Kabir Das indijski svetnik, mistični pesnik in filozof, je izredno vplival na gibanje bhakti – hindujsko srednjeveško versko gibanje, ki je podpiralo verjetje, da se lahko vsakdo zveliča – znan pa je tudi po svoji bogati pesniški zapuščini. Njegovi številni častilci so povezani v verski skupnosti Kabir Panth (Kabirjeva pot) in ohranjajo njegove nauke, mistično poezijo in nabožne pesmi. Ta preprosti svetnik – tkalec je vplival tudi na nekatere duhovne tradicije, med njimi so Sant mat, Garib Das in Radha Soami. V zadnjih petdesetih letih so ga ljudje znova odkrili, zanimanje zanj pa se je zelo zvečalo. Med duhovnimi iskalci velja za enega najdostopnejših in zlahka razumljivih svetnikov.

Posvojenec

V tradicionalni različici zgodbe o njegovem rojstvu, starših in otroštvu lahko preberemo, da je bil Kabir (1440–1518) sin brahminove vdove (brahmini ali brahmana so hindujski duhovniki, učitelji, umetniki pa tudi pripadniki braminske kaste) iz Lahartare, kraja blizu Varanasija. Vdova ga je takoj zapustila, da bi se ognila sramoti zaradi nezakonskega otroka, dojenčka pa sta posvojila Niru in Nima, revna muslimanska tkalca. Poimenovala sta ga Kabir – ime izvira iz arabskega al-Kabīr in pomeni Veliki ali Plemeniti, v islamu pa je to tudi sedemintrideseto ime boga.

Fantek je imel prirojeno nagnjenje do vere, zato je želel imeti guruja. Ko je spoznal vajšnjavskega svetnika Ramanando (vajšnjavizem je versko gibanje, ki ga je ustanovil Chaitanya Mahaprabhu), se je zavedel, da je našel svojega duhovnega mojstra in hkrati vedel, da skoraj ni mogoče, da bi hindujski učitelj sprejel muslimanskega učenca … A nekega dne, ko je bil Kabir skrit na stopnicah ob reki Ganges – tam se je namreč Ramananda pogosto obredno kopal – ga je mojster nepričakovano pohodil in zakričal božje ime: »Ram, Ram!« Fantek je ob tem pomislil, da mu je učitelj tako svojevrstno podelil iniciacijo z mantro … Ramananda ga je res sprejel za učenca, čeprav so temu nasprotovali muslimani in hindujci, mladi Kabir pa se za to ni menil, in je ostal z njim vse do njegove smrti. Učitelja je spremljal pri njegovih filozofskih razpravah z velikimi muslimanskimi mulami in hindujskimi brahmini in spoznal sufijsko in hindujsko filozofijo. Ko je Ramananda umrl, je imel Kabir komaj trinajst let.

Pravijo, da je imel Kabir das pozneje še druge duhovne učitelje, vendar je bil Ramananda edini, ki mu je posvetil svoje mistične pesmi in mu v njih izrazil svojo trdno zavezanost. Poznavalci menijo, da je prav Ramananda izredno vplival na poznejše Kabirjevo življenje: imel je namreč obširno versko izobrazbo, sanjal je o povezavi in pomiritvi med ostrim, osebnim mohamedanskim misticizmom, tradicionalno bramansko teologijo in krščansko vero … Kabir das pa je bil genij, zato je znal misli svojega guruja v pesmih povezati v eno.

Hindujec ali musliman?

O Kabirjevem življenju krožijo še druge zgodbe – nekatere izvirajo iz muslimanskega družbenega okolja, druge so sestavili hindujci – vendar si te v marsičem zelo nasprotujejo. Nihče namreč ne ve, ali je bil Kabir sufijski ali hindujski svetnik, in kakšno duhovno prakso je vadil. Ve se le to, da ni nikoli postal sadhu – asketski, popotni menih, temveč je živel preprosto posvetno življenje. Bil je družinski oče in mistik, obrtnik, trgovec in veliki mislec.

Uspešno je znal povezati notranje in zunanje življenje. V vsakdanjiku je povezoval življenje predanega božjega častilca in izjemnega umetnika – glasbenika in pesnika; poleg tega je bil delaven, preprost in neizobražen tkalec (danes bi mu rekli podjetnik), ki si je služil kruh z delom za statvami. Združeval je vizionarstvo in podjetništvo. Bil je poročen moški, oče in družinski človek, ki je ves prevzet, navdušen in zamaknjen z vsem srcem pel lirične pesmi o božanski ljubezni.

Nihče še ni ugotovil, kdo je bil Kabir … Je bil brahmin ali sufi, vedantist ali vajšnjavist? Morda je bil kar vse to, saj je o sebi dejal, da je otrok Alaha in Rame. Sovražil je versko izključevanje in poudarjal, da je najpomembnejše, da postanejo ljudje posvečeni v svobodne božje otroke.

Preprosto sožitje z Bogom

Živel je v »preprostem sožitju« z božansko resničnostjo – ta duhovnost ni bila vezana na obredje ali asketske telesne vaje. Bog, ki ga je častil, ni bil ne muslimanski ne hindujski. Tistim, ki iščejo tega boga, ni treba potovati daleč, saj ga lahko odkrijejo kjer koli. Takšen bog je namreč bolj dostopen in dosegljiv čistilki in tesarju kakor pa vase zagledanemu »svetemu človeku«. Zato se je Kabir, izjemni jasnovidni poet, odpovedal uradnemu čaščenju in pobožnostim (hindujskim in muslimanskim), ki jih opravljajo v templjih in mošejah. Odpovedal se je malikom in sveti vodi, svetim besedilom in duhovščini, češ da je vse to le nadomestilo za resničnost, saj je dejal: »Purane in Koran so zgolj besede.«

Pravijo, da so bile njegove nabožne pesmi umeščene v njegovo vsakdanje življenje in resničnost. V njih povzdiguje in hvali življenje v družini in domu ter prikazuje vrednost vsakdanje resničnosti, saj nam ta vedno ponuja priložnosti za izražanje ljubezni in številne možnosti za samoodpovedovanje. S pesmimi je poučeval. V tiste, ki jih je zapisoval in izražal spontano, je vnesel mistična čustva, sopomenke za domačnost družinskega življenja in versko simboliko (iz hindujske in muslimanske vere). S čudovitimi pesmimi, in ne z didaktičnim poučevanjem, je izražal svoja videnja in ljubezen. Medtem ko je pobožno pel, je izražal svojo večno srčno prošnjo.

Njegovo največje delo je zbirka pesmi Bijak (Sadika), ki izraža zamisel o bistvenem, temeljnem. V njej pesnik pojasnjuje svoj univerzalni pogled na duhovnost. Čeprav se je v delih izražal po hindujskih duhovnih konceptih – v njegovih pesmih so velikokrat uporabljene besede brahman, karma in reinkarnacija – pa je v resnici vedno goreče nasprotoval dogmam v hinduizmu in islamu. Izražal se je v ljudskem, domačem jeziku, v pesmih je bil neposreden, a prijazen, odkrit, srčen, iskren, pošten in preprost. Podobna je bila tudi njegova filozofija: pogosto je namreč priporočal, naj pustimo ob strani Koran in Vede ter sledimo zgolj poti sahaja – preprostemu, naravnemu načinu, ki nas pelje k enosti in Bogu. Verjel je v vedantski koncept atmana, vendar pa je preziral hindujski kastni družbeni sistem in čaščenje malikov. Jasno je namreč pokazal, da je privrženec poti bhakti in sufizma.

Njegove nabožne pesmi so bile zložene v jedrnatem, odločnem, močnem in prizemljenem slogu, a vendarle presenetljivo polne domiselnosti in domišljije. V njih odmeva Kabirjevo poveličevanje resničnega guruja, ki nam božansko resnico razodeva in razkriva z neposredno izkušnjo. Odpovedal se je namreč bolj znanim potem, ki naj bi človeka pripeljale do združenja z Bogom, na primer monotonemu pobožnemu petju in strogi askezi. Verze je najpogosteje začel s kakšnim močnim, predrznim stavkom in tako zbudil zanimanje mimoidočih.

Skrb za hindujce in muslimane

V Varanasiju, kjer je bilo središče vplivne hindujske duhovščine, so Kabirja precej preganjali in zasledovali. O tem govori tudi znana legenda o prelepi kurtizani, ki so jo brahmini – hindujski duhovniki poslali h Kabirju zato, da bi preskusili njegovo krepost. Druga zgodba opisuje, da so tega preprostega tkalca – svetnika nekega dne pripeljali pred vladarja Sikandarja Lodija in ga obtožili, češ da zatrjuje, da ima božanske moči. Nato so ga – takrat je imel že šestdeset let – pregnali iz mesta. Po pregonu je začel z učenci potovati po vsej severni Indiji ter živeti kot apostol izgnanec in pevec ljubezni.

V kraju Magar, ki leži blizu Gorakhpurja, je umrl leta 1518. Čudovita legenda pripoveduje, kako so se njegovi muslimanski in hindujski učenci po njegovi smrti prepirali, kdo naj bo lastnik njegovega trupla. Muslimani so mistikovo truplo hoteli pokopati, hindujci pa zažgati … Med prepiranjem se je pred njimi pojavil Kabir das in jim – praktičen kot je bil – rekel, naj dvignejo mrtvaški prt in pogledajo, kaj leži pod njim. Učenci so storili, kakor jim je naročil, in so tam, kjer je prej ležalo Kabirjevo truplo, našli kup cvetic. Polovico cvetic so pokopali muslimanski učenci v Magharju, druge pa so Kabirjevi hindujski sledilci zažgali v svetem mestu Varanasiju. Tako metaforično se je torej končala telesna pot velikega svetega pesnika – zgodba o njegovih poslednjih obredih pa je postala ena najlepših v dveh velikih svetovnih verstvih.

 

***

 

Pravoveren nisem, pa tudi bogokletnik ne,

ne živim po predpisih, niti po ukazu čutov svojih,

nisem govornik, niti poslušalec,

služabnik nisem, niti gospodar,

nisem ujetnik, niti nisem prost,

nisem spokojen, tudi nespokojen nisem.

Daleč od vsakogar sem, toda vsakemu bitju blizu.

Ne v pekel ne v raj ne bom šel.

Ukvarjam se z vsem, pa z ničimer posebej. Malo ljudi razume smisel mojih besed – tisti, ki jih razume, sedi nepremičen. Kabir ne želi graditi, pa tudi uničevati ne.

Kabir

 

Tara Novak; objavljeno v reviji AURA, marec 2014, št. 295