal tisti, katerega življenje je bilo polno odpovedovanja, trpljenja in samožrtvovanja. Bog je zgoraj in mi smo spodaj, vmes pa velikanski, zevajoči, nepremagljivi prepad. In ideal je zrl z razpela na vsakega verujočega in v njem prikrito zbujal občutke krivde: Če je Gospod toliko pretrpel, potem moramo trpeti tudi mi, da bi mu ugajali.

Prav v to je verjela tudi mati Terezija. Leta 1951 je zapisala, da je gorečnost edini Jezusov vidik, ki bi si ga želela deliti z Njim: »Želim / … / EDINO to izpiti iz Njegovega keliha trpljenja.« In to se je tudi zgodilo.

Življenje matere Terezije je zgled napačno usmerjenega krščanstva po napotilih Katoliške cerkve. Namesto da bi po Jezusovem izreku delali še večja dela kakor On (Janez, 14,12), je Cerkev zakoličila vero zatiranja, nelogike in nerešitve. Kajti nihče naj ne bi mogel postati Kristus, to pa že ne! Trgovati je bilo mogoče samo z grešnimi spokorniki, ki so živeli v nenehnem strahu pred večnim peklenskim ognjem.

Če nekoliko natančneje proučujemo življenje matere Terezije (rodila se je 26. avgusta 1910 v Skopju, umrla pa 5. septembra 1997 v Kalkuti), tega ne počnemo zato, da bi jo obsojali, temveč, da bi pokazali, da nas v novem časovnem obdobju stare poti ne bodo pripeljale do »novih nebes«. Peljejo nas namreč samo v slepo ulico samoobtoževanja, namesto na strmo pot samouresničevanja – uresničevanja lastnega božanskega Sebstva.

 

Poroka z Jezusom

Mati Terezija je skrbela zato, da njenih zgodnjih let niso razgrnili v javnosti. Nikoli ni povedala, zakaj se je pravzaprav odločila za samostan. Gezimu Alpionu* je uspelo raziskati njena zgodnja leta**. Trdi, da je mlada Albanka Agnes Gonxha Bojaxhio (to je bilo njeno posvetno ime) že kot devetletnica izgubila očeta. Starega petinštirideset let naj bi ga bili kot bojevnika za albansko samostojnost zastrupili srbski nasprotniki. Alpion domneva, da mati Terezija te izgube v resnici ni nikoli prebolela in se je tako preusmerila na Jezusa kot »nadomestnega očeta«, ki je ne bo nikoli zapustil. Leta 1931 se je kot nuna prvič zaobljubila. »Če bi ti le vedela, kako srečna sem bila kot Jezusova mlada nevesta«, je vsa navdušena pisala prijateljici. Leta 1948 so ji dovolili, da je ustanovila svoj red. Vsekakor pa je morala k temu pripomoči tudi sama.

K revnim naj bi jo bil poklical sam Jezus, je trdila mati Terezija. »Postala si moja žena za mojo ljubezen / … / Ali se bojiš narediti korak več za svojega moža – zame – za duše? Se je tvoja velikodušnost ohladila? Ali sem zate le nekaj postranskega?« Tako naj bi jo bil spraševal Jezus, Terezija pa je odgovarjala: »Jezus, moj Jezus – samo Tvoja sem – tako neumna sem – ne vem, kaj naj rečem, toda stori z menoj, kar želiš, kakor hočeš in kolikor dolgo hočeš. Zakaj ne morem biti popolna nuna – tukaj – zakaj ne morem biti takšna kot drugi?«

In Jezus ji je odgovoril: »Želim indijske nune, misijonarke usmiljenja, ki naj bodo ogenj moje ljubezni med revnimi, bolnimi, umirajočimi in majhnimi otroki / … / Ti si, kot vem, za to najmanj primerna – šibka in grešna, vendar prav zato, ker si takšna – te želim uporabiti v svoje veličastvo. Ali boš odklonila?«

Tako naj bi bil potekal pogovor z Jezusom, je zapisala v pismu nadškofu Ferdinandu Périeru januarja 1947. To naj bi se bilo zgodilo potem, ko je okrevala jeseni 1946 v Darjeelingu v Indiji. Nadškof se je na to obotavljivo odzval, toda »majhno niče«, kot se je Terezija rada označevala, ga je začelo bombardirati z zahtevami, naj ji za to priskrbi dovoljenje lokalne apostolske delegacije, njene redovne predstojnice in papeža. In ko vse to ni zaleglo, mu je razkrila še svoj pogovor z Jezusom. Leto dni pozneje ji je Périer, po posvetu z Vatikanom, končno dovolil ustanoviti nov red (Misijonarke ljubezni).

Terezija je opravila osnovni medicinski tečaj, in ko se je sama pojavila na ulicah Kalkute, je bila, kot je zapisala, »njena duša izpolnjena s popolnim mirom in radostjo«. Toda že po dveh mesecih, kmalu potem, ko je izbojevala veličastno zmago in si izposlovala kraj za svoje glavno oporišče, je bilo vse drugače. »Kakšne muke osamljenosti«, je zapisala. »Sprašujem se, koliko časa bo še moralo tako trpeti moje srce.« Kolikor uspešnejša je bila – samo pol leta po ustanovitvi je k redu pristopilo toliko žensk, da se je morala ozreti po novem domovanju – tem slabše se je počutila. Marca leta 1953 je pisala Périerju, naj moli zanjo, da bi se ji prikazal Gospod, saj je »v meni takšna strašna tema, kot da bi bilo vse mrtvo. Tako je bolj ali manj zmeraj, odkar sem začela s tem delom.« Leta 1955 se je pritožila Périerju: »Čim bolj si Ga želim, tem manj sem dobrodošla.« In še leto pozneje: »Takšno globoko hrepenenje po Bogu – in / … / zavrnjena – prazna – brez vere – brez ljubezni – brez navdušenja. – /Rešitev duš/ me ne privlači – nebesa nič ne pomenijo – prosim, moli zame, da se Mu lahko kljub temu še naprej nasmiham.« Tudi v osemdesetih letih je še govorila o »svoji temini« in Jezusu kot o »nenavzočem«. Pet let po prejemu Nobelove nagrade je jezuitski duhovnik zapisal, da mu je mati Terezija pripovedovala o »mučni noči svoje duše«. To naj ne bi bilo le »prehodno obdobje, temveč nekaj, kar naj bi trajalo leta«. Če smo natančni, skoraj petdeset let. In še leta 1995 v nekem pismu omenja svojo »duhovno sušo«. Umrla je leta 1997.

 

Tragedija

Kdo bi lahko slutil kaj takega? Čeprav se je ob pojemajoči luči njenih oči še bolj izražala tema njene duše, pa njene bolečine svet ni opazil. Ali jo je prav to delalo svetnico, kot meni veliko dobrih katoličanov. In če jo je, kaj je bilo to? Ali pa je nekaj v njenem življenju že v temelju teklo narobe. Tudi kritik njene posvetne, celo ateistične plati ni manjkalo – preveč časa naj bi bila preživela v zasebnih letalih po svetu, da bi lahko poskrbela za uboge; bila naj bi najboljša propagandistka Vatikana. Ustanovila je sedemdeset samostanov, in to v času, ko bi se samostani zaradi pomanjkanja novincev morali pravzaprav zapirati; krepko naj bi pretiravala tudi z obsegom svoje pomoči in sprejemala milijone iz dvomljivih virov – od obsojenih bančnih goljufov in brezvestnih diktatorjev (Baby Doc Duvalierja s Haitija).

Če je vse to res, potem to ni prav. Kljub temu pa to ne pojasnjuje njenega obupnega občutka zapuščenosti, temveč je lahko le njegova posledica. Človeka, katerega notranjost je prazna in žalostna, lahko podjetnost in priznanje ljudi zapeljeta veliko hitreje kakor tistega, ki Bogu ne namerava samo služiti, temveč ga želi tudi obuditi v sebi.

Tragedija matere Terezije je bila, da se je povsem zapisala staremu verskemu idealu trpljenja. Tako zelo, da je celo trpljenje svojih bolnikov imela za blagor. Zato ni dovolila umirajočim dajati zdravil za lajšanje bolečin, to pa pojasnjevala z besedami, da se bodo »čutili bliže Kristusu«, če bodo trpeli, ker bodo »podoživeli Kristusovo trpljenje«. Takšno trpljenje je bilo po njenem pojmovanju »veliko darilo« in znamenje, da je Jezus trpečega »poljubil«. Tako je ravnala, čeprav Jezusa v njenem življenju ni bilo: »V meni je toliko neodgovorjenih vprašanj, bojim se jih razodeti – zaradi bogokletnosti – prosim, oprostite mi – če skušam svoje misli usmeriti k nebesom – tam je takšna prepričljiva praznina, / … / Ali sem naredila napako, ko sem tako slepo sledila klicu svetega srca /Jezusu/? / … / toda ne molim več, da bi se povezala z Bogom – ne molim nič več.«

Ali je bil res Jezus tisti, ki jo je poklical k njenemu služenju v Kalkuto? Uporabljene besede zbujajo dvom. Je bilo to morda zgolj njeno lastno versko navdušenje, pot, po kateri naj bi se ognila nepomembnosti? Jo je k temu gnala ljubezen do bližnjega in ljubezen do »Gospoda« ali častihlepje? Stuart Derbyshire je v knjižni oceni zapisal: »Njena predanost Jezusu je bil osebni poskus znebiti se svojih skrbi in žalosti, njena predanost ubogim v Kalkuti pa del njenega poskusa, da bi odrešila samo sebe. Kot pri številnih drugih znanih osebah gre zmeraj zame, zame, zame. S tega zornega kota je njeno delo videti povsem drugače in manj laskavo.«

 

Lakota na Vzhodu in Zahodu

»Dokler v vas prevladuje ego, Boga ne bo blizu. Egoistom sporoča: ‘Nič drugega nisi kot drobna iskra, ki se napihuje. Moje je vse vesolje in kljub temu ostajam tiho prikrit. – Če imate Boga, imate vse. Potem se ne boste priklonili nobenemu milijonarju ali milijarderju.« To so besede Mukunda Lal Ghosha, bolj znanega pod poznejšim imenom Paramahansa Yogananda (rojen 5. januarja 1893, umrl 7. marca 1952). Kot je mati Terezija kot oseba z Zahoda odšla v Indijo, se je Yogananda kot sedemindvajsetletnik podal na Zahod, v Ameriko. Terezija je kot zahodnjakinja priskrbela najrevnejšim Indijcem tisto, kar so pogrešali: nujne gmotne dobrine za življenje – hrano, pijačo in streho nad glavo. On, vzhodnjak, je Ameriki in Zahodu prinesel tisto, kar sta pogrešala: natančno metodo, ki pelje k osebnemu spoznanju Boga in željo po iskanju sreče v notranjosti in ne v razpršenosti zunanjega sveta. Obe svetovni verstvi sta preveč poudarjali svoje močne strani, nista pa dali lačnim in potrebnim tistega, kar so iskali: Vzhod na fizični ravni, Zahod na duševni.

Za mater Terezijo je bilo torej usodno, da ni vedela, kako tvegano je to, kar namerava: dan za dnem živeti med najrevnejšimi, gledati samo trpljenje in propadanje ter biti oddaljena od Boga. Kajti tistemu, ki je Bogu blizu, ni nikoli treba preživljati dni v takšnih skrajno ubogih razmerah kot parijem v obcestnih jarkih Kalkute – razen, če si ni v katerem od prejšnjih življenj naložil tolikšnega karmičnega bremena, da ga zdaj lahko odplača samo z življenjem brez najnujnejšega. In tudi o tem, namreč, da ni naključje, da morajo ti ljudje živeti v takšnih poniževalnih razmerah, ni Terezija vedela nič. Krščanska cerkev na Zahodu je namreč obstoj reinkarnacije že po nekaj stoletjih po Jezusovi misiji izbrisala iz svojih svetih knjig.

»Med vami in vašim okoljem in ljudmi, s katerimi se srečujete, nenehno poteka izmenjava magnetnih vibracij,« je Yogananda učil Američane. »Ko nekomu sežete v roko, nastane magnet, to pomeni, da se izmenjajo magnetna nihanja. Če ste vi močnejša ali pozitivnejša oseba, prenesete svoja nihanja na drugo osebo; če pa ste nasprotno šibkejši, pa prejmete vibracije drugega. / … / Samooklicani učitelji in reformatorji, ki se sami ne znajo zavarovati, razvijejo pa močnejši duhovni magnetizem, po navadi postanejo žrtev slabih vibracij tistih, ki jim skušajo pomagati.« Zelo verjetno se je nekaj podobnega zgodilo tudi materi Tereziji.

 

Božji otrok si!

Časi starega verovanja, samoobtoževanja in spokorništva so namreč minili. Prišel je čas, ko bo moral tudi človek z Zahoda spoznati, da je božji otrok v najresničnejšem pomenu besede: tretja oseba pristne trojnosti, sad Boga Očeta (volja, moč) in Boga Matere (modrost, razsvetljenje) – namreč otrok, Kristus (ljubezen). »Kristus« ni bil samo Jezusov pridevek, temveč tudi častni naslov, ki pomeni »Maziljeni«. Človek, ki je postal eno s Kristusom v sebi, si je tako rekoč s svojo notranjo zlitostjo z »nebesi« pridobil kraljevsko čast maziljenja in se zato lahko poimenoval »Kristus«. Jezus je bil prvi, ki je po eonih let uresničil to preobrazbo in Kristusa manifestiral v sebi. Po dveh tisočletjih čakanja, ujet v zanko zgrešenega krščanstva, je zdaj »Kristus« povabljen, da izkaže čast svojemu »imenu« – in seveda ne samo on, temveč vsak človek, ki se razvija na planetu Zemlja, pa čeprav se jih veliko vzpenja šele po začetnih klinih lestve dosežkov in se nekateri še zmeraj igrajo v peskovniku ob vznožju lestve izpopolnitve.

Yogananda je enost z Bogom nedvomno dosegel. Tako kot Jezus, Krišna in drugi veliki avatarji je lahko rekel: »Jaz in Oče sva eno.« (Jan. 10,30) »Ali ne veste, da ste božji tempelj in da v vas prebiva Božji duh?« (1. Kor. 3,16) »Ne usmerjajte svojega srca na minljive sanje tega življenja. Živite za Boga – samo Zanj. To je edina pot, ki vodi v svobodo in varnost v tem svetu. Samo v Bogu je prava varnost; povsem vseeno je, kam greste, slepilo vas lahko povsod doseže. Že zdaj se osvobodite. Že zdaj postanite Božji sinovi; spoznajte, da ste Božji otroci, da se lahko za zmeraj znebite slepilnih sanj. Meditirajte res temeljito in vestno, potem se boste nekega dne prebudili in se ekstatično združili z Bogom. In potem boste videli, kako neumno je, ko ljudje mislijo, da je treba trpeti.«

Na koncu te poti čaka globoka, trajna notranja radost, ne pa noč duše, iz katere mati Terezija ni našla poti. Yogananda pravi: »Zanesljiv dokaz za samouresničenje – za Božjo zavest v vas – je, ko postanete resnično in brezpogojno srečni.«

Seveda pa se je za to treba potruditi – brez nič ni nič; to velja tudi za duhovne zadeve. »Vsak človek si mora sam prizadevati, da se povrne k Bogu,« je Yogananda učil Američane. »Tisti, ki vam govori drugače, ne govori resnice. Bog vam lahko pomaga, učitelj vam lahko pomaga, toda samo, če si sami prizadevate najti Boga. Denarja ni mogoče zaslužiti, če samo opazujete, kako drugi delajo. Vsak se mora za to potruditi. In če se boste sami prizadevali najti Boga, Ga boste našli. / … / Ne žebrajte mehanično svojih molitev. Bogu predajte vso svojo dušo. Potem boste izkusili, da se vaše življenje – vsaka njegova minuta – spreminja v čarobno bivanje.«

Morda bo kdo dejal, češ, lahko je tako govoriti. On pa je »to« dosegel, pa kaj še! Toda zakaj »tega« ne bi dosegli tudi vi? Potrebni sta samo volja in poznavanje postopka. Pomaga meditacija, če se meditira pravilno in iskreno, in ne med polno luno (ki nadvse slabo vpliva na človeka), toda zahodnjak večinoma ni pripravljen meditirati več kot enkrat ali dvakrat na dan in ne več kot uro. Pomaga tudi goreča molitev, ki človeka vsak dan povezuje z božanskim svetom. Toda danes je najhitrejša pot – pot služenja. »Življenje mora biti predvsem služenje,« je rekel Yogananda. »Brez tega ideala inteligenca, ki vam jo je podaril Bog, ne doseže svojega namena. Ko boste v službi drugemu pozabili na svoj mali jaz, boste začutili DUHA – veliko sebstvo. Tako kot oživljajoči sončni žarki pomagajo vsem bitjem pri rasti, naj bi tudi vi v srca ubogih in zapuščenih pošiljali žarke upanja, v srca obupanih vnašali pogum in v srcih tistih, ki se imajo za neuspešne, prižgali novo luč upanja. Če ste spoznali, da je življenje veder boj dolžnosti in hkrati minljive sanje, in če se prizadevate osrečiti druge, potem je vaše življenje v božjih očeh uspešno.«*

 

Pravica do sreče

Po ameriškem pojmovanju ima vsak državljan pravico do prizadevanja za srečo (Pursuit of Happiness).

Majhno kraljevino Butan v Himalaji vodijo po načelu »bruto socialne sreče« (namesto bruto socialnega proizvoda). V kraljevini nadvse skeptično gledajo na »osrečevalce« iz zahodne civilizacije. Tako so televizijo dobili v Butanu šele leta 1999, prvi avto pa je začel voziti po njihovih cestah v šestdesetih letih. Številni državljani so tedaj menili, da je terensko vozilo zmaj, ki bruha ogenj. Drugi so mu prinašali hrano. Odkar pa butanski državljani spremljajo televizijski spored iz 45 kanalov in jih bombardira vizija nekega povsem drugačnega sveta, je njihova bruto socialna sreča ogrožena. Zahodne »vrednote«, kot glamur in obilje, so v ostrem nasprotju s kraljevimi usmeritvami, da je bruto socialna sreča – tradicija, zaupanje v okolje, varovanje narave – pomembnejša kakor brezobziren lov za gmotnimi dobrinami.

Odtlej v kraljevini ostro razpravljajo. Minister za informiranje Leki Dorji je povzel razpravo takole: »Sprašujemo se: ali nas televizija osrečuje ali onesrečuje?« Vsekakor pa ljudje zdaj pričakujejo več. »Verjetno televizija tudi koga onesreči.« Uradniki ji pripisujejo veliko slabega: povzročala naj bi propad harmoničnega družinskega življenja, povečanje mladostniškega kriminala in uničevanje stoletne tradicije.

Vlada je zaskrbljena in je zaradi ogrožanja tradicije in družbe že ukrepala. Tako so med drugim prepovedali oddajanje kanala, ki je prenašal športne dogodke, na katerem so otroci pozno v noč spremljali rokoborbo in zato naslednji dan v šoli niso bili zbrani. Nov cilj države naj bi bil najnovejši projekt butanske vlade z naslovom »Sreča«. Pomoč pri pripravi ustreznega besedila so ponudili gospodarstveniki, ki se že nekaj časa ogrevajo za ekonomijo sreče. Sicer pa naj bi bil pojem ‘sreča’ ali bolje rečeno ‘prizadevanje za srečo’ v današnjem svetu že nekaj muzejskega, pomembnejši postajata besedi denar in pohlep. Človek je postal pohlepen, saj je prepričan, da mu bo več denarja zagotovilo več sreče. Kakšna zmota! Biti srečen je odločitev, ki izvira iz notranjosti, nič drugega. Stara pregovora »vsak je svoje sreče kovač« ali pa tisti o čaši, ki je lahko napol polna ali napol prazna, izražata globoko modrost.

 

Volja za srečo

Ne glede na to, v kakšnem položaju je človek, se lahko vsak odloči, da bo srečen ali pa ne. Seveda tudi ta odločitev zahteva ukvarjanje s seboj. Navsezadnje smo na tem svetu zato, da se učimo, in če bi nam padala mana z neba, mi pa bi leni ležali na travniku, se ne bi naučili nič – razen, kako razviti ustrezna pričakovanja. In to ni sopotnik, ki prinaša srečo!

Zavedati se moramo, da je naše notranje bistvo in naša nedvoumna usmeritev pravica, da smo trajno srečni, še več, blaženi. Kajti to je božje stanje, in ker smo del Njega, nosimo v srcu Njegovo iskrico; ustvarjeni smo po Njegovi podobi in tudi ko nekoč odrastemo v Njegove otroke ter Mu postanemo podobni, ne moremo hrepeneti po ničemer drugem kot po sreči. To pravi tudi Yogananda: »Ko si opustil upanje, da boš spet postal srečen, znova zberi pogum! Nikoli ne izgubi upanja! Kajti tvoja duša – zrcaljenje večno radostnega DUHA – je po svoji najbolj notranji naravi sreča sama. Če hočeš postati srečen, potem zgrabi srečo z obema rokama! Nič ti tega ne more preprečiti!«

Ko se znajdemo v res hudem položaju – kaj nam bolj pomaga: depresija in tarnanje ali pa to, da imamo položaj, v katerem smo se znašli, za dragoceno izkušnjo, ki nas bo toliko okrepila, da se bomo s popolnim zaupanjem spoprijeti s težavami. Če se usmerimo v Boga, ni položaja, ki bi bil brezupen. Brezposelnost lahko postane blagoslov, saj dobimo priložnost za premor, se lahko začasno ustavimo, umaknemo iz brezglave dirke; se začnemo usmerjati vase, začutimo, katero delo bi radi opravljali z veseljem – in se potem tega tudi lotimo. Ker imamo dovolj časa, lahko pripomoremo tudi k svojemu samouresničevanju in se posvetimo bližnjim kot nesebični prostovoljski pomočniki. In tudi ljudi, ki potrebujejo našo pomoč, je zmeraj dovolj. Ob neomajnem zaupanju v Boga in vsakdanjem povezovanju z Njim se bomo zanesljivo izvili iz težkega položaja. Potem lahko od Boga tudi pričakujemo, da nam bo omogočil novo zaposlitev, saj smo v tem položaju sami postorili vse, kar smo lahko – tako kot narekuje stari pregovor: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«

Če hočemo postati srečni, moramo najprej spremeniti svoje misli. Yogananda svetuje: »Človek mora dojeti, da nad atomi telesa gospoduje človekova inteligenca. / … / Vdihnite svež zrak poln veselih misli in pozitivnih nazorov drugih ljudi. Izdihnite zrak poln slabih misli nezadovoljstva, nevrednosti, strahopetnosti in brezupa«. Človekov duh, ki sestoji iz razuma, čustev in zaznav vseh živih celic, lahko človekovo telo prebudi ali ga potre. Duh je kralj in celice so podložnice; vedejo se tako, kot je razpoložen kralj. Tako kot premišljujemo o hranilni vrednosti dnevnih obrokov, bi morali proučevati tudi hranilno vrednost psihološke hrane, ki jo vsak dan ponujamo svojemu duhu.«

Pred nedavnim so z mikroskopom temnega polja prej povedano tudi potrdili: simbionti (glej članek v AURI na strani 38), svetlobni delci v naši krvi, se spremenijo v škodljive bakterije in viruse, če se naša vibracija zniža, torej ko se predamo temačnim mislim in občutkom. In kakor so se kristali vode v poskusih Masara Emota razvrstili v čudovite oblike, ko so vodi dajali pozitivna sporočila – kot na primer »ljubim te«, »hvaležen sem«, so se tedaj, ko so ji sporočali kaj negativnega, na primer »ubil te bom«, sprevrgli v grozljive spake. Prav na enak način mutirajo svetlobni delci, ki so sami po sebi življenjska moč, v zajedavce, ki nam jemljejo življenjsko moč, kadar jih izpostavimo uničevalnim mislim ali občutkom. Ekehard Scheller, nemški zdravilec in raziskovalec, je to medsebojno odvisnost odkril z mikroskopom temnega polja in letošnjega marca v švicarskem deželnem parlamentu v Bernu povedal: »Vse, kar prihaja od nas, se takoj kot program naloži v simbionte. To pomeni, da se nenehno programiramo. Ko spoznamo, da so simbionti univerzalno skladišče energij, informacij, je nujno, da se v svojih mislih in dejanjih ne vedemo kot zajedavci, temveč simbiontom od časa do časa pošljemo tudi ljubezen do sebe, odpremo srce, to pa sproži pozitivno spremembo.«

Tudi Yogananda poudarja: »Vaša največja sreča je v tem, da si neprenehoma prizadevate za nova spoznanja in znanje in za pravilen odnos do samega sebe. Kolikor bolj se boste izpopolnjevali, toliko bolj pozitivno boste vplivali na ljudi okoli sebe. Kdor se izpopolnjuje, je tudi čedalje srečnejši. In čim srečnejši postaja, tem srečnejši so tudi ljudje okoli njega.« Malo verjetno pa je, da bi kdo postal srečen kar tako, sam od sebe, kajti nekoga moraš imeti rad –četudi je to »samo« domača žival. »Prava sreča je v osrečevanju drugih, v odpovedovanju lastnim koristim, da bi nekomu pripravili veselje. / … / Podariti srečo drugim je pogoj, da smo sami srečni; to nam prinese najvišjo izpolnitev. / … / Živeti samo zase – to je vir vseh nesreč. Ko drugim potešite njihove duševne, duhovne in gmotne potrebe, potešite tudi svoje. Kdor pozabi na svoj jaz, da bi pomagal drugim, spozna, da se je ob tem napolnil tudi njegov kelih sreče, ne da bi se mu bilo treba za to posebno prizadevati.

Ko ste prišli na svet, ste zajokali, drugi pa so se razveselili. Živeti morate torej tako, da bodo ob vaši smrti vsi jokali, vi pa se boste veseli poslovili.«

 

Zemeljska in božanska smrt

Mati Terezija je umrla 5. septembra 1997 zaradi bolezni srca. Že od leta 1989 je imela srčni spodbujevalnik, in nenehno težave s srcem. Svetovno znana pisateljica Louse L. Hay opisuje v svoji knjigi Zdravi svoje telo duševne vzroke bolezni. Kot vzroke težav s srcem navaja: »Dolgotrajne čustvene težave. Pomanjkanje radosti. Otrditev srca. Vera v stres in napetost.« In kot vzrok srčnega napada: »Vso radost iz srca je iztisnila skrb zaradi denarja, položaja in drugega. – Človek se počuti osamljen in prestrašen ter razmišlja: Nisem dovolj dober. Ne delam dovolj. Nikoli mi ne bo uspelo.«

Trinajstega septembra je Indija počastila umrlo mati Terezijo z državniškim pogrebom. Na zadnjo pot so jo pospremili: tri kraljice, 12.000 častnih gostov in milijon in pol ljudi.

Mati Terezija je umrla zaradi najpogostejše bolezni zahodnjakov in veličastni pogreb je bila zadnja postaja, dokončanje življenja, ki je desetletja potekalo na očeh javnosti. Kljub temu se je ves čas počutila osamljeno in žalostno, zato skoraj ni verjetno, da se je od življenja poslovila smehljaje.

Paramahansa Yogananda ni doživel sedeminosemdeset let, tako kot mati Terezija, ampak je svoje telo zapustil že po devetinpetdesetih. Njegova smrt ni bila takšna, kakršne smo vajeni na Zahodu. Sedmega marca leta 1952 je v hotelu Biltmore v Los Angelesu z govorom počastil indijskega veleposlanika, takoj zatem pa se podal v mahasamadhi. Mahasamadhi pomeni, da jogi dokončno in zavestno izstopi iz fizičnega telesa. Ko se zgodi to, telo ne razpade. In res: še več tednov po slovesu se je Yoganandovo telo ohranilo nespremenjeno. Kakor živo je ohranjalo božanski sij, ne da bi se pokazala znamenja razkroja.

Harry T. Rowe, direktor pokopališča Forest Lawn Memorial Park, kamor so pripeljali telo velikega učitelja, je ves osupel povedal: »Yoganandovo telo je bilo še 27. marca, tik preden so ga pokrili s kovinskim pokrovom krste, videti enako živo kot na večer njegove smrti. Videti ni bilo niti najmanjšega znamenja razpadanja telesa. Zato bi rad znova poudaril, da je primer Paramahansa Yogananda za naše znanje še zmeraj nekaj nedoumljivega.«

Zelo verjetno se je Yogananda izvil iz svojega telesa z enakim blaženim smehljajem na obrazu, kot ga vidimo na fotografiji, posneti uro pred njegovim dokončnim slovesom. Le kako bi sploh lahko bilo drugače? To nam je razumljivo, če si ogledamo njegovo priznanje: »V svojem zlitju z Bogom izkušam tolikšno neskaljeno srečo, da se je ne da opisati z besedami. Noč in dan živim v radosti. In ta radost je Bog. Ko Ga spoznaš, izginejo vse skrbi. Od vas ne zahteva, da morate biti stoični ali zlovoljni. To ni prava predstava o Bogu, takšni Mu tudi ne bi ugajali. Samo srečni Ga lahko spoznamo. Čim srečnejši boste, tem bolj boste v sozvočju z Njim. Kdor Ga pozna, je ves čas srečen, kajti Bog je veselje samo.«

 

Ursula Seiler, Zeitenschrift, objavljeno v reviji AURA št. 225, maj 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

* Dr. Gezim Alpion je raziskovalec in docent za kulturne študije na Birminghamski univerzi. Tako kot mati Terezija je albanske narodnosti.

** Glej knjigo Mother Teresa: Saint or Celebrity? (Mati Terezija: Svetnica ali slavna oseba?)

* Iz: Paramhansa Yogananda: Wo die Licht ist?