Znanost še vedno išče odgovore na vprašanja, kako je mogoče zdraviti na daljavo, kako potujejo informacije in po katerem mediju se prenašajo. Največ na tem področju sta odkrila ameriški znanstvenik Gary Schwartz in nemški fizik Fritz Albert Popp. Izsledki raziskav kažejo, da so elektromagnetni učinki vsekakor del procesa, ne pa tudi njegovo bistvo in da je ključ najverjetneje v nečem, kar je bližje kvantnemu polju ali svetlobi.

Človek je pravzaprav svetlobno bitje in znanost dokazuje, da zdravilčev namen ustvarja svetlobna valovanja, ki so med najbolj organiziranimi v naravi.

Gary Schwartz je najprej zavzeto proučeval psihofiziologijo in raziskoval vpliv uma na telo. Ko je sprejel delo na Univerzi v Arizoni, ki slovi po spodbujanju profesorjev k svobodnemu raziskovanju, so ga prevzeli biofeedback (postopek, pri katerem se pacient nauči hote uravnavati nezavedne telesne funkcije) in načini, s katerimi um lahko nadzira krvni tlak in mnoge bolezni ter močan fizični vpliv različnih misli.

Gary Schwartz si je že v zgodnejših raziskavah postavil vprašanje, ali se namen kaže samo kot elektrostatična energija ali ima pri tem kakšno vlogo tudi magnetna energija. Spomnil se je raziskave Williama Tillerja, v kateri so namestili ljudi medije v naprave, ki blokirajo razne vrste energije. Njihova energija je delovala bolje kot tedaj, kadar so bili v Faradayevi kletki, ki blokira samo električno energijo; delovanje pa se je izrazito poslabšalo, ko so jih namestili v prostore, ki blokirajo magnetno sevanje. Magnetizem je deloval kot močnejša, univerzalnejša energija. Iz teh zgodnejših raziskav je Gary Schwartz dojel dve pomembni stvari: k zdravljenju morda na začetku pripomore povečano električno delovanje, a pravi mehanizem prenašanja bi bil lahko magnetni.

Na delovanje medijev in psihokinezo je bilo mogoče vplivati z različnimi vrstami izolacije. Električni signali lahko motijo te procese, magnetni signali pa jih izboljšujejo.

Garyju Schwartzu je pri preizkušanju teh domnev pomagala doktorica znanosti Melinda Connor, ki jo je prav tako zanimalo takšno zdravljenje. Prva ovira, na katero sta naletela, je bila odkrivanje načina za natančno merjenje magnetnih signalov. Merjenje nizkofrekvenčnih magnetnih signalov je težavno in zahteva uporabo drage in izjemno občutljive opreme, imenovane SQUID – naprava za superprevodno kvantno interferenco, ki stane kar štiri milijone dolarjev in se navadno uporablja v magnetno izoliranem prostoru, da bi se odstranile motnje.

Schwartz in Connorova sta si lahko s svojim proračunom privoščila samo cenejši SQUID – mali, ročni, triosni, digitalni gavsmeter na baterije, narejen za merjenje elektromagnetnega onesnaženja z odkrivanjem ELF, izjemno nizkih frekvenc magnetnih polj. Gavsmeter je bil dovolj občutljiv za odkrivanje tisočinke gavsa, torej zelo majhnega impulza magnetnega valovanja. Schwartzu je takšna občutljivost zadoščala.

 

Meritve reikistov

Schwartz in Connorjeva sta zbrala skupino ljudi, ki vadijo reiki, umetnost zdravljenja, ki izvira iz Japonske. Meritve so potekale blizu roke vsakega udeleženca med kanaliziranjem energije in potem med odmorom. Nato so zbrali skupino zdravilcev, ki so opravili že veliko presenetljivih ozdravitev. Znova so izmerili magnetno polje rok in sicer, ko so zdravilci kanalizirali energijo in potem ko so počivali. Nato so primerjali meritve, opravljene na reikistih, z meritvami navadnih ljudi.

Pri analizi podatkov so odkrili, da se pri obeh skupinah zdravilcev pojavljajo značilne fluktuacije zelo nizkih pulzacij magnetnega polja, ki je izhajalo iz obeh rok. Izredno pa so se oscilacije magnetnega polja povečale potem, ko je zdravilec energijo kanaliziral. Povečanje je bilo najizrazitejše v dominantni roki. Pri ljudeh, ki niso bili zdravilci, niso izmerili takega učinka.

Gary Schwartz je potem primerjal izide skupine reikistov z izidi izkušenih zdravilcev in opazil veliko razliko. Pri izkušenih zdravilcih je bilo za tretjino več sprememb magnetnega polja. Izsledki raziskav so bili jasni: Schwartz in Connorjeva sta dobila dokaze, da se usmerjeni namen kaže kot elektrostatična in magnetna energija. Odkrila sta, da je namen podoben igranju klavirja: treba se ga je naučiti igrati, a v tem so nekateri boljši, drugi slabši. Schwartz je menil, da je zdravljenje posledica sodelovanja različnih bioloških procesov – kontrakcije mišic, sprememb v krvnem obtoku, širjenja in krčenja krvnih žil, količine vode v telesu, toka elektrolitov, kože in znojnih žlez, spremembe temperature, nevralne indukcije itn. Vse to ustvarja magnetno polje in se potem prenaša po magnetni poti.

Možnost, da bi bilo zdravljenje lahko posledica magnetizma, pa še ni pojasnila številnih primerov zdravljenja na daljavo. V neki raziskavi se je stanje obolelih za aidsom po zdravljenju na daljavo izboljšalo: štirideset zdravilcev iz Združenih držav Amerike je delovalo na bolnike, ki so bili v San Franciscu. Znano je, da magnetna polja slabijo s povečanjem oddaljenosti. Vsekakor so magnetni in električni učinki del zdravljenja na daljavo, a vendar le-tega ne pojasnjujejo v celoti, zato je Schwartz začel razmišljati o možnosti, da izhaja namen iz majhnih elementov svetlobe, ki jo oddajajo živa bitja.

 

Prenos informacij s svetlobo

Sredi sedemdesetih let minulega stoletja je nemški fizik Fritz-Albert Popp odkril, da vsa živa bitja, ne glede ali so enocelična ali bolj zapletena, oddajajo stalen tok fotonov – majhnih delcev svetlobe. Imenoval jih je biofotonske emisije in verjel, da je odkril najbolj temeljni komunikacijski kanal živih organizmov – svetlobo, ki rabi pošiljanju signalov sebi in drugemu svetu.

Več kot trideset let je Popp verjel, da je to šibko sevanje, ne pa biokemija telesa, gibalo organiziranja in koordiniranja vseh celičnih procesov v telesu. Valovi svetlobe so popoln način za takojšnji prenos informacij po telesu. Domneva, da valovi, ne pa kemične spojine, delujejo v živem bitju kot sistem komunikacije, rešuje osrednje vprašanje genetike: kako rastemo in se oblikujemo iz ene same celice. To tudi pojasnjuje, kako sočasno opravljamo različne naloge z različnimi deli telesa. Popp je domneval, da je to podobno veliki akustični vilici, ki pošilja frekvence, ki jih morajo spremljati drugi deli telesa.

Popp je s pomočjo nekega svojega študenta skonstruiral tako napravo – fotomultiplikator, ki je lovila svetlobo in preštevala fotone. Opravil je številne poskuse, ki so pokazali, da te drobne frekvence hrani in oddaja DNK celic. Intenzivnost svetlobe v organizmih je bila stabilna (od nekaj pa do več sto fotonov na štiri centimetre površine organizma), vse dokler ni nastala kaka bolezen ali motnja – tedaj je število fotonov naraščalo ali pa se zmanjševalo.

Signali so vsebovali pomembne podatke o stanju telesa in učinkih različnih načinov zdravljenja. Rakavi bolniki, denimo, so imeli manj fotonov – ko da bi jim svetloba ugašala.

Znanstveniki so Poppova dognanja najprej zavračali, naposled pa se je znanstvenik mednarodno uveljavil. Njegov Mednarodni inštitut za biofiziko združuje petnajst mednarodnih središč po vsem svetu, skupaj s švicarskim CERNOM, ameriško Severovzhodno univerzo, Kitajskim inštitutom za biofiziko pri Akademiji za naravoslovne znanosti v Pekingu in Moskovsko državno univerzo v Rusiji.

 

Ali namen potuje s svetlobo?

Je mogoče, da te frekvence prenašajo tudi zdravljenje? Scwartz je doumel: če želi proučevati biofotonske emisije, mora najprej odkriti način opazovanja teh drobnih emisij svetlobe. Popp je razvil računalniški mehanizem, povezan z zabojem, v katerega se lahko postavi živo bitje – denimo rastlina. Naprava je potem preštevala fotone in risala graf oddane svetlobe, a samo v popolnem mraku. Do takrat znanstveniki niso mogli videti, kako živa bitja sevajo v temi.

Ko je Schwartz razmišljal o opremi, ki bi bila potrebna za registriranje zelo šibke svetlobe, se je spomnil fotoaparata CCD na teleskopih. To izjemno občutljivo opremo uporabljajo zdaj za fotografiranje oddaljenih galaksij, saj zazna kar 70 odstotkov katere koli svetlobe, ne glede na njeno jakost. Popp je sklepal, da če naprava CCD lahko zazna svetlobo najbolj oddaljenih zvezd, potem bi lahko zaznala tudi šibko svetlobo živih bitij. Na Oddelku za radiologijo na National Science Foundation v Arizoni je s pomočjo Kathy Creath, profesorice optičnih znanosti na Schwartzovi univerzi, dobil fotoaparat CCD, s katerim so merili svetenje laboratorijskih podgan po vbrizgavanju fosforescentnih barv. Schwartz in Creathova sta pri prvem testu dala list geranije na črno podlago. Po peturnem izpostavljanju sevanju so posneli fluorescentne fotografije. Ko je naprava prikazala zadnjo fotografijo, je bila ta čudovita: popolna slika osvetljenega lista, kot obrnjena senca, z neverjetnimi podrobnostmi – videla se je tudi najmanjša žilica. Okrog lista so bile drobne bele pike, podobne steklenim ploščicam na nakitu, to pa je dokazovalo, da so tam visokoenergijski kozmični žarki.

Ko sta Schwartz in Creathova proučevala zadnjo fotografijo na zaslonu, sta dojela, da se dogaja nekaj zelo pomembnega za zgodovino znanosti. To je bilo prvič, da so znanstveniki lahko videli svetlobo, ki jo oddaja živo bitje. Ker je naprava zaznala to svetlobo, je Schwartz končno lahko preveril, ali tudi namen zdravljenja zbuja svetlobo.

Številni zdravilci so držali nekaj minut roke na podlagi pod fotoaparatom. Schwartzove prve nenatančne slike so prikazovale grob sijaj s slabo resolucijo, bile so slabo fokusirane in zato neprimerne za analizo. Potem je poskušal s postavljanjem rok zdravilca na belo podlago (bela barva namreč odbija svetlobo), ne pa na črno (ker črna svetlobo absorbira). Slike so bile presenetljivo jasne: tok svetlobe je tekel iz rok zdravilcev – iz njihovih prstov. Schwartz je zdaj dobil odgovor na vprašanje o zavestni misli: zdravilčev namen ustvarja valove svetlobe, ki so med najbolj organiziranimi v naravi. Potem ko je proučeval delo znanstvenikov, kot sta Popp in Hameroff, je končno dobil odgovor o viru zdravljenja: če se misli porajajo kot frekvenca, je zdravilni namen zelo urejena svetloba. Domiselni poskusi Garyja Schwartza so priskrbeli dokaze, da smo človeška bitja pošiljatelji in prejemalci kvantnih signalov. Usmerjeni namen se na pogled izraža kot električna in magnetna energija ter ustvarja urejen tok fotonov, ki ga občutljiva oprema lahko zazna. V znanstvenem jeziku to pomeni, da nameni delujejo kot zelo koherentne frekvence, ki lahko spreminjajo molekulske povezave in strukturo. Povedano poetično: Ko se misel enkrat rodi, sije kot svetloba zvezde in vpliva na vse na svoji poti. Ali, kot lahko beremo že v budistični Dhammapadi: Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Bigstockphoto.com